Pet let sem v ansamblu pel in igral in si večino zaslužka dajal na stran, da bi si lahko kupil ozvočenje, ki je bilo takrat za naše razmere še neznansko drago, nekaj tisoč dolarjev.
Denarja je bilo komaj dovolj za opremo, zmanjkalo pa ga je za del opreme za carino, to pa sta bila dva zvočnika in nekaj mikrofonov.
Zdaj kaj storiti.
Po opremo je bilo treba takoj oditi v Avstrijo, kamor me je odpeljala moja mama.
Ker nisem dobil nikogar, ki bi mi denar lahko posodil,
sem se odločil, da del opreme kar »prešvercam.«
Ko sva z mamo na carini v Šentilju plačala carino za del opreme,
se je carinikom zazdelo,
da je v avtu še nekaj več neprijavljene robe,
zato so nama ukazali naj zapeljeva v stran,
da bodo pregledali avto.
Mama je odpeljala avto na mesto za pregled,
sam pa sem izstopil iz avta,
se žalostno naslonil na prtljažnik, zaprl oči
in se prvič v življenju obrnil na Boga,
čeprav nikoli nisem bil veren, ali versko vzgojen
in si v sebi potihoma rekel:
»Bog če si, pomagaj!«
Proti avtu so se počasi odpravili kar štirje cariniki,
sam pa sem se nekako popolnoma umiril
in se sprijaznil z usodo, kakršnakoli pač že bo.
Ko so prišli cariniki do avtomobila, se je eden od njih obrnil na druge in rekel:
» Ajde gremo na kavo???«,
in vsi so se brez ene same besede obrnili
in zavili v popolnoma drugo smer proti bifeju, ki je stal v bližini.
Osupel in presenečen sem jih vprašal:
»Ali to pomeni, da lahko grem?«,
Njim pa se ni dalo niti odgovoriti,
eden od carinikov mi je samo zamahnil z roko,
češ kaj sploh sprašuješ, spelji se že.
Oblila me je neznaska sreča, sam pa sem se zahvalil Bogu, ki mi je pomagal pri mojem »švercu«
Vstopil sem v avto in presenečeni mami povedal, da so mi cariniki rekli, da se lahko odpeljeva naprej. In sva se.
Počasi, če bi se kateri od carinikov morda premislil in naju poklical nazaj.
Seveda ti pozneje pride dvom, ki ti reče: »To ni bilo nič, to nima nobene veze z Bogom, to je bilo zgolj neko naključje, bla, bla,…«
Vendar ti vseeno nekaj ostane, nekaj kar te ponovno spomni, znova in znova in znova…
Prepričan sem, da je tudi v tvojem življenju kaj takih nelogičnih »naključij«,
ki so ti ob takih, ali drugačnih okoliščinah pomagale,
ko si se obrnil v prošnji na svoje srce,
da so se tudi zate zgodili čudeži. :)
Seveda takrat še nisem slišal za mojstra Prem Rawata, ki ti lahko odkrije,
kako se lahko praktično povežeš s svojim srcem, če si to res želiš.
Zdaj seveda že zelo dolgo nimam nobenega dvoma, ali Bog je, ali ni.
Zdaj je samo še eno vprašanje:
Še več notranje luči,
Še več jasnosti,
ki lahko vedno prihaja iz mojega srca,
če seveda vanj vložim dovolj svoje pozornosti in iskrenosti.
Pet let sem v ansamblu pel in igral in si večino zaslužka dajal na stran, da bi si lahko kupil ozvočenje, ki je bilo takrat za naše razmere še neznansko drago, nekaj tisoč dolarjev. 
