Sedanjost je osupljiva. Nad nami divjajo poplave in kar ni trdno zakoreninjeno v duhovne okvire ali norme novega časa, je odstranjeno. Čas v katerem živimo je po eni strani kot nesmiseln in napredujoči kaos, po drugi strani pa svetloba vse jasneje sveti in se širi po vsem našem planetu. Invazija kaosa je vse bolj prisotna, toda istočasno prodirajoča svetloba trpečim človeškim srcem podarja milostno tolažbo in spoznanje.

Kaos ima vlogo, da podira trhlo "hišo" iluzij in prevar. Svetloba Boga pa nasprotno vselej omogoča jasno prepoznati, kateri poti ali smeri je treba slediti, da bi lahko zavzeli svoje mesto v novi stopnji evolucije Božanskega načrta. Trenutno živimo v zelo čudnem času. Če samo pomislimo na vsa uničevalna orožja, ki so na tem planetu, kljub pogovorom in načrtom o razorožitvi, še preveč, se nas hočeš nočeš v srcu poloti strah in tesnoba.

Strah je povezan s pojmom ozek, tesen. Takšna stiska ali bojazen vedno prihaja iz srca, ki preide v našo zavest in je v trenutku prisotna v vsaki naši celici. V resnici obstojata dve vrsti strahu. Kot prvo poznamo strah, ki se stopnjuje in nastopi v težkih nenadnih okoliščinah in kot drugo poznamo nezavedni, pritajeni strah, ki je pogosto zunanji dražljaj ali vzrok in je v človekovi podzavesti, ki ga sili v bežanje ali v napadi. Zbeži ali napadi. Ta globoki nezavedni strah ni tako lahko razumeti, saj je zelo globoko zasidran v vsakem človeku in ga človek v normalnih okoliščinah življenja ne zaznava. Strah je pravzaprav gonilna sila, motiv človeških misli, občutkov in akcije. Strah je naš stalni sopotnik, je eno in neločljivo z našo človeško naravo.

Ko sem pred leti vprašal mojega prijatelja že pokojnega pisatelja in partizanskega borca tov. Toneta Svetino iz Bleda, če ga je bilo v drugi svetovni vojni kot jurišnika, kdaj strah?, mi je hipoma odgovoril: "Niti trenutka ni bilo, ko me ne bi bilo strah!" Ne pozabimo, da je bil on narodni heroj, ki je bil vedno v prvih vrstah. In ravno ta pošten ter za mene v tistem času presenetljiv odgovor mi je kasneje dal še kako misliti o pojmu strah. Človek se vpraša, kaj je potem v človeku tako tesno, ozko (depresivno). Vsekakor je pojem ogrožanje povezan s prostorom in časom, to je s razsežnostjo s katero je človek povezan. Gre pa tudi za zoženje zavesti, razumske zavesti, ki kot tako nato oblikuje omejen svet misli, občutkov in akcije. Prav gotovo s tem zavest sama povzroča spet nove omejenosti in tako vzdržuje potuhnjen, pritajen strah, ki nam zoži obseg akcije. Izgleda, da v trenutku, ko zavest opazi strah, nelagodnost, ogrožanje, to vtisnjenost, začne pritajeni strah hitro naraščati. Tako je strah bivanjski in postane dominanten. Človek pride do napačnega sklepa! "Moje življenje je življenje strahu."

Tako premnogi, ki se vdajo strahu, končajo v depresiji in v samomoru. To ni rešitev. Izhod vendarle je. Vendar pa spoznanje, da vsakdanje življenje, ki se bo slej ali prej končalo, obvladuje strah, v nekem trenutku pripravi spečo dušo nam smrtnikom do tega, da ne iščemo več rešitve zunaj nas, ampak samo v sebi! Drugi nesmrtni duhovni človek v nas samih, ki se je osvobodil vsakega strahu, lahko prebudi v nas stoletja spanja, nezavedanja in nam podari nove možnosti. To je Božje seme v nas samih, ki je skrito v nas in se ga večinoma ne zavedamo. Ta vrata je potrebno odpreti in vstopiti v duhovni svet naše prave domovine. Tu velja le spoznanje in brezmejno zaupanje v resničnost drugega v nas. Strah, ki nas vselej zadržuje na naši poti duhovnega razvoja, lahko premagamo le s popolnim zaupanjem v Božji princip in pomoč.

Lahko se naučimo spoznati relativnost svojega šibkega življenja in se osvobodimo strahu pred smrtjo. Kajti za temo pride samo svetloba. Kaj pa je smrt? Nič drugega, kot oditi iz našega stanovanja, v katerem ni več mogoče prebivati. Če osvojimo ta koncept gledanja, ne more sila in strah pred izničenjem do živega človeka, ki se je sposoben osvoboditi se. In konec koncev se mora vsakdo osvoboditi, saj je to v Božjem načrtu. Pogoj je da začnemo delati na tem takoj, saj ni več prav veliko časa za filozofiranje o zanimivih kulturah staroselcev in podobno, ki se vse tako in tako razpadajo pred našimi očmi v procesu dematerializacije. Ne zgubljajmo časa v omami, da ja za vse že poskrbljeno, saj nas bo duhovna energija ognja (duha), ki jo ne uporabljamo na pravilen način, zažgala. Čas za razne razumne ali manj razumne razprave o bolj, ali manj dobri rešitvi se izteka. Vsa špremnoga besedičenja in okrogle mize so kot vidimo le prazne besede in premnoga dejanja nosijo v sebi seme uničenja ter smrti v sebi. Predvsem pa so misli največji ekološki osneževalec življenja.

Kaos je tukaj pred našimi vrati in ni več v daljnih deželah "tretjega sveta". Naraščanje kaosa in študij njegovega ozadja niso optimistični. Vendar je kaor le posledica, ki je nastala zaradi upiranja in ignoriranja Božanskega načrta za človeka. To je bilo napačno upiranje Božanski sili, da bi ga dvignila na višjo življenjsko raven. Toda temu se ne da pobegniti, Božanska sila človeka zopet postavlja pred izpolnitvijo njegove življenjske naloge: vstajenje v Božji luči in s Lučjo, ali pa sledi propad v temo, tretje poti ni. Pred mnogimi leti so mi moji tedanji prijatelji in prijateljice govorili, ko so se soočali s to potjo: "To smo iskali, ampak da smo jo že našli, ne, to še ne more biti. Najprej bomo še vse skupaj nekaj časa opazvali in potem, ko pride čas za to, pa gremo skupaj naprej". Tako so govorili in tako so si zaprli pot. Kdor koli tako govori vedno tako naredi. In kdo ve, kako dolgo bo trajalo do nove priložnosti? Temu se reče neodločnost.

Iz takih razlogov danes kaos še narašča. Prevladuje negotovost, ker ljudje še niso dovolj prebujeni in budni ("Prebudi se, kdor spi."- Jezus Kristus). No s tem ni mišljeno splošno stanje. Kdor se je prebudil je že prestopil ta vrata in ne potrebuje nobene vzpodbude. To velja le za tistega, ki se še obotavlja in ta je naš bližnji, ki se ga je lotila zaspanost in potrtost. Njemu so namenjene te vzpodbudne besede. Prebudi se in se končno zavedaj. Naj zaključim z besedami ameriškega pop pevca in pevca balad Boba Dylana, ki je v svoji pesmi napisal: "Kdor ne dela na tem, da bi se rodil, dela na svoji smrti."

Miran.