Martina se je rodila v kmečki družini. Imela je še dve mlajši sestri. Živela je preprosto življenje na kmetiji. Oče in mama sta skrbela za kmetijo in obenem imela še gostilno, kar je bilo za čas 2. svetovne vojne zelo napredno. Igranja z igračkami je bilo bolj malo, saj je kot najstarejša hči morala že kmalu poprijeti za kmečka opravila. Kot najstarejša hči je morala ostati na kmetiji, ostali dve sestri pa sta odšli na šolanje v Ljubljano, kjer sta danes gospe. Starša sta ji kmalu umrla, oba sta zbolela za možgansko kap, tako, da se je morala sama spoprijeti z delom na kmetiji.

Delati je morala na polju, v hlevu, na travnikih in v vinogradih. Sama je bila za vse. Začela se je spraševati, zakaj tudi nje starši niso poslali v šolo tako kot njeni mlajši sestri, saj si je želela postati trgovka. Z njo je živela tudi teta, ki z njo ni bila v sorodu, bila pa je že na gruntu njenih staršev. Ta teta je skrbela za kuhinjo, za prašiče in kokoši.



Kot mlado dekle je bila zelo čedna. Imela je dolge, valovite črne lase, največkrat spete v kito. Snubcev se ni manjkalo. Tako je spoznala tudi Izidorja, ki je izhajal iz zelo premožne družine. Zelo je bila vesela, kadar je prišel k njej. Nikoli pa je ni povabil k sebi domov, ker se je mu je zdelo, da je preveč revna zanj. Z njim je zanosila, vendar pa jo je tik pred porodom zapustil, ker se je zbal odgovornosti za otroka. Ko se je približal čas poroda, je sama odšla z vlakom do bolnišnice v bližnje mesto. Na veliko žalost je rodila mrtvega otroka. Takrat se je podrl njen svet.


Ni bilo dovolj, da je izgubila ljubljenega fanta, izgubila je tudi otroka, ki si ga je nadvse želela. Zakopala se je v delo na kmetiji in je garala še bolj kot prej, saj je mislila, da bo z delom pregnala bolečino, ki jo je tiščala k tlom. Tisti, ki ji je naredil otroka se ni nikoli več oglasil, čeprav je poznal njeno usodo. Čas pa je tekel dalje…

Dan je bil podoben dnevu. Tako je preživela nekaj let. Edini smisel življenja ji je bilo garaško delo na kmetiji. Mimo njene kmetije je začel hoditi Tone, ki je bil na nek način posebnež. Kot fant je bil partizan, zato je rad pripovedoval zgodbice o bojih. Martino je privabil s svojo odprtostjo in neposrednostjo. Pomagal ji je pri delu, opravljal najtežja kmečka dela in ji tako olajšal delo in posvetil luč v njeno življenje. Zbližala sta se in postala sta ljubimca. Ni je motilo, da je ločen in da je imel v zakonu tri otroke. Motilo jo je le to, da je včasih pregloboko pogledal v kozarec.

Ko je izvedela, da je noseča, je bila zelo vesela, saj se je veselila rojstva otroka. Pa tudi Tone je bil navdušen. Nosečnost je potekala normalno in s sedmimi meseci je rodila drobcenega sinka, ki mu je dala ime Tadej. Tadej je moral še dva meseca preživeti v inkubatorju, da se je normalno razvil. Kmalu potem pa je zbolel za redko otroško boleznijo in njegovo življenje je tri leta viselo na nitki. Ponovno je preživljala travme in bolečine, saj je morala največkrat sama skrbeti za Tadeja. Leta so minila in tudi Tadeju se je zdravstveno stanje počasi izboljševalo, tako, da je tudi Martina malo lažje zadihala.


Tadej je veselo rasel in minilo je pet let, ko je Martina rodila hčerko Renato, ki pa se je rodila popolnoma zdrava. To je bilo Martini v veliko veselje, saj je imela za sabo dve hudi travmi. Rojstvo hčerke ji je spremenilo življenje na boljše, saj je imela zdaj večje veselje do življenja in tudi do dela na kmetiji. Tadej je še vedno bolehal, vendar pa je bilo zdaj veliko lažje ko pa prva tri leta. Redno je morala z njim hoditi na zdravniške kontrole, vendar se mu je zdravstveno stanje iz leta leto izboljševalo in do osmega leta je bil skoraj zdrav, le večjim fizičnim naporom se je moral izogibati. Renata je lepo dozorevala, prav tako pa je bila v šoli zelo pridna in je bila v osnovni šoli vseskozi odlična. Tadej je bil ravno tako priden, v osnovni šoli je bil prav dober, pomagal pa je tudi že Martini na kmetiji.

Martina in Tone nista živela skupaj. Tone je rajši živel v hiši svojih staršev in Martino obiskoval ter ji pomagal pri delu. Rad je tudi popil alkohol, tako, da je včasih pozabil na svoje očetovske obveznosti. Martina je morala tako največ sama skrbeti za vzgojo otrok in delo na kmetiji. Ker pa prihodkov na kmetiji ni bilo dovolj za preživetje, se je zaposlila v bližnji tovarni. Postala je še bolj obremenjena in njen vsakdan je bilo eno samo delo.


Leta so tekla naprej in Tadej je končal poklicno šolo in se zaposlil, Renata pa se je odločila, da po končani gimnaziji odide na študij v Ljubljano. Študij je uspešno končala in se zaposlila v državni upravi. Tadej je ostal z Martino na kmetiji in kmalu po končani šoli začel zidati hišo in posodabljati kmetijo. Bil je zelo priden, saj je imel velik smisel za zidanje hiše in je veliko del opravil sam. Renata je nekaj časa živela sama v Ljubljani, nato pa se je srečno poročila in odšla živet v manjši kraj.

Martino je zdravje z leti precej načelo, zato ni več mola skrbeti za kmetijo in hišo v tolikšni meri kot prej. Tadej je nabavil kmetijske stroje in si tako olajšal delo na kmetiji.Tone se je upokojil in umrl za posledicami alkoholizma. Po srcu je bil dober človek, vendar nikoli ni prevzel prave odgovornosti za Martino in svoje otroke. Martina in Tadej sedaj skupaj živita v veliki in lepi hiši, ki sta jo zgradila. Tadej se ni poročil, saj ni imel prave sreče z ženskami, je pa ostal zvest delu na kmetiji poleg stalne službe. Martina zelo rada obišče Renatino družino, saj spoštuje in ima rada oba svoja otroka, čeprav je v svojem življenju veliko pretrpela.


Njena zgodba je le ena od mnogi zgodb mater samohranilk. Martina je svoje življenje posvetila vzgoji otrok, delu na kmetiji in delu v tovarni. Vredna je vsega spoštovanja, saj je bilo njeno življenje eno samo garanje in borba za preživetje. V otroštvu se ji je zgodila krivica že takrat, ker se ni mogla izučiti za poklic, ki si ga je želela opravljati. Starši so smatrali, da mora kot najstarejša hči ostati na kmetiji. Njeno življenje je bilo prepredeno z bolečinami in travmami. Ker ni imela ob sebi pravega moškega, ki bi ji pomagal skozi življenje je bilo še toliko težje. Martina se v svojem življenju ni veliko pritoževala, saj je bila vseskozi pogumna, obenem pa tudi ponižna. Ni veliko zahtevala od drugih, tudi od Toneta ne. Raje je vse postorila sama, kakor, da bi koga prosila za pomoč. Zdaj, ko je že upokojena, pa lahko uživa v drobnih stvareh za katere prej ni bilo časa in ob odraslih otrocih, ki jo imata zelo rada.


Nataša Konečnik Vidmar