|   Pet let sem v ansamblu pel in igral in si večino zaslužka dajal na stran, da bi si lahko kupil ozvočenje, ki je bilo takrat za naše razmere še neznansko drago, nekaj tisoč dolarjev.
Denarja je bilo komaj dovolj za opremo, zmanjkalo pa ga je za del opreme za carino, to pa sta bila dva zvočnika in nekaj mikrofonov.
Zdaj kaj storiti.
Po opremo je bilo treba takoj oditi v Avstrijo, kamor me je odpeljala moja mama.
Ker nisem dobil nikogar, ki bi mi denar lahko posodil,
sem se odločil, da del opreme kar »prešvercam.«
Ko sva z mamo na carini v Šentilju plačala carino za del opreme,
se je carinikom zazdelo,
da je v avtu še nekaj več neprijavljene robe,
zato so nama ukazali naj zapeljeva v stran,
da bodo pregledali avto.
Mama je odpeljala avto na mesto za pregled,
sam pa sem izstopil iz avta,
se žalostno naslonil na prtljažnik, zaprl oči
in se prvič v življenju obrnil na Boga,
čeprav nikoli nisem bil veren, ali versko vzgojen
in si v sebi potihoma rekel:
»Bog če si, pomagaj!«
Proti avtu so se počasi odpravili kar štirje cariniki,
sam pa sem se nekako popolnoma umiril
in se sprijaznil z usodo, kakršnakoli pač že bo.
Ko so prišli cariniki do avtomobila, se je eden od njih obrnil na druge in rekel:
» Ajde gremo na kavo???«,
in vsi so se brez ene same besede obrnili
in zavili v popolnoma drugo smer proti bifeju, ki je stal v bližini.
Osupel in presenečen sem jih vprašal:
»Ali to pomeni, da lahko grem?«,
Njim pa se ni dalo niti odgovoriti,
eden od carinikov mi je samo zamahnil z roko,
češ kaj sploh sprašuješ, spelji se že.
Oblila me je neznaska sreča, sam pa sem se zahvalil Bogu, ki mi je pomagal pri mojem »švercu«
Vstopil sem v avto in presenečeni mami povedal, da so mi cariniki rekli, da se lahko odpeljeva naprej. In sva se.
Počasi, če bi se kateri od carinikov morda premislil in naju poklical nazaj.
Seveda ti pozneje pride dvom, ki ti reče: »To ni bilo nič, to nima nobene veze z Bogom, to je bilo zgolj neko naključje, bla, bla,…«
Vendar ti vseeno nekaj ostane, nekaj kar te ponovno spomni, znova in znova in znova…
Prepričan sem, da je tudi v tvojem življenju kaj takih nelogičnih »naključij«,
ki so ti ob takih, ali drugačnih okoliščinah pomagale,
ko si se obrnil v prošnji na svoje srce,
da so se tudi zate zgodili čudeži. :)
Seveda takrat še nisem slišal za mojstra Prem Rawata, ki ti lahko odkrije,
kako se lahko praktično povežeš s svojim srcem, če si to res želiš.
Zdaj seveda že zelo dolgo nimam nobenega dvoma, ali Bog je, ali ni.
Zdaj je samo še eno vprašanje:
Še več notranje luči,
Še več jasnosti,
ki lahko vedno prihaja iz mojega srca,
če seveda vanj vložim dovolj svoje pozornosti in iskrenosti.
Pomisli tudi ti kdaj na svoje srce,
znotraj njega so namreč tvoja nebesa !
stojči Stojan Svet
|
NE ZAMUDITE
Pri »švercu« mi je pomagal Bog
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 8. julij 2004 @ 08:57 CEST
Bog ni pomagal samo pri vnosu tvojih zvočnih aparatur v državo brez carine, temveč tudi Slovencem pri osamosvojitvi, da smo se rešili nadležnih carinikov. Star pregovor pravi: "Človek obrača, Bog obrne." Bog se na svojem delu nikoli na utrudi. Neverjetno moč ima in neverjetno pravičen je pa ne po zakonih kake države, temveč po zakonih njegove vesti in presoje. Bogu je bilo otožno pri srcu, da ti ne bi mogel peti in igrati s takšnim ozvočenjem, kot ga je tvoj glas in tvoje igranje zaslužilo. Vesel je bil, da ti bo ob glasbi ustvaril toliko nepričakovanih lepih uric, da boš v ansambu lahko igral in pel. Vedel je kako dragocene so tebi glasbene ure in je s svojim dejanjem privzdignil v tebi tisto prisrčno veselo razpoloženje, saj je s svojim čutom vedel, da si to neizmerno želiš. Ko se je carinik približal avtomobilu, v katerem so bile glasbene aparature, jih je zakril z nevidno svileno prevleko in spodbudil carinikom željo po kavi. Bog je to storil tudi v čast tvoje mame, ki se je bala, da bi ti aparature zaplenili in da bi ti bil žalosten. Tvoja pokojna mama se tudi danes vselej in povsod občudujoče privija k tebi in njena duša te v tvoji senci posluša, vodi in skrbi zate. Nikoli nisi sam. Tebi je Bog pomagal, da si se znebil nekoristnih misli in skrbi, želel ti je da doma čimprej poslušaš glasbo na vse tiste uvožene ojačevalce in ti je podaril vso že skoraj izgubljeno srečo. Nato ti je odžejal še tisto žejo po samopozabi in slab občutek, da si državo "malo prinesel okrog", saj je vedel, ko je dal na tehtnico eno in drugo, da če bi bil ti opeharjen za skrite upe glede tvoje opreme, bi bila veliko večja škoda in da se tistih par "fičenkov" tako veliki in razsipni državi, kot je bila prejšnja SFRJ, ne bo nič poznalo. Torej Njegova žrtev in volja nista bili zaman. Vedel je da ti izgube glasbene opreme ne bi prenesel, zato je bilo njegovo dejanje popolna zakonitost. "Potolaži se, Stojči", je rekel smeje. In tako si ti Stojči, doživel še lep dan z Bogom. Bil si mu neznansko hvaležen. Nisi vedel kako bi se mu oddolžil, saj je najtežje najti prav način zahvale za takšne majhne žrtve Boga. Bog ti je omogočil še dobrodušno kramljanje z njim in spoznanje, ki si ga sprejel z veseljem in mirno vestjo.
Jaz sem nekega dne srečala Boga. On ve, da sva prijatelja in me je vprašal: "Kako to, da se je pri Stojčiju nekako oddaljilo, se porazgubilo in odmaknilo tisto veselje po glasbi, ki ga je gojil v mladih letih, ko sva skupaj "švercala" njegove zvočne aparature? Nenadoma sem spoznal kako žalostno in zmotno je živel ves tisti čas, ko ni igral in pel, zato te to sprašujem." Nisem našla nobene bistroumne razlage, da bi to Bogu znala odgovoriti.
Lep pozdrav
Tatjana
Pri »švercu« mi je pomagal Bog
Prispeval/a: stojči dne četrtek, 8. julij 2004 @ 10:12 CEST
čudeži se dogajajo vsakemu od nas in to prav vsak dan, da ne rečem vsak trenutek. Prem Rawat pravi, da je že to, da imaš toi telo v katerem lahko čutiš svoje nefizično srce en velik čudež.
Če zdaj pogledam nazaj,
me je bolj kot to,
da mi je Bog pomagal pri samem švercu,
razveselilo že samo to,
da se me je usmilil in vzpostavil stik z mano
in da mi je tako močno pokazal,
da bom lahko komuniciral z njim skozi svoje srce,
takrat ko bom dovolj ponižen in iskren. :)
V času vojne za Slovenijo pa so se čudeži dogajali kar naprej, da bi mi vsi prišli skozi vojno z čimmnanj žrtvami. Takrat so ljudje veliko molili in meditirali in prosili Boga za pomoč. Tudi sam sem takrat po cele dneve premeditiral. :)
Glede mojega petja in igranja pa je tako, da sta me bolezen klopov meningitis in popolna izguba glasu utišale.
Vendar glede na to, da verjamem v čudeže, verjamem tudi to, da se mi bo glas povrnil, da bom lahko še kdaj kakšno lepo zapel. :)
Z mamo pa se včasih srečava v sanjah in kakšno rečeva. :)
Res Tatjana, ti, jaz in mi vsi smo blagoslovljeni.
Njegove blagoslove ves čas lahko sprejemamo skozi svoje srce
in se še bolj veselimo darila tega čudovitega življenja,
ki skozi dih prihaja v nas. :)
lp
---
stojči
Pri »švercu« mi je pomagal Bog
Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 8. julij 2004 @ 13:48 CEST
zelo pristen je tvoj naslov tvoje avanture. To je bila tista bolj otipljiva vez med teboj in Bogom, ki ti je dala nadaljne impulze v tvojem življenju. Veliki Božanski poslanec Swedenborg , ki je večino življenja preživel v dveh svetovih in je imel konstanten stik z pokojnimi bitji, je dejal:" Nebesa so tam, kjer je naše srce."
Ja v času vojne za Slovenijo se je res dogajalo veliko stikov z duhovnim svetom od koder smo dobivali veliko pomoč. O tem bi se dalo napisati celo dobro knjigo na te prelomne dogodke vseh nas, ki smo jih doživljali neposredno. Veliko se ke takrat molilo, uporabljalo invokacijo za zaščito in mir v Sloveniji, veliko nas je takrat sodelovalo na duhovni ravni borbe, ki je bila polna demonov okoli nas. Spominjam se kako smo molili in čez celotno nebo Slovenije postavili mentalno neprebojno mrežo podobno zvezdam, katera je vplivala na vse pilote in celotni takratni štab JLA.
Dobro se še spominjam tiste mučne nedelje, ko takratni general Blagoje Andžič skozi medije tisto nedeljo zagrozil, da bodo udarili po Sloveniji z "vsemi sredstvi". Malo za tem je v mene po tej izgovorjeni grožnji vstopil zadušljiv vonj smrti od samih demonov, a Adžič je bil eden od njih. Ta vonj je vedno močneje vstopal skozi moje nosnice, tako da sem prijatelju pri katerem sem se nahajal rekel, da gre topot zares. Ni mi čisto verjel, a sam sem vedel da je temu tako. Zato sem se odpravil domov delat zaščitno mrežo in molit vse duhovne sile iz hierarhije za pomoč. Ko sem pogledal mentalno mrežo sem videl da je na nekaterih delih razpokana.
In ravno, ko sem pričel mrežo krpati je, se je nenadoma na mojih prsih pojavila velika tigrasta mačka, ki so jo materializirali demoni. Opazoval sem jo nekaj trenutkov, jo z fizičnimi rokami celo pobožal, čutil veliko toploto od nje, a ta mačka je vedno bolj pričela s svojo težo pritiskati na moja dihala, tako, da sem jo moral egzorcistično odgnati v področeje ognjene sodbe. Dokler tega nisem storil se ni pod nobeno grožnjo hotela umakniti.
Po končani nevarnosti v Sloveniji smo vedeli, da je na vrsti Hrvaška. Seveda smo z delom nadaljevali tudi za Hrvaško.
Ko smo skupinsko gledali zemljevid takratne Jugoslavije, se je v mentalnem gledanju zelo dobro videlo , da je gnezdo v Kninu. Od tam se je v jasnovidnem gledanju dobro videla velika črna kača, ki se je vedno bolj odmotavala iz svojega klopčiča ter se vila proti Zagrebu. Takrat smo veliko komunicirali z našimi prijatelji iz Zagreba, ki so seveda bili zaskrbljeni. Spomnim se trenutka, ko je bil Zagreb zelo stisnjen v obroču, takrat smo videli kako se je tik pred prvimi obrambnimi linijami Zagreba kača zaustavila, obmirovala. Naslednji dan se je videlo kako je bilo kači odrezana glava z mečem Nadangela Mihaela. Vedel sem, da je Zagreb rešen in nekaj dni zatem se je situacija za Hrvaško v vojaškem smislu popolnoma obrnila v njihovo dobro. Vsi naši naši prijatelji za katere smo še posebaj molili so bili deležni vse zaščite in nihče od njih ni v vpoklicu na bojišče nastradal. Nasprotno, vsi so kmalu prišli v svoje domove in razen vseh muk psihe se ni nikomur zgodilo nič slabega.
Takrat sem osebno izkusil moč in pomoč angelov , nadangelo, svetnikov-mojstrov, Matere božje- to bitje svetlobe in seveda moč našega Odrešenika-Jezusa Kristusa, ki je Odrešenik na vseh nivojih in katerega ime je zapisano v nebesih že vse od stvarjenja Zemlje.
lep pozdrav Stojči od
Mirana
Pri »švercu« mi je pomagal Bog
Prispeval/a: arlena dne četrtek, 8. julij 2004 @ 15:56 CEST
a dodajam še svoj vidik ..
ej , Stojči ... Bog se ni usmilil tvoje srce parajoče prošnje
usmilil se je zato , ker si se spomnil nase in prosil...zase...
za to , kar v resnici si in kar ti pripada ...če si to ozavestil ali pa ne
ko stopimo v kontakt s seboj , se nam res lahko pripeti da se srečamo z Bogom
edino takrat , ha , ha ...
pozdravček in čimveč takih srečanj
Arelena
Pri »švercu« mi je pomagal Bog
Prispeval/a: en_bk dne četrtek, 8. julij 2004 @ 17:20 CEST
Lep dan ti želim, Stojan
Pri »švercu« mi je pomagal Bog
Prispeval/a: stojči dne četrtek, 8. julij 2004 @ 20:23 CEST
hvala za vse vaše komentarje. :)
Vsak od nas potrebuje ta čudež,
da bi lahko res verjel v svoje srce,
zato vsakemu od vas želim obilo čudežev
in tvojo sposobnost, da bi jih lahko prav ti razumel. :)
lp
---
stojči
Pri »švercu« mi je pomagal Bog
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 9. julij 2004 @ 20:20 CEST
čudeži se dogajajo vprav vsak dan. Nahajajo se v neurju čudežev narave in v neurju čudežev našega duha.
Po moje na svetu nastaja nov duhovni red. Priča bomo kmalu njegovemu vidnemu napredku. Vzrok za njegovo nastajanje je v potrebi po ravnovesju med nebom in zemljo. Duhovno življenje človeštva je doseglo stopnjo,da je kot trta, ki se je razbohotila s svojimi vejami in listi na škodo svojega sadeža. Nepregledno se je izrodila. Da bi obudila svojo pravilno rast in rodila sadove, so jo obrezali skoraj do korenin in na novo cepili. Doganja v novo rast. Zori počasi in nezaupljivo in zadržano do svojih genetskih lastnosti. Najdragocenejši bo njen grozd, ko se bo pozlatil kot čudež in iz njega bo iztisnjena najslajša in najžlahtnejša kapljica, ki bo prekašala vse doslej znane pijače.
Človeštvo potrebuje esenco duha, ki bo ohranila popolno vedenje, zatopljanje vase, pobožno in hvaležno misel, da je pripadajoče priznanje naravi in njenemu stvarstvu človeški duh, da v človeku obstaja bitna substanca, njegova duhovnost. Pričakujemo veliko duhovno preobrazbo v tem novo nastajajočem času. Vsega bivanja ni mogoče dokazati empirično, mora se na navo roditi v nas kot bivajoče, kot nekaj svežega v zasnutku naše zavesti, kot nekaj povzdignjenega, da služimo resnici. Spoštujmo misel, ki gospoduje našemu življenju. Orodje preoblikovanja in izpopolnitve je samo človek. Potrudimo se, dragi prijatelji, da se bomo onstran vse izvirnosti, vključili in služili nadosebnemu. Ideal je velika duhovna organizacija. Potrebujemo reformacijo duhovnega življenja, potrebujemo, da se zacelijo duševne brazgotine, ki jih prinaša globalizacija in vsa patologija današnjega stanja. V današnjem času je pomemben samo tisti junak, ki je sposoben harmonije in deležnosti čudežev življenja. Pravil kako to doseči ni, nihče jih ne more dati, razen naša vest in božja beseda, ki se razodeva kot resnica v nas. Kaj so vsebine in vrednote naše kulture? Obračati se moramo na tista spoznanja iz začetkov naše prazgodovine, ko se je vžgala iskrica razuma, ki nas je peljala po sledeh antičnih kultur, v helenistično gnostičnem slogu, prek kultur starih Kitajcev, kultur arabsko - mavrskega življenja, prek prazgodovine v sholastiko in humanizem do akademskih znanosti v sedanjem stoletju. Vendar na dnu vsakega gibanja duha obstaja duhovno vesoljstvo, ki pomeni spoprijateljevanje in oplajanje misli, to kar delamo na pozitivkah v malem. Duh se nato prilagodi danim možnostim Po načinu enotnosti in preprostosti pa je duh brezpogojna nujnost našega preživetja. Izvira iz naših misli in sozvočij srca. Duh je morda tudi kult, ki nas pozdravlja s svojo močjo, je duhovno bivanje, je gospostvo življenja. Kaj bi brez duha, ali če nas duh zapusti? Postali bi krivoverci napram naši vesti, brez varuštva naših misli, odpovedali bi na celi črti. Duh današnjega časa je podoben našemljenemu negovanemu in nadišavljenemu sobnemu psičku v velikih sobanah drago plačanih kurtizan. Kakšna je lahko njegova vloga v takšnem stanju? Koga naj takšen duh prepriča, da je pravi, da gre v pravo smer? Današnji duh je razmehkužen, deformiran, neodgovoren. Posveča se razreševanju velikih enigem in kako igrati karte na omizjih velikih. Ali je ta duh še sposoben razumniške presoje, ali ni ta duh oropan nekdanjega pomena misli velikih mislecev in modrecev, ki so vključevali sebe in svoje mišljenje v duhovno na novo porajajoče življenje, dokler se ni izrodilo. Mi smo dediči preteklosti, kaj lahko naredimo. Med ljudmi vlada negotovost, obup, nevera. Ali bomo dopustili, da nas mehanizirano življenje in umetna inteligenca vodi in pregreza v moralne nižine, ki jih nadomeščajo količinske satisfakcije? Ko prebiram časopisje, gospodarsko politično dogajanje, ko berem o umetnosti, povsod zasledim inflacijo pojmov. Ali se ni tudi umetnost izrodila v cinično hladnokrvo prevzetnost do takih meja, da vse kar je nenormalno postaja normalno in sprejemljivo? Nravnost in poštenost sta dosegla stopnjo, da lahko govorimo o demoralizaciji duhovnosti. Kdo sploh goji duhovni red, spoštljivost, kdo vzgaja duhovnost?
Ali se dvigamo iz te moralne oseke? Da. Začetek se je gotovo začel. Jaz mislim, da bi morali tudi mi, ki smo se združili v organizacijo evropskih narodov, nekaj iztržiti na duhovnem področju. Kdo bi znal odgovoriti kaj lahko pričakujemo od novo nastajajočega evropskega duha? Ali bo razvoj kulture temeljil na krščanskem etosu? Ali lahko pričakujemo veliko duhovno preobrazbo na teh temeljih? Ali je mogoče harmonično združiti vse raznolikosti in integrirati duha na novih duhovnih temeljih. Ali je duh tudi človekova dobrina? Na vsa ta in še druga vprašanja bi si morali na pozitivkah jasno odgovoriti in odpreti razpravo. Vabljeni!
Vaša duhovna prijateljica
Tatjana
Pri »švercu« mi je pomagal Bog
Prispeval/a: stane dne petek, 9. julij 2004 @ 20:45 CEST