Ta moja stvarnost, da sem tu,
naslonjena na hrbet skale
razmočenih oči ob podobah sveta.
V njenih prvinah obstajam tudi jaz,
kajti sleherni granitni čas bledi
z uničevanjem starih vezi in obljub.
Dež spira upognjene gibe neba,
naporno delo angelov iz davnih let stvaritve,
ko se je srce skoz njene razpoke pretakalo
z upočasnjenimi trezljaji kozmosa.
V svojem mirovanju sem naseljena ob njej
in del njene usode v aprilski naglici otoplitve.
Neumno bi bilo misliti, da sonce
mene in njo ne greje enako,
da v njej in meni ni bilo ledenih morij
in precejujočih luči otoplitve.
Skoz pajčevine apnenca njene skodrane kože
in ponižnost moje mehkobe,
ki se je sprijateljila z njenim bistvom,
sem nastajala in vznemirjala njeno telo.
Ko bi mogla njeno trdoto preseliti vase
in premagovati plivkanje morja,
odriniti božanje valov od sebe,
odriniti naplavljene trave ob telesu,
občuteno jokanje in stokanje viharja
ob njeni otrplosti za bolečino drugega
in odpraviti sleherni dvom,
sprejeti vase privolitev njenih dražljajev
in sanje mesečnika v meni,
odstirati in blažiti površine čutenja,
ki ga vrezuje potepuški čas
v nenaseljene praznine moje duše.
Njene kamnite površine bi lahko pomenile
človeški obraz, ki bi odseval v mojem bistvu
ob vstopanju v deželo kamnitih ljudi.
Ta moja stvarnost, da sem tu,
