O ti bedak,
namesto da bi v življenju,
z mano navezal kontakt,
si me preganjal in sodil,
tako kot Poncij in Pilat,
me izdajal kot Juda Iškarjot,
me pribijal na križ svoji zmot.

Kaj ni že čas o razum,
da odpreš zdaj moj grob,
v katerega si me že davno,
znotraj sebe položil,
da odvališ že to skalo laži,
ki pritiska na tvojo dušo in te duši,
in me z vsem srcem sprejmeš kot tvojo resnico,
me sprejmeš brez besed, kot tvojo ljubezen in tvoj notranji mir.

Jaz sem tvoje darilo. Razumi, samo za tvojo preobrazbo, je vsa ta kalvarija in tvoj križev pot.


stojči Stojan Svet

Kaj nas učijo živali? (1)
Marjetka Jeršek

OPICE

Opica je zapletena hišna ljubljenka, primerna za potrpežljive - Obvezen je veterinarski pregled - Opice izžarevajo spretnost, igrivost, nagajivost in gibčnost - Hanuman se sprehodi čez morje s prstanom za Sito - Žival iz horoskopov in koledarjev

Opice so precej pogoste domače živali v Afriki in Latinski Ameriki, pa tudi v določenih predelih Azije. Pri nas veljajo za nekoliko eksotične, zanimive in priljubljene, vendar kljub temu redke hišne ljubljenčke. Če opico uvozimo, mora obvezno nekaj dni preživeti v karanteni, veterinarji pa ji posvetijo podroben pregled.

Z opico v hiši ali stanovanju ne more idealno shajati vsakdo. Potrebno je veliko potrpežljivosti in spretnosti, da jo vsaj približno udomačimo, saj silno rada pobegne in se pri tem izgubi. Za hišne ljubljenčke so primernejše manjše vrste opic, saj celo šimpanz zavzame kar precej prostora, kaj šele gorila ali orangutan. Ogrožene vrste opic lahko opazujemo zgolj v njihovem naravnem okolju in v redkih živalskih vrtovih.

Nihče ni ničesar prejel zastonj

in nihče ničesar ne daje zastonj.

Tudi to telo nisi prejel zastonj,

dano ti je bilo samo na posodo,

da ti v tem svetu zdaj z njim,

kaj koristnega za Boga narediš.

Karkoli že človek hoče dobro početi,

mora v to vložiti,

veliko svojega časa in truda

in leta res trdega dela.

Na mizi že sveča stoji,
ko se pripravljam zate.
Srce se mi radosti
saj vem, da mi bo lepo.

Vse bo umirjeno in bleščeče,
vse bo v pričakovanju
in čakanju sreče.

Tako jaz in moje telo
bo tu, a srce bo odšlo.

Odšlo bo v neskončnost,
tam, kjer ni omejitev.
Tam bo počivalo s teboj,
komaj čakam, dragi moj.

Prihajam, prihajam vedno bližje,
ni besed, dejanj, ni nič –
samo rahel vdih in spet izdih.

Nikola Petrovič, Viva, april 2004

Se drogirate? Pravite, da ne? In kaj, če vam povem, da vsako leto zaužijete 30 kg kemikalije, ki so jo kakšno stoletje nazaj prodajali v lekarnah in je stala na isti polici kot heroin in kokain? Slednji dve snovi so kasneje proglasili za mamili in ju prepovedali, prva pa je našla pot v malone vsako gotovo jed, ki je na voljo v trgovinah. Danes si brez nje ne moremo več zamisliti življenja. Ste že uganili, o kateri kemikaliji govorim?

Ko rečem "kemikalija", zveni kar malo strašljivo, kajne? Povsem drugače, kot če se ta kemikalija skrije v krofu, kremšniti, baklavi, šam-roli, pudingu, torti, pijačah z mehurčki in nas vabi s svojo sladkostjo. Kaže, da imam nekaj proti njej. Se sprašujete, zakaj? Kaj ji pa manjka?

Vse! Prav v tem je problem. Sicer naravna snov je oropana vsega, kar omogoča njeno normalno presnovo v organizmu. Naravni viri sladkorja - sladkorni trs, sladkorna pesa in drugi - vsebujejo poleg saharoze še mikroelemente in vitamine, ki igrajo ključno vlogo pri presnovi sladkorja. Najpomembnejši med njimi so krom, magnezij in kalcij ter B vitamini.

Dokazovanje temelji na nečem otipljivem, materialnem, razumskem,... Vera pa temelji na nečem predrazumskim, čustvenim, intuitivnem. Človek kot umsko bitje seveda bolj teži k materialnosti, kot pa k nečemu, kar se ne da videti. Je pa tudi odprt k transcendentnemu, kar kaže tudi na nekakšno zaupanje v to smer.

Mnogi so hoteli Boga dokazati in mnogi ovreči ga. Bog je mrtev, je znani citat, zame največjega filozofa vseh časov, Friedricha Nietzscheja. Menim, da je ta njegova misel danes močno prisotna v družbi, a žal, po mojem mnenju, napačno razlagana.

Ni mrtev svetopisemski Bog, ni mrtev Bog, ki se nam razodeva, ni mrtev Bog, ki se je razodel Pascalu in ni mrtev Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov, ampak je mrtva podoba Boga, ki smo si jo mi sami ustvarili, po Nietzscheju. Bog, ki smo si ga mi ustvarili je še kako živ. Črni malik, ki smo ga skozi stoletja oblikovali je dobesedno vrgel s prestola in obglavil Jahveja. Sedaj pa mu še pljuva v obraz in ga razglaša za mrtvega. Ljudstvo (čreda) pa slepo verjame.

Vsako čutenje,

za sabo potegne

tudi strinjanje,

medtem ko,

vsako strinjanje,

ne potegne za sabo,

vsakega čutenja.


Običajno kar nobenega.


stojči Stojan Svet

Kdor se odzove,

klicu srca,

začuti sladkost,

prepoznanja neba.



stojči Stojan Svet

Lahko si sam, ne da bi bil osamljen. Lahko si neporočen, pa se kar dobro počutiš in si srečen. Lahko pa si poročen ter prihajaš v stik s tisoči ljudi, a si kljub temu obupno osamljen.

Osamljenost je notranje trpljenje, ki ga ne moreš ozdraviti tako, da stlačiš ljudi skupaj. Danes je več ljudi natrpanih drug ob drugem kot kdajkoli poprej: v stolpnicah, v nakupovalnih ulicah, v veleblagovnicah, v zabaviščnih centrih, v počitniških naseljih. In prav tukaj se ljudje čutijo še bolj osamljene, tu pritiska osamljenost nanje še huje. Osamljenost, ki danes tare toliko ljudi, izvira iz duhovne praznine, iz negotovosti in pomanjkanja občutka varnosti. Psihiatri so večinoma nemočni, mnogo ljudi pa nima niti denarja za psihiatrično obravnavo. Ta človeku le lajša stisko, a redkokdaj ga ozdravi. Terapevt nima moči nad koreninami sodobne osamljenosti. Te so duhovne narave. Človek si mora pomagati sam.

Pod slepilom obetov zlaganih oči vodenijo,
zakleščen je krt v telesju bodičaste žice,
mater črep v dorastek otrok doganja gorje,
k daljavam zazrtega joka v zaslone duha.

Iz stenja opeklina prekletja v brezmejnost odseva,
bedenje v krstah zenic v polglasje koščeno rožlja,
jagnje s trhnenjem srca ne bo izravnalo pohabo,
preganjanih in uročenih v kletkah ujetih vetorv.

V nenehnem letenju čez kelih resnic v žeji utone,
v nadčutje medzvezdij z jato, ki hlapijo ji krila.
Z belo svetlobo jutro dvigne se iz zaporedja menjav
in z zarjo razprši plahutanje svile v bleščanje.

Na nebu glej stvar! Neznanih je izvornih oblik.
Nepredvidljiva v letenju. Iz norih cvilečih snovanj,
utira si let v nespravljivo upornost strasti.
Leščerba zasveti. Oči usmrti. Zmoto teme sprevidi.

...o0o...

Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem I. (1. del)

V pisanju pred tabo je zahvala življenju, čeprav prikrita. Življenje nam pomaga bolj, kot smo navajeni videti.

Ker nam stalno daje nove možnosti, smo dostikrat bolj zaposleni z zapravljanjem prilik in pritoževanjem, kot z zavedanjem podpore. Šele ko se nam zemlja zatrese pod nogami, navadno pogledamo v nebo.

Moja hvaležnost je globoka, kljub vsebini tega pisanja, ki je eno samo človeško guganje in iskanje tal pod nogami.

Pred teboj je slavospev Svetlobi v ljudeh, čeprav prikrit. Do tistega najvišjega v sebi pridemo, ko se soočimo z najslabšim delom sebe in ga sprejmemo. Ker je Svetloba v nas in okrog nas močnejša kot kdajkoli, so zmage v tem soočanju zagotovljene.

Pred teboj je človeški del mene in to odkrit. Posvetitev in velik korak duše, kar mi je rak na dojki bil. Pred teboj je vse, kar želim spustiti, ne pa pozabiti. Le kdo bi želel pozabit največje darilo?

Vsak človek, ki ga srečam na ulici, v trgovini, sodelavec v službi, sorodnik, prijatelj ali partner, me uči nekaj, kar še ne znam. Od vsakega imam možnost, da dobim najboljše, saj je to tudi njegova podzavestna želja. Srečujemo se, komuniciramo in opravljamo razne vzajemne ali enostranske dejavnosti s takimi ali drugačnimi ljudmi ravno zato, da predelamo ovire, ki so nam postavljene v ta namen. Vsak je individum, ki ima točno določene darove za drugega in potrebuje kar sam nima ali ne zna uporabiti.

To življenje je ena sama veriga zamujenih, ali nezamujenih, izkoriščenih, ali neizkoriščenih priložnosti.

Koliko ljudi sem že srečal s katerimi bi lahko vzpostavil stik pa ga nisem?

Koliko priložnosti se mi je pojavilo za kak posel, ki jih nisem izkoristil, pa bi jih mogoče lahko.

Vendar človek nikoli ne ve, ali bi mu ti stiki in posli res prinesli v življenje več radosti, ali grenkobe.

Spomnim se, ko me je nekoč ljubica zapustila, ki je nisem bil vreden, ali pa morda ona ni bila vredna mene, ali pa morda nič od tega, kako sem razmišljal in si rekel:

»Dragi Bog, pa ja je nekje neka duša, ki je meni kompatibilna, s katero bi se lahko lepo razumela in delila radosti tega življenja.«

Tako sem razmišljal in ponoči mi je v sanjah prišel glas naj najdem dotično žensko s točno določenim priimkom in imenom???

Nekega dne je majhna pikapolonica sedla na krila vesoljskega vozila, ki se je ravno pripravljalo na polet.

»Kako si velik! Si ti pravi ptič?« se je pričela čuditi.
»Oh, dekletce majhno! Jaz sem raketoplan.«
»Kaj je to, raketoplan?« je bila zvedava.
»Oh, saj veš; ljudi peljem v vesolje.«
»Kje pa imaš mamo?«
»Nimam mame. Mene so naredili ljudje,« se je čudil raketoplan.
»Kako so te lahko naredili ljudje?«
»Najprej so si me izmislili in me narisali na papir. Potem so merili in računali, na koncu pa še določili, iz kakšnega materiala bom narejen.«
»Moja mama je doma. Malo sem pobegnila. Saj nisem šla daleč.«
»Oh, jaz pa se odpravljam zelo daleč, dekletce majhno. V vesolje.«

Ti, ki si ustvaril te pradavne spomenike,
ti, ki si vzgojil te pradavne kamne,
priznavamo te,
častimo te,
spoštujemo te.
Tvoja imena so izgubljena,
tvoji obrazi so pozabljeni,
tvoje kosti so razstresene,
toda Duh kliče Duha
iz tvoje nepredstavljive prihodnosti
do naše neizmerljive preteklosti.
Glej nas v vizijah tvojih mladih ljudi
in v sanjah o varnosti tvojih starih ljudi.
Vedi, da smo tu,
in vedi, da hodimo s tabo po daljnih poljanah.
Blagoslovi Duha tebi,
mir Duha tebi,
zadovoljstvo Duha tebi,
od kraja do kraja in od časa do časa
v Edini Večni Luči.

prevedla iz angleščine: Nataša Č. in Andrej M.

Alois Kolar, Praktik & Svetovalec Naravnega Zdravja

Zaradi zelo pogosto zastavljenih vprašanjih o Postenju sem se odločil, da na razumljiv način v najkrajši možni obliki predstavim ta čudoviti proces, ki omogoča telesu, da končno začne v velikem slogu detoksificirati – razstrupljevati samo sebe, to je znameniti proces samo-zdravljenja.

Človeško telo - organizem poseduje naslednje lastnosti: je samo-programiran, samo-razvijajoč, samo-izgradljiv, deluje samoobrambno, je samo-obnavljajoč in je samo-ozdravljiv! Naša osnovna naloga je, da mu za najboljše možno delovanje zagotovimo osnovne pogoje, če pa smo že bolni, pa je najpomembnejše izvesti proces Postenja in po zaključku preiti na Optimalno prehrano, oziroma zaživeti celoten slog Naravnega Zdravja – Naravne Higiene.

Postenje je dejansko »operacija brez skalpela« in v tem čudovitem procesu samo-zdravljenja telesa znova dosežemo vitalnost, zdravje, ki ga s slogom Naravnega Zdravja – Naravne Higiene drastično izboljšamo in kar je najvažnejše: ohranimo čisto do biološkega konca, brez bolezni, vitki, zdravi, vitalni in sposobni za življenje.

VLJUDNO VABLJENI NA POMLADNO OTVORITEV RAZSTAVE UMETNIKOV MIRANDE RUMINE IN ROKA ECKERTA, KI BO 9. 4. 2004 OD 19. URE V GALERIJI KERUBIN V IZOLI. UMETNIŠKA KRITIKA: POLONA ŠKODIČ DRESS CODE: POMLAD 2004 OGLED V PARIH NA GLASBO ZNANIH DUETOV. DOVOLITE POMLADI, DA VAS PRIJETNO PRESENETI. RAZSTAVA BO NA OGLED DO 7.5.2004. V SODELOVANJU S KULTURNIM CENTROM IZOLA IN EMONA OBALA KOPER

Večen duh luči, podari nam zaščito;
in v tej zaščiti, varnost;
in v tej varnosti, znanje;
in v tem znanju, zavest;
in v tej zavesti, ljubezen do nje;
in skozi to ljubezen nam podari ljubezen do vsega stvarstva;
in v ljubezni do vsega stvarstva ljubezen do božanskega duha
in vso dobroto, lepoto in resnico.


prevedla iz angleščine: Nataša Č. in Andrej M.

Inspiracija, ali navdih,

nekaj, kar je na vrhu diha,

kar zazanava bistvo česa,

neodvisno od razumskega

razčlenjevanja.


Inspiracija, ali navdih,

ki prav vsa odkritja nam poraja,

pa tudi svoj sam izvor,

lahko odkriva in spoznava.

Odkrij izvor svojega navdiha!


stojči Stojan Svet

Odnosi z naravo, kot se kažejo v spoštovanju in sonaravnem partnerstvu, so bili vedno pomemben temelj indijanskega življenja.

Spodnje besedilo je del govora Orena Lyonsa leta 1977 v Ženevi pred OZN. Zahteva, da se ponovno vzpostavi izgubljena enakopravnost med naravo in človekom, ki izvira iz stoletja starega indijanskega mišljenja. Oren je pripadnik ljudstva Onondaga, enega med šestimi narodi irokeške zveze. Je zaupni upravitelj svojega ljudstva in član Kroga starešin (Elders Circle), združenja tradicionalnih indijanskih voditeljev na medplemenski ravni.

»Nikjer ne vidim delegacije, ki bi govorila za štirinožce. Ne vidim poslanca za orle. Tudi če smo pozabljivi in če mislimo, da smo najpametnejši, smo vendarle del tega sveta. Učiti se moramo, kje je naše mesto – nekje med goro in mravljo, nekje, in samo tam kot pomemben del stvarstva.«

Brezmejna je moč duha,

govorijo modreci srca... :)


Vendar je treba znotraj sebe,

napraviti tudi kaj prostora zanj, :)

Če imaš v enem kozarcu kamenje,
v drugem pa vodo,
koliko vode boš moral preliti,
iz drugega kozarca v prvega,
da v njem ne bo več kamenja?

Imaš prav.

Človek ne more ničesar storiti, da bi spremenil svet, da pa bi spremenil samega sebe pa lahko stori vse. Bolj, ko se človek poglobi in pogleda v svojo notranjost, tem bolj manjša postaja politična arena. Osebni zgled je najmočnejše orožje za spreminjanje družbe.

Za današnjo novo dobo nekateri opazovalci opozarjajo, da se za navidezno brezbrižnostjo do politike skriva neizprosna avtoritarnost. Svet, ki ga je ustanovila evropska civilizacija, je z današnjo vrsto kulture ušel človeku, zato ga je Gidens primerjal z džaganatom, ki je zaprti voz brez krmila, ki ga hindujci polnega ljudi spustijo z vrha hriba. V spremenjenih okoliščinah so človekove duhovne težnje drugačne in se tudi drugačno izražajo, kot pa so se izražale včasih in kot smo jih bili vajeni. Papež opozarja v svoji okrožnici Fides et ratio, da se moramo opirati tako na vero kot na razum.Pred invazijo protiracionalizma ni varna niti Cerkev, saj se dogaja pretirano poveličevanje čustev, doživetij in topline. Pri protestantih se to izraža s porastom ogromno fundamentalističnih skupin, ki se upirajo modernosti in zagovarjajo vrnitev k Bibliji.

Dosegel boš kar lepo starost,
če te ne doleti smrtna nesreča, srčni infarkt ali
huda bolezen. Toda kaj boš imel od tega, če te potem
zadenejo vse egiptovske nadloge:

trganje v križu, sklepna revma, poapnenje žil in
splošna okostenelost, slab spomin, slabovidnost in naglušnost.

Odrezan boš od drugih, sam in osamljen.

Stroje, ki odslužijo,
vržejo med staro železo.
Kako naj ljudje, ki ne morejo več delati,
še ostanejo 'ljudje' in kako naj bodo srečni?
To je odvisno od okolice,
od družine, od prijateljev, znancev,
od skrbstva za ostarele in pokojnine.
Predvsem pa je odvisno od človeka samega.
Uči se starati!
Starost ni nobena nesreča.
Ni nujno, da bi bila jesen tvojega življenja
kup nesrečnih dni.

Uči se starati z mladostnim srcem!
To je vsa umetnost.


Ne pozabi na veselje
Phil Bosmans