Kadar govorimo o sebi, pomeni to nekaj drugega, kot če govorimo o izkušnji, ki jo je doživela naša prijateljica ali znanka. Opis še enkrat doživimo in dodamo občutke za katere vemo le mi, saj smo jih sami doživeli. Lahko nam nekdo pove kaj je doživel in mi to povemo naprej, ampak nikoli ne moremo povedati tako, kot je oseba povedala sama, katera je to doživela. So pa tudi besede včasih preskromne, da bi se dalo z njimi opisati resnično doživetje. Simboli s katerimi so vsem poznani želimo prikazati drugemu, da občuti in razume to, kar občutimo in razumemo sami. To pa je pogosto težko in informacija lahko postane netočna ali popačena.
Pot življenja po kateri hodim in sem jo opisovala tako v člankih kot tudi v pesmih, svoja doživljanja s pomočjo primerjanj ceste, dreves, poti, trpljenja ob bolečini in zaupanja ob pomoči božje roke, bi rada nadaljevala. Želim, da občutite, kaj želim prikazati, saj smo vsi nekje na taki ali podobni poti.
Ne vem koliko poti sem že prehodila, koliko mi jo še ostane. Ne vidim dreves, ne slišim pesmi ptic, samo grem počasi v ritmu, kateremu me vodi On. Drži me za roko, ker sem oslepela in oglušela, a vseeno zaupam. Greva skupaj v tišini, brez vprašanj in brez odgovorov. Kar greva. Kaj se mi je zgodilo? Zakaj je dovolil, da se to dogaja? Nekaj časa, kot da tudi hodila nisem, nisem obstajala. Nosil me je, vse ostalo je bilo isto. Morda me je dvignil, da ljudje okoli mene niso opazili večje spremembe kot le utrujenost in nekakšno krizo, ki morda sploh ni kriza ampak "kr neki". Nihče, niti jaz nebi mogla določiti kaj je bilo in kaj je zdaj. Kot bi iz nekega stanja mentalnega nebivanja prihajala počasi, zelo počasi spet v zavedanje, sprejemanje, doživljanje in bivanje. Kot da nisem obstajala in da se vračam v obstoj. Brez besed, brez misli, kot da ni nič pomembno in kar je in obstaja okoli mene vse kot je potrebno brez napake in pomanjkljivosti.
Bilo je nenavadno in ni nič bolelo. Kaj je bilo ne vem, pa tudi ni pomembno. Mene mentalno ni bilo tu in ne kje drugje. Bila sem nekje v vmesnem prostoru in času, verjetno zato, da se spočijem, okrepim….
Čudno, saj nisem potrebovala počitka. Ali pa morda sploh ne vem. Sedaj zaupam, ker ni bolelo, samo bilo je. Za najnujnejše stvari sem imela moč, za ostalo ne. Nisem sama določila, kaj je najnujnejše ampak sem šele potem videla, ko je bilo že mimo. Sama bi mislila, da je še mnogo drugih stvari nujnih in pomembnih, pa niso bile, ker se ni zgodilo nič, kar bi imelo negativne posledice. Vse je bilo urejeno po nekem višjem navodilu.
Še vedno sem kot nekakšen invalid, ki slabo vidi in je delno naglušen, a kaj potem. Ne vem in tudi ni potrebno, da dojamem s svojim razumom, zakaj je tako. Kar je, božja roka me pelje naprej, me pelje po poteh, da ne boli, a tudi sreče ni? Kar nič ni. Ne ljubezni, sreče, zvokov, svetlobe. Kaj pa potem je? Ne vem. Nekaj je, ker čutim. To je toplota, nežnost, razumevanje, sprejemanje. Je nekaj kar presega moj razum in z besedami ne morem opisati. Ne vem pa, kje so tista čustva, ko sem jim včasih rekla LJUBEZEN in SREČA. Morda je neko novo stanje, stanje harmonije in umirjenosti in nekaj, ko ne poznam besede mešanica LJUBEZENSREČA. Je to? Sprašujem sama sebe, ne Boga. Bom videla in razumela, ko bo čas za to, ko bom dovolj zrela in sposobna, da poimujem svoje stanje.
Z Bogom hodiva po prijetni poti, počasi, počasi, brez besed in vprašanj. Prišel je čas in prišel bo čas za kaj drugega, kaj je to, mi ni pomembno, le zaupam, da bo zame najboljše. Ni mi potrebno delati stvari, za katere mislim, da je to moja dolžnost, če je božja volja drugačna. Ni mi potrebno biti pomembna, če mi Bog pripravlja nekaj lepšega od tega. Ni mi potrebno biti to, kaj mislim sama, da moram biti. Bog ima z menoj drugačne načrte, kot jih je imel vse do sedaj. Lepo mi je in kakor koli bi bilo drugače bi bilo za mene težje in slabše. Še dobro, da se mi želje ne izpolnijo, ker bi drugače verijetno trpela in bila nesrečna. Seveda, delala bi izven božjih planov, se trudila in izgubljala moč in energijo za nekaj kar sploh ni moje poslanstvo.
Pa kar mislim da je.
Joj, kako sem trmasta.
On pa me ima rad in me vodi po svoje ter varuje, da ne boli.
Kadar govorimo o sebi, pomeni to nekaj drugega, kot če govorimo o izkušnji, ki jo je doživela naša prijateljica ali znanka. Opis še enkrat doživimo in dodamo občutke za katere vemo le mi, saj smo jih sami doživeli. Lahko nam nekdo pove kaj je doživel in mi to povemo naprej, ampak nikoli ne moremo povedati tako, kot je oseba povedala sama, katera je to doživela. So pa tudi besede včasih preskromne, da bi se dalo z njimi opisati resnično doživetje. Simboli s katerimi so vsem poznani želimo prikazati drugemu, da občuti in razume to, kar občutimo in razumemo sami. To pa je pogosto težko in informacija lahko postane netočna ali popačena.
