Vsi, ki med počitnikovanjem ne želijo prejemati pošte v domači nabiralnik, si pri Pošti Slovenije lahko naročijo hrambo poštnih pošiljk ali pa prepošiljanje na drug naslov. Ta storitev velja za vse pošiljke, razen za pisma v pravdnem postopku, pisma v upravnem postopku in pisma v postopku zaradi prekrška, so spomnili na Pošti Slovenije.

Naslovnikovo naročilo velja eno leto. Pošiljke se kot poštno ležeče na pošti hranijo 30 dni, nato pa se vrnejo pošiljatelju. Naslovnik si lahko uredi tudi pooblastilo za prevzem pošiljk, v tem primeru pa lahko pooblaščenec prevzema tudi pisma v pravdnem postopku, pisma v upravnem postopku in pisma v postopku zaradi prekrška.

vir: www.dnevnik.si

Iluzija izključnega partnerstva
(Prvo poglavje v seriji člankov o razmerjih)

prevod: Mateja B.

Imate težave s to rečjo, ki ji rečemo razmerje, v katerem smo po dogovoru - zavestno ali nezavedno - rezervirani izključno za svojega partnerja? Je sporazumevanje težavno ali celo nemogoče? Se vam zdi, da vas partner ne razume in da ga vi ne morete razumeti? Se vam zdi, kot da oseba, ki jo "ljubite najbolj", ni s tega planeta? No, vedite, da je to človeško stanje in čudovita značilnost individualne zavesti. To je darilo, paradoks, kajti vsi smo eno, a smo kljub temu individualne točke zavesti, edinstveni izrazi vsega-kar-je.

S stališča duha je preprosto, kajti vsi smo utelešenja duha. Največja težava je naša človeška plat. Na ravni duhovnosti se je lahko strinjati; kot duh v človeškem telesu je lahko govoriti o življenjskih resnicah višjih duhovnih dimenzij; lahko se je strinjati o vesolju; "boleča" in težavna naloga bivanja pa izhaja iz naše človeške plati. Kako biti mojster v človeškem telesu - to je zdaj vprašanje; " je li bolj plemenito, da trpiš / v duhu strelice vse nasprotne usode / ali z orožjem greš nad morje zla / in ga končaš z odporom." (William S.)

Si se kdaj vprašal ali sije sonce nate,
ali si občutil,
da je tu le zate...
si kdaj?
se boš kdaj?

Si mogoče kdaj občutil toplino človeka - v sebi
ne le ob sebi...mogoče hrepeniš po le-tem
si kdaj? boš kdaj?

Si si kdaj upal občutiti ljubezen in iskreno reči
rad te imam...
si kdaj?
boš kdaj?

Pravzaprav se ni nikoli dosti spraševala o tem, kakšno bo njeno življenje. Živela je bolj iz dneva v dan. Bila je spogledljivka, ki ji ni bilo para. Hodila je po diskotekah, preplesala dolgo v noč. Čez dan je bila vedno turobna in zamorjena, ko pa je padla noč se je njeno življenje šele pričelo. Tako je živela že od svojega 18. leta, zdaj pa jih je štela že nekaj čez trideset. Vse njeno življenje je bilo podrejeno zabavi. Bila je precej bistro dekle, imela je fakultetno izobrazbo, svoj poklic, službo, torej bila je ekonomsko samostojna. Moške je jemala bolj za šalo, kot zares. V glavnem se je ukvarjala z manj inteligentnimi moškimi od sebe, saj z njimi po skupaj preživeti noči ni imela problemov. Odvrgla jih je kot smeti, saj naslednji dan ni vedela z njimi kaj početi.Vse to je je počela z užitkom, brez slabe vseti in z veliko naslado.

Tudi tistega petkovega večera se je odpravljala s prijateljicami na pijačo in potem v diskoteko. Skrbno si je uredila pričesko, nalakirala nohte temnordeče, namazala svoje polne ustnice in poudarila svoje temnozelene oči s črno maskaro. Tako so bile njene oči še večje, skrivnostnejše in zapeljive. Oblekala je zapeljivo črno obleko, ki je poudarjala njene polne obline in dolge noge. Zavedala se je, kako samozavestno deluje in tako se je tudi počutila. Sodobna dama, ki obvlada svet okoli sebe!

S prijatelji smo pred nekaj leti na nek oblačen dan
slučajno šli mimo piranskega pokopališča
in slučajno zavili še malo tja
in si ogledali tamkajšnje grobove in nagrobne napise.

Nekateri od nagrobnih napisov so bili tudi osladni.

V glavo mi je šinila ideja,
da bi nekaj od teh osladnih napisov tudi na glas prebral
in to na čimbolj smešen način
in s tem prijatelje spravil v dobro voljo.

Medtem ko sem to počel, me je neka neznana sila zagrabila za goltanec,
da nisem mogel niti govoriti in sem komaj še dihal.

Ta sila me je sicer hitro spustila, sam pa sem se spomnil,
da smo na pokopališču in da je ipak lepo mrtvim izkazati vse spoštovanje.

Ker sem vedel, da sem s svojim obnašanjem moral nekoga zmotiti,
sem odšel proti mrliški vežici pred katero je bilo nekaj starejših ljudi,
v njej pa je v krsti ležala neka drobna stara gospa.

»Aha to ste bili vi«, sem si potihoma rekel in se ji opravičil,
nakar smo vsi skupaj s prijatelji odšli s pokopališča.

Kar sem dejal, ni nikoli spremenilo nikogar; kar so razumeli, jih je.

Paul P.


Kako pogosto smo dali vse od sebe, da bi spremenili nekoga drugega? Kako divje smo poskušali prisiliti ljubljenega, da bi videl luč? Kako brezupno smo gledali uničujoč vzorec - morda vzorec, ki ga dobro poznamo iz osebne izkušnje - ki je prinesel ogromno bolečino nekomu, ki nam je drag?

Intervju za radio Robin, Nova Gorica
Novinarka: Martina Kodelja
Gost: Mirza Terzimehič
Datum. 26. 3. 2004
Čas trajanja oddaje: 2.41.56

IV. del

Martina: Še vedno govorimo o Feng Shui. Gost v studiu je gospod Mirza, odgovoril je na veliko vaših vprašanj. En Osebni Feng Shui bomo podarili nekomu, če je še kdo z nami. Mislim da so še poslušalci, glede na številne klice, ki so bili nocoj. Ampak, vendarle tale WC me zanima in straniščna školjka, ki je zelo, zelo pomembna. Na katerem koncu sploh lahko je, kaj ne?

Mirza: To je eno perečih vprašanj, naših arhitektov.

Martina: Ali lahko prekinem, poslušalci imajo prednost?

Mirza: Komot.

Martina: Halo, dober večer.

Dober večer, zopet Tina tu iz Nove Gorice. Ne, ni za nagrado, ki jo že imam, ampak bi imela še eno vprašanje, če lahko, pa naj nagrada počaka na naslednjega?

Martina: Lahko, seveda izvolite.

Angel Tobi in Nova zemlja - Shaumbra simptomi

Bernarda Pavko Prava

Ustvarjaj v širokih zamahih

Odpri srce, šaumbra, in dovoli ljubezni in svetlobi Kristusove zavesti, ki je v tebi, da se začneta zlivati v krog, ki ga skupaj ustvarjamo. Globoko dihaj in dovoli, da Kristusova zavest prežame vse tvoje bitje, biologijo in duha. Globoko dihaj…, s svojo družino si..., z vsemi, ki tole so in bodo brali. Pridružujejo se nam tisti, ki naravnavajo energijo prostora, pomagajo vpletati vibracije, ko ustvarjamo Novo energijo, Novo dimenzijo. Skupaj ustvarjamo energijo Nove Zemlje. Novo duhovno energijo. To ni nekaj, kar izgine, ko se razidemo, je nekaj, kar postane del tvojega bitja. Utelesi se. Zagotavlja tip energijskega vzorca, ki ga bodo stare energije, ki jih še nosite s seboj, začele kopirati in posnemati. Te stare energije bodo pogledale Nove, ki jih pomagaš ustvarjati. To je nedvomno Svetloba, bodo rekle. To je to, kar bomo na ravni DNA začele posnemati.
Ti tvoji najglobji delci reagirajo v zelo zanimivem procesu. Tako kot ljudje, iščejo primerno vibracijo, primerno ravnotežje. Čas in dimenzijski prostor, v katerem smo, je veliko zdravljenje za vse, ki to berejo in bodo brali. Ustvarjate si domače naloge današnjega jutra, včerajšnjega popoldneva. Predse postavljate izzive, okoliščine in izkušnje, ki vam pomagajo postajati resnično božansko bitje.

Miran Zupančič,
duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec

Še danes je prisotna splošno razširjena predstava o nebesih in peklu, ki da je prostor ali stanje v onstranstvu. Z onstranstvom je mišljeno področje - kraljestvo senc, kamor pridemo po smrti fizičnega telesa tu na zemlji. Stare duhovne šole so ga imenovale "astralna, oziramo zrcalna sfera", ker je to natančna protipodoba tostranstva. Obstaja splošno pojmovanje cerkva, da naj bi enkratno življenje v tostranstvu odločalo, ali si je človek po smrti zaslužil večno življenje v nebesih ali večno bivanje v peklu. Po tem pojmovanju človek, ki je v svojem življenju delal v pretežni meri dobro, sme upati, da bo po smrti dosegel večno življenje v astralnih nebesih. Drugi, ki pa je delal slabo, bo moral večno prebivati v peklu. Toda tudi dobri morajo, preden pridejo v nebesa skozi takoimenovane "vice", saj se tudi njih drži dosti slabega, zato se bodo v vicah očistili tega.

Tako ljudje čutijo, da ima pri tem strah veliko odločilno vlogo, zato se mnogi trudijo delati dobro zaradi strahu pred peklom. Tako imenovane "vice" so samo vmesna sfera očiščevanja, ki se nahajajo med nebom in zemljo, so višja šola zavesti, kjer se duše ustavljajo, da bi bile deležne pouka, ki ga niso bile deležne na zemlji, da spregledajo in popravijo svoje napake iz časa bivanja na zemlji. Kdor pa je že v tostranstvu dosegel odrešitev, ta se v vmesni sferi ne ustavlja, ampak gre direktno v duhovni svet, svoj pravi dom.

Je cerkev,
samo zložen kamen na kamen,
ali nekaj več?
Seveda je lahko tudi nekaj več.
Vanj so ljudje stoletja polagali
svoje dvome, upe in prošnje.
Zdaj, če ti znotraj sebe ne čutiš,
da je tudi tvoje telo,
ena sama mala cerkev,
tvojega čutečega srca,
in da je tudi tvoje srce,
ena sama mala cerkev tvojega čutečega Boga,
potem boš bolj težko začutil,
ta zložen vibrirajoči kamen upanja.
Cerkev z njenimi predstavniki,
pa že stoletja dela eno samo malo napako:
Vsi namalani svetniki in kipi,
kakor njihovi živi predstavniki,
ki se v njej obračajo na Boga,
pa namesto v srce,
raje gledajo kar v cerkveni strop, ali nebo.
Je pač lažje tako.


stojči Stojan Svet

Martina se je rodila v kmečki družini. Imela je še dve mlajši sestri. Živela je preprosto življenje na kmetiji. Oče in mama sta skrbela za kmetijo in obenem imela še gostilno, kar je bilo za čas 2. svetovne vojne zelo napredno. Igranja z igračkami je bilo bolj malo, saj je kot najstarejša hči morala že kmalu poprijeti za kmečka opravila. Kot najstarejša hči je morala ostati na kmetiji, ostali dve sestri pa sta odšli na šolanje v Ljubljano, kjer sta danes gospe. Starša sta ji kmalu umrla, oba sta zbolela za možgansko kap, tako, da se je morala sama spoprijeti z delom na kmetiji.

Delati je morala na polju, v hlevu, na travnikih in v vinogradih. Sama je bila za vse. Začela se je spraševati, zakaj tudi nje starši niso poslali v šolo tako kot njeni mlajši sestri, saj si je želela postati trgovka. Z njo je živela tudi teta, ki z njo ni bila v sorodu, bila pa je že na gruntu njenih staršev. Ta teta je skrbela za kuhinjo, za prašiče in kokoši.

Je bil en gozd. Tak...eni pravijo da velik, spet drugi da niti ne. Lep, kot je lahko lep mešan, še kar zdrav gozd, čudovit skratka. Če bi kdo štel drevesa, bi ugotovil, da za malenkost prevladujejo iglavci, pa jih ni.

V gozdu so živele živali, kar precej njih, raznorazne, tudi ptice. So se družile med seboj, razen s pticami, ki so več ali manj letale okrog in tudi drugod. So se pogovarjale med seboj o strašansko pomembnih in nepomembnih dogodah in prigodah, razen s pticami, katerih ščebet in pesem je bila njim preveč nerazumljiva, dasiravno lepa.

Vsem živalim tega gozda je bilo skupno, da nobena od njih ni še nikoli stopila iz gozda, niti ni prišla do njegovega roba, razen ptic seveda, ki so letale okrog in drugod in povsod. Kadar se niso hranile, jim je bila priljubljena zabava, razpravljanje o razsežnostih gozda in vsega nasploh, razen ptic seveda, ki so letale okrog in drugod in povsod. Nekatere so trdile, da je gozd neskončen, spet druge, da je končen, tretje da je za gozdom še en gozd, četrte, da je za gozdom nekaj drugega, a ker ničesar, razen gozda niso poznale, niso vedele kaj. Nekatere so trdile, da so prisluhnile ječanju dreves v viharju, druge so bile prepričane v izpovednost poslavljanja dneva, tretje je vodila mehkoba koraka v vedno vlažnem mahu, spet ene nekaj ostalega. Razprave so bile burne, dokazovanja silovita, včasih so se malo steple, tudi žrle med seboj, vmes so prisluhnile ščebetu in pesmi ptic, ki so letale okrog in drugod in povsod, in se strinjale, da lepo ščebečejo in pesem je tudi lepa. In živali so bile nadvse zadovoljne.

Plima moje ljubezni
se je dvignila tako visoko, da dovoli, da te

preplavim.

Za trenutek zapri oči
in morda se bodo vsi tvoji strahovi in vsa zmeda

končali.

Če bi se to zgodilo,
bi Bog postal dete v tvojem

naročju

in potem bi moral ti
podojiti celotno

stvarstvo!


Hafis, perzijski pesnik (1320-1389)

Miran Zupančič,
duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec

Časovni red je oblika razodetja, ki služi božanskemu kot delavnica, četudi je za današnjega človeka nepredstavljive velikosti. Za njim in skozenj nenehno deluje večni, univerzalni duhovni princip, ki je označen kot Oče, duh, logos, beseda, Bog. Človeka torej že od nekdaj vodi univerzalnost in ne obratno. Zato je v določenem pogledu konzervativna znanost pretresena do temeljev.

Kaj je univerzalno védenje?

Zaustavimo se za hip pri tem temeljnem pojmu, kaj je v resnici védenje? Če gledamo na zunanje védenje je to le videz, enak zrcalni podobi. V primeru, da pa človek izkusi in notranje spozna, da ničesar ne ve, potem bo lahko govorila njegova prepričanost.

Kdor se usmeri na to, bo smel vedno več razumeti iz neskončnega obilja univerzalne modrosti in ji dopustiti ponovno zazveneti v sebi. Univerzalna modrost se lahko razodene samo notranjemu človeku, obrnjenemu k univerzalnemu in k Bogu. Zato pravijo tisti, ki poznajo Boga, da vedo. Tisti pa, ki tega pravila vseh stvari v sebi še niso odkrili in realizirali, ne vedo.

Kadar govorimo o sebi, pomeni to nekaj drugega, kot če govorimo o izkušnji, ki jo je doživela naša prijateljica ali znanka. Opis še enkrat doživimo in dodamo občutke za katere vemo le mi, saj smo jih sami doživeli. Lahko nam nekdo pove kaj je doživel in mi to povemo naprej, ampak nikoli ne moremo povedati tako, kot je oseba povedala sama, katera je to doživela. So pa tudi besede včasih preskromne, da bi se dalo z njimi opisati resnično doživetje. Simboli s katerimi so vsem poznani želimo prikazati drugemu, da občuti in razume to, kar občutimo in razumemo sami. To pa je pogosto težko in informacija lahko postane netočna ali popačena.

Pot življenja po kateri hodim in sem jo opisovala tako v člankih kot tudi v pesmih, svoja doživljanja s pomočjo primerjanj ceste, dreves, poti, trpljenja ob bolečini in zaupanja ob pomoči božje roke, bi rada nadaljevala. Želim, da občutite, kaj želim prikazati, saj smo vsi nekje na taki ali podobni poti.

Devet spoznanj



1. Kritična masa

V človeški kulturi poteka novo duhovno prebujanje. Izzvala ga je kritična masa
posameznikov, ki doživljajo svoje življenje kot duhovni razvoj in potovanje, na katerem jih vodijo skrivnostna naključja.

2. Daljši sedaj

Prebujanje ustvarja nov, popolnejši pogled na svet, ki nadomešča pet stoletij ukvarjanja s svetim preživetjem in udobjem. Čeprav je bilo posvečanje tehnološkemu razvoju pomemben korak, nas prepoznavanje življenjskih naključij odpira pravemu smislu človeškega življenja na planetu in pravi naravi univerzuma.

3. Energija

Spoznavamo, da ne živimo v snovnem vesolju, marveč v vesolju dinamične energije. Vse, kar obstaja, je polje svete energije, ki jo lahko čutimo in intuitivno zaznavamo. Še več, svojo energijo lahko tudi projiciramo. Če osredotočimo pozornost v želeno smer (»kamor gre pozornost, teče energija«), lahko vplivamo na druge energetske sisteme in stopnjujemo pojavljanje naključi v svojem življenju.

Znanstveniki so odkrili zdravilno frekvenco v živalskih zvokih
(ponovna objava; november 2002)

Šele dve leti nazaj so znanstveniki odkrili, da so vibracije (nihanje) med 20-140 Hz (pri nizkih decibelih) anabolične za rast kosti in tudi pomagajo zdraviti zlome, celiti natrgane mišice in vezi, zmanjšati otekanje in olajšati bolečine.

Raziskovalni inštitut Fauna Communications pa je odkril, da mačje predenje ustreza tem vibracijam, še več, prevladujoči frekvenci predenja sta 25 in 50 Hz, kar sta optimalni frekvenci za rast kosti in celjenje zlomov.
Vse mačke, vključno z večjimi, kot so pume, leopardi in levi, imajo nadaljnje kombinacije močne skladnosti z natančnimi Hertzi (št. obratov na sekundo), ki spodbujajo moč mišic, povečujejo gibljivost sklepov in zagotavljajo terapevtsko blaženje bolečin.

To bi lahko razložilo, zakaj se zdi, da imajo mačke 'devet življenj', ali kako je (po poročilu Veterinarskega združenja) 90% mačk, ki so padle iz visokih stanovanj, preživelo – vključno z mačko, ki je padla iz 45. nadstropja. Razložilo bi lahko tudi, zakaj mačke predejo celo takrat, ko so poškodovane, močno ranjene ter celo, ko kotijo mladiče.

Zdravilne posledice za bolne ljudi so izredno zanimive, kot tudi dejstvo, da številne nove terapije vključujejo zdravljenje z zvokom. Znanstveniki zdaj raziskujejo, če bi terapija z zvokom in nihanjem lahko ustavila osteoporozo ali obnovila rast kosti pri ženskah po menopavzi in starejših ljudeh.

Pet let sem v ansamblu pel in igral in si večino zaslužka dajal na stran, da bi si lahko kupil ozvočenje, ki je bilo takrat za naše razmere še neznansko drago, nekaj tisoč dolarjev.

Denarja je bilo komaj dovolj za opremo, zmanjkalo pa ga je za del opreme za carino, to pa sta bila dva zvočnika in nekaj mikrofonov.

Zdaj kaj storiti.

Po opremo je bilo treba takoj oditi v Avstrijo, kamor me je odpeljala moja mama.

Ker nisem dobil nikogar, ki bi mi denar lahko posodil,
sem se odločil, da del opreme kar »prešvercam.«

Ko sva z mamo na carini v Šentilju plačala carino za del opreme,
se je carinikom zazdelo,
da je v avtu še nekaj več neprijavljene robe,
zato so nama ukazali naj zapeljeva v stran,
da bodo pregledali avto.

Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem VII./VIII. (1. del)

Ko sem se sama peljala v Koper, me je presenetilo, da mi je vožnja napor, vendar se nisem obrnila nazaj. Namenjena sem bila v lekarno in na tržnico in ta projekt je terjal drugačno osredotočenost kot večerno sprehajanje do obale in nazaj. Na pomoč sem poklicala angela moči in odpornosti Boga. Ko sem hodila, pa sem zavestno dihala in se osredotočala na vsak korak posebej. Pazila sem še na to, da sem se ogibala ljudem, da me kdo ne sune, kar bi pomenilo - podre na tla. Kupila sem steklenico korenčkovega soka in več stekleničk ricinusa za oblaganje dojk in črevesja, sladko korenje, prelepo svečo in živo rumeno majico. Rumena barva - veselje in razširjanje! Pravo bogastvo nakupa. Samo, kdo ga bo prinesel do avta?

Pride čas, ko ne bo nikjer nikogar več.
Fiziki se s tem strinjajo znanstveno,
filozofi teoretično,
najbolj natančno pa seveda urarji.
Ne bo roke, ki tole zapisuje,
z njenim lastnikom vred.
Ne bo pisala, ki pušča sled
in ne papirja, na katerem sled ostaja.
Ne bo oči, ki besede morda berejo.
Še nebo ne bo.
Bo le večno Večno.

Zaradi izredno pozitivnega odziva na naše članke smo se odločili, da bralcem SONČEVIH POZITIVK še pred poletnimi počitnicami - do 20.7.2004 omogočimo NEOBVEZNA in BREZPLAČNA psihološko-komplementarna testiranja.

Reševanje testov poteka maksimalno do 15 minut in zajema:

Nekega dne je sonce priznalo:

»Jaz sem samo senca.
Želim si, da bi ti lahko pokazalo
Neskončni Bleščeči Sijaj,

ki je oblikoval mojo bleščečo podobo!«

Želim si, da bi ti lahko pokazal,
ko si osamljen ali v temi,

osupljivo Luč

tvoje lastne Biti!

Hafis
(rojen leta 1320, umrl leta 1389) velja v Evropi za največjega perzijskega pesnika. Ime Hafis pomeni 'tisti, ki zna Koran na pamet'. Poklicno ga je razlagal na medresi (muslimanski višji verski šoli). Hafis ni bil le zakonski mož, oče, šolski učitelj in prepisovalec, temveč je bil med drugim tudi duhovni popotnik. Bil je star dobrih dvajset let, ko je postal učenec sufijskega učitelja z imenom Attar. Kasneje je tudi sam postal sufijski učitelj.

iz knjige Zapleši z menoj, prevod Barbara Škoberne