povzeto iz predgovora k slovenski izdaji in uvoda knjige 'Ali veš, da drevesa govorijo'
(Modrost Indijancev - poslovenil Ivan Sernec)

Katedrale duha, v katerih so se rojevala videnja prvih in pravih Američanov (Indijancev), so bile preveč prostrane, da bi jih lahko omejili z opeko ali zidovi. 'Velika skrivnost' ali 'Veliki duh' je Stvarnik, ki je v vsem prisoten, in Indijanci so prepričani, da so z vsakim dihom deležni njegovega življenja in njegove moči. Indijanska ljudstva severne Amerike imajo živ in neposreden holistični odnos do stvarstva, do vsega bivajočega. Njihove duhovne tipalke pa segajo še dalje, do samega 'Svetega obroča', v katerem živi modrost resnično človeške kulture sožitja.



Kultura, ki jo zarisuje duhovni svet vrednost in življenjskih izkušenj severnoameriških staroselcev, je drugačna od naše in, površno pogledano, z njo sploh ni primerljiva. Vendar pa v vizionarski modrosti Indijancev diha duh Biblije, ker neprestano kliče človeka k prestolu bivanja in ne k prestolu posedovanja. Ampak nekaj v temelju loči indijansko misel in življenjsko držo od našega mišljenja in našega odnosa do življenja: nam je samorazumljivo, da je človek gospodar narave, da ima pravico, da si naravo podredi, Indijanec pa čuti drugače. Zanj je človeško bitje samo del narave, a zanj živi vse, kar je ustvarjeno, naj bo to zemlja, kamen, rastlina, voda, žival... Njegov odnos do stvarstva je zato poln spoštovanja, tega pa mi ne poznamo.

V sodobnem času, času ekoloških gibanj, postaja indijanska miselnost spet aktualna. Marsikaj tega, kar je danes predmet znanstvenih raziskav, je bilo že od nekdaj znano Indijancem. Tradicionalna vera v tehnološki napredek je začela bledeti tudi zaradi velikanskih ekoloških katastrof. Na novo se odkriva prastara izkušnja človekovega življenja na Zemlji. Al Gore je v knjigi 'Na poti k ravnovesju' našo elementarno povezanost z zemljo ponazoril tako, da je vanjo vključil sodobno molitev plemena Onondaga iz države New York:

» O, Veliki duh, ki daješ življenje svetu, katerega glas slišimo v blagem vetriču… daj nam modrost, da bomo lahko razumeli, kar si nas učil, pomagaj nam, da bomo razumeli resnice, ki si jih skril v vsakem listu in kamnu, pomagaj nam, da bomo vedno pripravljeni, da bomo prišli k tebi s čistimi rokami in z jasnim pogledom, da bodo lahko, ko bo življenje zatonilo kot sonce ob sončnem zahodu, naše duše prišle k tebi povsem brez sramu.«

Ključ za razumevanje smisla besedil v knjigi 'Ali veš, da drevesa govorijo' je ljubezen do lepote in ljubezen do življenja. Besedila bo razumel človek, ki je sposoben, onstran hrupa in naglice tega sveta, še slišati samega sebe in v sebi glas vsega človeštva.