Na letošnjem festivalu v Cannesu, je bil prikazan film "What Remains of Us" (Kaj je od nas ostalo?). Ob strogih varnostnih ukrepih, ki so obiskovalcem prepovedovali vnašati v dvorano kakršnokoli napravo za snemanje in jih zaradi tega tudi osebno pregledali, so filmarji objavili, da bodo dali film v distribucijo samo vkolikor bodo v vseh kinodvoranah, kjer bo prikazan, enako močni varnostni ukrepi.

O čem gre? Dokumentarec Francoisa Prevosta in Huga Latulippea je bil posnet v zadnjih osmih letih v Tibetu, ki je od leta 1959 pod kitajsko okupacijo. Njihov duhovni in posvetni vodja, Dalaj Lama, živi v izgnanstvu, kitajske oblasti pa pošiljajo Tibetance v zapor že za samo posedovanje Dalaj Lamine slike. Filmarji so se pod krinko turističnih potovanj pogovarjali s prebivalstvom Tibeta, snemajoč njihove zgodbe in njihove reakcije na video-sporočilo Dalaj Lame, skrito v njihovem laptopu.

Vzemi si čas,
da si v miru
ogledaš cvetlico,
pozorno in z ljubeznijo.

Če hočeš od bliže spoznati
drevo,
dobro opazuj,
kaj ti bo pokazalo.
Videl boš njegovo bogastvo
in njegovo revščino:
njegovo prebujanje in cvetenje
spomladi,
njegove sadeže poleti,
njegovo umiranje jeseni
in njegovo smrt pozimi.
Če hočeš od bliže spoznati drevo,
tedaj se nikoli ne spozabi
In ne rani njegovih korenin,
sicer bo umrlo za vedno.
Tako je tudi s človekom.

V skritem kotičku srca
ki ga ne dosežejo nauki sveta,
kliče droben, tih glas
in poje pesem, ki je enaka že od začetkov vsega.

Govori mi o sončnih zahodih in zvezdnem sijaju,
govori mi o otroških očeh....

Ti, ki kličeš iz smehljaja,
moj vesoljni ljubi,
povej mi, kdo sem
in kdo bom vedno...
Pomagaj mi, da se spomnim.

Prisluhni prijatelj, prisluhni srcu
in slišal boš sočutje v šepetu ljubezni
JAZ SEM, KI SEM,
TI SI, KI SI.
Mi smo luč sveta.

Končno smo se razkrili v magičnem blišču
v tem čarobnem trenutku,
ko smo videli BOGA
in ga hkrati zagledali
drug v drugemu...


ARELENA

Čutila je, da sta njen dih
in dih maestrala enaka.
Sedela je ob morju in premišljevala.
Dihala je globoko, z vsem telesom.
Nekaj je zazvenevalo v njej.
V njenem srcu so se združevale
školjke, ribe alge in hrepenenje.
Nekaj je v njej neprestano omahovalo
in muziciralo, kakor pretakanje glasov,
kakor izrinjanje stiske iz srca
in sledenje klicu svoje nazavednosti.
Z živim zanimanjem in vijoličnimi očmi
je sledila stanjšanim željam,
ki so ji dajale čutiti pristno zvezo
z jasno mislijo in to drobno srčno glasbo.
Brez vsakega namena in njenega hotenja
ji je pred oči splaval moder oblak,
v katerega so se začele zrcaliti večerne luči
in morje je izdihovalo svoj navdih
in dišalo po plodnosti in tihem brezdelju,
ob večerni oseki in umiritvah.
Plivkalo je na milijone nakodranih valov,
ki so se predihani naslanjali ob škrlatno rdeči zaton.

Angel Tobi in Nova zemlja - Shaumbra simptomi

Bernarda Pavko Prava

Na spletni strani www.crimsoncircle.com lahko vstopite v bogastvo gradiva višjih resnic, ki so v nekaj letih postale mednarodni fenomen.

Glavna zvezda Tobias oz. Tobi je danes energija z druge strani tančice, življenja nazaj pa Tobi iz stare zaveze svetega pisma. Že peto leto ga kanalizira Geoff Hoppe, skozi katerega govori našim srcem, našim božanskim Jazom. Skupaj z redom Sananda, St. Germainom, angelom Vstajenja, nadangeli in drugimi bitji Svetlobe nas uči o dinamiki novega opolnomočenja in razsvetljenja. Vodi nas v povezovanje svojega Resničnega Jaza s človeškim delom sebe.

Tobi je torej duh in del duhovne skupine, imenovane Karminski koncil. Karminski koncil je duhovna energijska skupina, katere bistvo je poučevanje. Njeni pripadniki hodijo v nove energije in nove kreacije po vsem univerzumu, kjer ustvarjajo novo in sveto zavest, novo dimenzijo, ki še ni bila ustvarjena. Učijo se torej ravnati z novimi energijami in naučeno potem podajajo drugim. Tako nastaja vzorec sveta Nove energije, v katerega gremo. Na en način je to bratstvo učiteljev, s katerimi je povezana frekvenca barve, ki bi ji rekli karminsko ("crimson") rdeča.

Meditacija z barvami

Meditacija z barvami je številnim strankam prinesla občutek duhovne okrepitve. Ljudje, ki imajo resne težave s telesnim zdravjem, so mi razložili, da najboljše rezultate dobimo z meditiranjem enkrat na dan po trideset minut ali dvakrat na dan po petnajst do dvajset minut. Opozoriti vas moram, da teh korakov meditacije ne ponujam kot zdravilo za fizične bolezni. Moč duha in sposobnost koncentracije sta pri vsakem posamezniku različna, različna pa je tudi narava posameznikove bolezni. Kljub temu pa verjamem, da lahko naš imunski sistem okrepimo, če se povežemo z našim Višjim Jazom.

Živimo v času, ko čas neusmiljeno pospešuje, ko karme ni več, ko se stvari dogajajo iz danes na jutri in ko se predmeti dobesedno materializirajo. Svet je drugačen kot je bil pred letom 2000 in v novo tisočletje smo vstopili popolnoma nepripravljeni s starimi strahovi in staro vzgojo - vsaj velika večina.

S svojo hčerko sem bila pri psihologinji...obvezni pregled pri treh letih. Popolnoma šokirana sem gledala, kako je mojo hči najprej poklicala stran od igrač, kamor se je jasno takoj zakadila, da je morala sesti na stol, ji voščiti dober dan in potem ji je gospa psihologinja dovolila, da se gre lahko igrat. In potem si je vzela čas za starše. Zame je to kamena doba, morda srednji vek ampak dlje od tam pa sigurno ne. Verjamem, da je to za ljudi starega kova nekaj normalnega vendar ne zame. Jaz ponorim da me kdo takole maltretira, da ne govorim o otrocih, ki prihajajo v tem času. In potem je moja hči začela preizkušati živce gospe psihologinji, ko je na preprosta vprašanja, ki jih je vedela, odgovarjala po svoje. Npr. kaj prikazuje slika, kjer je bila skodelica...odgovor ČAJ...no v redu ampak kje je čaj...to je čaj...iz česa pa piješ čaj...po dolgem molku je izjavila da je to skodelica in notri čaj.

Mislite si kar si hočete ampak svojim otrokom že nekaj časa nismo več dorasli in če vprašate mene itak oni vzgajajo nas in ne mi njih. Vse je samo še diplomacija, vse je samo še dogovarjanje in pogovarjanje, kje so meje in kje bo kdo popustil.

Kje je tisti trenutek?
Kje sem jaz
In vse kar je mojega?
Imam samo še občutek,
da sem nekoč obstajala.

Izgubila sem se v nič.
Izginila sem v kaj – ne vem.
Odšlo je del mene,
ne vem, kje se naj iščem.

Nisem več cela in vsa,
nič ne vidim, povsod je tema.
Kje je Bog, kje je luč,
kam sem jaz zašla?

Mir in tišina je, mene ni!
Moj duh je ostal nekje tu.
Kako duh, saj on ne boli?

Kaj je to, ki boli?
Nisem jaz, ni moj duh –
- kdo to govori?

Sploh ni pomembno:
Sem jaz ali duh, ali pa ti.

Brezplačna vožnja z ljubljanskimi 'zelenci' tudi za mlade s kombiniranimi vozovnicami.

Mestna občina Ljubljana (MOL) bo tudi letos skupaj z javnim podjetjem Ljubljanski potniški promet (LPP) ter družbeniki Holdinga Ljubljana mladim v času šolskih počitnic omogočila ugodnejšo vožnjo z mestnimi avtobusi. Tako bodo lahko vsi osnovnošolci, dijaki in študentje v Ljubljani, ki bodo kupili junijsko vozovnico za mestni potniški promet, to uporabljali še ves julij in avgust. Letošnja akcija pa ima še eno novost; ugodnejša vožnja z mestnimi avtobusi bo omogočena tudi mladim, ki bodo kupili junijsko nalepko za kombinirano mesečno vozovnico, je na današnji novinarski konferenci povedala ljubljanska županja Danica Simšič.

Županja tako upa, da bodo mladi tudi letos izkoristili možnost ugodnejšega prevoza z mestnimi "zelenci". S prihranjenim denarjem se bodo lahko udeležili športne, kulturne ali druge prireditve, akcija pa je za mlade še dodatna spodbuda, da se vozijo z mestnim prometom, namenjena pa je tudi varovanju okolja, je še pojasnila Simšičeva.

Pot k miru duha in srca
ni težka.
Nič ni bolj dragocenega, kot tisti del tebe, ki je v drugih.
In tisti del drugih, ki je v tebi. Tam zgoraj,
visoko gori
je vse ENO.

Nekateri pravijo, da je živLjenje solzna dolina,
jaz pa pravim, da je to kraj,
kjer se rojevajo DUŠE.

Niste sami v svojih bitkah
in nikoli niste bili sami
vedno se je človeško srce napajalo v Božji Ljubezni.
Lahko se ljubimo in si pomagamo med seboj samo,
kolikor smo bili sami ljubljeni.

Ko se Spoznanje mojstra izgubi,
ga Znanje religij nadomesti
in Izkustva srca nikjer več ni.

stojči Stojan Svet

Pri Cankarjevi založbi izšel ponatis velike uspešnice Narava ima vselej prav

Za delo Narava ima vselej prav Mauricea Messegueja to vsekakor ne velja, saj so pri založbi to knjigo nasvetov, kako pripraviti jedi, pijače in domača zdravila iz rastlin na poljih, vrtovih in gozdovih in tako poskrbeti za izboljšanje zdravja, po treh desetletjih ponatisnili prav na željo bralcev. Zaradi zdravilca Messegueja so se bolje počutili tudi Winston Churchill, papež in člani angleške kraljevske družine.

Maurice Messegue je s svojo knjigo, v kateri je strnil bistvo zdravega življenja, spojenega z naravo, nadaljeval družinsko tradicijo. Avtor v veliki uspešnici Narava ima vselej prav zagovarja miselnost, da je vse v naravi urejeno in smiselno in da človek s svojimi neodgovornimi posegi v naravo podira ta red, kar se mu prej ali slej maščuje. Bralca spodbuja, da začne iskati vire svoje moči v naravi, zaveda pa se, da razvitih hudih bolezni ne more pozdraviti le s čaji in naravnimi zdravilnimi postopki, lahko pa jih blaži.Messegueja ljudje poznajo kot človeka s košarico in nožkom, ki živi v sožitju z naravo, kar odslikavajo tudi njegovi recepti za pripravo ocvrtega bezgovega cvetja, rdečega zelja z jabolki, čebulnega kolača, marmelade iz mošta ali namaza iz vijolic. Kot je na novinarski konferenci dejala urednica Mirjam Beranek, je avtor iz rojstnega mesteca Fleurance na jugu Francije, katerega župan je bil, naredil pravo romarsko središče. Z odločilnimi posegi je dosegel, da so kmetijci, sadjarji in živinorejci začeli proizvajati le naravne proizvode, brez vsakršnih kemičnih in umetnih dodatkov. V Fleurance se od takrat zgrinjajo množice ljudi, ki naravne izdelke kupujejo le pri tamkajšnjih mesarjih, branjevcih in trgovcih.

več: www.dnevnik.si

Tam daleč, nekje, kjer sem doma
meglice šepečejo moje Ime
tam nekje na koncu srebrne mavrice
rože ovijajo moje roke
tam daleč, nekje
sem pustila srce...

Zemlja, ti lepi, nori planet,
tako mila si in vendar tako nesrečna.
Prišla sem se učit in na pomoč
a sem tudi jaz zaspala...

V Duši čutim hrepenenje,
ko zrem v zveznato nebo,
nekje daleč, o, moji zvezdni bratje in sestrice
ali slišite moj klic ?
Ali slišite jok mojega srca?
tih šepet in prošnjo,
ki doni globoko v vesolje?

Prevedel:
dr. France Susman

Kopenske mine. Tako zahrbtno in brutalno, tako grozno in podlo - ni besed, ki bi opisale zlobo tovrstnega orožja. Veselo greš po soncu na sprehod, ptice pevajo, nebo je modro in čutiš tisti mir - in kar naenkrat, ne da bi niti slutil, si pohabljen za celo življenje. Proti temu ne moreš narediti ničesar, ne moreš se bojevati proti, ne moreš ga spraviti s sveta, ne pobrati, lahko se samo ob tem spotakneš in umreš ali pa si grozno ranjen. Dobesedno te raztrga v kose. Videla sem take otroke, tako grozno zdelane, grozne v njihovi bolečini in v njihovi borbi za življenje. Z mnogimi sem govorila. Še bolj grozen kot so rane in izmaličenosti pa je bil pogled v njihove oči. Ne morem ga pozabiti. Oči, ki so me gledale in me spraševale: "Zakaj?"

Zakaj? Kaj sem mogla reči? Držala sem eno roko, poljubila čelo, podarila rožo, objemala sem, smehljala sem se med solzami - toda kaj bile mogla reči? Kaj naj bi odgovorila temu pretresljivemu "zakaj"?! Tisti zakaj, ki je prihajal iz duše?

Veste kaj sem videvala v pogledu teh otrok? Popolno izgubo vsakega zaupanja. Zaupanja v ljudi, v svet, v bodočnost, vase. Psihologija tu ne more pomagati. Psihološka pomoč je gotovo potrebna - toda kar je veliko bolj važno, je, da ti grozni aparati izginejo - in tu ne govorim samo o dejanskih kopnih minah, ki so širom sveta v milijonih vede in hote posejane proti otrokom. Govorim tudi o kopnih minah v srcu ljudi, ki dopuščajo take mine. Ki jih fabricirajo in prodajajo. Kako mrtvi morajo biti tisti ljudje, ki izkopljejo luknjo in tam vsejejo to smrt in jo pokrijejo z zemljo. Kaj nam je zemlja storila, da izrabljamo njen prah, ki naj pokriva naše zločine? Ali se ne bi morala dvigniti, se ne bi morala tresti, ne bi morala jokati v poplavah?

pod koraki
votlo zvenijo
skalnata tla.

Pravijo ti: misli na to,
da je zemlja boben.

Skrbno moramo paziti na svoje korake,
da ostanemo v ritmu.

Joseph Bruchac

V teh strnjenih vrsticah je sporočilo vsega indijanskega razumevanja in celostnega odnosa do narave. Vpričo današnjega grozečega uničevanja okolja je indijanska pot tudi za nas globok opomin in svarilo.

Prijateljstvo z zemljo
Pot Indijancev
Kathe Recheis in Georg Bydlinski
poslovenil Ivan Sernec

Mali, saj v bistvu veš vse kar ti bom sedaj napisala. Ampak vseeno... Za vse hvala, za vso energijo, ki si jo izmenjujeva in za vse kar si mi dal in kar si sprejel.

SIN moj! Moj dragi SIN!

Kako dolgo že čakam. Kar naprej čakam.
V minuti leta, v trenutku veka -
čakam.

Vse sem ti dal. Zemlja vsa je tvoja.
Svoboden si v vsem. Svojo si utiraš pot.
Samo to te prosim, SIN moj, moj dragi SIN,
BODI SREČEN! Prosim.

Ti Me ne vidiš.
Ti Me ne slišiš.
Razum ti begajo dvomi in žalost.
Odhajaš. Kam vendar?
Trudiš se. Za kaj vendar?

Priklanjaš se nekomu.
Iztegujem roke k tebi.
SIN moj, dragi SIN,
prosim, BODI SREČEN.

(vprašanja postavljala Breda Podbrežnik Vukmir, odgovarjala Mateja Keber - prispevek objavljen v reviji Aura in Domžalskih novicah)

Vsaka generacija meni, da je mladi rod bolj težaven, drugačen, zagotovo v slabšem smislu, kot je bil rod poprej.

Kot otroci in mladostniki smo to veliko poslušali. Naši starši so kot otroci preživljali vojno in povojno obdobje, občutili tudi pomanjkanje ali kakšne druge stiske in negotovosti. Naša generacija tega ne pozna. Pa vendar - kolikokrat smo poslušali zgodbe o nekdanjih časih in revščini, trdem delu in namenu dvigniti se iz tega trdega vsakdanjika. Nam ni ničesar manjkalo. Tudi generacijam za nami ne. Poleg tega smo prešli iz avtoritarne vzgoje v permisivno. Skoraj bi lahko rekli, da gre za otrokokracijo - vse za dobro otroka torej, vse naj bo podrejeno njegovi volji, razvoju… Pa vendar se nekje nekaj zatika! Kaj nam manjka? Časa? Ljubezni? Spoznanj?

Mateja Keber ima na vse to svoj pogled. Je učiteljica matematike in že 17 let spoznava otroke in njihove posebnosti, ne samo učne, pač pa tudi osebnostne. Poleg matematike je njeno zanimanje osredotočeno na osebnostni razvoj. Verjame, da nas življenje podpira. Čuti nove energije. Spoznava. Razume, kaj te energije prinašajo. Tudi te, indigo otroke.

Ko sem bila mala deklica, sem vprašala deda,
kaj je naredil rdeči človek,
v očeh belega človeka tako osovražen.
Odgovoril mi je, da je bil
v vseh stvareh nerazvit:
hranil se je z bizonom,
ni ga ustrelil iz zabave.
Ravnal se je po soncu,
ni se oziral po uri.
Za bogatega je imel vsakogar,
ki je veliko dal,
ne tega, ki je veliko imel.
Prepričan je bil, da so bili starejši ljudje modri,
ne pa nekoristni in slabotni.
Celo možje so nosili okrašene dolge lase,
namesto kratkih, kot fini gospodje.
Rdeči človek je zadrževal napredek,
je rekel moj ded.
Nujno je bilo, rdečega človeka ubiti,
preživele prevzgojiti
v državnih rezervatih.
Končno
nima rdeči človek tu kaj iskati.
Saj vendar vsi vemo, da je Ameriko odkril Kolumb.
Mar ne, ljubica?

REPORTAŽA: Dan odprtih vrat na Naravovarstveni kmetiji Planinca

Z družino smo imeli v soboto, dne 15.maja 2004 lep izlet v prelepi kraj, kjer stoji kmetija Planinca. Nahaja se v vasi Kalobje, na pobočju ki gleda proti jugozahodu. Kmetija ima lepo sončno lego v mirnem, čudovitem slovenskem hribovskem podeželskem okolju. Presenečen sem bil, kako drugačna je tam pokrajina od npr. Šaleške doline, kjer smo mi doma. Zbralo se je precej ljudi, po moje cca 100 ljudi, bil je tudi župan občine Šentjur in še nekaj bolj znanih ljudi, npr g. Ivan Mešiček, prevajalec knjig o Anastazij ter Stane Vavpotič, borec za svobodo živali in vztrajen upornik proti njihovemu ubijanju.

Prvi del prireditve je vodila gospa Lojzka, ki je s svojim prijaznim, pomirjujočim in vere polnim glasom dala poseben pečat ljubezni temu popoldnevu.Nastopali so tudi otroci s te kmetije in dva plesalca, ves kulturni program pa je ponazarjal miroljubno usmeritev prebivalcev te domačije. Zares lepo!

PARTNERSKI ODNOSI: ZAVESTNA ODLOČITEV
Od romantične do zrele ljubezni

Andrej Trampuž, univ. dipl. psiholog

Ste se kdaj počutili, kot da ste v svoji partnerski zvezi zašli v slepo ulico? Ste se vprašali, ali ste v resnici izbrali pravega partnerja? Ste sanjali o ljubezni in sreči, nato pa padli na trdna tla?

"Partnerska zveza je osebnostno in duhovno popotovanje, ki se začne z vznemirljivo privlačnostjo, vodi skozi trnovo pot odkrivanja samega sebe in partnerja ter se končuje v tesni, ljubeči in trajni zvezi. Ali bomo prišli do konca poti ali omagali kje na sredi, ni odvisno od tega, koliko sreče bomo imeli pri izbiri pravega partnerja, pač pa od naše pripravljenosti za odkrivanje skritih kotičkov svoje lastne osebnosti." (iz knjige Najina ljubezen, avtor Harville Hendrix, začetnik terapevtske šole za partnerske odnose Imago)

Sedim na obcestnem braniku,
na medbrežju ob morju.
Za menoj cesta.
Avtomobili drve mimo.
Noč je počasnejša
od hitenja mimoidočih.

Mrak je omahnil v dremež noči.
Dolgo sem sedela na obali,
da bi videla svoj sanjski otok.

Poslušala sem pljuskanje valov
in se spopadala z mislijo,
ki zahteva, da ji verjamem.

Noč ni nobena ovira za molk srca.
Skrivanje po labirintih navznoter,
iskanje upov po majhnih prostorih
je opravilo poletne noči.
Od nekdaj se morje zajeda vanje
z glasom pohotnih siren.