NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 29-mar
  • VegaFriday v Piranu

  • nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (14. del)   
    četrtek, 8. julij 2004 @ 06:16 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Bernarda Pavko Prava:
    Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem VII./VIII. (1. del)


    Ko sem se sama peljala v Koper, me je presenetilo, da mi je vožnja napor, vendar se nisem obrnila nazaj. Namenjena sem bila v lekarno in na tržnico in ta projekt je terjal drugačno osredotočenost kot večerno sprehajanje do obale in nazaj. Na pomoč sem poklicala angela moči in odpornosti Boga. Ko sem hodila, pa sem zavestno dihala in se osredotočala na vsak korak posebej. Pazila sem še na to, da sem se ogibala ljudem, da me kdo ne sune, kar bi pomenilo - podre na tla. Kupila sem steklenico korenčkovega soka in več stekleničk ricinusa za oblaganje dojk in črevesja, sladko korenje, prelepo svečo in živo rumeno majico. Rumena barva - veselje in razširjanje! Pravo bogastvo nakupa. Samo, kdo ga bo prinesel do avta?

    Mirno in precej počasi, bolj kot v sanjah, sem prestavljala vrečke v rokah, iskala denarnico, pospravljala nakupljeno in se počasi premikala. Tudi mislila sem počasi in si v mislih narekovala (morda tako nakupuje zelo star človek). Izjemno doživetje, ki ga ne bi rada izkusila še enkrat. Še enkrat sem se odločila, da se nikoli več ne bom spravila v tako stanje. Nikoli več. Življenje okrog mene sem doživljala kot staro ploščo, ki se vrti z 78-imi obrati, vse prehitro zame. Poleg tega sem imela občutek, da me vsi gledajo. Vendar je šlo. Bila sem potna pri tistih malih kilah, medtem ko se sicer v življenju zelo malo potim. Kar sem nakupila, je zame predstavljalo cel nakupovalni projekt. Za moje stanje sem delovala močno intenzivno in učinkovito, vendar kot skozi kopreno, a drugače kot v sanjah, tako kot z oblakov dol. Na vsak način je glava bila nad oblaki in lahka stopala nekje daleč daleč spodaj. Na poti proti avtu sem si pomagala z nekaj požirki korenčkovega soka, potem pa med hojo dihala angela odpornosti in moči. Za vsak korak posebej.

    Samo, da pridem do avtomobila. Samo, da se pripeljem v Ankaran. Angeli, hvala. Ljubi Bog, hvala.

    Danes vem, da človek z dihanjem odpornosti oz. moči Boga lahko naredi vsak, prav vsak fizičen korak.


    Hrast šumi, nova svečka gori in vesela rumena majčka se suši. Morje pod mano je malo zamegljeno, prav krasno vzdušje je za pisanje Likhita Japam. Čas za pisanje imena ljubega Sai Babe. Nuša gre čez dva meseca k Babi in do takrat bom njegovo ime kot mantro napisala 20 tisočkrat (dvajset tisočkrat). Odveč je pripomniti, da sem ta posebni zvezek kupila v Putapartiju pred tremi leti. Od štirih možnih mantr sem izbrala: Om Sri Sai Ram. Samo pisanje Babinega imena je prisotnost in zdravilo, zagotovljeno uravnovešanje in preobrazba. Poleg tega bom za poln zvezek dobila še dosti vibutija, saj bo Nuša ta zvezek oddala v Babinem ašramu. Dobila bom tisti pravi Babin sveti prah, tistega, ki ga zavijejo prav v liste zvezka, v katerega ljudje z vsega sveta po dvajsettisočkrat napišejo njegovo ime. Ta vibuti bo za spremembo najprej zame in potem za druge. Do zdaj sem ga kot posebno vrednost uporabljala za stranke, za izjemne primere.


    Trinajsto noč so me zbudile sanje.
    Z mamo, očetom in svojim možem sedim nekje v mestu. Nuše ni zraven, jaz sem srečno poročena dva dni. Mama ima glavno besedo in je po njeno pokroviteljska, očetova krotka energija mi stoji pasivno ob strani. Mož je presenetljivo klasičen (zame), vendar samozavesten in zgovoren in jaz srečna. S humorjem blažim osti, ki so naperjene proti meni. Naenkrat me mož glasno okrega s kritiko, v kateri pritegne mami, ki je pred tem glasno razlagala: Za samostojnost gre pri njej, veste, za odvisnost… Presenečena in močno prizadeta postanem odločna v smeri proti možu: Kaj pa je s tabo? Kako pa ravnaš z mano? Ne poznaš nobenega drugega načina? In mama zadovoljna odkimava: Nepoboljšljiva, nepoboljšljiva! Ko vstanem od mize, poljubim na lice očeta, ki se ukvarja s hrano in pomislim: Se bom pa tretjič ločila! Kaj mislijo, da se ne morem?
    V resni prizadetosti sklenem roki in prosim za jasnost. Boga imam! se spomnim olajšana. O, Bog, samo da imam tebe! Tebe mi nihče ne more vzeti. Skupaj bova šla skozi to. Samo, da imam tebe...!


    Zbudila sem se še bolj olajšana. Svobodna sem! Samostojna! Samozadostna v svojem samospoštovanju. V svoji rasti. Nova jaz, vendar samozadostna. Kakšno darilo. Hvala za sanje, hvala za odgovor. Meti sem namreč predlagala, da jeseni začneva s skupnimi delavnicami. Zadnja leta je najina skupna delavnica nekako visela v zraku. Beseda o njej se je naključno pojavljala tu in tam, vendar očitno nobeni v resnici ni bilo do tega, ker do nje pač ni prišlo. Pred kakšnim letom sva že napisali program tedenske delavnice, kupili pisma in znamke in bili prebukirani v dogovorjenem terminu. Jasno mi je, da me življenje uči sodelovanja in partnerstva, tega, kar mi je najtežje živeti. Jaz bi najraje vse sama. Zdaj sem nekako mentalno želela iti nasproti temu učenju, pa sanje pravijo: Ne!

    Ne še? Ne v tej kombinaciji? Saj ni pomembno, enostavno olajšana sem.


    V tem življenju nikoli nisem bila za sodelovanje nobene vrste. Sodelovanje predstavlja voljnost za premik preko svojega načina mišljenja in to ni bilo zame, tega se nisem bila pripravljena učiti. Pripravljena sem bila mobilizirati svoj pogum in začeti govoriti svoje misli in občutke in se učiti to izražati iz srca, ne iz jeze ali strahu. V tem učenju sem še danes. Pripravljena sem zavedati se in preobražati ego in njegovo kontrolo, pripravljena sem storiti karkoli, da bi v poljubno situacijo vnesla mir. To sem (bila ta leta) pripravljena storiti. Nisem pa (bila) odprta za sprejemanje mnenja drugih, ne da bi se čutila ogrožena, ne da bi nekje prežal občutek premaganosti. Nisem (bila) pripravljena in sodelovanja ni brez pripravljenosti. Nisem še (bila) pripravljena ne imeti prav.


    Metina masaža je dobesedno božanska. Meta ima najmehkejše, najtoplejše in najbolj nežne roke, njena tehnika in izvedba sta izjemni v Prisotnosti, ki jo prikliče. Zelo verjamem in skupaj verjameva še bolj. V milosti in mirnih solzah sem se v Ankaranu tega posebej zavedla. Doživela sem, kako blagoslovljena sem in vredna, da sem njene masaže deležna vsak dan. V nekaj mesecih sem bila deležna podpore, za katero še vedela nisem, da obstaja. Načinov in ljudi, ki so mi pomagali, ne želim primerjati med seboj. Ne želim vrednotiti Turoff/Khanovih posegov ali Thomasovega ridinga ne izjemnega očiščenja telesa ali Boštjanove in Metine energijske podpore. Ne želim ocenjevati Michelangelove prve prebojne refleksoterapije in ne Štefanovih obravnav. Ne želim ugotavljati vrstnega reda vpliva dnevnega dihanja ljubezni in veselja ne učinka stimuliranja moje življenjske energije. Samo hvaležna sem.
    Hvaležna sem za Kryonova in Mihaelova učenja.
    Hvaležna sem za začetno Mihaelovo podporo, ki je bila tako velika, da sem morala opaziti naključna nizanja blagoslovov in milosti, ki so se zlila v jasno vodenje z zagotovljenim najboljšim možnim izidom.
    Hvaležna sem energijam enosti in ljubezni Boga in svetlobi v vseh izjemnih ljudeh, ki so mi in mi pomagajo.
    Hvaležna sem sebi, ker se nisem preveč kaznovala s krivdo, s sramom in s strahom.
    Hvaležna sem za višanje svoje lastne vrednosti v sprejemanju daril življenja.
    Hvaležna sem za darilo miru, ki ga obljubljajo angeli, za mir v vseh okoliščinah, ki je duhoven in ne zemeljski.
    Hvaležna sem vsem ljudem iz moje preteklosti, s pomočjo katerih sem danes tukaj, kjer sem, takšna, kot sem.
    Hvaležna sem za okoliščine, ki so me potegnile v duhovno disciplino, ki sem si jo ves čas želela, čutila, da je namen, pa sem jo odlagala - dihanje angelov.
    Hvaležna sem za novo rojstvo, za večjo vero in zaupanje, za novo telo in za novo zavest.


    * * * * *

    Spet sem šla spat z rešilnim zdravilom in z vibriranjem po vsem telesu. Zaključila sem s čistilnim programom in začela počasi jesti. Brez težav sem peljala v Monfalcone. Tokrat je Bog v podpori, presenečenjih in pozornostih prekosil samega sebe. Do dobro založene makrobiotične trgovine sem prišla s tresočimi nogami, v njej pa dobila toliko energije, kot jo zadnje tedne še nisem izkusila. Motiv in zanimanje za polne police sta mi dala energijo za ves dan. Potem sem v parku počasi pojedla nekaj breskev. Lačna nisem, žejna nisem. Telo stoji, nič ne raste, vse še spi. Tvorba v dojki se je nekako izluščila iz mesta, na katerem je sedela in se začela premikati po dojki. Svojo življenjsko zdravilno energijo (spolna energija po domače) vodim po telesu, kamor želim. Po vsej površini ustnic, tudi v kotičkih, se mi je razvil herpes in otrdel. Trdih rumenih hrast na mojih ustnicah nihče ne bi prepoznal kot herpes. Nič drugega ne morem jesti, kot majhne koščke sadja. Videti je res ogabno, ampak počutim se krasno. Seveda se ne morem smejat.

    Še bolj sem se posvetila dihanju ljubezni in veselja in sanjala:
    Vselila sem se v ogromno, na oko petsobno stanovanje starejše hiše. Dve sobi takoj izločim, z opremljanjem bosta počakali do nadaljnjega, spalnico hitro opremim in sobo za delavnice tudi. Potem začnem opremljati kopalnico. Precej velika je in opremljanje kopalnice postane zdaj moje glavno opravilo. Nameščam predmete, špansko steno, okrasne polknice…

    Zbujena se spomnim, da v stanovanju ni bilo kuhinje, in v sanjah se še spomnila nisem nanjo. Sanjala sem o mojem telesu in kopalnica je seveda prispodoba (o)čiščenja.


    Ne glede na nasvete programa čiščenja A&S sem prekinila hranjenje s sadjem in zelenjavo in se vrnila k moji ajdi. Moja izbira je Oshawa in njegovih 100% žitaric. Ugotovila sem svojo mero ajde na dan - 3 žlice kuhane ajde za kosilo in 3 žlice ajde za večerjo. Malo več vode odcedim in to je soba čaj. V en obrok dam kombu alge, v drugega pa spražim čebulo na sezamovem olju. Hrana za bogove. Jem počasi z vilčko, da dalj časa traja. Žvečim. Telo se polni. Hvaležna sem. Noge so se okrepile. Končno sem šla v klanec z močnimi, a suhimi nogami. Rada imam svoje telo. Ni pomembno, kako izgledava. Ti mi samo daj vedeti, koliko bi jedel, in zgledala bova ustrezno temu, kar mi boš narekoval. Ne bom te silila v nič. Rebra na prsih? Prav. Na trebuhu zgubana koža? Meni je prav. Rada imam svoja stopalčka, trebuh, stegenčka. In prelep obraz imam.Tako zelo zelo čist. Vedno sem imela gladko kožo, ampak tale zdaj je najmehkejša možna. Rada se imam. Morda prvikrat v življenju. Vsaka vilčka ajde je pravi blagoslov. Kraljevska pojedina. Res pa je božanski tudi vonj jabolčne pite iz spodnjega nadstropja. Slonela sem na balkonu in vohala, vohala.

    V jutranjem dihanju sem doživela angela ljubezni po celi sprednji strani telesa in zadaj, še posebej nad ledji. Glavo sem imela malce zasukano v desno in daljši čas se nisem premaknila, da se občutki ne bi spremenili, da ne bi izginili. Samo dihala sem in se zahvaljevala za ljubezen in veselje. V dihanju angelov dobim odgovore na vsako vprašanje. Čutim večji mir. Samozaupanje. Večjo vero. Vse bo dobro. Dosti dela bom imela. Redno se bom povezovala z angeli, se z njimi družila in jih dihala. Po vsem, kar so mi dali tele mesece, je to zdaj moja želja, skoraj potreba.


    Zadnji dan Ankarana se mi je v dihanju pojavila misel, da bi šla septembra k Mami Meeri. Nobenega entuzijazma nisem čutila... Potem sem začutila, kako so me angeli potisnili naprej.
    Torej ja? Dobro, potem bom obiskala še dr. Michaela.
    Močno me je zagugalo naprej.
    !? Zakaj sem sploh presenečena? sem se vprašala. Zato, ker ne želim k Mami Meeri, mi je prišel jasen odgovor. !!! Polile so me solze. Torej ji vendarle zamerim!

    Zakaj si nočem priznati, da zamerim Mami Meeri? Solze so tekle in tekle. Seveda bom šla, Mama, seveda te bom obiskala. Hvala za povabilo. In ne želim biti jezna. Iz glave ven ti ne zamerim; ne vem, kaj se dogaja v meni. Tisti stol s črnim soncem sem prebarvala na zlato in….Pa saj ti bolje od mene veš, kako delujemo ljudje...

    Po tej meditaciji me je Meta zadnjikrat zmasirala, sedemnajstič. Tumor na dojki je manjši kot je bil prejšnji večer. Že sicer vsak dan mehkejši in manjši tumor se je v eni noči zmanjšal sam od sebe. Hvala Bogu, sem rekla in solze so stekle. In tekle so, mirno, čisto mirno in čisto počasi. V drugi polovici masaže sem položila dlani na prsi. In šele čez čas sem se zavedla, da je energija v prsih mehka, čista, popolnoma krotka. Nobene agresije, nobenega grizenja, ki je bilo z menoj nekaj mesecev. Energija raka me je zapustila. Energija raka se je preobrazila. Zdrava sem. Amen.


    KORENINE PRIHODNOSTI
    Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem VIII.

    Vesela in močna sem se na torek vrnila v Ljubljano in v sredo popoldan že imela delavnico. Zelo zelo samozadostno se počutim. Še nikoli tako. Celo srečna in zelo vesela sem, čutim novo energijo. Spoštujem sebe, čutim svoj ego. Jasno vem, da me je energija raka zapustila. Zadovoljna sem, polna sebe na en nov in intenziven način, in zavedam se, da sem ves avgust na tretji čakri. Ego!!! Moč! Ampak saj sem vredna take sreče, samospoštovanja in veselja.

    Nušo in starše sem povabila na kosilo. Pomislila sem, da bi se jim v hrani pridružila s kakšnimi ajdovimi štruklji, če sem že na ajdi, drugih kompromisov pa nisem mislila delati. Potem sem se odločila, da bom jaz moj obrok ajde pojedla doma, njim pripravila predjed, potem pa jih bom peljala nekam na Gorenjsko. Zelo zelo sem se veselila, plesala in pela sem po stanovanju. Ko sem z navdušenjem skočila v Interspar po delikatese, sem ugotovila, da hrano nekam sumljivo rada kupujem.

    Hrana mi v življenju nikoli ni bila pomembna, živilsko tehnologijo sem očitno doštudirala zato, da sem tam spoznala oba svoja moža. Vsaj sedemnajst stvari me je vedno bolj veselilo od kuhe. Zdaj pa sem na delikatesnem oddelku naenkrat začela jesti z očmi. Prav premišljeno sem izbirala in prodajalke prosila za manjše količine tanko narezanega najboljšega sira, malo italijanskega svinjskega želodca in samo pol skodelice zaseke, vse, kar ima oče tako rad. Posebej sem kupila savinjski želodec v kosu in seveda polnozrnato francosko štručko in s posebnim veseljem sem pripravila mizo.Tudi oče, mama in Nuša so zelo veseli prišli, nekako do kuhinje. Potem nam je bil namenjen velik preobrat.


    Z mamo se kar nekaj tednov nisva videli in pogled name jo je enostavno presunil. En teden sem že jedla po trikrat tri žlice ajde na dan, telo se je že začelo lepo polniti. Menda prvič v življenju sem se sebi zdela lepa. Jaz, Bernarda, sem se sebi zdela lepa. Ja, suha, ampak moje telo je tako izjemno lepo. Lepa so moja stopala, vsak prst, nohti, noge kot da imajo drugačna meča. Lepe so moje dlani in prsti na rokah, pa ključnica in prsi, kakršnekoli že so. Moj obraz je prelep in jaz imam vse te dele telesa tako zelo rada. Prvič v življenju. Prvič se jih zavedam. Zavedam se, kaj mojemu telesu pomenijo deli telesa, vsak posebej in vsi skupaj. Vem, kako so mi služili minule tedne, kako so bili šibki in kako so stegna s po tremi žlicami ajde začela postajati močnejša. Poznam čudež vpliva po par požirkov korenčkovega soka in predvsem izjemno sodelovanje telesa, v katerem se je energija raka milostno umaknila. Srečna sem zase, za telo in za najino sodelovanje. Moja edina odločitev je:

    Ljubo telo - taka bom, kot bo tebi najbolj pasalo. Ni mi mar za zunanji izgled, ni mi mar za mnenja drugih, samo ti mi povej svoje želje in poslušala bom. Rada bi ravnala po tvojih željah, moje telo. Če je tebi prav tako, bom vse življenje natanko taka. Če se boš hotelo spremeniti, okrepiti, zrediti, bom ubogala. Naredila bom vse tako, da bo tebi prav. Ti si glavno. In še enkrat - hvala za sodelovanje.

    Čeprav me žuli trtica, to je res. Edina stvar, ki me moti. Predvsem pri jogi, ko ne morem delati vaj za trebuh, ker se enostavno majem na repu. V taki milosti zadovoljstva same s seboj me je mama prebadala z njej lastnimi laserskimi pogledi in na lepem začela jokat.

    Mislim…!? Kaj res nikoli ne morem biti dolgo zadovoljna sama s seboj?
    Če sem poskusni zajec za Slovenijo s tem čiščenjem? je vprašala med solzami.

    Zelo dobro, da moja mama končno joka. Joka moje mame sem vesela, pa čeprav joka zaradi mene. Če bi mama več deset let nazaj začela jokat, bi bilo tudi meni laže in potem Nuši. Tako pa je v naši družini začela jokat Nuša, ki je tako vztrajala, da sem začela jokat jaz in zdaj je končno na vrsti mama. Vsaki hčeri koristi, če vidi jokat svojo mamo. Jaz sem pred Nušo prvič jokala nad njenim ukorom v gimnaziji, kakor se že to ta trenutek smešno sliši. (Ukor je dobila zaradi neopravičenih izostankov, čeprav sem ji napisala opravičilo, kadar je želela) Enkrat je namen, enkrat je končno pravi čas za jok vsakega od nas.


    Mama je na dan potegnila banalne argumente, povezane z mojo duhovno družbo. Iste pripombe poslušam že leta in tokrat je bilo enostavno čez rob. Moja mama je zelo zelo močna osebnost. Njena moč se je tokrat manifestirala v veliki drami z besedami, ki se jih ne želim spomniti. Izjemno obtožujoča energija na večih ravneh je podprta s precejšnjo jezo potegnila podobno energijo iz mojega pleksusa. Grdo je bilo in zelo intenzivno. Pleksus na pleksus. V nerealnem a intenzivnem poskusu, da zadevo zajezim, sem bila zelo ostra, kar je imelo za posledico še več ostrine pri njej in potem sem samo sedela z vso svojo energijo, nabrano okrog pleksusa in jo nepremično merila z očmi v lastnem zadovoljstvu.

    Nič mi ne moreš!, sem ji sporočala s pogledom. Nikoli več. Močna sem kot še nikoli. Umrla sem in na novo sem rojena. Še do gležnjev mi ne sežeš.

    In merili sva se z očmi. Grozljivo je bilo po svoje in na en poseben način sem uživala. Tekmovanje matere in hčere, čista filmska scena! Vmes sem seveda izbruhnila:
    Raka sem prebolela v štirih mesecih! A me boš zdaj končno pustila delati, kar delam, živeti kar živim, jesti kar jem…? Ali moram še umreti tako, kot ti hočeš?

    Nuša je začela jokat in ni mi bilo jasno, zakaj. Jaz ji povem, da je energija raka zapustila moje telo in namesto da bi skupaj plesali po stanovanju, joka ravno nasproti mene, poleg mame, in ta jo boža po kolenu.
    Nehaj jo božat, sem izbruhnila, nobenega božanja ne rabi!

    Pokasirala sem glasno vedro pomij, ki naj bi kot običajno vzbudile goro krivde pri meni, v smislu, kaj da stalno delam staršem in hčeri. Potem je mama še enkrat začela jokat in na moje veliko začudenje je zdaj Nuša njo božala pod mizo. Vstopili smo v veliki finale dramske scene, v katero jaz gotovo nisem spadala. To sem jim tudi jasno povedala. Vsem skupaj. Rekla sem, naj se ženski dereta kje drugje, ne v mojem stanovanju. Prosila sem, naj mene ne uporabljata za svojo dramo. Glasno sem povedala, da nisem igralka ne statist v njihovem filmu, enako kot tudi oni s takole energijo ne sodelujejo v mojem. Tudi po pomoti ne.

    Moj ljubi oče, nekaj deset let v občasni vlogi čudaka, že od nekdaj v vseh kriznih situacijah presenetljivo razumno in trezno deluje. Fenomen duha človeškega bitja na Zemlji, res. Zdaj se je glasno odločil, da na kosilo ne bo šel nikamor, da pa bo tu nekaj malega prigriznil. ?! Jaz sem vmes nekaj strgala po svoji posodici z oboževano ajdo, ko je ja vsak obrok treh žlic ajde tako dragocen. Zdaj pa tole s….. Jasno sem jim povedala, da se o svoji pretekli izkušnji rakave bolnice z njimi ne mislim pogovarjati. Da je to moja pravica, ki si jo jemljem. Če ne bi sami odkorakali iz stanovanja, sem čutila, da bi jih lahko kmalu sama postavila pred vrata. Tudi taka je lahko (moja) tretja čakra.


    Energija, v kateri sem se ustopila ta avgustovski dan, je najčistejša energija tretje čakre, v katero sem vstopila že v Ankaranu. Mahala sem z zastavama moči in jeze. Moja jeza je bila očiten odgovor na zatajeno frustracijo. Moja jeza je bila posledica mojega občutka, da prisotni zanikajo moje dosežke, mojo moč. Nekje zelo blizu je bila strast. Strast, ki je moja, strast, ki je zame. Strast do novega začetka, do novih možnosti, strast do novega življenja. In nihče mi jo ne bo gasil! Na dan so planili občutki nepriznanosti, nesprejetosti in neljubljenosti. Pravico imam čustvovati kot čustvujem. Seveda lahko tudi izberem, kaj bom čutila. Tokrat sem izbrala jezo.Tokrat sem se odločila za strast.

    Oče me je pri odhodu celo objel in jaz sem objela Nušo, ki je bila zelo resna.
    Jaz sem v redu, sem rekla hčeri. Poskrbi zase in ne daj, da te mama potegne v cirkus. Nekaj v meni se je zasmejalo: Saj Nuše ta trenutek ne zanima, kako si ti!
    Tudi to sem lahko sprejela. Kakor želijo. Kakor želijo! Samo brez mene!


    Ko so odšli, sem se počutila neverjetno dobro in zelo močno. Želela sem si samo naviti kaseto in plesati po stanovanju. Prisežem! Na mizi je dišal tisti ravno prav topel sir in svinjski želodec (kot velik oboževalec sirov nikoli nisem marala sira iz hladilnika in bila so obdobja, ko sem ga grela na radiatorju…). Kaj naj zdaj s temi rezinami? Odločitev je bila trenutna. Narezala sem še polnozrnate kruhke, poklicala psa in mu po žlicah zdajala zaseko. Sama sem v miru in z največjim možnim užitkom pojedla sir in menda najboljši italijanski svinjski želodec. S polno zavestjo, da delam veliko škodo svoji energiji, očiščenemu telesu. Z zavedanjem, da igram nevarno igro, sem pojedla zame najmanj primerne stvari. Hvala Bogu, da sem kupila res tako skromno količino. Ko sva s psom vse pojedla, sem med pomivanjem posode mlela še francosko štručko. Potrudila sem se, da sem zelo grizla. Potem so se mama, oče in Nuša vrnili.
    O-o!
    Ko sem zjutraj kupila sezam, sem kupila še s čokolado oblite medenjake, ki so zdaj rešili situacijo. Obiskovalci so bili lačni, s psom sva pa vse pojedla. Ob medenjakih smo sedeli kaki dve uri in se nekako pobotali.

    Saj se vendar moramo pogovoriti, se je odločila mama.
    Nimam se kaj pogovarjati! Izziv v obliki raka je za menoj in ne mislim odgovarjati na nobena vprašanja. Bolezen me je naučila goro stvari in zdaj želim, da me pustite pri miru. To te pa tako ali tako prosim že deset let, sem se obrnila proti mami.

    Oče me je vprašal, kako sem z denarjem, kako je kaj moja energija, če sem utrujena in če grem po kosilu kaj poležat. Moj oče me res preseneča vse življenje in na vse možne načine tudi. Nuša je vdana v usodo molčala in mama je poskušala na vse načine najti nekaj, kar bi lahko zagrabila.
    Pusti me pri miru in ne kliči me! sem poudarila, ko sva se ob odhodu objeli. Jaz sem v redu. Tega si danes nisem zamislila tako, kot je izpadlo, sem zaključila. Se je pač zgodilo - premaknimo se naprej.

    Ker sem vmes pozabila vztrajati, da pojejo vse medenjake, sem jih po njihovem odhodu v miru pojedla sama. Potem sem šla na več kot dveurni sprehod v popoldanskovečernem soncu. Še na zemljo sem legla in dolgo ležala, odfrcnila klopa z roke (en klopecki po vsem tem res ne more biti faktor v mojem življenju), potem pa obhodila dosti grmov z robidnicami in se jih najedla. Res najedla. Po ne vem koliko letih.


    Energija veselega ega je vztrajala na ta novi način. Delavnice po vrnitvi iz Ankarana so bile izjemne. Mehke, z dosti prisotnosti in na vsaki sem povedala za izkušnjo, ki je za menoj. Zečer po veliki sceni je ob 22. uri poklicala mama z intonacijo, kot da je v zadnjih vzdihljajih. Zadnja jeza je planila iz mene, ko sem ponovila, naj me ne kliče. Rekla sem, naj se kar sama gre, kar si sama izbira in naj mene ne uporablja za ta karkoli. Ko sem odložila slušalko, sem začutila močen impulz, da se nečesa najem.

    Le koga želim kaznovati s tem, da se igram s hrano, s svojim zdravjem, s svojim življenjem? Kot večkrat te zadnje mesece, sem jezno pojedla dosti velikih žlic sončničnih semen. Še dobre niso, so pa konkretne, nizka vibracija. Učinkovito mi zabašejo energijo in vem, da mi škodijo. Dihanje angelov tokrat ni bila moja izbira. Obesila sem se na internet in to do enih zjutraj. Brskala sem po makrobiotiki. Nekaj moram storiti. Z nečim se moram zavarovati, sicer bom s to packasto hrano popolnoma zavozila. Nisem molila ne dihala angelov, a sem kljub temu dobro spala. Spanje pravičnega spim že vse te mesece.


    Zjutraj sem se zjokala v nemoči ubogega človečka, ki se igra z močnim duhom in čuti, da je prekoračil mejo. Prosila sem in moledovala, obljubljala in zagotavljala, jokala sem in barantala.

    Vem, da se ne obračaš stran, Mama Meera, nikoli se nisi. Prosim, ne dovoli, da se jaz obrnem stran. Za milost prosim, za milost prisotnosti, ki mi bo pomagala iz pet potegniti notranjo moč in pogum v tej šibkosti in hazarderstvu. Ne vem, od kod prihajata in kdaj, nedvomno pa iz mene. Moja je ta samodestrukcija, priznam. Nikogar ne krivim in prevzemam polno odgovornost za posledice. Ampak ljuba Mama, zdaj izbiram spremembo. Ne moj pleksus, novo rojstvo je moj namen, nov začetek. Odločam se za očiščenje, rada bi zgradila novo mene in se jo držala in s tem pomagala sebi in drugim. Sebi. Sebi. Sebi bi rada pomagala. Prosim in hvala vsem energijam enosti in ljubezni Boga, ki mi pomagate. Vem, da me ne obsojate. Dovolj se sama. Jezna sem, sram me je, krivo se počutim.
    Bodite z menoj, ko bom dihala odpuščanje. Samo bodite tukaj. Samo ne premaknite se…


    Slabi dve uri sem dihala ljubezen z odpuščanjem svoji duši, mami, očetu in Nuši. Potem sem dihala samo ljubezen in na koncu malo veselja. Občutila sem mir. Vse bo dobro, sem začutila.

    Naslednji dan sem poskusno začela z devetimi žlicami ajde oz. ajdove moke na dan. Pri kosilu sem nenadoma občutila znano pomanjkanje energije in takoj mi je postalo jasno. Preverila sem svoje energijsko polje. Res, tista pekoča energija se je vrnila. Odprla sem ji vrata in vrnila se je. Najprej sem priprla vrata in jih potem odprla še malo bolj in zdaj je tu. Popolnoma mirno sem jedla ajdo. Vedela sem, da bom to naredila. To neumnost sem morala narest. Kaj naj naredim, da se ne bom igrala? Kako naj se zavarujem, ljubi Bog? In seveda, koliko časa si dam, da se znebim te energije?

    Mirno sem dolgo grizla vsako vilčko z algami. Si nakapala E vitamin… Do Marijinega vnebovzetja naslednjo nedeljo, sem se odločila. Ne, v resnici sem na pleksusu in tu velja, da nič ni močnejše od mene. Lahko živim, da nič ni močnejše od mene. Zdaj energijo poznam, vem, kako deluje in za kaj gre. Takoj sem sedla, molila in dihala angele. Potem sem še sedela in govorila Bogu in še dihala. Po tem sem še več molila in še bolj dihala…


    * * * * *

    Šla sem v mesto, prosila angele za družbo in darila in izjemno je bilo. Nuša mi je povedala, kje imajo hlače vseh barv in vzorcev po dva tisoč tolarjev in uživala sem, ko sem jih izbrala šest. Na tole postavo mi seveda krasno pašejo. Presegla sem samo sebe in preobrazila svoj pohlep, ko sem kupila samo dvoje hlač. Zvečer sem spet molila in dihala angele in se pokorila. Do nedelje sem začutila, da je pekoča energija spet odšla. Glava je dvomila, tako da sem preverjala spet in spet.

    Naslednji dan sva bili z Nežko zmenjeni, da greva na Golovec. Pred dvema dnevoma sem bila vesela, ko je rekla, da je zjutraj zmolila rožni venec zame. Vem, kako rada ima Jezusa, svojega Gospoda. Da sem jezna na Jezusa mi je bilo jasno od aprila naprej. Potem ko sem doživela Izrael, potem ko sem se našla v plemenu župnikov, potem ko me je oprala milost Brezmadežne..., se to ne bi smelo zgoditi. Sicer pa, kaj naj pričakujem od Njega, razpetega na križu? Saj ni v položaju, ko bi mi lahko pomagal, tudi slučajno ne. Kristus je kriv. V vseh mojih celicah je to prepričanje in v čustvih nekje in glava se v modrosti nasmiha. Toliko ravni bivanja je in vsaka ima svojo zavest. Prekomplicirano je zame to poravnat, uravnovesit in uglasit, jaz tega ne znam. Lažje dopuščam, da čutim, kar čutim.

    Naenkrat sem začutila potrebo po spravi z Jezusom in prosila sem Nežko, če lahko namesto sprehoda malo poklepetava. Že na poti k njej sem v avtu čutila močno prisotnost. Solze so mi zalivale oči, ko mi je postajalo jasno, da bi se ji rada spovedala. Nežka je precej drugačna od mene, a povezuje naju ljubezen do svetlobe. Tu in tam se mi je tudi na romanju po sveti deželi zdelo, da me začudeno pogleda, ampak nikoli ne obsodi, vedno sprejme. Mirno je sprejela, da ne želim na Golovec. Začela sem ji govoriti o milosti teh zadnjih dni in o mojemu hazarderstvu in seveda so mi tekle solze. Prisotnost se je okrepila in vstopila sem v svoj znani jok in sočasno zatrjevanje, da je z menoj vse v redu. Pa še res je, saj sem v takih stanjih v milosti spiranja in blagoslovljenega novega rojstva.

    Nežka je ob meni samo bila. Ko se je izlilo, kar se je imelo izliti, sem jo prosila, če bi skupaj zmolili še en rožni venec.Tistih nekajkrat, ko sem v cerkvi slišala rožni venec, nisem bila prav pozorna na besedilo in ga sama ne znam moliti. Nežka se je odločila za vstajenski del. Rečem lahko, da me je ta molitev rožnega venca dokončno oprala, očistila, prerodila. Res s srcem sem ga molila prvič v življenju in učinek seveda ni izostal.


    Končno sem se počutila prijetno ukročena in vsako jutro sem prosila za milost ponižnosti. Vsaj dvakrat po dobro uro na dan sem dihala odpuščanje nase, na očeta, mamo, na Nušo in nas predihavala z ljubeznijo Boga. Vsakič znova sem bila presenečena nad meglo, ki je vztrajala v prsnem košu. In to potem, ko me je glava že prepričevala, da nikomur prav nič ne zamerim. Glava mi je dopovedovala, da sem sprejela dogodke zadnjih dni, da je vse v redu. Na srečo predolgo delam z energijami, da bi verjela svoji ali tuji glavi. Ko delam z ljudmi, ki me prepričujejo, kako so odpustili, samo mirno čakam, da bodo godni za resno soočenje s seboj. Vsi po vrsti so presenečeni, ko začnejo dihati odpuščanje. Samo dihanje angela Odpuščanja človeku pokaže, kjer v resnici je s svojim (ne)odpuščanjem. Samo telo pozna resnico in glava jo sproti skuša spreminjati v iluzijo. Mi vsi bi radi že bili zelo dobri, najboljši, tudi jaz. Živimo pa v času, ki nam bolj kot kdajkoli kaže resnico o nas in ta praviloma je, da nismo tam, kjer želimo biti. Smo pa bližje kot kadarkoli do zdaj, samo da to bližino kaže in ne omogoča glava, ampak telo.


    * * * * *

    Na internetu sem našla zanimive stvari o makrobiotiki, tudi o tečajih zdravljenja in tečajih za učitelje na ameriškem Kushi inštitutu. Potrebujem en tak tečaj! Življenje to ve, saj sem odkrila, da Kushijev učenec z ženo oktobra prihaja na Hvar. To! Izbiram ta tečaj!

    Klic za k Mami Meeri je bil močan in v molitvi sem vprašala, s kom naj grem tokrat v Nemčijo. Na misel sta mi prišli ženski iz iste delavnice in obe sta takoj presenečeni in veseli pristali na pot. Mama Meera, hvala. Naenkrat se mi je začelo dogajati, da me vsakič, ko malo bolj pomislim nanjo, zalijejo solze.Tudi diham na Mamo, na milost in na vodenje. K frizerju sem šla, nova sem, lepa, dobro se počutim. Ko sem šla v kino in po mestu, sem večerni obrok ajde jedla kar v avtu in na križiščih grizla kot za stavo. Na enem od križišč sta me smehljaje gledali lepo oblečeni najmanj sedemdesetletni gospe in mi skozi odprto okno zaželeli dober tek.
    ?! Prijetno priznanje moji spremembi, moji novi energiji.

    Dihanje ljubezni in odpuščanja deluje. Nuša me je poklicala iz Ankarana in v Rožno dolino sem šla na nekajurni klepet z mamo. Pogovarjali sva se na nov način. Kljub temu me boli prsni koš, slabo se počutim. Moje srce bi očitno raje izbralo drugačen dan od tistega, ki se je zgodil. Tudi jaz, tudi jaz. Jemljem Bachovo rešilno zdravilo in diham sprejemanje Boga. Sprejemam sebe, tako kot sem in brezpogojno sprejemam mamo, očeta in Nušo. V dihanju sprejemanja mi minevajo ure. Šibka sem še naprej in nimam moči. Ne maram se počutiti šibko. Poleg blokiranega prsnega koša je prizadeto področje želodca - odprt in ranljiv pleksus imam. Še en vidik možne izkušnje tretje čakre.

    Vsaka bolečina v želodcu kaže zaprto srce. Vsaka! Zato diham ljubezen, odpuščanje in sprejemanje še naprej. Vsaj uro in pol, vsaj dvakrat na dan!


    * * * * *

    Marja je pred dvema mesecema zaključila delavnico Ozaveščanja in zdaj je na onkologiji. V tem življenju nisem hodila po bolnicah in moji bližnji tudi ne. Sebe, očeta in pse je sproti pozdravila mama, ki je višja medicinska sestra, poleg tega ima ogromno bioenergije. Na stopnicah proti intenzivnemu oddelku me je obšla prastara energija nedoločljivega strahu, ki sem ga ob pogledu na bolnico določila kot nemoč. Ko sem se zahvalila za prisotnost Svetlobe, je v parih korakih minila. Potem sem se v mislih zahvaljevala za to, da mi je prihranjena izkušnja bivanja v te prostorih. Za ležanje tule pa res moraš imeti pogum. Nemočna in zelena, a tako mirna in pogumna je Marja ležala v tistih ceveh. Samo božala sem jo. Poleg nje je ležala srednješolka z goro plišastih igrač. Ljubi Bog..., blagoslovi jih vse. Zaposlene so bile vse izjemno razumevajoče in ljubeznive.


    * * * * *

    Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (15. del)


    www.bernardaprava.cjb.net
    tel. 041 559 041

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • (1. del)
  • Korenine prihodnosti - ...
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20040616161651205

    No trackback comments for this entry.
    Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (14. del) | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,67 seconds