Uživam ta prečudoviti svet svojih oči,
to prijazno veselje, to utripajočo polarnost
harmonije med nebom in zemljo,
to uprtost v luč sprehodne vdanosti.
Na skoraj žareči način gledajo moje oči
to lepo in nevsiljivo odkritosrčnost narave, to neizmerno očaranost z barvnimi viticami,
to natančno stopnjevanje uresničevanja življenja.
V ritmu z letnimi časi, v popolni čistosti jutra,
gorečnosti večera in sončnega zatona,
zrejo moje oči v to duhovno organizacijo stvarstva
in vso to tančico tonov pomladnega zelenja.
Zrem vsa ta zavestna, srcu prijetna doživetja iz oči,
ki zlagajo vame vtise tako vztrajno in zgoščeno,
s tako čudovito zamišljenostjo in ritmičnostjo,
s presenečenji, ki jih pozna vsak kotiček moje duše.
Zbujajo se z dvema vrisanima srcema v zenicah,
kakor dve zajetji svetlobe iz samotnih zvezd,
vpeti v valovanje zelenega dihanja in ljubezni,
z nepretrgano vrsto mojih prilagodljivosti.
V moje oči vstopajo vtisi in podobe kakor zvoki,
kakor mili glasovi iz glasbil orkestra,
kakor zvoki pojočih čustev skoz ostale čute
in besede s smejočimi se pogledi življenja,
posvečeni v darovih Stvarnika meni,
s spreminjanjem barvitosti v žuborenjih časa,
v bojevitostih obstanka in mojega spoznanja,
kakor najbolj dragocen zaklad dobrohotnosti.
Skoz svetal dan in skozi vse moje življenje
se pogled oči spaja z glasom začudenja,
s pogledom v duhovno čutne nadrobnosti
in nadomestitve, ki se spajajo z ozračjem sveta.
Z razčlenjevanjem čudežev narave v duši,
z umetniško dopolnjenimi podobami vtisov,
navzvezn obrnjenimi, v stene človeškega duha,
v katerega je odložil Bog svoj red popolnosti
skritega razuma in najnežnejšega čutenja -
podobe natančno razdeljenega dneva,
vdihovanje in izdihovanje potopljenih noči
med jingom in jangom stvarstva.
Vse je prepredeno s harmonijo oblik in barv,
z iznajdljivostjo filograna je izdelan vsak list,
ki diha, sije in žari v moje nenasitno lačne oči
s prasketanjem in tlenjem večnega ognja.
Z univerzalnim jezikom so v oči položeni
ključi narave in znamenja vedeža, stvaritelja
in učenjaka, v samotno premišljujočo dušo,
da opazuje svet, ki ga občuduje in ljubi.
Moje oči so opremljene s slikarskim čopičem,
s porajajočimi barvitostmi cvetne grede,
z zamišljenostjo nad curkom izvira studenčnice,
večno mlade, od začetka prebujenja.
Popolne v zaznavanju in odlaganju spominov,
spoznavne in svarilne v prijateljstvih,
globoko zasidrane in vgnetene v mislih
in prisotne v osupljivih podrobnostih.
Moje oči so v funkciji čarobne svetiljke razmišljanja,
z boječnostjo in zaprtostjo vek uspavane in zavarovane,
v zagonetno prijateljstvo drugih oči potopljene
in tudi z neizprosno potisnjenostjo v temo oslepljene.
Ne oddaljijo se od misli samotnega ravnanja,
ko gredo od enega človeka do drugega,
ko motrijo in trosijo svetlobo žarkov iz duše.
To so moje oči, ki vse skrbi posvečajo ugodju
bivajočega bivanja izven mene v njih samih
in sprejemajo vase harmonični svet,
simetrijo vznemirljivih in očarljivih doživetij,
posvečenje z mnogoterostjo vase sprejetih podob,
zamaknjene v področja strasti in ljubezni,
zamaknjene v človeška neugodja in sočutja
in vendar tako pogosto zasidrane v svojo podobo
z iskrami solza, kadar je v duši hudo.
To spoznanje navzočnosti sveta v svojem srcu,
to videnje, ki niha med biseri in jastrebi,
to dihanje s svetlobnim bleskom trenutka
je lepota, ki drhti v listih iz korenin stvarstva.
to neizmerno očaranost z barvnimi viticami,
