Udarci s sunki vesti dramijo gore.
Rušijo se mestne hiše in stolpnice v prah.
Med razvaline se prikrade gorila,
z nogama jezno zaloputne zraku zapah.

Svet skoti, potopi in ga izbriše,
spremeni njegovo podobo v črn skelet.
Učenjak v svoji ekspertizi zapiše,
da planet peša, da bo uničen pregret.

Gozd z infarktom pljuč zadušljivo umira,
zrak je s plini nasičen, težak in razgret,
vode zmanjkuje, vodovod se redno klorira,
duši se nebo, zemlja usiha in vodomet.

Usta so suha in žejna, vzdih je težak.
Le kako bi rešili ta zaplankani svet?
Slišati je bolne pse, ki lajajo v mrak.
Odpovedo misli, udeležba pravih besed.

Medlo je sonce, meseci so brez deževja,
o suhi zemlji in rekah raje ne govorimo,
po preobilnosti stvari nenasitne potrošnje
na planetu zaostalih goril nemočni zaspimo.

Zemlja je vročična, človeku je tuja.
Ne more se gibati ptica s konicami kril.
Je v svobodnem letenju enodnevnic nuja,
da človek sobiva s svetom norih goril?

...o0o...