Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem I. (1. del)

V pisanju pred tabo je zahvala življenju, čeprav prikrita. Življenje nam pomaga bolj, kot smo navajeni videti.

Ker nam stalno daje nove možnosti, smo dostikrat bolj zaposleni z zapravljanjem prilik in pritoževanjem, kot z zavedanjem podpore. Šele ko se nam zemlja zatrese pod nogami, navadno pogledamo v nebo.

Moja hvaležnost je globoka, kljub vsebini tega pisanja, ki je eno samo človeško guganje in iskanje tal pod nogami.

Pred teboj je slavospev Svetlobi v ljudeh, čeprav prikrit. Do tistega najvišjega v sebi pridemo, ko se soočimo z najslabšim delom sebe in ga sprejmemo. Ker je Svetloba v nas in okrog nas močnejša kot kdajkoli, so zmage v tem soočanju zagotovljene.

Pred teboj je človeški del mene in to odkrit. Posvetitev in velik korak duše, kar mi je rak na dojki bil. Pred teboj je vse, kar želim spustiti, ne pa pozabiti. Le kdo bi želel pozabit največje darilo?

Vsak človek, ki ga srečam na ulici, v trgovini, sodelavec v službi, sorodnik, prijatelj ali partner, me uči nekaj, kar še ne znam. Od vsakega imam možnost, da dobim najboljše, saj je to tudi njegova podzavestna želja. Srečujemo se, komuniciramo in opravljamo razne vzajemne ali enostranske dejavnosti s takimi ali drugačnimi ljudmi ravno zato, da predelamo ovire, ki so nam postavljene v ta namen. Vsak je individum, ki ima točno določene darove za drugega in potrebuje kar sam nima ali ne zna uporabiti.

To življenje je ena sama veriga zamujenih, ali nezamujenih, izkoriščenih, ali neizkoriščenih priložnosti.

Koliko ljudi sem že srečal s katerimi bi lahko vzpostavil stik pa ga nisem?

Koliko priložnosti se mi je pojavilo za kak posel, ki jih nisem izkoristil, pa bi jih mogoče lahko.

Vendar človek nikoli ne ve, ali bi mu ti stiki in posli res prinesli v življenje več radosti, ali grenkobe.

Spomnim se, ko me je nekoč ljubica zapustila, ki je nisem bil vreden, ali pa morda ona ni bila vredna mene, ali pa morda nič od tega, kako sem razmišljal in si rekel:

»Dragi Bog, pa ja je nekje neka duša, ki je meni kompatibilna, s katero bi se lahko lepo razumela in delila radosti tega življenja.«

Tako sem razmišljal in ponoči mi je v sanjah prišel glas naj najdem dotično žensko s točno določenim priimkom in imenom???

Nekega dne je majhna pikapolonica sedla na krila vesoljskega vozila, ki se je ravno pripravljalo na polet.

»Kako si velik! Si ti pravi ptič?« se je pričela čuditi.
»Oh, dekletce majhno! Jaz sem raketoplan.«
»Kaj je to, raketoplan?« je bila zvedava.
»Oh, saj veš; ljudi peljem v vesolje.«
»Kje pa imaš mamo?«
»Nimam mame. Mene so naredili ljudje,« se je čudil raketoplan.
»Kako so te lahko naredili ljudje?«
»Najprej so si me izmislili in me narisali na papir. Potem so merili in računali, na koncu pa še določili, iz kakšnega materiala bom narejen.«
»Moja mama je doma. Malo sem pobegnila. Saj nisem šla daleč.«
»Oh, jaz pa se odpravljam zelo daleč, dekletce majhno. V vesolje.«

Ti, ki si ustvaril te pradavne spomenike,
ti, ki si vzgojil te pradavne kamne,
priznavamo te,
častimo te,
spoštujemo te.
Tvoja imena so izgubljena,
tvoji obrazi so pozabljeni,
tvoje kosti so razstresene,
toda Duh kliče Duha
iz tvoje nepredstavljive prihodnosti
do naše neizmerljive preteklosti.
Glej nas v vizijah tvojih mladih ljudi
in v sanjah o varnosti tvojih starih ljudi.
Vedi, da smo tu,
in vedi, da hodimo s tabo po daljnih poljanah.
Blagoslovi Duha tebi,
mir Duha tebi,
zadovoljstvo Duha tebi,
od kraja do kraja in od časa do časa
v Edini Večni Luči.

prevedla iz angleščine: Nataša Č. in Andrej M.

Alois Kolar, Praktik & Svetovalec Naravnega Zdravja

Zaradi zelo pogosto zastavljenih vprašanjih o Postenju sem se odločil, da na razumljiv način v najkrajši možni obliki predstavim ta čudoviti proces, ki omogoča telesu, da končno začne v velikem slogu detoksificirati – razstrupljevati samo sebe, to je znameniti proces samo-zdravljenja.

Človeško telo - organizem poseduje naslednje lastnosti: je samo-programiran, samo-razvijajoč, samo-izgradljiv, deluje samoobrambno, je samo-obnavljajoč in je samo-ozdravljiv! Naša osnovna naloga je, da mu za najboljše možno delovanje zagotovimo osnovne pogoje, če pa smo že bolni, pa je najpomembnejše izvesti proces Postenja in po zaključku preiti na Optimalno prehrano, oziroma zaživeti celoten slog Naravnega Zdravja – Naravne Higiene.

Postenje je dejansko »operacija brez skalpela« in v tem čudovitem procesu samo-zdravljenja telesa znova dosežemo vitalnost, zdravje, ki ga s slogom Naravnega Zdravja – Naravne Higiene drastično izboljšamo in kar je najvažnejše: ohranimo čisto do biološkega konca, brez bolezni, vitki, zdravi, vitalni in sposobni za življenje.

VLJUDNO VABLJENI NA POMLADNO OTVORITEV RAZSTAVE UMETNIKOV MIRANDE RUMINE IN ROKA ECKERTA, KI BO 9. 4. 2004 OD 19. URE V GALERIJI KERUBIN V IZOLI. UMETNIŠKA KRITIKA: POLONA ŠKODIČ DRESS CODE: POMLAD 2004 OGLED V PARIH NA GLASBO ZNANIH DUETOV. DOVOLITE POMLADI, DA VAS PRIJETNO PRESENETI. RAZSTAVA BO NA OGLED DO 7.5.2004. V SODELOVANJU S KULTURNIM CENTROM IZOLA IN EMONA OBALA KOPER

Večen duh luči, podari nam zaščito;
in v tej zaščiti, varnost;
in v tej varnosti, znanje;
in v tem znanju, zavest;
in v tej zavesti, ljubezen do nje;
in skozi to ljubezen nam podari ljubezen do vsega stvarstva;
in v ljubezni do vsega stvarstva ljubezen do božanskega duha
in vso dobroto, lepoto in resnico.


prevedla iz angleščine: Nataša Č. in Andrej M.

Inspiracija, ali navdih,

nekaj, kar je na vrhu diha,

kar zazanava bistvo česa,

neodvisno od razumskega

razčlenjevanja.


Inspiracija, ali navdih,

ki prav vsa odkritja nam poraja,

pa tudi svoj sam izvor,

lahko odkriva in spoznava.

Odkrij izvor svojega navdiha!


stojči Stojan Svet

Odnosi z naravo, kot se kažejo v spoštovanju in sonaravnem partnerstvu, so bili vedno pomemben temelj indijanskega življenja.

Spodnje besedilo je del govora Orena Lyonsa leta 1977 v Ženevi pred OZN. Zahteva, da se ponovno vzpostavi izgubljena enakopravnost med naravo in človekom, ki izvira iz stoletja starega indijanskega mišljenja. Oren je pripadnik ljudstva Onondaga, enega med šestimi narodi irokeške zveze. Je zaupni upravitelj svojega ljudstva in član Kroga starešin (Elders Circle), združenja tradicionalnih indijanskih voditeljev na medplemenski ravni.

»Nikjer ne vidim delegacije, ki bi govorila za štirinožce. Ne vidim poslanca za orle. Tudi če smo pozabljivi in če mislimo, da smo najpametnejši, smo vendarle del tega sveta. Učiti se moramo, kje je naše mesto – nekje med goro in mravljo, nekje, in samo tam kot pomemben del stvarstva.«

Brezmejna je moč duha,

govorijo modreci srca... :)


Vendar je treba znotraj sebe,

napraviti tudi kaj prostora zanj, :)

Če imaš v enem kozarcu kamenje,
v drugem pa vodo,
koliko vode boš moral preliti,
iz drugega kozarca v prvega,
da v njem ne bo več kamenja?

Imaš prav.

Človek ne more ničesar storiti, da bi spremenil svet, da pa bi spremenil samega sebe pa lahko stori vse. Bolj, ko se človek poglobi in pogleda v svojo notranjost, tem bolj manjša postaja politična arena. Osebni zgled je najmočnejše orožje za spreminjanje družbe.

Za današnjo novo dobo nekateri opazovalci opozarjajo, da se za navidezno brezbrižnostjo do politike skriva neizprosna avtoritarnost. Svet, ki ga je ustanovila evropska civilizacija, je z današnjo vrsto kulture ušel človeku, zato ga je Gidens primerjal z džaganatom, ki je zaprti voz brez krmila, ki ga hindujci polnega ljudi spustijo z vrha hriba. V spremenjenih okoliščinah so človekove duhovne težnje drugačne in se tudi drugačno izražajo, kot pa so se izražale včasih in kot smo jih bili vajeni. Papež opozarja v svoji okrožnici Fides et ratio, da se moramo opirati tako na vero kot na razum.Pred invazijo protiracionalizma ni varna niti Cerkev, saj se dogaja pretirano poveličevanje čustev, doživetij in topline. Pri protestantih se to izraža s porastom ogromno fundamentalističnih skupin, ki se upirajo modernosti in zagovarjajo vrnitev k Bibliji.

Dosegel boš kar lepo starost,
če te ne doleti smrtna nesreča, srčni infarkt ali
huda bolezen. Toda kaj boš imel od tega, če te potem
zadenejo vse egiptovske nadloge:

trganje v križu, sklepna revma, poapnenje žil in
splošna okostenelost, slab spomin, slabovidnost in naglušnost.

Odrezan boš od drugih, sam in osamljen.

Stroje, ki odslužijo,
vržejo med staro železo.
Kako naj ljudje, ki ne morejo več delati,
še ostanejo 'ljudje' in kako naj bodo srečni?
To je odvisno od okolice,
od družine, od prijateljev, znancev,
od skrbstva za ostarele in pokojnine.
Predvsem pa je odvisno od človeka samega.
Uči se starati!
Starost ni nobena nesreča.
Ni nujno, da bi bila jesen tvojega življenja
kup nesrečnih dni.

Uči se starati z mladostnim srcem!
To je vsa umetnost.


Ne pozabi na veselje
Phil Bosmans

Zanima me, ali veš... Zanimaš me ti, ki bereš.

Si se že kdaj vprašal, ali je vse skupaj, kar se dogaja v tvoji glavi, sploh normalno? Je to normalno samo po tvojih merilih ali po splošnih merilih? A lahko sploh kdo oceni, če je v tvoji glavi vse normalno, ali lahko ocenjuješ le ti, ki edini veš, kaj se dogaja?

Ali ni vse le posledica strahu? Strahu pred samim seboj? Ne pred drugimi, pred seboj. Ali ni vse skupaj le zanikanje samega sebe in svojih resničnih dejstev samega sebe? Ali ni tvoje življenje le priredba tistega, kar ti svet kaže?

Ali sploh vidiš napake tega sveta? A vidiš vse omejitve odzunaj, ki ti postavljajo notranje omejitve? Si se kdaj vprašal, kako bi življenje izgledalo brez ure, brez materialnih stvari in brez ljudi? Ali sploh vidiš, da ti le-te postavljajo omejitve? Da so to dejansko tiste omejitve, zaradi katerih zanikaš bit samega sebe in jih hočeš priredit zunanjemu svetu in zaradi katerih te je strah samega sebe?

Zahvaljevanje je ustvarjalna sila, ki lahko v našem življenju ustvari veliko dobrega, če je to način življenja, in ne zgolj opravilo, ki je na vrsti samo enkrat na leto na zahvalni dan. Takšen način življenja bi lahko poimenovali življenje v hvaležnosti.

Življenje v hvaležnosti temelji na predpostavki, da hvaležnost in zahvaljevanje vodita k temu, da se nam vse tisto, zaradi česar se zahvaljujemo, še bolj množi. Ljudje smo obdarjeni z zmožnostjo, da si z močjo svojega uma in izbire ustvarjamo nove blagoslove.


sir John Marks Templeton

Vsak človek ima svoj prav,
vsak človek ima svojo resnico,
do katere je s trudom prišel,
preko svojih spoznanj....
A ne pozabi,
da obstajata dve resnici,
tista, ki razburja
in tista, ki pomirja,
kakor obstajata dve ljubezni,
tista, ki vzburja
in tista, ki pomirja.

Tista resnica in ljubezen,
ki pomirja,
odstranjuje vzroke vseh trpljenj,
v njih ti lahko spremeniš svoj svet,
v njih ti lahko vplivaš na cel planet.

Tvoji ljubezni miru, ljubezni srca,
se prav nihče,
če verjameš ali ne,
ne more upret. :)

Ne zadržuj, temveč deluj.

In če mi rečeš, da tega ne znaš,
verjemi, nekaj znotraj tebe,
v popolnosti prav to zna,
pošiljati to ljubezen srca.... :)

stojči Stojan Svet

Oči imam, da vidim svetlobo,
zelenilo pomladi in belino snega,
sivino oblakov in sinjino neba.
Z njimi lahko gledam zvezde ponoči
in neverjetno čudo,
da je okrog mene toliko čudovitih ljudi.

Usta imam, da govorim,
za dobro besedo, na katero nekdo čaka.
Ustnice imam, da poljubljam
in roke, da izkazujem nežnost in milino,
da dajem kruh in tolažbo.
Noge imam, da se napotim k bližnjemu.
Moje srce je ustvarjeno za ljubezen in toplino
do tistih, ki žive v hladu osamljenosti.

Brez telesa me ne bi bilo.
Nič ni brez smisla.
Vse ima svoj globok pomen.
Zakaj potem nisem srečen?
Imam zaprte oči?
Morda trpke ustnice?
Ali morda z rokami brezsrčno grabim?
Je moje srce uvenelo?

Mar torej ne vem,
da sem ustvarjen
za veselje?

Ne pozabi na veselje
Phil Bosmans

Prijatelj, dober dan!
Vzemi si čas za srečo!
Ti , ki živiš na tej Zemlji,
si čudež.
Enkraten si, edinstven, nezamenljiv.
Ali se tega zavedaš?

Zakaj se ne čudiš,
ne občuduješ,
se ne veseliš samega sebe
in vseh drugih okrog sebe?
Se ti zdi tako samoumevno,
ali ti nič ne pomeni,
da živiš,
da smeš živeti,
da ti je dano peti, plesati
in biti srečen?

Kaj nas učijo živali? (1)
Marjetka Jeršek

KONJI

Predniki konj so se pojavili že pred dolgimi milijoni let - Podarjajo nam nauk o plemenitosti in svobodi, spodbujajo našo ustvarjalno energijo in nezadržno spolno slo - Samorog je pravljična žival, ki predstavlja čistost in moč - Princ vedno prijezdi na belem konju - Konjska lekcija zajema tudi uresničeno hrepenenje in prevlado športnega duha

Morda menite, da konjem težko rečemo hišni ljubljenčki, toda nekateri ljudje živijo v tako tesni povezavi in prijateljstvu z njimi, da se zdi izraz kar pravšnji. Nek moj prijatelj je oddal stanovanje v mestu in se preselil v okolico, kjer je obnovil staro, razpadlo hišo, zato da bi lahko živel skupaj s svojim ljubljenim konjem, ki ima seveda v hiši svoje posebne prostore. V svoji "sobi" (hlevu) ima nameščene celo zvočnike, da lahko posluša izbrano glasbo in se tako kratkočasi v dolgih urah, ki jih mora njegov lastnik prebiti v službi.

Pogledala sem te,
globoko v oči
in videla v njih otroka, ki sanja
in misli, da živi.

Gledala sem tvoje misli
in videla, da se igraš,
da nisi iskren,
da ne veš, kaj točno je to, kar si želiš,
ker se bojiš.

Gledala sem tvoja čustva
in videla, da so ujeta,
kot ptica v zlati kletki,
ker si ne upaš biti to,
kar občutiš.

On je sam.
Ona je sama.

Beseda davi,
v grlu zamre,
prezir
prebode srce.

Duša umira.
Ena za drugo
ne ve.

Kaj občuti?
Ugiba on.

Kaj občuti?
Ugiba ona.

Le eno ve,
da odhajata,
da se pogrezata
med razpoke
nevešče roke.

Brezumna,
nora od krivic,
komaj še diha.

Užaljena sopiha.
Morda navkreber?

Odpre se razgled.
Tu je prostor
za več
kot tisoč besed.

...o0o...

Slika tedna