NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Razsvetljenje in njegova demistifikacija 7   
    sobota, 15. maj 2004 @ 05:58 CEST
    Uporabnik: stojči

    * Zgodbe iz sebeSeveda se je najlažje odločiti za trditev,
    da je razsvetljenje nekaj tako vzvišenega,
    kjer moraš znati najmanj hoditi po vodi,
    ali pa tako kot Milarepa leteti po zraku
    in kar se seveda nikakor ne da v tem življenju doseči,
    zato je najbolje na vse skupaj kar lepo pozabiti
    in v tem prepričanju do svoje smrti lepo živeti naprej.

    Ne prijatelj, moje stališče je, da imaš tako kot vsak človek,
    tudi ti znotraj sebe to svoje svetlobno telo
    in to priložnost, da se prav v tem življenju lahko razsvetliš,
    seveda samo če si to resnično in iskreno želiš.

    Ampak treba je vedno začeti pri sebi
    in ta pot vodi izključno navznoter,
    v prilagajanje razuma in telesa tej najnežnejši,
    a hkrati najmogočnejši življenjski sili.



    Zamisli si, da je tvoj duh kot luč v projektorju,
    tvoj razum kot film za njim
    in tvoje telo kot platno v kinu tvojega življenja

    Ja, Bog, ta veliki duh, ali to srce,
    ali kakorkoli že želiš imenovati to tvojo notranjo svetlobo,
    lahko sije skozi film tvojega razuma,
    ki se odraža na platnu dogodkov tvojega telesa skozi vsa tvoja čutila in občutja,
    ki so zate bodisi:
    jasna ali pa konfuzna,
    prijetna ali neprijetna,
    zdrava, ali pa bolna.

    Mentalno in fizično telo moraš prilagajati temu nefizičnemu srcu
    in tej notranji svetlobi, tej čudoviti božanski energiji luči,
    drugače bodo slike tvojega življenja hudo popačene.
    Tako to je.

    Jezus je rekel: »Duh je, ki oživlja.«

    Ja, ta duh, ki je znotraj tvojega diha,
    ki je znotraj tvojega srca,
    ki je ta tvoj Bog,
    ki je ta tvoja notranja svetloba,
    kolikor si je pač zavesten znotraj sebe prepoznati
    in usmerjati skozi prav ta tvoj dih navznoter in navzven,

    je stvar procesa odvijanja grobih mentalnih plasti
    v vse bolj fine plasti energije,
    ki pa zahteva svoje zorenje,
    ki zahteva lastna izkustva,
    ki odstranjujejo tebi podtaknjene podzavestne in zavestne miselne vzorce
    ki odstranjuje vse tvoje dvome.


    Ja, ta oživljajoča in sproščajoča notranja svetloba,
    ta tvoj dih znotraj diha,
    tvoj razum in tvoje telo
    lahko lepo notranje sinhronizira v tvoje zadovoljstvo in srečo.

    Jezus je rekel, da ne moreš hkrati služiti dvema Gospodoma,
    eden od mojih najpriljubljenejših mojstrov in pesnikov Guru Nanak pa v eni od svojih pesmi z naslovom Nasprotne strani o tem pravi, da je cel svet v egu in v egu pač ne moreš služiti Bogu, ker je prav ta ego tista ogromna jama teme, v nasprotju z notranjo svetlobo, ki je Bog, kateri lahko služiš, da ti je v življenju čim lepše.


    Naučiti se je treba osvetljevati zavest, zato ti guru Nanak svetuje, da najdeš takega mojstra, ki te je prav takega osvetljevanja tvoje zavesti res sposoben naučiti.

    Le s čim se človek lahko oprime svojega smisla življenja, če ne z nečem, kar je že skrito znotraj njegovega diha in srca, znotraj njegove notranje svetlobe,
    ali kakorkoli jo že želiš imenovati, ki lahko sije skozi tebe,
    ki pa iskreno povedano, vsaj kar se mene tiče,
    ne potrebuje prav nobenega imena.

    V vseh religijah in kulturah so obstajali posamezniki, ki so dobro poznali notranjo svetlobo in izkustva srca in ju poimenovali tako, kakor se jim je zdelo najbolj prikladno.


    V judovsko-krščanski tradiciji so osvetljevanje tega notranjega telesa imenovali »telo vstajenja« ali »poveličano telo«
    Prerok Izaija je rekel: »Mrtvi bodo živeli, njihova telesa bodo vstala.«(Izaija26:19)
    Sveti Pavel ga je imenoval »nebeško telo« ali »duhovno telo« (soma pneumatikon) (I Korinčanom 15:40)

    V Sufizmu je bilo imenovano: » najsvetejše telo« (wujud al-agdas) in nadbožansko telo (jism asli haqiqi).

    V taoizmu so ga imenovali »diamantno telo« in tisti, ki so ga dosegli, so jih klicali »nesmrtne« in »oblakohodce«

    V Tibetanskem Budizmu je to imenovano »svetlobno telo«

    V Tantrizmu in nekaterih jogijskih šolah je to imenovano »vajra telo« »diamantno telo« in »božansko telo«

    V Kriya jogi je imenovano »telo blaženosti«

    V Vedanti je imenovano » nad-prevodno telo«

    V Gnosticizmu in Neoplatonizmu je imenovano »sijoče telo«

    V alkemijski tradiciji je imenovano »zlato telo« alkemist Paracelsus ga je imenoval »astralno, ali zvezdno telo«

    V Hermetičnem Korpusu je imenovano »nesmrtno telo« (soma athanaton)

    V nekaterih mističnih šolah je imenovano »sončno telo«

    V učenju Rožnega Križa je imenovano »diamantno telo v svetišču Boga«

    V starem Egiptu je bilo imenovano » bleščeče telo bitja« (akh)

    V stari Perziji je bilo imenovano » notranji božanski potencial (fravashi ali fravarti)

    V Mitraični liturgiji je bilo imenovano »popolno telo« (soma teilion)

    V filozofiji Sri Aurobinda je imenovano »božansko telo« sestavljeno iz nadmiselnih substanc.


    Če imajo zgoraj omenjeni izrazi kako povezavo s Prem Rawatovim učenjem, pa boš moral zase pač ugotoviti popolnoma sam.

    Zase vem, da bi se to notranje izkustvo izpolnjenosti in svetlobe, ki jo doživljam znotraj sebe lahko mirno imenovalo tudi eno od zgoraj omenjenih izrazov.

    Moj mojster Prem Rawat je vse lepo poenostavil prav do temeljev
    in ga imenuje kar lepo srce, seveda tisto nefizično srce,
    o katerem se sicer lahko razpravlja,
    ampak dokler se ga resnično fizično ne občuti,
    dokler se to srce res ne dvigne iz notranjih globin
    in v vsej svoji svetlobi zaživi in zažari,
    se vse besede vedno končajo zgolj v praznih razpravah in dvomih.


    Očitno so v zgodovini človeštva znova in znova prihajali ljudje,
    ki so močno doživljali svoje božansko svetlobno telo, imeli so pa tudi to sposobnost, da so to učenje tudi učili ljudi, če ga ne bi, ga ne bi niti opisovali, mar ne?

    Ti pa si sam(a) odgovori na vprašanje:

    »Ali znotraj sebe dovolj čutim in vidim svoje božansko telo in zakaj ne«?


    Prijateljica mi je omenila, da pri mojih člankih manjka samo še opis tehnik poglabljanja vase, oziroma Spoznavanja sebe, vendar sem ji odvrnil, da za to, jaz sam nisem pravi naslov.
    Pravi naslov je zame vedno bil in je zgolj moj mojster Prem Rawat Maharaji.
    Treba se bo obrniti nanj.

    Tehnike poglabljanja vase brez pravega razumevanja niso nič.
    Tehnike so samo ena tretjina procesa Spoznavanja sebe.

    Zato se mi zdi tako zelo smešno,
    ko eni ta proces Spoznavanja sebe trdovratno imenujejo Znanje o sebi,
    ko pa jih vprašaš, kaj znajo o sebi, so pa kar lepo tiho, ali pa rečejo, da pač znajo Prem Rawatove tehnike.
    Tehnike brez razumevanja zame niso nič, šele oboje skupaj mi v mojem prispevanju omogoča mojo notranjo rast v tem procesu Spoznavanja sebe

    Obstajajo ljudje, ki so prišli do teh istih tehnik drugje in jih znajo,
    pa zaradi tega niso imeli prav nobenih izkustev. Kako to vem?
    Človek, ki je prišel do teh tehnik nekje drugje, mi je sam to povedal.

    Razumevanje je tista osnova, ki ti pokaže tvoje možnosti v tem notranjem procesu zorenja in Spoznavanja sebe.

    Vsa teoretska znanja prihajajo od zunaj,
    teoretskih izkustev, kar se tiče samega osnovnega življenja enostavno ni,
    jih nikoli ni bilo, niti jih nikoli ne bo.


    Ne dvomim, da bodo tisti, ki se danes pri nas tako trdovratno in trmasto držijo izraza Znanje enkrat prišli tudi do izraza Spoznanje, saj je ja to tista glavna stvar, o kateri moj mojster že ves čas govori in bodo tudi oni končno razumeli zakaj Sokrat ni rekel: »Znaj samega sebe, ampak spoznaj samega sebe.«

    Ja, spoznaj to svojo življenjsko silo, spoznaj to svoje srce, ki je neverjetno darilo, ki pa ga na srečo nikoli ne boš mogel znati na pamet.


    Prem Rawat me uči, da je to darilo Spoznavanja sebe zame lahko proces, ki me lahko navdihuje in razveseljuje prav vse moje življenje, celo do mojega zadnjega diha.

    Na Prem Rawatovi video predstavitvi mu lahko prisluhneš tudi ti in zase ugotoviš,
    ali si ti res želiš prepoznati in spoznati to svojo božansko svetlobo,
    to svoje božansko energetsko notranje telo, ali srce,
    ali pa boš raje to našel sam, ali pa morda poiskal(a) to kje drugje.

    Eni to iščejo v preteklosti, spet drugi v prihodnosti,
    tisti ki pa to res najdejo,
    to najdejo vedno v sebi
    in v tem trenutku zdaj. :)


    stojči Stojan Svet

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja stojči
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20040505195855636

    No trackback comments for this entry.
    Razsvetljenje in njegova demistifikacija 7 | 10 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Razsvetljenje in njegova demistifikacija 7

    Prispeval/a: stojči dne sobota, 15. maj 2004 @ 09:56 CEST
    :)

    skratka s tem zaključujem članke o razsvetljenju in njegivu demistifikaciji, ti sam(a) pa presodi koliko mi je to uspelo in koliko ne.

    V vsej zgodovini človeštva je vedno šlo za boj, ali borbo med pripadniki notranje teme in pripadniki notranje svetlobe.

    Tako je bilo tudi v Atlantidi.

    Pripadniki teme, ki so izgubili notranji občutek smisla svojega obstoja, so postali preveč privrženi zunanji sili in materialnemu svetu so vse bolj prevladovali. Imenovali so se sinovi Beliala.

    Ljudje, ki so sledili notranji svetlobi so se imenovali Otroci Zakona enega, ki so prenašali duhovno tradicijo svojih prednikov, pa so v nasprotju s sinovi Beliala vse bolj izgubljali
    svoj vpliv in jih je bilo vse manj.

    Tema sinov Beliala je privedla Atlantido do treh katastrof, ki so jo končno popolnoma uničile.

    Tudi danes je svet razdeljen na sinove Beliala in otroke Zakona enega in je ves čas na robu katastrof

    in tudi ti,

    hočeš ali nočeš si eden od teh bojevnikov.

    Postani bojevnik notranje svetlobe, ali luči,

    postani bojevnik notranjega miru in ljubezni. :)

    lp



    ---
    stojči


    Razsvetljenje in njegova demistifikacija 7

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 15. maj 2004 @ 16:26 CEST
    DEMISITIKACIJA MOJE SVETLOBE

    Dragi Stojči,

    ob zaključku tvojega prispevka o demistifikaciji svetlobe 7 moram reči, da sem vseskozi pričakovala, da me bo svetloba napolnjevala, ker sem verjela v radost in oživljujočo moč svetlobe. Opisala bom kako se mi je to dogajalo. Jutranji svit mi je vsaki dan svobodno vstopal skozi široko odprto okno in dopustila sem, da svetloba prihaja vame. Mislila sem si, da nobena stvar ne predstavlja take ovire za prihod svetlobe vame in za srečo, kot spomin na srečo. Vprašala sem se ali je pravzaprav svetloba sreča. Iskala sem zadovoljitev, ker sem zaposlovala svojega duha, ki pa že ni imel več celega mojega telesa. Moram priznati, da sem se pred svetlobo tudi obotavljala in sem se skrivala tudi v senci, ker sem jo pred svojimi očmi imela za zasužnjenost. Začela sem o njej razmišljati ljubeznivo, z brezmejno skrbnostjo in brezmejno ustrežljivostjo. Vendar o njej nisem zvedela ničesar, kazala se mi je kot trdovratna skrivnost, ki je ne bom nikoli spoznala. Zaman sem iskala vsaj malo opravičila za to mojo sebičnost, ki je gotovo kriva, da jaz svetlobe v sebi takšne, ki bi na vse strani blestela in izpodrivala vse moje človeško bistvo, grehe in iluzije, ne občutim v sebi. Kaj naj naredim? Stojči, tebi sem kar zavidala, da kar naprej nosiš v sebi to skledo svetlobe, ki je postala predmet tvoje samohvale o občutenju sreče in zadovoljstva s samim seboj, hkrati pa tudi predmet tvoje skrivnosti, ki je nobenemu nočeš razodeti. Moram reci, da tudi na obrazu, na tvojem nasmehu in tvoji sproščenosti sem zaznala, da nekaj na tem je res. Tolažila sem se, da sem novinka, da je morda pot, da pridem do notranje svetlobe, če oživim svojo srečo. Prepričevala sem se, da se bitje oblikuje z notranjimi silami, ki jih nosi v sebi. So mar te sile notranja svetloba? No, potem sem poslala svoje utrujene, nekoliko zanemarjene možgane na pašo. Rekla sem si, da se bom posvetila sama sebi, stvarem, vsemu kar se mi je zdelo božansko, brez zadržkov. Tudi to ni šlo. Iz moje morale, ki predstavlja veliko zavoro, moja duša ni mogla početi prav vsega, kar bi ji morda prijalo. Torej morala sem uporabiti tudi razum. Razsodnost. Vsega zatreti ne morem, sramotiti se pa tudi ne morem, da bi uveljavljala vse kar bi se mi trenutno zahotelo. Torej moram biti strpna, upoštevati druge. Trčila sem ob vrednote, ki jih nosim v sebi. Pomislila sem, da noben žarek svetlobe ne prodre popolnoma skozi, da bi ustvaril tisto ogromno skledo svetlobe, o kateri ti govoriš. Hodila sem in hodila. Senca je bila tako gosta, da se nisem upala ustaviti po hoji, od katere sem bila še vsa po hrbtu znojna. Odpočivala sem si v čedalje večjih presledkih, ne da bi opešala. Ko naj bi prišla na cilj skoz morje svetlobe in našla poplačilo za svojo vztrajnost v zadovoljnem ponosu, sem zajela sapo in vdahnila globoko v prsi. Zagledala sem klopco, ki je samevala ob poti. Vso skrb za mojo dušo in nekoliko utrujeno telo sem prenesla nanjo. Usedla sem se in zastrmela predse. Mislila sem si kako neumno si negujem svoje telo in dušo, mar res ne morem vzpostaviti malo bolj neposrednega stika s svetlobo in jo sprejeti kot svojo srečo vase. Trpela sem za vsako spremembo temperature, ki je bila posledica prevelike svetlobe in vendar v meni jo je bilo tako malo. Sonce je bilo vroče. Ponudila sem vso svojo dušo in svoje telo njegovi toploti. Pod seboj sem čutila trdna tla in nemirna trava se me je dotikala. Tam sem ostala približno dve uri. Sedela sem in nepremično zrla predse in razmišljala o svetlobi, če me bo preplavila tudi navznoter. Nato sem vzela svinčnik in papir iz torbe in napisala to-le pesem:

    MOJE ŽGOČE TELO

    O, sladka zamaknjenost v svetlobo,
    sladki zvoki piščali, z otroškim glasom,
    ki predramljate trate v žareče telo
    in upogibate vrbe v mladem vetru
    s hrepenenjem po vodnih horizontih,
    z igro vode v sončnih svetlobah,
    svetlobah s tisoči plameni in pomeni.
    Skoz majhne odzrcaljene templje
    prihajajo prečiščeni glasovi večnosti
    v duše tistih, ki jih sprejemajo.
    Listnati gozdovi na obronku jase pojo,
    zvenijo in prepevajo v notranjosti duše,
    kakor da ne bi bilo nikjer opominov neba,
    kakor da noben cvet noče oveneti in umreti.
    V svetlobnem čustvu so rahlo šumele besede
    in žarki so se dotakinili slehernega diha
    z ljubljenim glasom skrivnostne notranjosti.
    Sedim na klopci pod drevesom
    in čakam naključno srečanje
    s svojo resnico,
    ko se mi bo duša počutila čistejša,
    ko se bo trava dvignila ob meni
    in gredice s stopničastimi vrtovi v nagibu tal.
    Semkaj je prišla svetloba neslišno
    in me morda preplavila. Ne vem.
    Nasmehnila sem se in zaklicala:
    "Pozdravljam te novo bitje v sebi!"
    Z nekakšno hladno njeno dvorljivostjo
    sem odhajala prebujenih misli domov.

    Po vsem tem pa ne vem ali sem sprejela svetlobo vase ali se
    mi je to samo zazdelo.

    Lep pozdrav tebi in vsem, ki želite sprejeti svetlobo ali jo že nosite v sebi.

    Tatjana Malec


    Razsvetljenje in njegova demistifikacija 7

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne sobota, 15. maj 2004 @ 16:35 CEST
    dragi Stojči,
    ja res čudovit povzetek in zaključek tvojega podajanja na temo " Razsvetljenje." Lepo in obilno si opisal različna imena za eno in isto Bit-svetlobno-nefizično srce. Naj samo dodam omenjeni pogled v zvezi s tem;
    Omenjeni pogled najdemo že v prakrščanski miselni dediščini. V cerkvenih krogih vedno sporni cerkveni oče Origen je uporabil grški pojem hegemonikom, kar pomeni vodilno načelo. V svojem komentarju k Janezovem evangeliju je takole zapisal:
    "Središče telesa je srce in v srcu leži hegemenikon. Zdaj premisli: mar se navedek iz Janeza 1, 25 " Med vami stoji on, ki ga ne poznate ne nanaša na Logosa, ki je v vsakem človeku.. Če ne dajemo prostora zlu, ampak Bogu, seje Bog svoja semena v naš hegemenikon za zanesljivo spoznanje vseh stvari."

    Naše hrepenenje po enosti v srcu srca ne moremo utišati v zunanjih življenjskih situacijah, ampak le v nas samih. To hrepenenje je njegova Božanska garancija, njegov vodnik in njegova moč za spremembo. Tako nam je pot v novo dobo odprla možnost notranjega ponovnega zavedanja,ki je sedaj tukaj. Kogar se dotakne Svetloba ne more drugače , kot da je notranje ganjen. Iz te ganjenosti nastane notranje spoznanje in vedenje. Postopoma pa se nauči dati svetlobnemu bitju v sebi dvolj prostora, da bi se lahko razvijalo To naše svetlobno bitje, ki ga podpira naša osebnost ( Stojči, Miran itd. ), reši našo večno senco v lastnem nezavednem jazu. Tako sledi notranja odločitev, da se temu svetlobnemu bitju preda vodstvo. Senca je skupek preteklih delovanj v tem življenju. Potrebno jo je prepoznati, jo nato opustiti in ne več vzdrževati pri življenju., ampak jo procesno spuščamo v Svetlobo, da se v njej sprosti. Vrata se tako odpro.
    lep pozdrav od tvojega prijatelja,
    Mirana.


    Razsvetljenje in njegova demistifikacija 7

    Prispeval/a: stojči dne sobota, 15. maj 2004 @ 17:57 CEST
    Bravo Miran, odličen komentar, :)))
    tvoje razumevanje je res osupljivo,
    zato zelo rad berem tvoje komentarje,
    ki me lepo dopolnjujejo,
    dopolnjujejo pa tudi druge članke
    in marsikaterega celo presegajo. :)

    In draga Tatjana, ne dvomim,
    da boš prižgala svojo notranjo luč,
    ko bo zate prišel tvoj pravi čas
    in ko boš dobila ta eterski ključ,
    mojstrovo darilo Samospoznanja.

    Ne skrbi, tvoja duša je čista kot solza. :)

    Ta notranja luč je vedno prehajala z enega na drugega človeka, in se je skozi generacije in generacije plemenitila in plemenitila.
    Pohvala glede komentarjev gre tudi tebi, saj z njimi oplemenitiš marsikateri članek, ali mojo pesem.

    Še enkrat hvala obema draga prijatelja. :)


    ---
    stojči


    Razsvetljenje in njegova demistifikacija 7

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 16. maj 2004 @ 20:44 CEST
    DEMISTIFIKACIJA SVETLOBE JE LAHKO GONOSTIČNA IN TUDI ZNANSTVENA RAZLAGA

    Razsvetljenje ali mistična stanja se lahko vzbudijo zavestno s pomočjo meditativnih tehnik. Ena izmed takšnih tehnik je tudi Prem Rawatova tehnika, ki jo lahko vsak zainteresirani osvoji znotraj duhovnega izpopolnjevanja v njenih šolah oziroma pri učiteljih. Moram reci, da sem želela ta vprašanja razumeti ne le gnostično, temveč tudi in predvsem na znanstveni osnovi. Vzela sem v roke knjigo avtorja Mitje Peruša, "BIOMREŽE, MIŠLJENJE IN ZAVEST". Avtor je po študiju filozofije nadaljeval z multidisciplinarnim podiplomskim študijem kogitivnih znanosti v Okviru Oddelka za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani (matematika in fizika). Na University of London in sicer na Oddelku za računalništvo in Oddelku za psihologijo je pručeval nevtronske mreže in kognitivne znanosti. Delal je v Kemijskem institutu , laboratoriju za nuklearno modeliranje in NMR, kjer je računalniško simuliral nevronske mreže. Magistriral je 1998 s s kognitivnoznanstveno temo "Nevtronske mreže kot modeli duševnih procesov (Paralelizem modelov nevro-kvantnih mrež in modelov kognicije ter zavesti). Modeliral je tridimenzionalne strukture proteinov z nevronskimi mrežami. Raziskoval in delal je v ZDA - na Oddelku za matematiko Eastern Illionis University, matematiko in računalništvo na University of Hartford (CT), na področju kvantnih asociativnih mrež. Soorganiziral je dve konferenci v ZDA. Prva je bila posvečena zavesti, v okviru druge ("Computational Intelligence and Neuroscience "98") pa je organiziral podkonferenco o nevro-kvantnem informacijskem procesiranju, prvo te vrste na svetu, ki ji sledaj sledijo mnoge v raznih državah. Avtor je za pričujočo knjigo bil nagrejen tudi v Belgiji. Leta 1999 se je posvetil pripravi doktorske disertacije v obdelavi vidnih vzorcev v možganih pod mentorstvom vodilnega kognitivnega nevroznanstvenika Karla Pribrama (Univ. Stanford in Radford, ZDA) in prof. Janka Muska. Dela kot raziskovalec - asistent na BIONu, Institut za bioelektromagnetiko in novo biologijo v Ljubljani. Zvečer predava na Visoki strokovni šoli slikarstva, in sicer vidno zaznavanje, zavest in izbrana poglavja iz naravoslovja in humanizma. Objavlja tudi v tujini in je član uredniškega odbora Noetic Jurnala (ZDA) in nekaj znanstvenih združenj vključno z Association for the Scientific Study of Consciousness. Ustanovil je društvo z okoli sto akademskimi člani in organiziral konference o kognitivnih znanostih (doslej pet). Čeprav je knjiga napisana v znanstvenem jeziku, jo lahko vsak izobraženec razume, saj je hkrati tudi poljudna in z malo truda povsem razumljiva. Priporočam, da si jo preberete. Iz navedene knjige sem nekoliko skrajšano povzela poglavje o meditaciji, ki se pa navezuje tudi na druga poglavja oziroma knjigo kot celoto. Poglavja so dosegljiva tudi na internetu zastonj (15 poglavij).

    MEDITACIJA
    Namen meditativne tehnike je umiriti razumsko dejavnost in očistiti duha analitične in kategorizacijske dejavnosti in s tem omogočiti nastanek globljih uniformnih vzorcev.

    Pri meditaciji težišče pride od razumskega mišljenja prek umskega ali intuitivnega mišljenja k transcendentalnemu zrenju. Um torej s svojo vsebino prevzame neposredne zaznavne vzorce, dokler naposled ne transcendira tudi teh in samega sebe. Torej se izpusti vsa vmesna, posredniška kategorizacijska dejavnost razuma. Vzorci prihajajo bolj neposredno od perceptivnih k višjim asociativnim oziroma integrativnih predelom skorje, v katerih se duhovno dogajanje naposled omeji na virtualne vzorce najvišjega reda. Vse dogajanje v nižjih plasteh skorje in v drugih predelih centralnega živčnega sistema se ignorira in je nezavedno,saj višji asociativni "vzorci-atraktorji" zavoljo svoje širine in dominantnosti dobesedno utopijo ter s tem izničijo vse vzorce atraktorje nižjega reda (tako se zgodi v eksplicitnem). Zato je možna celo nepojmiljiva neobčutljivost na zunanje vplive in potrebe.

    Pri meditaciji pride do spontane harmonizacije možganov oziroma njihove nevtronske mreže. Pri koncentrirani duhovni projekciji, n. pr. pri naravnanosti na mandalo, mantro, nek abstrakten uniformirani ali periodični vzorec (zvok) ali ob molitvi človek z lastno zavestjo vzpodbuja umiritev oziroma uravnoteženje nižje-ležečih sistemskih procesov. Gre za lastno ustvarjanje nekakšnega notranjega homogenega nevtronskega polja, ki nadalje umirja ves živčni sistem in ima splošni blagodejni učinek. Meditativna stanja in zaključne faze mističnih izkustev so najbolj stabilna oziroma osnovana ravnovesna stanja živčnega sistema, ki jih omogoči odsotnost stalno motečih zunanjih dražljajev.

    Prav zaradi namena povzročenega umikanja motenj možganski sistemi lažje najdejo globalno ravnovesje (fizikalno) oziroma uglašenost (informacijsko). Zaradi tega se sprosti veliko energije v fizioloških plasteh možganov in se prenese v virtualne plasti. To pa močno poveča vznesenost ter občutke osvoboditve, jasnosti in harmonije.

    Meditant "deavtomatizira" in "deformalizira" svoje miselne procese. Izvaja nekakšno obrnjeno perceptualno kategorizacijo (Deikman, 1966; Valentine 1989). Ne napreduje do identifikacije objekta, prek razčlenjevanja in klasifikacije do sodb in asociativne ter čustvene integracije, temveč v obratni smeri izloči eno vrsto miselnih procesov za drugo. Ostane le duševni proces sam na sebi, brez moteče, obremenjujoče in odvečne vsebine. Meditant lahko tako neposredno dojema in opazuje lastno duševnost. Oživi pozornost na procese selekcije, hierarhične organizacije in interpretacije dražljajev, ki so se že povsem avtomatizirali in malodane zakrneli. Prične se jih zavedati in jih zna nadzorovati, s tem pa mu je dostopna globlja narava duha. Spozna prvotnost duha in drugotnost njegovih vsebin.

    Stopnje meditacije so približno takšne:
    * odrekanje čutnim zaznavam in željam, osredotočenje, umirjanje;
    * zapuščanje razumskega razmišljanja in kategorizacijskih, logičnih ter analitičnih procesov, izstopati prične intuitivno mišljenje in zamaknjeno doživljanje;
    * evforija se umika tihemu čistemu dojemanju, občutenje sreče plahni, vzpostavlja se duhovna svoboda;
    * zapuščajo se vzorci materialne oblike, vzhajajo brezpredmetnost, neskončnost prostora in zavesti, transcendirana je vsaka konkretnost in omejenost;
    * zapušča se svet neomejene zavesti, odpre se NIČ;
    * hkratnost zavedanja in nezavedanja, Vsega in Niča.

    Buddha nirvano ("stanje zlitja c Celoto") zelo upravičeno označuje kot niti biti niti nebiti, niti biti-in-nebiti niti niti-biti-niti-nebiti ...




    Razsvetljenje in njegova demistifikacija 7

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 17. maj 2004 @ 19:24 CEST
    draga Tatjana,
    zelo si se potrudila in nam približala to težko tematiko, za to ti bodo mnogi, ki raziskujejo misterij življenja še kako hvležni, da si dregnila v to snov.
    praviš, da se lahko:"Razsvetljenje ali mistična stanja vzbudijo zavestno s pomočjo meditativnih tehnik."
    Mistična izkušnja je proces, ki je intuitivno, neposredno znanje o božjem. Ta vrsta notranje izkušnje ni vezana na nobeno religijozno obliko posebaj, ampak se pojavi iz notranje predaje Neminljivemu. V vsakem velikem verstvu se navadno pojavi misticizem kot odcep ali pa včasih kot podtok, ki spremlja celoto.
    Meditirati pomeni iti v svojo sredino, odkrivati s spuščanjem proti svoji sredini svojo pravo naravo, svoj pravi jaz, ki je božanski in je tista prava narava v nas. Torej meditiramo, da odkrijemo nesmrtnega v sebi. Nasprotno lahko delamo tehnike v smislu, da se sprostimo in umirimo, a za kaj takega je dovolj že sprostitvena enostavna tehnika. Lahko meditiramo tudi na pomarančo, a to ni isto kot spoznati sebe in dobiti stik s svojim bistvom, ki nam podari moč-silo, ki pa ni iz te narave treh dimenzij in časa.
    Ko dobimo stik z nadnaravno silo se zavemo višjega sveta. Zaradi te sile je človek sposoben, da v delčku sekunde spozna, lastno ujetost. Takšen uvid pa potrebujemo zaradi tega, da bi se zavedali procesa spreobrnitve, do katerega mora priti v našem najnotranjem bistvu.

    Ta sila-most je v povezava, kot spomin nadzavesti, ki je dosegel določeno delovanje zaradi Božanske ljubezni. Postopno v nas staro umira in se istočasno rojeva novo življenje iz Božanskega področja nadnarave. Tako omogoči ta zavesten proces:"nastanek globljih uniformnih vzorcev."
    Ukinitev stare neprave narave, pa ni dramatično dogajanje kot je bilo to v preteklosti pri srednjeveških mistikih, ki so se bičali ali pri nekaterih yogijih, ki se cel dan pečejo na žgočem soncu ali pa fakirjih, ki se uležejo na posteljo z žeblji, da bi utišali poželenje mesa-nižjo naravo. Ne! Pod vodstvom Svetega Duha, ki se mu človek zaupa, se vsakdo lahko vrne v višji svet-izgubljeno domovino-Šambalo.
    lep pozdrav tebi Tatjana od
    Mirana



    Razsvetljenje in njegova demistifikacija 7

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 17. maj 2004 @ 19:24 CEST
    draga Tatjana,
    zelo si se potrudila in nam približala to težko tematiko, za to ti bodo mnogi, ki raziskujejo misterij življenja še kako hvležni, da si dregnila v to snov.
    praviš, da se lahko:"Razsvetljenje ali mistična stanja vzbudijo zavestno s pomočjo meditativnih tehnik."
    Mistična izkušnja je proces, ki je intuitivno, neposredno znanje o božjem. Ta vrsta notranje izkušnje ni vezana na nobeno religijozno obliko posebaj, ampak se pojavi iz notranje predaje Neminljivemu. V vsakem velikem verstvu se navadno pojavi misticizem kot odcep ali pa včasih kot podtok, ki spremlja celoto.
    Meditirati pomeni iti v svojo sredino, odkrivati s spuščanjem proti svoji sredini svojo pravo naravo, svoj pravi jaz, ki je božanski in je tista prava narava v nas. Torej meditiramo, da odkrijemo nesmrtnega v sebi. Nasprotno lahko delamo tehnike v smislu, da se sprostimo in umirimo, a za kaj takega je dovolj že sprostitvena enostavna tehnika. Lahko meditiramo tudi na pomarančo, a to ni isto kot spoznati sebe in dobiti stik s svojim bistvom, ki nam podari moč-silo, ki pa ni iz te narave treh dimenzij in časa.
    Ko dobimo stik z nadnaravno silo se zavemo višjega sveta. Zaradi te sile je človek sposoben, da v delčku sekunde spozna, lastno ujetost. Takšen uvid pa potrebujemo zaradi tega, da bi se zavedali procesa spreobrnitve, do katerega mora priti v našem najnotranjem bistvu.

    Ta sila-most je v povezava, kot spomin nadzavesti, ki je dosegel določeno delovanje zaradi Božanske ljubezni. Postopno v nas staro umira in se istočasno rojeva novo življenje iz Božanskega področja nadnarave. Tako omogoči ta zavesten proces:"nastanek globljih uniformnih vzorcev."
    Ukinitev stare neprave narave, pa ni dramatično dogajanje kot je bilo to v preteklosti pri srednjeveških mistikih, ki so se bičali ali pri nekaterih yogijih, ki se cel dan pečejo na žgočem soncu ali pa fakirjih, ki se uležejo na posteljo z žeblji, da bi utišali poželenje mesa-nižjo naravo. Ne! Pod vodstvom Svetega Duha, ki se mu človek zaupa, se vsakdo lahko vrne v višji svet-izgubljeno domovino-Šambalo.
    lep pozdrav tebi Tatjana od
    Mirana



    Razsvetljenje in njegova demistifikacija 7

    Prispeval/a: stojči dne ponedeljek, 17. maj 2004 @ 22:20 CEST
    Dober odgovor, dragi miran,
    včasih moram iti kar nazaj brati svoj članek
    in ko vidim kaj sem napisal, se mi zdi,
    da bolj preprosto kot sem to napisal enostavno ne bi mogel.

    Razum ljubi komplicirane stvari.

    Vendar nihče preko Znanja razuma ni prišel do Boga.

    Če bi to bilo tako lahko, bi Jezus rekel svojim učencem:

    "Preberite to in to knjigo in boste imeli Znanje Boga "

    Ja znanje čigavega Boga?

    Boga še nekaj več praznih podatkov v glavi.

    Vendar danes vsa teologija in vse religije temeljijo ravno na proučevanju svetih spisov, kako bizarno.

    To kar se dogaja v glavi je povsem postranska stvar,
    zaupanje v Boga se je vedno gradilo in se bo v srcu,
    kar z nekimi možganskimi mrežami, a ma nima niti malo veze.

    Če človek ni prišel do svojega srca
    in če od tam tudi ne izhaja,
    vsaj kar se tiče Boga,
    mlati samo prazno slamo.
    Tako to je.

    Zato vedno svetujem ljudem:

    "Če hočete spoznati svojo dušo in svojega duha, berite danes tiste, ki so znotraj svojega srca res nekam s svojim trudom prišli in ne neke kvazi strokovnjake, ki proučujejo neke možganske mreže."

    Lep pozdrav tebi, Tatjani in vsem, ki bodo prebrali tale komentar :)

    ---
    stojči


    Razsvetljenje in njegova demistifikacija 7

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 18. maj 2004 @ 09:18 CEST
    Dragi Miran,
    hvala ti za tvoj prispevek na moj komentar. Me veseli, da se ti je zdel moj prispevek zanimiv in da si ga tako lepo dopolnil na višji ravni razumevanja Boga. Tudi avtor knjige Biomreže, mišljenje in zavest Mitja Peruš v svojem 15. poglavju knjige govori o mističnem stapljanju z Univerzumom kot dogodku na globoki duhovni ravni, ki ji ustreza simulatano oblikovanje širokih uniformnih vzorcev na več stopnjah. Stanje zavesti same na sebi v notranjem psihofizičnem svetu človeka nekako ustreza stanju zunanjega fizikalnega sveta, ko je le-ta v notranjem kvalitativnem vakumu oziroma v takoimenovani supersimetriji. Sodobna fizika je ugotovila, da ne gre za praznino in Nič, temveč za Nič in Vse hkrati za svet neuresničenih možnosti, ki ni udejanjen. Tako kot je fizikalni vakuum odsotnost nekega fizikalnega stanja (dela, snovi), tako pomeni zavest sama na sebi odsotnost konkretne informacijske vsebine. Otrok se rodi tabula rasa (bel list papirja). Odkriva se torej mirna vodna gladina, ki ni stanje niča, temveč le stanje popolnega ravnovestja - ničesar in vsega hkrati. Mistično poenotenje se zgodi v smislu fizikalnega časa v trenutku, v smislu subjektivnega časa pa daje občutek večnosti in neskončnosti. Zavest sama postane zavedanje in miselni stroj, ki spet deluje.

    Ločimo najprej fizikalni prostor in čas od psihološkega prostora in časa. Fizikalni prostor merimo z metri, urami...
    Psihološki prostor in čas dojemamo notranje, subjektivno, s svojimi notranjimi modeli. Živimo v prostoru, ki je zapolnjen s konkretnimi in končnimi stvarmi z medsebojnimi odnosi in razdaljami. Med mističnimi doživetji se dojemanje prostora in časa zelo "omehča" ali deformira. Vzroci, ki se pretakajo v zavesti nimajo več konkretne zunanje narave, temveč so postavljeni v širši abstrakten in asociativni kontekst. Niso več tako urejeni kot so bili zunaj. Um jih prerazporedi na novo. Neke vrste neskončnost pa je zajeta tudi v neskončnosti možnih načinov videnja, ki jih nudi vestranski in prožni nevronski sistem. V statitki hitro srečamo končnost, v dinamiki pa precej težje. Nevronski sistem je vselej dinamičen, razen v globalni simetriji. Vendar prav takrat pripelje človeka v doživetje neskončnosti.

    Univerzum se samoorganizira in samega sebe ustvarja - tudi neprestano v vsaki svoji točki. Temu bi teološko rekli Bog. Obstoj Univerzuma ni stanje sistema, temveč proces, saj ne gre za statičnost in ravnovesje, temveč je rezultat dinamike in neravnovesja. Univerzum sam na sebi bi lahko bil popolni vakuum "vse in nič hkrati". Tudi naravni zakoni so podvrženi spremembam, so rezultat fizikalne evolucije; psihični "zakoni "so rezultat psihične evolucije. Oboji se manifestrirajo kot samoorganizirani vzorci celotnega sistema. Mistik lahko to doživi v svojem notranjem modelu Univerzuma, fizik pa razbere iz eksperimentov in matematičnih teorij. Nevronske mreže igrajo pomembno vlogo korenspondenčnega modela med obema pristopoma. Obstaja most med fizičnim in psihičnim.

    Mistik v globokem stanju zavesti odtegne vso pozornost zunanjemu svetu, potem pa tudi opazovanja svojega notranjega sveta, ko hierarhično višji vzorci zaobjamejo druge notranje vzorce iz raznih možganskih centrov bliže seznzorično motoričnim organom. Naša duševnost nam je edini fizikalni sistem, - razširjen in nadgrajen, ki nam je deloma dostopen v sinteziri mističnih doživetjih pa sta opazovalec in opazovano združena v enem. Vlogo opazovalca ima en možganski predel ali vzorec, vlogo opazovanega pa drugi možganski predel ali vzorec. Pri mističnih doživetjih pa nastopi popolna sinteza in notranje poenotenje opazovanega in opoazujočega. Notranja slika je, da se vseskozi prepletata in prehajata eden v drugega in se tedaj popolnoma poistovetita.

    Meditacija in misticizem sta celovita duševno - duhovna procesa, ki se izražata na mnogih različnih ravneh. Ni mogoče jasno opredeliti teh nivojev. Fenomenološki principi mistično - meditativnih procesov so okvirno znani, njihova lokacija pa ne. V mnogoplastnost lahko verjamemo, kaj pa v lokalizacijo samo? Poskusi s koherenco EEG so bili uspešno razširjeni tudi na več kot eno meditirajočo osebo. To dejstvo podpira Jungovo kolektivno (ne)zavedno in vse teze o onostranosti, nelokalnosti in univerzalni enotnosti duha oziroma Duha. Avtor knjige zaključuje s povzetkom, da je doživljanje čiste duše, neintencionalne zavesti povezano s koherentnim stanjem v biofizikalnem ozadju, vključno z možgani. Ker se velja izogniti fenomenološkim opisom konkretnih kvalitativnih zavestnih doživetj, več o zavesti sami moremo povedati, navaja avtor.

    Meni se je zdelo avtorjevo delo nadvse zanimivo, ker osvetljuje vprašanja doživetja čiste duše tudi z znanstveno metodo razujmljenja kako delujejo možgani, mišljenje in zavest. Glede zavesti same in duše pa se avtor ustavi na strmini in zastrmi v neznano. Na to znanost ne more dati odgovora. Notranje zavesti se lahko torej zavedamo z notranjo poglobitvijo v čistem doživetju. Avtor tudi navaja, da doživetje zavesti same na sebi ima veliko spoznavno vrednost, zato se mu filozofija in znanost ne moreta in ne smeta izogniti.

    Upam, da mi avtor ne bo zameril za povzetke njegovih misli in da s tem njegova osnovna misel ni izgubila na vrednosti, če se trudimo razumeti za večino ljudi znanstveno dokaj težko tvarino.

    Miran tebi hvala, da si moj kometar prebral in ga tako lepo z razumljenjem med svetim in znanostjo interpretiral.

    Iskren pozdrav
    Tatjana


    Razsvetljenje in njegova demistifikacija 7

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 18. maj 2004 @ 09:32 CEST
    Dragi Stojči,

    hvala za odgovor na moj komentar. Dodala bi le to, da ni potrebno razstreliti sonca, da bi se videlo kako svetijo kresnice v temni noči.

    Vsa vesoljna telesa sevajo svetlobo in vroče vesolje so vselej opazovali in odkrivali znanstveniki, zato ni nobenega razloga proti, da ne bi opazovali tudi tebe in mene, najne možgane.

    Od nekdaj so obstajali gnostiki v iskanju skrivnih znanj, najbolj so cveteli v času Kristusovega rojstva in nekaj stoletij po njem.

    Jaz nimam težav z interpretacijami, če sem se jih potrudila razumeti.

    Lep pozdrav
    Tatjana



    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,64 seconds