Niti sreča, ne poet,
nista večna - niti cvet.
Niti žalost, bolezen, trepet,
samo trenutek ljubezni razcvet.


Trenutek lahko ti je večen,
celo življenje, lahko si srečen.
Samo pomisli, kaj Bog nam želi,
ljubezen in srečo, prijatelji naj bi bili.

Dvanajsti angel
Og Mandino

Življenje slehernika je pravljica, ki jo pišejo božji prsti.
Hans Christian Andersen

Ljudje smo duše. Naš prijatelj in vsi mi smo povabljeni nekam daleč na veliko zabavo sreče, ki bo trajala večno. Njegov stol je bil pripravljen prvi, zato je odšel pred nami. Ne moremo oditi vsi naenkrat in zakaj bi bili zato prizadeti, saj mu vsi kmalu sledimo in vemo, kje ga lahko najdemo.
Frankin

Ne bodite preveč prizadeti zaradi smrti ljubljenih oseb. Oni niso mrtvi, ampak so zgolj končali potovanje, ki ga moramo opraviti tudi vsi mi. Oditi moramo na to čudovito mesto sprejema, kjer so vsi skupaj zbrani in na tem splošnem sestajališču človeštva živeti skupaj z njimi v drugi dimenziji bivanja.
Antifan, grški dramatik, 4.st.p.n.št.

Hecen je prostor in čas,
če greš v njem,
lahko naprej ali nazaj,
če si v njem lahko,
notranji berač, ali kralj,
ženska, moški, ali celo žival.

Hecen je prostor in čas,
ko v svojem rojstvu,
pozabiš vsa prejšnja znanja
in se moraš vse spet znova učit,
kot bi se ti ponavljala neka iluzija.

In hecna je smrt,
ko ponovno spoznaš,
da že spet nisi umrl,
ampak si še vedno živ,
še vedno nekje,
na notranji poti,
svojega smisla obstoja.

Enkrat, ko sem bil v sranju...hudem...fest, je rekel Konfuzij:


bk, vera je zid, na katerega se nasloniš ko si utrujen, so materine prsi, ki te nahranijo ko si lačen, je roka očetova, ki te varuje, je polje, je voda, so ptice, ki ti narišejo gubice smeha okoli oči, je sonce, ki ti ogreje srce, je pesem, ki dušo pozdravi. Vsakdo jo potrebuje.

Ga nisem razumel..ma skoraj nič...takrat.
Mu verjamem sedaj.
Tudi ti verjemi...ne meni, ne komerkoli.....sebi in njemu...verjemi.

Sonce v srce in dušo, ti želim,
en_bk

Dragi, berem tvoje pismo.
Nikoli ne moreš zapreti duri svojim občutkom.
Vse najne želje dozorevajo v sadove ljubezni.
Sonce se je dvignilo visoko na nebu.

V meni se prižiga luč, ki razvetljuje tvoje poti.
Z žgočim ognjem svojega hrepenenja
te čakam, s skrivno močjo svoje pesmi
ohranjam in krepim najno ljubezen.
Razigranost in razkošje tvojega srca
sta me vzradostila v slovesni preobleki luči.
Vse tvoje hrepenenje se je združilo
z mojimi mislimi, željami in očutji.

Rešuješ se slasti.
Utapljaš se v brezbrežnem oceanu čakanja.
Skelijo te spone in srce te boli, ko me ni.

Popolna blaženost je vzcvetela v srcu
in te predramlja iz sanj in spominov,
ko zaslišiš moje napeve
in začutiš moje telo in moje ude.

Alois Kolar, Praktik in Svetovalec Naravnega Zdravja

Če želite, da boste (p)ostali vitalni, vitki, zdravi in sposobni za življenje v pozna leta, bo za to potrebno čimprej popolnoma spremeniti dosedanji način razmišljanja, razumevanja in hkrati sprejemanja neizpodbitnega dejstva, da je telo POPOLNOMA SAMO-ZADOSTEN IN SAMO-OZDRAVLJIV ORGANIZEM, če so njegove preproste potrebe zagotovljene; na najlažji način te potrebe zagotovimo s slogom Naravnega Zdravja – Naravne Higiene, katerega sestavni del je Optimalna prehrana ali hrana, za katero smo ljudje fiziološko in biološko prilagojeni.

Nikoli v zgodovini se ljudje niso zanimali toliko za ta čudoviti sistem, ki nudi zdravje in srečo; imenuje se Naravno Zdravje ali Naravna Higiena. Mnogi ljudje so zelo navdušeni nad obljubo, dejstvom, da lahko kar »tukaj in zdaj« izboljšajo svoje počutje, svoje zdravje in se osvobodijo trpljenja, bolečin, obolenj, bolezni, ki so današnjem času vse pogostejše; ljudje hočejo postati zdravi, vitalni, vitki, zato so pripravljeni preseči svoja dejanja in začeti graditi življenjski slog, ki to zagotavlja. Naravno Zdravje – Naravna Higiena nas uči, kakšen odnos moramo vzpostaviti z okoljem, z živalmi, z ljudmi, pokaže nam celoten spekter znanja, za katerega se vedno bolj zanimajo posamezniki, kot tudi množice, ki razumejo, da je osebno zdravje, kot zdravje okolja in družbe povezano v celoto.

Kaj nas učijo živali? (1)
Marjetka Jeršek

ŽELVE: POČASI SE DALEČ PRIDE

Velike in majhne, vodne in kopenske, mesojede in vegetarijanske - Tudi želva se lahko naveže na svojega gospodarja - Mavrični konjenik sporoča, da svoj dom nosimo v srcu vsepovsod - Alkimisti so želve preparirali za zdravilne napoje - Merkurjeva skrivnost neskončnega bogastva

Ljudski pregovor pravi: "Počasi se daleč pride." In želvam je s svojo počasnostjo, toda trdnostjo in vztrajnostjo uspelo priti v večino mitov in legend starodavnih kultur.

Želve so na videz počasne, toda vztrajne, odporne, dolgožive in skrivnostne. Zanje se odločajo ljudje, ki želijo počasi, vendar z gotovostjo napredovati po duhovni poti, ki jim jo je začrtala usoda. Umirjene so in zamaknjene v svoj svet, ki ga od našega razlikuje tudi posebno dojemanje časa. Prenekatere vrste želv namreč dočakajo visoko starost več kot sto let, zato si lahko mislite, da se njihova časovna percepcija razlikuje od tiste, ki je značilna za miši, metulje, pse in druge živali, ki živijo le nekaj dni, mesecev, let ali desetletij.

Ljubezenski sestanek

Veter se lovi v vrhove smrek,
oblaki se pode po nebu
in plazi megla se pod breg.

Zavija v bledo lice vse,
kar bežati proč ne more
in v nebo ubeže le ptice.

Že neštetih kapljic mrzli stik
razjeda krhko čudo stvarstva -
cvetje nima svojih več oblik.
Prihajaš niti ne trepečeš
in ne podajaš rok sproščenih,
ti vsa le čudno mi šepečeš:

Ti bednik, kaj čakaš in stojiš,
od mene le korak te loči,
stori ga, če hočeš, kaj blediš?

Ti zamrla je beseda nežna,
ki tolikim je čustva vnela,
vnela tvoja strast jih bežna?
Srce je stisnjeno v tesnobi,
pred mano zlobno ona se reži,
tej spaki vse bližje se mudi.

Alois Kolar, Praktik & Svetovalec Naravnega Zdravja

Hidroterapija črevesa, imenovana tudi "colonic irrigation" je postopek, ki ga zelo radi vpeljujejo posamezniki, ki so stali pred odločitvijo, bolje rečeno izzivom, ali naj ostanejo na strani Narave ali Naravnega Zdravja, ali naj se "naučijo - priučijo" postopke, s katerimi lažje "trgajo iz žepov" težko prisluženi denar posameznic/kov. Tu je Vaša ugotovitev popolnoma pravilna, ljudje si preprosto izmišljujejo vse mogoče postopke, da bi se dokopali do našega denarja, čisto lep vzor pa imajo kar v "lepotilnih" salonih, manualnih terapevtih in medicini sami če hočete.

Hidroterapija priporoča(jo) nekateri posamezniki, poznam nekoga, ki "JAVNO prisega na Naravno Zdravje - Naravno Higieno", vendar ničesar ne postori pri sebi, ima zelo rad kruh, namazan s svinjsko mastjo in ocvirki, posut s česnom in soljo, hrenovke, ribje konzerve, krompir, sir, sendviče in sadja skorajda ne je; je ga le v prisotnosti drugih in takrat je zelo, zelo nesrečen, kar se mu vidi tudi na obrazku… To so tako imenovani odpadniški Higienisti!

Modrost: Pet tokov Jin in Jang
Teorija pet elementov

Človek ima možnost koristno uporabiti naravne izvore energij iz katerih svoje telo vsak dan napolni, podpre in »nahrani« s svojo energijo. Poglejmo, torej kateri so poleg hrane še možni izvori energij.

Barve, oblike – teksture in materiali so razvrščeni v pet osnovnih skupin in sicer:

1. Energija elementa Prst – Zemlja ima vodoravno kroženje okoli svoje osi. Ima vpliv v obdobju
prehoda letnih časov iz enega v drugega. Takšno gibanje je tudi med dvema energijama:
Ognjem, ki je navzgor in Kovino, ki je usmerjena navznoter. Gibanje energije elementa Zemlja
je prikazano kot središče Pet tokov Jin in Jang oziroma petih elementov.

Barve: Sijoče bela, rumena, bež (peščena), rjava, črna.
Oblike: Pravokotne, nizke, čepeče, vodoravne, ploske, široke, kariraste, cikcakaste.
Materiali: Keramika, glina, porcelan, opeka, omet, mehkejši kamen, apnenec;
Naravna vlakna: Svila, bombaž, volna, lan.

V današnjem sodobnem času zveni beseda greh, če jim jo izrečete, večini ljudi tuja, ali pa vam bodo rekli, da uporabljate besednjak srednjega veka, ki nima ničesar več s sodobnim časom. Odpor do te besede imajo tudi mnogi, ki so na duhovni poti, nekateri gredo celo tako daleč v svojem prepričanju, da trdijo, da greha ni. Nerazumevanje je na tej točki skoraj popolno. No, to od nas terja globok premislek, saj se nikakor ne smemo in ne moremo zadovoljiti s tako površnimi ali zmotnimi mnenji nekaterih ljudi, ki bi tako radi vsem okoli sebe dopovedali, da greha ni.

Kaj podrazumevamo pod pojmom greh? Greh pomeni biti upornik, upirati se Božjemu načrtu, ki ga izvaja Bog za človeka, sovražiti - biti celo sovražen do Boga. To je temeljni problem posameznika in človeštva iz katerega posledično izvirajo vsi problemi. Ta oholost in neumnost človeka je edino temeljno zlo, iz katerega izvira vse trpljenje, da potem ne vemo, kdo smo, od kod prihajamo, kdo je oče naše duše. Greh pomeni biti odrezan od Boga, kar pomeni prekinitev komunikacije s Stvarnikom. Kaj mislimo s tem?
Poglejte, v kolikor imamo v hiši vse mogoče električne aparate in če je glavni kabel, ki pelje do naše hiše, prekinjen, prerezan, kaj se zgodi? V trenutku je vse v temi.

SMISEL BOLEZNI

Ljudje se velikokrat sprašujemo, kakšen je smisel bolezni in žalosti. Sta res kazni božji, prst usode ali kaj tretjega? Večini ljudi je bolezen odveč, ne marajo ji pogledati naravnost v oči in jo vprašati - zakaj si tukaj. Namesto tega se na vso moč bojujejo proti njej. Jo zanikajo in želijo izničiti.

Čeprav bolezen pesti človeštvo že od prazgodovine, si jo le redki prizadevajo ozavestiti. Nekatere vere jo prepoznavajo kot božjo kazen, znanost vidi v njej invazijo bakterij, slabe življenjske navade in podobno. A duhovni modreci so šli korak naprej, zanje je bolezen znamenje, sporočilo duše človeku, kako naj nadaljuje duhovno rast.

Richard Bah (1886 - 1936) je razmišljal takole: "Bolezen ni niti krutost niti kazen, ampak orodje, s katerim nas duša opozarja na napake. Je blagodejno sporočilo, saj nas hoče obvarovati pred še hujšimi napakami, ki bi povzročile veliko večjo škodo, in nas pelje nazaj na pot resnice in svetlobe."

To pa je pot do spoznanj in uresničenja življenja, ustvarjanje notranje enosti z vsemi bitji, vsem, kar obstaja. Bolezen je svetovalec,učitelj,ki nam pove, kdaj smo zašli s te poti. Zato ne dela proti nam, temveč za nas. Je svetilka, ki nam kaže pot v temni noči.

Alois Kolar, Praktik in Svetovalec Naravnega Zdravja

NARAVNO ZDRAVJE je ZNANOST O ZDRAVJU, ki temelji na principih NARAVNE HIGIENE.
HIGIENA prihaja iz grščine: »hygieia« (Boginja zdravja) in se nanaša na ZNANOST O ZDRAVJU. NARAVNA HIGIENA je torej veja znanosti in uporabna filozofija, ki proučuje, raziskuje in udejanja pogoje, od katerih sta odvisna ZDRAVJE in ŽIVLJENJE.

Osnovni principi: ZDRAVJE je normalno stanje; zdravljenje je biološki proces, in NI nekaj, kar lahko kupimo; bolezen in zdravje sta podaljšek istih fizioloških zakonov, ki vladajo telesu v bolezni in zdravju. Ničesar, kar lahko naredi zdravo osebo bolno, ne more bolno osebo narediti zdravo; mentalno in čustveno zdravje je neločljivo povezano, osebno zdravje, zdravje okolja in zdravje skupnosti so le deli celote.

Naš um natančno ve, da smo sposobni in voljni priznati obstoj veliko več stvari, kot smo jih voljni sprejeti. Duh in um sta eno. Vidita več, veliko več, kot mi izkusimo v običajnem svetu. Predstavljati si ni mogoče ničesar, kar ne bi že obstajalo v notranjih ali zunanjih svetovih. Tvoj um se odziva in sprejema. Stvari si ne izmišlja. Ne more si predstavljati nečesa, kar ne obstaja. Na srečo si ti svoj um. To pa je tudi prekletstvo. Ko nočeš sprejeti resničnosti svojega uma, odklanjaš sebe, in to je slabo.

O vodi in duhu
Malidoma Patrice Some

Poslednja sodba

Ves vrt se je kopal v močnem soncu. Nebo je bilo čudno zeleno. Opečnata streha psihiatrične bolnišnice je žarela v presenetljivi vijoličasti barvi. Dišalo je po življenju, po stvareh, ki so zrasle iz zemlje, a širil se je tudi vonj po smrti, po stvareh, ki so odmrle v njej.

Sedel sem na vrtni klopi in mižal v razbeljeno sonce. Napolnjen z rožnatimi tabletami pomirila, sem bil takoj v duhu. Neka sila me je z nedopovedljivo močjo srkala v bleščečo svetlobo...

“Torej to je to!” sem si rekel, ko me je svetloba odložila pri bleščečem kristalu. Vedel sem, enostavno sem vedel, da je prišel čas poslednje sodbe.

Prozorni kristal je dobil rubinasto barvo in iz njega so se izvile srebrne niti. Vse življenje, celo vsaka misel, je v trenutku steklo preko svetlečega se zaslona za kristalom. Prešinilo me je, da je bila toliko iskana skrivnost posmrtnosti - zadnje sodbe, shranjena nekje v neki datoteki. In točno sem vedel, katera dejanja v življenju so bila slaba ali dobra. Tako imenovani grehi sploh niso bili grehi. Za dobro so štela samo dejanja dobrote, brez kančka vseh variant koristolovstva. Kot temna senca pa se je na ekranu izoblikovalo slabo in se kopičilo na števcu tehtnice dobrega in slabega.

Knjiga 20. stoletja je postala eden glavnih filmskih dogodkov v 21. stoletju. Tako kot danes film, je v preteklosti trilogija pisatelja J.R.R. Tolkiena privlekla milijone bralcev po vsem svetu; Gospodar Prstanov je poleg Svetega pisma na Zahodu najbolj prodajana knjiga vseh časov.

Kaj je tisto, kar v tej zgodbi pritegne toliko ljudi? Zakaj so prav v sedanjem času uresničili ta veliki filmski projekt, za katerega so, kot je znano potrošili, 190 milijonov dolarjev? Kaj je bilo tisto, s čimer je ta zgodba pritegnila tudi nebralce, vse tiste, ki knjige niso brali?

Gospodar Prstanov obravnava boj med Svetlobo in Temo ob koncu nekega obdobja. Dogaja se v Srednji zemlji, kjer so do tedaj složno živela različna bitja, dobra in zlobna. Simbolno je bila moč teh skupin povezana z različnimi Prstani, ki so bili pred davnim časom skovani z namenom usmerjanja zgodovine sveta.

Nisem telo,
nisem um,
nisem čustvo,
Sem...

Spreminjam se.
Ampak ne kot veter.
Čeprav imam občutek,
Da včasih piham močneje.
Življenje me spreminja.
Rastem.
Duhovno. Pomeni največ.
Spreminjanje.
Spremenila bi 1000 stvari.
Le sebe ne.
Bistvo mene je pravilno.
Lahko se prilagajam.
Je to spreminjanje?
Bistvo mene je enako.
Spremenjen je le čas.
Obdobje. Ljudje. Prostor.
Drugače je. Tudi zame.
Zebe me v tem življenju.
Stremim, da bi bilo bolje.
Da bi bila večja.
Bolj odprta za dejstva.
Tako malo je potrebno za popolnost.
Za toploto.
Dotik. Poljub. Objem. Pesem.
Diham z njo,
Kot, da mi je pisana na kožo.
Diham z ljudmi,
Ki so topli.
Ki me čutijo.
Brez posebne razlage.
Daj. Začuti me še ti.
To bo moje bistvo.
Najino.

Svetloba je naše naravno stanje, ljudje moramo pomagat drug drugemu, ko se pomikamo proti obalam svetlobe.

Biti v svetlobi pomeni, vedeti, da moramo drugim pomagati vanjo.

Naš dom je svetloba. Kdor ni v svetlobi, si tja želi. Zato svetlobo zapustimo in gremo izkusit potrebo po njej, nato pa se ponovno vrnemo k njej.

Ob smrti en svet obžaluje izgubo, drug svet pa slavi rojstvo.

O vodi in duhu
Malidoma Patrice Some

Ste opazili, kako radi si ljudje podajamo svoja čustva? Poglejmo skupaj vsakdanjo življenjsko situacijo. Sin se odloči za trening karateja, jaz pa, ker sem odbojna do kakršnegakoli nasilja, tega ne odobravam. V meni se pojavi odpor. To je neprijeten občutek in, zavedno ali nezavedno, sem jezna na sina, ki je s svojo odločitvijo ta občutek v meni prebudil. V telesu čutim energijo jeze, ki se zgošča v trebušnem predelu in sili navzgor proti grlu. Imam dve možnosti.

Lahko energijo jeze 'pogoltnem', potlačim in se s stisnjenimi zobmi strinjam. 'Konec koncev je to njegovo življenje, naj naredi, kar hoče,' si mislim, hkrati pa v sebi ostajam prepričana v svoje prvotno mnenje. Kakšne bodo posledice? Vsakič, ko se bo sin popoldne odpravljal na karate, bom morala goltati svojo vzpenjajočo se jezo in neodobravanje. Kako dolgo? Dokler ne bom čutila tope bolečine v želodcu že ob sami misli na naslednje popoldne ali pa bo moje telo nekega dne nakopičeno jezo nekontrolirano izbruhalo skozi razdiralni plaz besed, ki bodo pustile za seboj opustošenje - tako v meni, kot tudi v tistemu, kateremu bodo namenjene. To je izrazito destruktiven scenarij.

Iskanje terja cilj.
Cilj terja pot.
Pot terja korake.
Koraki terjajo smisel.
Smisel terja človeka.
Človek terja iskanje.

Ko poznamo cilj in pot, moramo samo še začeti hoditi. Zelo redko imamo možnost takoj uzreti svoj dokončni življenjski cilj, ponavadi je tako, da se nam postopoma razodevajo delni cilji. Ko dosežemo en cilj, se nam odkrije naslednji itn. V vsakdanjih pogovorih pogosto pravimo, da neke lekcije še nismo opravili, zato ne moremo naprej.

Pogosto se nam naslednji cilj skupaj s potjo do njega razodene medtem, ko smo na poti do prejšnjega vmesnega cilja, včasih pa že vnaprej vidimo več vmesnih stopenj. Končni cilj uzremo šele, ko smo na to pripravljeni, prej smo sposobni videti samo njegove sence ali obrise. Prav je tako, saj bi se nepripravljeni lahko prestrašili kake res težke preizkušnje ali svojega preveč razgaljenega obraza. Večkrat se zgrozimo že ob soočenju z relativno lahkim vmesnim korakom. Nič čudnega, da se podzavestno bojimo skoka v transcendenco, v popolnoma neznano, ki ga od nas terja naš zadnji, neizogiben korak. Od stanja zavesti je odvisno, kam nas ta korak popelje.

Mali fantek se je odločil, da se bo srečal z Bogom. V svoj mali kovček je zapakiral nekaj stekleničk svoje najljubše pijače in vrečko svojih najljubših piškotkov, ki mu jih je tako rada pekla njegova mama.

Odpravil se je na pot, prečkal tri ulice, prišel do parka in začutil, da je že hudo utrujen.

Na bližnji klopci je zagledal starko, ki je sedela tam in nemo opazovala golobe.

Prisedel je k njej, odprl kovček, ker je postal že žejen in ko je pogledal starko, se mu je nekako zazdelo, da je lačna.

Ponudil ji je svoje priljubljene piškotke in starka jih je hvaležno nekaj vzela in se mu tako lepo nasmehnila, da ji je ponudil še svojo priljubljeno pijačo, da bi samo še enkrat lahko videl njen čudovit očarljiv nasmeh.