Bernarda Pavko Prava

Smeh vzpostavlja ravnotežje. Smeh me vedno poravna, ha-ha mi vibrira v prsnem košu in tako zdravi srce, še intenzivnejši smeh pa skoraj v krču zelo dobro de želodcu in bližnjim organom. Za enega redkih krčev gre, ki telesu res dobro de, čeprav zraven loviš sapo - tak smeh se po mojih občutkih iz prsnega koša preseli navzdol. In če si pri tem pomislila na orgazem, ne, danes ne bo besede o tem.

Ljubljano smo v zadnjih letih zelo polepšali in v poletnih sončnih večerih je njen stari del čaroben. In v dnevih prireditev pouličnih gledališč zelo vesel. Zelo zelo vesel. Če človek sam ni (preveč) zagrenjen. Ampak na Čopovi smo bili lani vsi veseli, celo nerazpoloženi so se zasmejali. Trem Kupidom. Trem moškim v kratkih belih krilcih s poudarjenimi očmi, z rdečimi ustnicami in lički.

Trije umetniki so s svojo pantomimo, z loki in puščicami po centru naše prestolnice mladim in starim v vlogi ljubezni sejali dobro voljo. Našobljene ustnice, pomenljivi pogledi in kretnje so tu in tam človeka, ki so ga obstopili, spravile v zadrego, nekatere opazujoče vmes in na koncu vse pa v smeh. Nekatere v salve in v krče smeha. Starejša gospa si je z zanimanjem ogledovala eno od izložb in ko so se kot bi padli z neba, znašli ob njej, se je ne da bi jim dala kanček pozornosti, premaknila k drugi. Pa se je en Kupid ulegel na trebuh prednjo in zvonil z nogami, drugi jo je skoraj ovil in tretji se je obesil na bližnji drog in ji poljubljal zrak nad glavo. In prej resna gospa se je potem odprla nepričakovanemu zdravilu in se zasmejala.

Za mizo v centru mesta pa je molče sedel strog par in opazoval prihajajoče Kupide. Ko so ji našobljene rdeče ustnice prišle preblizu, je močan sunek gospe enega od Kupidov zadel v brado, da smo prej veseli v en glas spustili Aa!, moški zraven nje pa je otrdel v milo povedano očitnem nezanimanju. Kupidi so se okrog njiju še trudili, preden so se preselili k drugim mizam, pa so jima pokazali svoje bele tangice.

Kakšno leto me je po telefonu klicala ženska, en mesec pogosto, en teden vsak dan, na dan tega pisanja pa dostikrat, od pol sedmih zjutraj naprej. In tudi če bi lahko, ji ne bi pokazala mojih tangic. Ženska je samo živela posledice svojih nepreobraženih ran, posledice svoje moči, ki ni ljubezen, in svojo nepreobraženo nemoč. Družila se je v glavnem s svojimi sencami.

Vsebine in načinov svojega dela se zelo dobro zavedam in držim se tistih, ki me veselijo. Čeprav me delo po telefonu ne veseli, sva se s to žensko nekajkrat pogovorili. Nekajkrat sva se domenili za srečanje, na katerega jo ni bilo, ko pa sem prepoznala, da mi ne govori več resnice, je bilo mojega sprejemanja tega odnosa konec.

Ne igram več v igricah drugih ljudi, tudi v igricah mojih bližnjih ne. Ker igrice ne podpirajo mene in ne njih, čeprav so kdaj lahko zabavne. Lahko pa so zelo resne.

Poigravanje s svojimi demoni je resna igra, ki jo bolj poznamo iz prejšnjih življenj, zdaj se samo dotikamo ostankov teh energij, ki nas zapuščajo, ker želijo v Svetlobo tako kot mi. Samo svoje ravnotežje lovimo na robovih svojih strahov, ki so lahko zelo resnični. In z vsakim vdihom močnejši so. Človek se pred svojimi ranami in strahovi brani kot ve in zna, nekateri se z njimi igrajo.

Je Gospod še z mano? je ženska zastokala tisti dan. Je zame še upanje?

Rabila sem delček sekunde, da sem ugotovila, katerega gospoda ima v mislih. Vedno sem presenečena, na kaj se še tu in tam ujamem v odnosih z ljudmi, a na stokanje se že dolgo dolgo ne. Nasprotno - izziv mi je, ker me odbije, posebno stokanje, ki manipulira z Gospodom. Vendar človek ne dela ničesar, česar ne želi delati. Ko se bo vsak od nas naveličal svojih načinov delovanja proti sebi, bo z njimi prenehal.

S to gospo sem se začela iti njeno igrico, v katero sem čisto po navdihu vnesla svoj prispevek - mirno sem ponavljala njene besede.

To so blodnje…, blodnje; a res ni mogoče…, mogoče; a je rešitev…, rešitev; a bo kozmos uredil…, uredil itn. Vmes se je sicer pametna ženska name vulgarno razjezila, jaz pa skoraj glasno zasmejala, in z igrico sva nadaljevali. Očitno ji je bila všeč, ker je kasneje še enkrat poklicala in vmes, ko je tožeče ponavljala moje ime, sva se šli naprej: A je to res, Marija Sveta božja, to je pekel, bila sem razsvetljena, 14 angelov, rabim pomoč, a bo energija gor, Jezus Kristus…

Enkrat bova že obe dojeli, da sence te gospe niso moje sence, moji načini preobrazbe in duhovne rasti pa očitno ne njeni.

Dopoldan je bilo, ko se je v veliki blagovnici izkazalo, da gospod pred mano ni stehtal sadja, ki ga je želel kupiti. Torej je bilo treba počakat, da se je sprehodil na ustrezen oddelek, in odveč je povedati, da sem mislila, da se mi mudi. Začela sem se hecati z blagajničarko, ki ji ta dan ni bilo prizanešeno, saj je za menoj začel poskakovati gospod, ki ni dobil naročene pijače, organiziral pa je veliko poroko. Res nerodno, pa kaj, ko stanja ne moremo spremeniti. Tistega prvega gospoda kar ni in ni bilo nazaj, ko smo ugotavljali, da smo na srečo kupili samo po nekaj izdelkov - stali smo namreč pred blagajno, nad katero je visoko zgoraj bingljal plakat z obvestilom, da je to blagajna za manj kot 5 kupljenih izdelkov. Kdo pa gleda gor, razen takrat, ko se mu zemlja trese pod nogami?

Potem se je počasi vrnil možakar, ki smo ga čakali - mirno si je vzel čas in nabral še nekaj vrečk zelenjave. Ko sem končno prišla na vrsto, sem bila res dobre volje.

Več kot 5 stvari je kupil! sem glasno pokazala s prstom, ko je spravljal stvari v vrečko in blagajničarka se je s samo-naj-že-gre-kretnjo prijela za glavo.

Ni se mi več mudilo; na križišču sem mirno obstala in opazovala, kako v križišče, na katerem sem hotela zaviti na levo, iz desne prihaja avto in to vzvratno. V njem je precej osredotočen na svojo ritensko vožnjo sedel možakar mojih let in po uspešno izvedem manevru sva si v smehu pomahala.

Čez nekaj dni sem na križišču videla svetlolaso dekle, ki je po predhodnem kimanju stopilo iz avta, da je presenečenemu gospodu v temnem audiju podalo kakšno polovico 300-gramske čokolade. Dovolj radovedna in pozorna v nadaljnji vožnji skozi mesto sem ugotovila, da gospod v avtu ni imel otroka, da je dekle v avtu imelo prijateljico in da sta se odpeljali proti Gorenjski, medtem ko sva midva vozila naprej proti Viču. Dekleti sta bili samo dobre volje in za razliko od mene ju zadovolji polovico velike čokolade.

In da ne potrebujem toliko zelenjave, kot mislim, da jo, sem ugotovila v znani gorenjski gostilni. Naročila sem zelenjavno ploščo, dobila pa 6 kosov 4 različnih vrst zelo dobrih štrukljev in nekaj malega zelenjave.

?! Včasih se mi res zazdi, da si z nekaterimi ljudmi ne delim iste resničnosti.

Naj se ve, da jaz izbiram tisto bolj veselo resničnost.