Budistični jogi Milarepa je povprašal pastirje, ko se je po nekaj letih vrnil v rojstni kraj: »Kako se imenuje tista hiša in kdo je njen lastnik?« Eden od pastirjev mu je odgovoril: »Ta hiša se imenuje Štirje stolpi in Osem gred. Njen lastnik je sedaj duh.« (iz knjige Milarepa) Preden je bil napisan članek, sem imel na temo zmajevih črt pogovor z enim od slovenskih učenjakov. V pogovoru mi je namignil, da je za določena tajna znanja ali védenja, ki so bila ustvarjena ali pa se prenašajo v različnih združbah bolje, da ostanejo prikrita za širšo javnost. S tem znanjem naj imajo stik le tisti ljudje, ki so posvečeni ali uvedeni v skrivnost. Skozi splet dogodkov, ki mi jih prinaša življenje, sem o tem tudi sam veliko razmišljal. Ali kaj odkriti? Koliko odkriti? Komu odkriti? Ob tej témi ali v temi, se znajde vsak iskalec poti resnice. Ne more se je izogniti! Tudi pri meni se je začelo to tehtanje. Kaj je potrebno povedati ljudem? Vseeno je prišel dan, ko je prevladalo spoznanje, da je potrebno z resnico na dan. Ne glede na to ali se bodo s tem seznanili neuki in neposvečeni. In ne glede na to ali bodo nekateri izrabili te informacije. Četudi je bilo to znanje očitno v preteklosti že izrabljeno. Končna odločitev je padla v času hladne pustne sobote, ob skakanju kurentov. Ko sem na polju, kjer bi morali kurenti s svojim plesom ob pokanju bičev preganjat zimo, zagledal bazno postajo za mobitel.

Ko sem danes užival sam v toplem novembrskem dopoldnevu in opazoval ribe v svojem malem ribniku, mi je Konfuzij, moj prijatelj, tako ..mimogrede...navrgel: bk, ma dej mal razmisli.

Sem se zamislil...bi bilo dobro...že zaradi vaje, ker je vaja koristna. Za kaj že? Zagotovo za kaj. Toda, naj razmišljam ali razmislim, mogoče mislim, se zamislim? In o čem ali kom ali na kaj ali kaj ?

Naj razmišljam o bogu, o njegovi neskončni ljubezni, dobroti, vedenju, pravičnosti? Naj mislim, da mi je dal v mojem veku bivanja na zemlji moje telo, mojo svobodno voljo, moj um, mojo zavest, moje strasti, moja čutila, moje občutke....zato, da bi vse te darove zanikal, zavrgel, omalovaževal, da bi mu lahko sledil? Naj mislim, da so bile njegovi nauki napačno zapisani, napačno prenašani iz roda v rod, narobe razumljeni, napačno interpretirani?

Odmik od človeka
je odmik od Boga.
Z odmikom od sebe
se človek ne spozna.

Pojdi v sebe in notri poglej,
razišči vsa čustva, dobra imej.
Slaba odstrani, daleč jih daj,
da se ne vrnejo več nazaj.

Sam si človek in notri je Bog,
notri in zunaj in povsod okrog.
Kam se boš skril, kam boš bežal,
povsod te bo našel, povsod te spoznal.

Torej začni spet ljubiti, vrni se Ti,
poskušaj, premagaj, čeprav še boli.
Prosi za moč, naj Bog ti jo da,
saj veš, da je v tebi in, da jo ima.

Kako dolgo sem te poznal, o Kanada? Sto let? Da, sto let in še več. Danes, ko praznuješ svoj stoti rojstni dan, se žalostim. Zaradi vsega, kar si storila indijanskim ljudstvom po vsej deželi.

Poznal sem te, ko so bili tvoji gozdovi še moji. Takrat, ko so me hranili in mi dajali zavetje. Poznal sem tvoje potoke in reke. V njih so se svetlikale ribe in plesale v sončni luči. In voda je govorila: pridi, poteši si lakoto z mojim bogastvom. Poznal sem te v tvojih vetrovih. Svobodna kot veter, je duša nekoč lahko potovala prek tvoje domače zemlje.

Po dolgih stoletjih, odkar so prišli beli ljudje, te prostosti ni več. Odšla je. Kakor losos, ki na potovanju k morju skrivnostno izgine. Tuje, čudne navade belcev so me težile, da sem omagal.

Če sem se boril, da bi obvaroval svojo deželo in dom, so mi rekli divjak. Če nisem hotel sprejeti in razumeti življenje belcev, so mi rekli, da sem len. Vzeli so mi pravico, ko sem skušal voditi svoje ljudstvo.

Tvoje zgodovinske knjige molčijo o življenju mojega ljudstva. Za zgodovino Kanade smo bili Indijanci enakovredni bizonom v preriji. V gledaliških igrah in filmih si me osmešila in če sem pil tvojo žgano pijačo, sem bil pijan – močno pijan. In sem pozabil.

O Kanada, kako naj vendar praznujem s teboj tvoj stoti jubilej? Naj se ti zahvalim za rezervate, ki so mi ostali od nekdanjih gozdov? Za ribje konzerve iz rek? Za izgubo ponosa in avtoritete, celo lastnemu ljudstvu nasproti? Naj se ti zahvalim zato, ker sem izgubil voljo, da bi se branil? O, bog v nebesih, vrni mi pogum starega poglavarja.

Dan George
poglavar Indijancev Salish in častni poglavar Indijancev Suquamish, je govoril v Vancouvru leta 1967 ob praznovanju stoletnice Kanade.


Prijateljstvo z zemljo
Pot Indijancev
Kathe Recheis in Georg Bydlinski
poslovenil Ivan Sernec

V neki vasi so na sredi vasi imeli veliko lipo.
Vaščani so se poznali med sabo in si pomagali, potem pa je kar naenkrat vse napadla njim neznana bolezen.

Simptomi te bolezni so bili razdražljivost, jeza, prerekanje brez pravega razloga in prišlo je celo do nekaj pretepov med vaščani.

Nekateri so od tega celo zboleli in nekateri tudi umrli.

Potem se je pa zgodila neka nenavadna stvar.

Na lipo sredi vasi je vsak dan priletel nek slavček prav posebne sorte.

Njegovo petje je bilo tako milozvočno, tako jasno in tako glasno,
da so mu vsi vaščani prisluhnili in začeli postajati dobre volje,
bolni so pričeli ozdravljati in vse je pričelo biti nekako tako kot je bilo nekoč.

Zdelo se je celo, da ta slavček prav posebne sorte razume tudi človeško govorico,
saj se je celo odzval in priletel na kako okensko polico in še posebej lepo zapel, če ga je kdo poklical.

Predšolski otroci, ki so že vešči uporabe računalnika, se lažje učijo kot njihovi vrstniki, ki te veščine ne obvladajo, zatrjujejo ameriški raziskovalci. Študija, ki je zajela 122 otrok, starih od tri do pet let, je pokazala, da otroci, ki trikrat do štirikrat na teden, sami ali v družbi odraslih, preživijo nekaj časa ob računalniku, dosegajo na testih kognitivnega razvoja boljše rezultate kot tisti, ki tega ne počnejo. Računalnik lahko otroci uporabljajo na različne načine: tipkanje, igro, uporabljajo programe za učenje, gledajo slike ali opazujejo in oponašajo starše oz. starejše brate ali sestre, ki delajo na računalniku.

Bernarda Pavko Prava

Čarovnik iz Oza je več kot 70 let stara zgodba o tebi in o meni in o njem in o njej. Vsakomur na zemlji se enkrat (prvič) zgodi, da ga odnese vihar... Je (bil) to razlog, da so film posneli nekaj let pred drugo svetovno vojno? In kakšno zvezo ima potem Čarovnik iz Oza z novim tisočletjem? Film sem si ogledovala nekaj dni zapored in iz mene je potegnil tole...

Najdi si prostor, v katerem ne boš prišla v težave, v naglici svetuje teta Ema Dori. Tej zlobna soseda grozi, da ji bo vzela psa Tota, ker stalno preganja njeno staro mačko.
(Glavna oseba torej ne živi s "pravimi" starši, poleg tega je v prostoru, kjer bližnja Zlobača bdi nad njenimi instinkti in energijo zvestobe (sebi))
Prostor, kjer ne bo težav..., pomisli Dora. Mora biti tak prostor, ja. Daleč daleč je ta prostor. Prostor, do katerega ne prideš z ladjo ali vlakom; prostor daleč za luno in preko dežja... In zapoje:

Nekje na drugi strani mavrice je dežela, o kateri sem enkrat slišala v uspavanki.
Modra nebesa so tam in sanje, ki si jih upaš sanjati, na drugi strani mavrice postajajo resnica.
Enkrat si bom zaželela zvezdo in zbudila se bom, ko bodo oblaki daleč za mano.
Težave se bodo topile kot limonini bonboni; proč in nad vrhovi dimnikov me boš našel/a.
Nekje na drugi strani mavrice modre ptice letajo in zakaj, le zakaj ne znam leteti jaz?
Če letajo srečne male modre ptice, na drugi strani mavrice - zakaj, o, zakaj ne morem letat jaz?

Gostota besede
človeka
pove,
kje on
v notranjem
razvoju v resnici je.

stojči Stojan Svet

ŽITARICE IN IZDELKI IZ NJIH SO NEPRIMERNI ZA
PREHRANO ČLOVEKA V NORMALNIH OKOLIŠČINAH


Alois Kolar, Praktik & Svetovalec Naravnega Zdravja, Nutricionist


Žita in produkti iz žit predstavljajo temo, ki je vredna pozornosti in ukrepanja, kajti žitarice in razne vrste kruhov so »normalni« - točneje običajni prehrani predstavljeni kot temeljna živila in so tudi osnovna hrana vegetarijancev. Predstavljajo eno izmed štirih skupin hrane (ogljikovi hidrati), katero močno promovira ortodoksna medicinska znanost, ne zavedajoč se njene neustreznosti v človeški prehrani.

Živi organizmi, ki se že milijone let prehranjujejo z žiti predstavljajo skupino gramnivorov, to so: miši, podgane in razne druge vrste glodalcev, ptiči, divje kokoši – tudi udomačene (te imajo mlinček za pred prebavo in čisto drugačno kombinacijo prebavnih encimov kot ljudje). V starodavnem Egiptu v času faraonov so žita uporabljali predvsem za lomljenje skal (dinamita še niso poznali), ki so jih potrebovali za izgradnjo piramid, ne toliko za prehrano.

Ljubezen je edini ključ,
ki odpira vrata raja.
Košček raja je
v vsakem smehljaju, v vsaki dobri besedi,
v naklonjenosti, ki jo podariš.
Košček raja je
v vsakem srcu, ki postane rešilni pristan
kakemu nesrečnemu človeku,
v vsakem domu, kjer sta kruh in vino
ter človeška toplina.
Košček raja je
v vsaki oazi, kjer cveti življenje,
in je človek postal človek
ter so ljudje drug drugemu bratje in sestre.
Bog je svojo ljubezen položil v tvoje roke
kot ključ od vrat, ki vodijo v raj.

Izpad električne energije lani avgusta, ki je kar 50 milijonov prebivalcev Severne Amerike za nekaj dni pustil brez električne energije, je imel precej nepričakovane koristi. Izkazalo se je namreč, da je postal zrak, ki ga dihajo na severnoameriški celini, nekoliko čistejši.

S tem, ko so se na jugovzhodu Kanade in severovzhodnem ter osrednjem delu Združenih držav Amerike ugasnili električni transformatorji, se je raven onesnaženosti zraka tako znižala, da so Američani po mnogih letih končno lahko zadihali nekoliko čistejši zrak. Meteorolog Russell Dickerson z Univerze Maryland je z letalom približno 24 ur po izpadu preletel osrednji del območja popolnega mrka. "Izpad nam je ponudil enkratno priložnost raziskati, kaj se bo zgodilo s kakovostjo zraka, če se zmanjšajo emisije z električnih postaj." Nato so meteorologi primerjali stopnjo onesnaženosti na področju Pennsylvanije s stopnjo onesnaženja v podobnih vremenskih razmerah izpred enega leta. Medtem ko ni prišlo do večjih razlik v stopnji kazalcev, povezanih izključno s prometom, so drugi kazalci, povezani z električnimi postajami, znatno upadli. Stopnja žveplovega dioksida je upadla kar za 90 odstotkov. Meritve, ki so jih opravili strokovnjaki iz Agencije za zaščito okolja v ZDA, so pokazale, da so se med izpadom električne energije emisije iz prav vseh energijskih področij zmanjšale vsaj za dve tretjini ali celo nekoliko več. Rezultati raziskav bodo nedvomno pripomogli k izboljšanju modelov za spremljanje onesnaženosti zraka. Spodbudile bodo nastanek in izvajanje strožjih predpisov o uravnavanju emisij iz energijskih postaj. Američani bodo vsaj nekaj časa dihali nekoliko čistejši zrak.

vir: www.svarog.org

Čimbolj se človek trudi odkriti resnico o sebi, tem bolj se zamotava v njene skrivnosti. Človek je ob rojstvu vržen v svet in izročen mogočnim močem usode. Globino trajne resnice o človeku in njegovih skrivnostih raziskujemo in spremljamo vse od prebujenja naprej. Nanjo ne dobivamo zadovoljivega odgovora. Vedno so naši odgovori na ravni ugibanja in dvomov. Tu se pojavi vprašanje kaj je trajna resnica, ki jo sprejemata razum in znanje. Ljudje jo iščejo v prastari svetopisemski poeziji, Stari zavezi, Novi zavezi in drugih virih, ki izpričujejo zgodovino in razvoj človeštva ter razumevanje stvarstva.

Človeku je najtežja vzvratna hoja od tu, zdaj do izvira v vodnjaku. Človeku se ne odpira le problematika strmljenja naprej, temveč tudi smrljenja nazaj, vse do točke njegove prabiti. Kdo pravzaprav smo, odkod prihajamo in kam gremo? Naše hrepenenje in upanje, usmerjeno v prihodnost, izvira iz čiste duše, ki se izčiščuje v imenu predstave o človeku za človeštvo. Zavest o mogočni iskri, ki se je dvignila nad nagone in strasti preroško napoveduje nove čase človekove ozaveščenosti v dobi novega tretjega tisočletja in trezne zemeljske orientacije v smeri humanističnih vrednot. Vsak poskus človeka v tej smeri ima v sebi kristalno domislico, ki leži v zakonih človeške duše in se napaja v njej iz luči preteklosti. Ob tem se človek vpraša kakšno vsebino je zapustila hoja človeka od vodnjaka do tu, v njegovi duši. Kaj je še v njegovi duši prastarega, ki izhaja iz arhetipa prabiti in se kaže v novi luči kot zakonitost novega in višjega. Kje se nahaja sedež njegovega vesoljnega spomina; kako globoka je trajna resnica o človeku in o skritih dogodkih v njem, od prebujenja do danes. Človek se vpraša kaj sem bil v prejšnjih življenjih in kaj so ta življenja zapustila v moji duši, ki utripa in valovi zmeraj novi plimi naproti; kaj je ta kapljica mojega življenja pomenila v preteklosti in kaj pomeni danes; s kakšnimi skrivnostmi so odete plasti zemlje, ki ležijo pod nami; kakšna je naša duševnost v stanju, ki gre v neskončnost, saj vendar ne gre v nič in se ne moremo predajati nihelizmu, da bo naša duša s smrtjo izničena. Duša je del žarkov vesoljnega duha in se po smrti človeka vrne mednje v obliki, v kakršni je živela v nas. Kaj pomeni vsota občutenih človeških dogodkov, kaj pomenijo pojavi človeškega uma in srca na vsebino naših dni in dejanj za dušo, ki bo večno živela. Pri tem se vprašamo kakšna moralna zavest tiči v zgodbah ljudi vseh časov, ljudi ki so vpleteni vanje.

Včasih se zdi, kot da bi v tebi bivala dva človeka. Eden, ki naredi vse prav in ga kažeš zunanjemu svetu, in drugi, ki se ga sramuješ. V vsakem človeku obstaja neka globoka razklanost. Srečujem ljudi, ki kljub največjemu prizadevanju okolice vedno znova zapadajo v staro zlo. Ljudi, ki bi radi v redu živeli, pa vendar počenjajo stvari, ki jih niti sami ne razumejo.

Zakaj je tako? Ker človek ni Bog, niti ni angel ali kakšno nadnaravno bitje, ampak le majhen romar na dolgi poti. In vendar je človek čudovito bitje. Izkustvo lastne slabosti mu omogoča, da razume soljudi. Kdor si nikoli noče priznati neuspeha, postane farizejski in trd kot kamen. Srce mu zakrni in ni več zmožno tolažiti in opogumljati drugih, jih razumeti in jim odpuščati.

Naj te tvoje lastne slabosti in napake ne presenečajo. Vendar jih tudi ne smeš prikrivati in preobračati v kreposti. Naučiti se moraš živeti z njimi. Saj vendar veš, da nihče ni tako dober, kot je v svojih najboljših trenutkih, in nihče ni tako slab, kot je v svojih najslabših trenutkih. Prijateljstvo in ljubezen cvetita, kadar ljudje postanejo blagi, blagi v svojih sodbah, blagi v svojih besedah in blagi v medsebojnem ravnanju.


Phil Bosmans
Rad te imam

Angel Tobi in Nova zemlja - Shaumbra simptomi

Bernarda Pavko Prava

NE MOREŠ RAZOČARATI BOGA

Ne moreš razočarati Boga! Mnogi ste že kdaj čutili, kot da ste na tak ali drugačen način razočarali Boga. Da niste storili dovolj, da ste šli v napačno smer...

Dragi shaumbre! Ne morete razočarati Boga, pravi Tobi. Ni kazni in nič ni prav ali narobe.

Še karme ni, dragi prijatelji. Ustvarili ste to - karmo. Karmo kot drugo besedo za greh, drugo besedo za strah, drugo besedo za nerazumevanje, drugo besedo za stalno vračanje na zemljo. Vi ste to ustvarili in postavili v staro energijo. Karme ni.

Boga ne moreš razočarati. Povedano drugače: Bog, ne moreš razočarati.

»Vhod v tipi je vedno obrnjen proti vzhodu. Ko Indijanec zjutraj stopi iz šotora, da bi pozdravil sonce, se ozre v nov dan in naredi štiri korake. Vsak korak pospremi z željo – za vsak letni čas, ki bo prišel. Potem upre pogled proti zahodu; prehiti sončno pot, preden bo sonce dohitelo zahodno obzorje. Tako pokaže, da se nič, kar premine, ne vrača; včerajšnji dan je končan. Pogled je zazrt naprej. V življenju Indijanca ni slabih dni. Tudi če je še tako viharno – sleherni dan je dober. Ker živiš, je dober vsak dan.«

Henry Old Coyote
rojen leta 1912, je pripadnik Indijancev Crow, ki so pred prihodom belcev živeli vzhodno od velike travnate ravnine kot lovci in poljedelci. Tipi – beseda iz jezika Dakotcev – označuje stožčasto obliko šotora prerijskih Indijancev, narejenega iz ustrojene bizonje kože, običajno okrašene in poslikane z različnimi simboli. Število štiri (štiri korake) je pomenilo Indijancem sveto število.


»V žalosti se slaboten oglašam, o šestere moči sveta. Prisluhnite mi! Morda je zadnjič, da vam kličem. Podarite mojemu ljudstvu novo življenje!«

Angelika je bila posebnež že od majhnih nog. Nikoli se ni hotela igrati s punčkami, ampak vedno le s fantki. Pridružila se je starejšemu bratu in sosedovim fantom pri igrah. Najbolj pogosta je bila igrica "partizani in Nemci". Takrat se je podila s fanti po hribih, vedno pa je dobila le najslabšo leseno puško, saj je bila vendar punčka. Vendar pa je to ni pretirano motilo, saj ji je bilo najbolj pomembno, da je lahko sodelovala pri fantovskih igrah. Dekletcu je to ogromno pomenilo, saj se je tako počutila bolj pomembno.

Težavice so nastopile pri vstopu v osnovno šolo, saj se z dekleti nekako ni znašla. Vajena je bila fantovskega vpitja okoli sebe, naletela pa je le na razvajene mamine punčke. Njena najboljša prijateljica je bila Rozika, s katero je hodila skupaj v šolo.

Rozika je imela navado, da je celo pot čebljala: "Veš, pri nas doma smo pa kupili novo kravo, ki ji je ime Lizika. Zelo rada jo božam in se igram z njo..." Angelikine misli so bile čisto proč. Razmišljala je, kako bi se podila s fanti po hribih, kako bi raziskovala staro podstrešje, kaj neki se nahaja v tisti stari hiši, kjer stanuje le še stara mama in kjer so se nekoč menda podili duhovi...

Pihaj veter, ponesi me s seboj,
da bom letela v višave.
Dotakni se me, daj mi napoj,
pridi, čakam te že nocoj.

Samo še čakam, da se zgodi,
da duša moja v nebo poleti.
Po Zemlji ne, ne more več hoditi,
Ker ne zna brezpogojno ljubiti.

Rada bi se naučila,
da bi vedno lahko vse ljubila.
A kaj, ko ne morem, kaj ko ne znam,
nimam moči, vsega dovolj imam.

Realizacija sebe ni nekaj,
kar boš ti v svoji glavi,
enkrat mogoče spoznal,
ampak tvoj privilegij,
ki ti bo omogočal dostop,
do tvojega čutečega srca.

stojči Stojan Svet

Britanija, Anglija, rada te imam. Ljubim te z vsem srcem. Vedno bom imela kotiček zate v svojem srcu. Otroci Anglije, rada vas imam. Angleški otroci, bodite pogumni - gradite novo Anglijo, ohranite hribe, parke, rezervate. Bodite zlati otroci, magični, čudoviti. Bodite veseli, plesajte in pojte. Bodite luč sveta. Vi vsi, ki ste prišli polagati rože, svoje poezije, svoje risbe in slike - vsakega od vas sem videla: Bob in Mary, Julian in Gary, Sarah in Philip - vas vse in vse vas v Franciji, v Nemčiji, na Poljskem, v Bosni in Hrvaški in v vseh drugih deželah - tebe Mirjam, tebe, Peter, tebe Sybil in Ursula, tebe, Mirko, Tanja, vas vse - videla sem vaše solze, videla in čutila sem vašo ljubezen. Dotaknila sem se vaših rok, božala sem vas po laseh, celo ko si ti Susan šla v kapelo in si zame molila, bila sem s tabo. Bila sem pri vas, slišala sem vaše besede, videla sem vaše solze. Vi na svetu, vsakega od vas sem videla. Od tukaj se vidi drugače, vidi se vse, za to imaš "cel svet". Kakšno veselje, kako krasen čas zame. Čutila sem, da ni bilo nič zaman. Čutila sem se resnično kot princesa, ko sem lebdela nad vsemi temi rožami. Ste čutili moj nasmeh, ste slišali moj smeh? Ste ga slišali v Kalkuti, Los Angelesu, Tel Avivu in Gazi, ali ste ga slišali v Kairu in Amsterdamu, v Riu in Hong Kongu?

Če bi vas le mogel moj nasmeh, moj opevani nasmeh pripraviti do nasmeška! Rada bi, da se tudi vi nasmihate. Moj nasmeh bo z leti zbledel, vi pa svoj nasmeh lahko vedno, vsak dan obnavljate. Darujte drugim svoj nasmeh, nasmehnite se sami sebi, nasmehnite se vašim otrokom, darujte starim svoj nasmeh. Nasmeh iz srca. Nasmeh nežnega srca in sočutja.

Prijatelj, izrekel si mi
izredno čustvene in srčne besede,
katerim dolgujem svojo perot,
vzlet ptice na krošnjo drevesa,
kjer večno vladajo bogovi
na sipinah večernega molka
in na delčkih vesoljne snovi,
na iskanju utripajočih noči,
na odtisih, ki so jih zaznamovale oči.

Tam šumijo veje svoje senčne pesmi,
nanje se je ujelo jutranje sonce,
nanje so obešena bremena in skrbi,
nanje so obešeni sadovi resnice,
nanje so obešeni relikti preteklosti,
tam odmevajo pogovori o vsem,
kar sva govorila in napisala.

Tam živijo žametne pesmi svojo usodo
in poetična moč živi v njih svoje življenje.
Pomeni se lahko sprevržejo v stiske,
stiske v spoznanja in živo snov,
ki ima razlage v odmevih modrosti.

8. junija 2004 bo planet Venera prekrila Sonce, to je fenomen, ki se je zgodil le nekajkrat odkar so izumili teleskop. To je prvi tak dogodek od leta 1882 in se ne bo ponovil do leta 2012, ki je predstavljeno kot leto, ko bo konec sveta kot ga poznamo danes.

Že od starih dni je Venera predstavljala Božansko Žensko energijo. Lani sem potovala po ruševinah Starih Majev in nekaj časa preživela z majevskim šamanom, ki me je učil o povezavah starih Majev s planetom Venero. Pokazal mi je starodavne ruševine z lesorezom Venere, kar so uporabljali kot koledar, s katerim so merili leta, ko se je Venera postavila v vrsto z lesorezom. Ko sem sedela na stopnicah pred Chichan Itza piramido, blizu črte, kjer se pojavi kača na vsako spomladno enakonočje, sem prosila Ixchel, majevsko boginjo, za sporočilo. Takoj se je pojavila vizija planeta Venere, obkrožena z ovijajoči se vijoličnimi kačami, ki so predstavljale planet. Venera je bila v središču, kot uravnoteženo jedro.