|
||||||
|
|||||||
Bernarda Pavko Prava
Fizično srečanje z delfini me je prestavilo v prostor novih občutkov, miru, varnosti in zaupanja. Po prihodu domov sem ure in ure samo strmela v fotografije in čutila... - novo. Ne da bi se prej zavedla, sem na steno pred katero pišem, nalepila same fotografije morja in z interneta natisnjene kite. Morje pred nevihto, jutranje sivo morje, Bimini iz zraka, hidroplan, delfini v vodi pod mano. Pa glava kita, njegovi glasovi s cedeja in skupina delfinov, ki stojijo v vodi. Dihanje, občutki, solze, nekaj dni zapored. Moje naostrene in preobražajoče se čute je potrjevalo špičasto zvonenje v moji koži, ki je spremljalo sipanje briketov v sklede sosedovih psov. Na krajša obdobja sem vibrirala. Ljudje, ki sem jih vodila v Jolijevo meditacijo Mir modrine, so duha Delfina zelo močno začutili. Varno sem se počutila. V vse to mi ni najbolj pasala Ulina delavnica, ampak tako je bilo domenjeno.
Nekaj dni pred odhodom na Bimini sem v polnočnem miru banje, polne slane vode, dobila navdih za delavnico Čarovnik iz Oza in za delavnico Zapeljevanje in osnove striptiza. Drugo delavnico bi malo težko imela jaz, z njo pa bi se prav lahko zabavala Ula, ki je ravno končala delavnico Osvobajanje od sebe, in je striptizeta v Italiji. Organizirala ji bom delavnico pri meni, sem začutila. Naslednji dan se je seveda pojavila senca dvoma, ampak Nuša je bila navdušena.
Super, ženske to rabimo, gotovo bom prišla.
!? Ta je najboljša, res. Na moje delavnice ljuba hči ne pride, jih kar po svoje živi, nad osnovami striptiza je pa navdušena. Jasen znak, da je delavnica višji namen.
A se zafrkavaš?, je vprašala presnečena Ula, ki je prišla na tečaj zdravljenja Svaha. Kaj bom pa delala?
Pojma nimam, sem rekla, vodila te bo Svetloba, zaupaj. Za zdravljenje ženske gre, za delavnico. In določili sva datum.
Tako konkretna človeškost v mojo novo občutljivost ni najbolj pasala, ampak narest je, kar je za narest. Vedela sem, da Ulina delavnica bo dobra, a bila je sijajna. Deset udeleženk je bilo očitno drugače odprtih in pripravljenih kot sem mislila, saj je postala precej konkretna. No, saj nisem dosti mislila, samo svojim občutkom sem sledila. Ula pa tudi, bi rekla.
Začela je z držo, hojo in pogledi. Pogled postrani in podaljšan pogled... No, prav dosti mi v spolnosti ni ušlo, sem ugotovila v štirih urah, ampak tale pogled postrani pa res... Le kaj bi se v mojem življenju drugače odvilo, če bi jaz znala tako pogledati? In bolj pokazat svoj vrat? Ula je odložila rdečo obleko in se pokazala v črnem perilu s pasom in nogavicami. Si predstavljaš, da tangice pridejo čez pas – ne spodaj!? Sveta preproščina. Energija je potegnila, ko se je izkazalo, da Ula pogreša penis. Embalaža Kenzove toaletne vode se je izkazala več kot primerna (100 ml, ja), tla ne pretrda, prisotne pripravljene sodelovati (Ula jih ni nič vprašala), odmora ni bilo niti ne zadrege ali kakšnega hihitanja. V čisto resni delavnici smo tudi migale oziroma (za)plesale, slišale zanimive poudarke (naj spolnost ne bo druga kuhinja, na primer), pa tudi nekaj izvirnih podrobnosti. Predvsem pa smo videle in začutile sproščenost in samozavest na področju intimnosti. Odprtost, spravljenost s svojim telesom in eno splošno veselje do druženja z moškimi.
Kaj da ima taka delavnica z zdravjem, s kvaliteto življenja in z duhovno rastjo?
Do zdaj ne prav dosti! Pa bi morala imeti. Njen čas bo še prišel...
Takoj po delavnici sem začutila čuden pritisk okrog glave, ki ni izginil. Nisem se spomnila očistiti to energijo - za nekaj ur sem se posvetila Tobijevemu gradivu za Pozitivke. Neprijetna energija je bila z mano še, ko sem šla spat. Tako me je presenetila, da sem jo kar pustila. Po nekaj urah spanja sem se zbudila obtežena in nerazpoložena, odprta in čudno občutljiva. Pa kaj je spet v moji energiji?, sem pomislila in vedela samo, da je povezano s striptizom.
Ta dan naj bi šla na Pohorje hodit za nekaj dni. Odločila sem se, da ostanem doma in kakšno uro dihala varen prostor in sočutje Quan Yin. V sočutju Quan Yin bom dovolila te nizke vibracije okrog sebe, sem se odločila. Ne bom jih preganjala, ne bom se borila z nimi. Že dolgo ne izbiram več moči, ampak sočutje. Ko v sočutju dovoliš drugo energijo, ta dovoli tebe. Ko dovoliš telo, človeka, situacijo, vse to dovoli tebe. Ni igre moči ne tekmovanja ne zmage. Sočutje...
Proti jutru sem dihala duha Delfina. Za kaj gre, Joli? Nekaj je zadaj, nekaj se dogaja, a ne vem, kaj. V mir mi pomagaj, mir izbiram in v njem bom začutila, kaj narest... Šlo mi je na jok. Bolj ko sem tonila v mir, bolj mi je šlo na jok. Aura soma, sem pomislila proti jutru. Pomoč. Pomandri. Nekaj, kar ima Vasija. K izdelkom aura some me je do zdaj potegnilo dvakrat. Preden sem dobila potrditev raka, sem kupila stekleničko z indigo barvo v obeh polovicah (smrt na vseh ravneh bivanja) in nekaj let kasneje stekleničko z oranžno v obeh polovicah (zdravljenje šoka na ravni duše). Ko je čas, me aura soma pokliče.
Do zdaj sem z Vasijo samo nekajkrat spregovorila; tokrat sem jo obiskala prvikrat. Čas pri njej sem preživela v posebnem prostoru odprtosti in povečane občutljivosti; ves čas po malem mi je šlo na jok. Nisem vedela, kaj moj izziv je, torej ji tega nisem mogla povedati.
Ne vem, kaj bi rada, sem ji rekla, ampak če mi pokažeš, kaj imaš, bom začutila, kaj mi bo pomagalo.
Ko je Vasija govorila, je v glavnem nisem dojela, razen tega, da je rekla to, na kar sem pomislila trenutek pred tem. Očitno res zna poslušat. Dala mi je natisnjeno sliko angela, ki me je dodatno odprla (Mihael, sem kasneje začutila doma), dala v najino družbo Quan Yin (seveda) in omenila sveti gral (sestavni del mojih fizičnih vaj opuščanja iluzij). Za mojim stolom je bila slika z delfini in tam kipec delfina in njena fotografija z delfinom in ženska mi je tako ali tako všeč. Pa je bilo vse skupaj na en način zunaj mene in ne pomembno, razen občutka, da sem na pravem mestu, pravi čas. Čeprav sem zdaj pred njo jokala, se v sebi tresla in ugotovila, da ne slišim, kar mi govori. Skoraj mi je že šla na živce, ko sem se zavedla, da bom čez čas glasno skočila, če prej ne poskrbim zase. Kaj naj zdaj storim, da bova po domače povedano (p)ostali prijateljici, pa da se bom jaz čimprej bolje počutila? Kako naj ji povem, da ne rabim njenih besed, ampak nekaj, kar ima v stekleničkah? Taka približno je bila moja dilema, ki sem jo čutila, ne vedela.
Poglej, Vasija, sem potem solzna rekla. Ne slišim, kar govoriš, in ne vem, za kaj gre. Prav zdajle ne znam drugače, razumi. Po pomoč sem prišla k tebi in vem, da se ne vedem prav običajno. Ampak pokaži mi, prosim, stekleničke, in začutila bom, kaj mi bo pomagalo. Tisto, kar si govorila tamle pri roži, tisto bi rada.
?! Aleluja... Ženska je (bila) kraljica, res. Ostala je odprta.
Samo da je začela zlagati stekleničke predme, sem se počutila bolje. Bila sem kot zasvojenec pred stvarjo, ki mu bo prinesla takojšnje olajšanje. To je zame pomenila solarna metuljeva esenca tiyan riyalla. Samo stekleničko sem prijela v roko in prišel je več kot mir. Nehala sem se tresti in še med solzami sem se zasmejala.
Objela bi te rada, Vasija, a lahko?
Čez nekaj minut sem spet ugotovila, da ne dojemam, ko je razlagala, kaj sem s tisto stekleničko izbrala. Ni bilo čudno. Esenca, ki sem jo izbrala, je takoimenovana morska esenca (jasno) in pomaga tudi pri osredotočanju na naše zaznave. Tale vikend bo zame, sem se odločila na poti domov. Vsa se moram na novo poravnat, v nekaj novega se spet spravljam. Poleg tega mi je prijateljica zjutraj pred vrati pustila nekaj cedejev; vzela si bom čas zanje. Eden od njih je vame takoj zakričal z ovitkom, na katerem so v rjavozelenih odtenkih stara pisava, nagrobnik, meč in križa. Nisem ga še poslušala...
V nekajletnem upoštevanju vodenja angela Tobija sem doživljala res nepričakovane in nenavadne stvari na ravni duha, misli, čustev in telesa. Največkrat sem najprej dobila izkušnjo, od njega pa potrditve mojih vpogledov, občutkov in dodatne razlage. Zato sem lahko začela res zaupati in verjeti svojim korakom in njegovim resnicam. Njegovim višjim resnicam, ki mi pomagajo ustvarjati mojo višjo realnost. Za vse, ki smo do zdaj shodili Tobijeve vaje, velja, da se trenutno prestopamo v prostoru energijskega uravnovešanja v Novi energiji, razvijamo sposobnosti prehajanja med svetovi, med novim in starim svetom, fizičnim in nefizičnim, moškim in ženskim. Vse to (s)prehajanje je seveda možno, če si odprt. Odpiranje pa je povezano z določenim neravnotežjem, saj smo navajeni togih in čvrstih vzorcev sveta tretje dimenzije. Navajeni smo biti omejeni in premočrtni. V spremembah, ki spremljajo naše odpiranje Novemu, tako doživljamo nenavadnosti in presenečenja – energija, ki vsak od nas je, se prilagaja spremembam v dimenzijskosti.
Dolgo sem spala in takoj zjutraj dihala in dihala še več. Po dolgem času sem videla vibriranje malih delčkov energij, kamorkoli sem pogledala. Vibriranje zraka in lesa, vsega. Samo dihala sem in dovoljevala, da so se energije, ki sem, poravnale po njihovo. Kaj pa jaz vem. Naj se moj duh, mental, moja čustva in moje telo poravnajo sami. Vsak zase in vsi med sabo naj se rešijo in spravijo v novo ravnotežje pod taktirko Svetlobe, ki sem. Kasneje sem dihala modrost in ljubezen Kuthumija, na desni strani obraza in za glavo je bilo vroče, kot še ne. Pa kakšno uro sem bila z Jolijem, seveda. Brez misli, samo v občutkih, počasna, kot nekdo, ki okreva po bolezni.
O, kako mi je pasalo, ko se je stemnilo in potem je zagrmelo. Fino, sem pomislila, fino... In vdihnila sem Božanski načrt zase, ko je res usekalo. Kar pognalo me je na noge, ko sem skočila k cedeju »era« in ga navila do konca. Plesat sem začela in takoj za tem jokat. Ameno, ameno, ameno dorime... Treskalo je kot za stavo, medtem ko me je bila vsa soba polna fizično in čustveno. Pritisnila sem gumb, da se je ves čas ponavljala ista pesem. Žalost je prihajala v valovih in v glavnem iz trebuha tudi fizično odnašala preteklost. Otroci, otroci, mi je prihajalo in upognjena sem jokala še bolj. Ves čas nevihte. Po njej sem začudena, utrujena, a olajšana prebrala skromne podatke na ovitku cedeja, izbrala pesem Ritem katarjev in na internetu odtipkala: Montsegur, Cathar.
V tem življenju nisem religiozno vzgajana, nobena zadevna teorija me ni zanimala, me ne zanima in ne verjamem, da me (še) kdaj bo. Pojav (starega) boga in Boga v moj svetu je bil zame največje presenečenje, pojavila sta se kot izhod v sili in danes sem, kjer sem. Zanimajo me izkušnje boga Nove energije, ki zame je najvišja in najboljša Svetloba brez pravil. Kot taka je odprta in se ukvarja s tistim, kar jo hrani, vse ostalo pa dovoljuje. Verjamem, da ko živim v trenutku, vse, kar je najvišje in najboljše zame, samo pride k meni. Vključno z informacijami mojih prejšnjih življenj. Za nič v svojem pisanju ne trdim, da absolutno drži, da je bolj prav ali boljše od česa drugega. Samo podajam, kar doživljam in, kar verjamem, da mi pomaga živeti svoje potenciale. Tokrat so v meni odzvenele in mi prinesle mir in odgovore naslednje informacije:
Katarji so bili miroljubni vegetarijanski feministi. Živeli so v 13. stoletju v Italiji in na jugu Francije, kjer je 1200 metrov visok granitni koničasti Montsegur sveta gora, takrat pa je bil meka katarskih odporov do Cerkve. Verjeli so, da je dobri bog naredil nebesa in človeško dušo, zli bog pa je dušo vklenil v trpljenje, v meso človeškega telesa in posvetne stvari zemlje, ki je prostor zla. Rešitev bi predstavljal beg duše iz zapora mesa, na duhovne ravni. Katarji so zavračali spolnost kot podaljšek pasti in poroka je bila zanje oblika prostitucije. Male otroke so smatrali za demone, dokler jih ni bilo mogoče zavestno voditi v izbiro rešitve, ki je bila pot katarjev. Zavračali so nasilje (po potrebi so najemali plačance) in Jezusovo človeškost (verjeli so, da je bil čisti duh). Manjšina katarjev so bili verniki in sledniki, večina pa »perfekti«, zavezani spolni vzdržnosti in strogim prehrambenim pravilom; krščevali so s polaganjem rok. Molili so namesto in za slednike, ki niso bili dovolj čisti, da bi jih bog (u)slišal. Tudi ženske so bile »perfekti« (skoraj 45%), vendar po statističnih podatkih inkvizicije večina ni pridigala. Izhajale so iz plemiških družin in ustrezno svoji izobrazbi, bogastvu in moči so okrog sebe zbirale slednike.
Katarji so bili sovražni do materinstva in družine. »Perfekti« so noseče vernice opominjali, da nosijo demone, če je ženska pri porodu umrla, ni bila rešena, prav tako ne otrok, če je umrl, preden je zavestno izbral njihovo vero. V primerjavi s podkupljivo srednjeveško katoliško Cerkvijo so bili pošteni in predani svojemu gibanju, ki je zavračalo razkošje bogastva, poželenja in moči. Domneve obstajajo, da so hranili sveti gral. Niso imeli cerkvenih zgradb ne lastnine, niso zahtevali desetine in izobraževali so otroke obeh spolov. Kot taki so Cerkvi predstavljali grožnjo; več kot dvesto jih je končalo pod meči in na grmadi; sveti gral so pred masakrom uspeli rešiti. Tako internet.
Na ovitku cedeja »era« pa:
Ko so otroci Montsegurja prišli s hriba, sonce svetu še ni vrnilo dneva;
na njihovih bledih obrazih je bilo mogoče videti bolečino in žalost,
brez vere so hodili.
Čas teče in otroci rastejo v velikem upanju...
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/2004062810043388
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
