Tla,
po katerih hodiš,
so sicer trdna,
ampak tla steze duha,
so zelo ozka,
samo za širino stopal.

Pod tabo je ocean
in tam je tvoj cilj,
ti pa stotine metrov,
v skalnati steni nad njim.

Zdaj, kaj boš storil?

Se vrgel v globino,
v upanju da se ne boš
spodaj na skalah,
svojih dvomov razbil?

Ali pa se počasi,
korak za korakom,
po stezi svojega diha,
brez kakega oprijema,
počasi premikal navzdol ?

Karkoli že storiš,
da se rešiš iluzij,
brez zaupanja v srca,
ne dosežeš oceana Boga.

stojči Stojan Svet

Modrost: Tai Qi, enotnost, harmonija, zdravje
Življenjsko področje energije elementa Prst 5 – Feng Shui center bivalnega prostora

Vitalno središče v telesu (imenovano hara), je globok in ukoreninjen prostor iz katerega prihaja življenjska energija. Zato si tudi v središču doma prizadevajmo ustvariti simboličen, zunanji del okolja, majhen vrt/atrij.

V Feng Shui center bivalnega prostora namestimo fontano z vrtečo kroglo v vodi, da spodbudimo in ohranjamo ubrane in harmonične energije (opomba: upoštevati svoj Osebni Feng Shui). Krogla oddaja energijo Kovine (spodbuja energije za denar), ki jo hrani in podpira energija Prsti, ta je po letnem ciklu v središču magičnega kvadrata za 2004.

Prevedel:
dr. France Susman

PREDGOVOR

Iz druge strani življenja, do katere smrt predstavlja le vmesna vrata,
je Diana, waleška princesa, posredovala te besede moškemu,
ki je bil "pripravljen poslušati" - kot ona pravi.
Neskončno veliko ji pomeni to, da še enkrat pride v kontakt
z vsemi tistimi ljudmi, ki so jo tako zelo ljubili,
in jim želi razložiti, kako se je vse zgodilo in kakšen smisel je bil za vsem tem.
Do tega ji je, da se vse postavi v pravo luč in za spravo.
Do tega ji je, da pokaže na bistvo - na tisto, kar je treba po njenem mnenju sedaj storiti in
ne samo v njeni domovini, ampak povsod po svetu.
Njene besede gredo do srca - toliko ljubezni, toliko sočutja
in globoko vedenje o smislu življenja govorijo iz njih.
Zaslužijo, da jih posredujemo drugim.

Dih je zmagoslavno, noro uživanje življenja,
je šepetanje utemeljitve Stvarnika, da si,
je večna beseda, ki te utemeljuje,
je religija s svojo življenjsko avanturo,
je prisluškovanje zvočnim vzgibom tišine.

Dih je misel, ki utemeljuje mnogoterost bivanja,
je upiranje samoti z dvignjenimi pestmi,
je premor, ko usta obmolknejo od razigranosti srca
in se umirjene preprostosti posvečajo duhovnosti
z nedrjem čarobne žalne žlahtnosti spomina.

Dih je skrivnostno praznovanje v medklicih srca,
je nevihta in vznemirjenost v pljučih brez razloga,
je razporejanje cvetja po gredicah duše,
je duhovna situacija, ki ne pozna omahovanja,
je odprto naročje srca za vsak olajšujoč izdih.

Dih je stanje življenja z vzvišenostjo srca,
je nevidna koprena na nemirnih strunah glasbila,
je Venera potopljena v zeleno samoto,
je romantična balada neke čudežne ozdravitve
ali morda korala iz prvotnega morja solza.

Nad vodo strmim v tolmun,
v žuborenje svoje podobe,
v metulje svoje domišlije,
v svetlobo svojih misli,
ki jih lesk notranje zarje preliva.

Sedim ob kamniti stopnici ob vodi,
omamljena od zanosa
in obnavljanja navdiha.
Žarki razsvetljujejo nasmeh
in prižigajo razpršene svetlobne žarke,
ki me dosegajo in mi preplavljajo dušo,
se vame potapljajo in v meni oživljajo.
Vabijo me vase in me sprejemajo
s silnim šumenjem, z ognjem ožgano
in zaznamovano, s pepelom posipano
in očiščeno, od nemira pomirjeno,
s slutnjo, ki napolnjuje upanje majhnih stvari,
ki šepetajo na pomlajen način, z dušo otroka
in znova poženejo zelene bilke upov
v zemlji razbrazdani od dežja,
kakor sprejete slasti zapisanih besed,
ki skozi uho šivanke odtekajo
v počasi rastoče zaupanje tebe.

Kaj nas učijo živali? (1)
Marjetka Jeršek

DIVJE ŽIVALI

Divje živali niso rade iztrgane iz naravnega okolja - Seznanimo se s prehranbenimi navadami bodočega ljubljenčka - Ne podredite svojega življenja povsem živali - Užitek čudovitega in poučnega prijateljstva

Po ezoteričnem nauku je človekova naloga skrbeti za nižja kraljestva, živalsko, rastlinsko in kraljestvo kristalov. Žal poslanstva skrbnika vedno ne izvaja, toda na srečo obstaja veliko število posameznikov, ki s predanostjo, ljubeznijo in sočutjem skrbijo za živali. Temu plemenitemu cilju so posvetili svoje življenje in delovanje.

Verjetno ste že kdaj videli ali slišali, da so dobri ljudje poskrbeli za ranjeno, onemoglo ali osirotelo divjo žival in jo "posvojili" ali udomačili. Največkrat so ji s tem rešili življenje. Ne smemo pa pozabiti, da se divje živali v ujetništvu večinoma ne počutijo dobro in venomer prežijo na primeren trenutek, da bi pobegnile na svobodo, ki jo tako zelo cenijo. Če so že od rosnih let navajene na udobje in človekovo skrb, se le s težavo prilagodijo, tako da so si naposled sposobne same poiskati hrano in preživeti. Nekatere pa se sploh ne znajdejo in poginejo. Tiste, ki se vrnejo v divjino, pripadniki iste vrste lahko zavrnejo (na primer srne), saj na njih prepoznajo tuj vonj po človeku.

Mucova mama.
Tako sta jo klicala moja sinova. Moja babica. Njuna prababica. Februarja bo deset let... njun angel varuh. Pred štirinajstimi dnevi bi slavila stoletnico.

Je imela jako trdo življenje... po moji predstavi... od desetega leta kot dekla po kmetijah... od štirinajstega kot mojškra po kmetijah... pa poroka z ljubeznijo svojega življenja /to je bilo lepo/... pa gradnja hiše brez... haha... finančne konstrukcije.. pa šest otrok... pa smrt drugorojenca... pa druga svetovna vojna... pa pretepanje in obsodba na smrt zaradi skrivanja partizanov... pa večno pomanjkanje... mislim... materialnih sredstev... pa mnogo prerana smrt moža....

Ampak to le po moji predstavi. Je nisem enkrat slišal pojamrati... vedno prijazna, pripravljena pomagati... z nasvetom... s tolažbo... s pogumom... z nasmehom... s časom... z optimizmom... z razumevanjem... z zanesljivostjo... s spoštovanjem... z znanjem... osupljivim... o življenju. Skromna, topla, iskrena... z iskricami v očeh... s pomladjo v srcu. Sva plesala na njen rojstni dan... devetdeseti... valček. Je ljubila življenje... je rada živela.
Bila je moder, duhovno bogat, velik Človek.
Bila je moj učitelj. Še je.
Hvala.


en_bk

Če hočemo živeti srečno, zdravo in brez pretresov, moramo verjeti vase in v svojo pravico do sreče in zdravja. Vzemite si čas in hodite ven. Lepota sveta spodbuja radost, hvaležnost in zdrave misli. Učite se smejati in biti tiho. Imejte radi svoje otroke in se igrajte s hišnimi ljubljenčki. Življenje je treba živeti in v njem tudi uživati!

Nemara največja skrivnost duševnega miru leži v osebni celovitosti, ko vemo, kaj si mislimo o sebi in se ne ubadamo s tem, kaj ljudje mislijo o nas. Če se držite svojih pravih etičnih načel, postane vaša osebna celovitost luč, ki privlači uspehe na vseh ravneh. Skrbno prisluškujte svoji vesti in živite v miru.


sir John Marks Templeton

Zagledala sem meni še nepoznani svet.
Kar tako, brez pravega namena, naključno
me je vodila neka skrivnostna sila
k mrtvim tišinam, v neumljive daljave
med svetlobne pramene in neznane višave
s pradavnim vonjem po kadilih.
Znašla sem se pred kristalno dvorano,
vendar se je pred mojimi očmi
postavila živa meja in me ustavila
s svojim zagonetnim ščitom.

Videla sem, da tam ni zemlje,
ni kopnega in ne ljudi.
Videla sem neprestano navzočnost nečesa,
ki priča o bolečini in tujosti.
Kletke, ki bi me ubranila, nisem imela.
Bila sem naga in nejasnih misli,
dvignjena nad strmine obžarjenih oblakov,
utapljajočih se v globinah čarnih širin in globin,
ki jih nikoli dotlej še nisem videla.
Vse mi je bilo neznansko tuje
in s suhim jezikom sem tipala
zadrgo svoje globoke rane.

Kljub vsej magični svetlobi
ne bi mogla prenesti sijaja brezčasja,
z govorečimi čeljustmi večnosti,
ki so ga izžarevali kristali
med razmaknjenimi stenami,
ki delijo človeka in njegov zrcalni svet.

Sreča je lepa, pa je ne vidimo,
a jo čutimo, lahko jo poklonimo
ali dobimo, lahko jo živimo.
Lahko jo imamo in
z razdajanjem pomnožimo.

Če je nimamo, je ne moremo dati,
ne moremo je živeti,
ne moremo po njo kam iti,
ne moremo je za denar kupiti.

Pride sama, ko smo pripravljeni,
ko odpremo srce in pustimo,
da nas dotakne sam Božji glas.

Kako bo glas prišel?
Kakšen ton bo imel?
Čakajmo potrpežljivo in hrepeneče,
v tišini in miru, v želji in zaupanju,
v občutenju sreče.

Vedeli bomo, da je tu,
v nas in okoli nas.
Čutili in slišali ga bomo,
Zavedali se ga in ga prepoznali.

Ponižnost je ključ do resničnega napredka. Ko se začnemo zavedati čudeža stvarjenja, ki odseva v lepoti zvezd ter sijaju drevja in cvetja, osupnemo in se čudimo. Zasvita se nam, da Bog neskončno prekaša naš razum in razumevanje. Ko spoznamo, kako malo vemo in koliko se moramo še naučiti, stopimo na pot ponižnosti.

Prava ponižnost spodbuja k molitvi, molitev pa nas lahko uglasi z Neskončnim. Pristno ponižen človek, ki je Bogu hvaležen za svoje blagoslove, si s tem odpira vrata za svojevrstna nebesa na Zemlji.


sir John Marks Templeton

Ali sam sebi lahko prižgeš svojo notranja luč?

Ali znaš prepoznati znotraj sebe svojo luč življenja?

Ali se znaš nahraniti s svojim notranjim spoznanjem?

Večna vprašanja človeštva

odgovor zate pa vedno samo eden :

»Da«

ali pa:

»Ne«

Tvoj dih je najmogočnejša stvar,
v kateri se srečujeta:

tvoja umrljivost
in neumrljivost,

tvoja tema
in tvoja svetloba

tvoja grenkoba
in tvoja sladkoba,

tvoj satan
in tvoj Bog

tvoj pekel
in tvoja nebesa

In ne dihaš samo
skozi svoja pljuča,

skozi celo telo dihaš,
diha te voda in zemlja

diha te sonce in luna
in diha te celo vesolje,

dihajo te višje dimenzije,
dihajo te angeli božanske energije

dihajo te tvoji predniki
in dihajo te tvoji potomci

tvoj dih je lahko zate,
najnepomembnejša stvar,

ali pa tvoje božansko veselje.

Sem pomislil, da bi bilo mogoče koristno ali pa vsaj ne škodljivo preveč, zopet razmigati vijuge cvetličnega vzorca, na katerem se v histerični belini bohoti ivanjščica.

Medtem, ko sem razmišljal, o čem naj razmišljam, se mi je v misli sprva plaho, kasneje pa vse bolj odločno, plazila melodija in ena kitica..
...
nesrečnik sam od malena
od sve muke pesme pevam
voleo bih majko mila
da se ovo samo sneva
da se ovo samo sneva

joj ojoj....

pesmi ter se mešala z davno videnimi prizori iz filma Ko to tamo peva. Vsi enaki, vsi različni..vsak na svoji poti, vsi v istem avtobusu...firme Krstić....zanesljivo pripeljani do konca...enkrat.
Vozi Miško.

Bom razmišljal kdaj drugič.


en_bk

Tudi zaskrbljenost je način, s katerim se spopadamo z življenjem, vendar je odgovornost sebi zagotovo boljša. Zaskrbljenost izvira iz strahu, odgovornost pa iz vere v Boga, vere v dobroto življenja, vere v stvarstvo in vere v lastne moči. Med mnogimi načini za spoprijemanje z življenjskimi preizkušnjami je najbolj pogubna prav zaskrbljenost.

Drugi način reševanja težav je pogosto ta, da takrat, kadar se počutimo izgubljeni, udarimo po drugih. S tem povzročamo nepotrebno trpljenje in bolečine ljudem okrog nas, poleg tega pa se negativne besede lepijo na naše težave in jih še bolj poglabljajo. Neprimerno bolj modro je držati jezik za zobmi ter počakati, da se pokaže širša slika in da slab trenutek mine.


sir John Marks Templeton

Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem I. (1. del)

Potem ko sem pustila službo, sem se v mraku splošne teže in preizkušenj učila poiskati znake svetlobe in predvsem smisla. Iz vsake svetle iskrice sem se učila narediti slona in se opreti nanj. V tem procesu sem se upirala in upirala, zato je bolelo. Nisem pa mogla spregledati, da je to, kar mi vsakič najhitreje prinese mir - molitev oz. pogovor z Bogom. V eni mojih najljubših knjig ameriške zdraviteljice s Svetim Duhom, Agnes Sanford sem pobrala nasvet, naj se z Bogom pogovarjam tako, kot da je pred menoj kot edini, najboljši prijatelj. In to na glas. Na glas! To sem začela delati in ta monolog, ki se je z leti spremenil v klepet, me še danes najhitreje poveže s Svetlobo v meni.

Moje spoznavanje čaker je bilo izrazito praktične narave. Učila sem se, kako se stanje posameznega energijskega centra v hrbtenici odraža v mojem življenju in, kako si lahko pomagam, da se bom boljše počutila in delovala. Duhovnost je kar naenkrat začela postajati zelo uporabna. Moje zavedanje je rastlo, ustrezna sprememba mi je pomagala, podpirala je moj mir. Mojemu življenju je razkrivala nov smisel v drugačnem razumevanju sebe in drugih. Bivanje ljudi določa energija, ki mi smo, in nanjo lahko vplivamo! Odprl se mi je nov svet. Čakre so me začele zanimati, potem so me prevzele, fascinirale so me, me zaznamovale za naslednjih sedem let. Začela sem se hitro spreminjati. In stisnjena od učenja, ki ga je potrebovala moja osebnost, sem tu in tam videla barvo aure, zagledala sicer nevidno energijo, v stiski dobesedno slišala glas svoje duše… Ravno toliko, da sem zdržala.

Pusti,
naj prihajajo stvari
same –
kot večer, kot noč,
jutro in dan.
Počakaj,
da potrkajo pri tebi,
kot dež, kot lačen
ptič,
kot izgubljeni popotnik.
Pusti,
da stvari odtečejo,
kot čas in voda.


iz knjige: VOŠČILA dotiki besed (Ana Četkovič Vodovnik)

Zavedanje je pot nesmrtnosti;
nepozornost je pot smrti.
Če bom ozaveščen, ne bom umrl.
Če sem nepozoren, je tako kot da sem že mrtev.

To jasno dojemam, če sem moder,
sem vesel v zavedanju in najdem srečo v znanju plemenitih.
Če sem moder, poglobljen, vztrajen,
vedno v močnem prizadevanju,
dosežem blaženost, najvišji mir in srečo.

Če sem buden, ozaveščen, pozoren, čist, uvideven,
samo-prečiščen in živim v skladu z obveznostmi,
bo moja slava narasla.
S prebujanjem, ozaveščanjem, samoobvladanjem in kontrolo,
bom kot moder zase gradil otok,
ki ga ne more preplaviti nobena poplava.

Današnji modri ljudje bi rekli,

da tisto kar nas res osrečuje,

je izvorno spoznanje srca,

in tistega najžlahtnejšega duha,

ki prebiva znotraj njega,

znotraj vsakega od nas.

Do katerega pa se na žalost,

brez introvertiranosti diha,

nikakor ne da,

niti se nikoli ni,

niti se nikoli ne bo.

Pridi do te sreče, ni težko :)


stojči Stojan Svet

Zavestno razdajanje ljubezni skozi misli, besede in dejanja nam lahko pomaga, da postanemo polje ljubezenske sile. Darovanje, dajanje in sprejemanje se lahko združijo v harmoničen tok najmogočnejše sile v stvarstvu.

Pogosto zadošča le beseda spodbude in upanja, pa postanemo blagoslov za nekoga, ki se krči v malodušju in obupu. Morda je prava vloga našega življenja prav ta, da pomagamo lajšati tegobe drugim ljudem; ko se odpremo bogatim blagoslovom, ni večjega zadovoljstva od spoznanja, da se dar sreče, ki blagoslavlja druge ljudi in jim pomaga, pretaka skozi kanal naše ljubezni.


sir John Marks Templeton

Kaj pa...če je vse en sam blef.
Kaj pa...če je na koncu življenja le še smrt... totalna...basta.
Kaj pa...če potem ni ničesar.

Bi bilo jako zoprno, a ne.
Bi ne imeli o čem debatirat, a ne; pa to bi še šlo.
Bi ne bilo več smisla, a ne...in vere...a ne.

Zato...verujmo...v karkoli že...samo da...


en_bk

Igor Kononenko

Omar Khayyam (polno ime: Ghiyath al-Din Abu'l-Fath Umar ibn Ibrahim Al-Nisaburi al-Khayyami) (pribl. 1048-1131) Perzijski matematik, astronom, pesnik in učitelj sufizma.

Rodil se je v Nishapurju v Perziji (danes Iran), ki je bila takrat vojaško cesarstvo, kjer je takratni sultan poskušal ustvariti ortodoksno muslimansko državo. Khayyam je študiral filozofijo. Bil je zelo bister in intuitiven. Postal je pomemben matematik in astronom. Še pred 25. letom je napisal knjige o glasbi in algebri. Leta 1070 se je preselil v Uzbekistan, kjer je napisal slavno knjigo »Obravnava in predstavitev problemov algebre«. Osemnajst let je vodil znanstveno delo v astronomskem observatoriju (Khayyam je izračunal dolžino leta in dobil 365.24219858156 dni – današnji izračun je 365.242190 dni). Leta 1092 se je končalo mirno obdobje in s tem tudi denarna podpora observatorija, hkrati so ga začeli napadati ortodoksni muslimani. Khayyam se je preselil v mesto na področju današnjega Turkmenistana. Umrl je najverjetneje leta 1131 v rodnem Nishapurju.

Čeprav je imel Khayyam več ponudb za bogate in vplivne položaje, se je vedno le-tem odrekel v prid možnosti za znanstveno in duhovno delo. Poleg izrednega intelekta je bil Omar Khayyam zelo tenkočuten in intuitiven. Nekoč je svojemu učencu dejal, da bo severni veter raztresal rože po njegovem grobu. Leta kasneje je ta učenec res videl Omarjev grob na severni strani sadovnjaka, veje sadnega drevja pa so se raztezale preko ograje nad grob in zasule nagrobni kamen s cvetlicami. Khayyam je napisal nekaj sto pesmi. Nekaj jih je v angleščino prevedel Edward Fitzgerald, ki pa žal ni bil duhovno dorasel modrostim Omarja Khayyama. Ker je Khayyam občasno razpravljal o zelo protislovnih stališčih, je Fitzgerald naivno sklepal, da je bil Khayyam duhovno nestabilen. Khayyam uporablja posebno izrazoslovje in prispodobe sufizma. Njegov popoln prevod v angleščino je opravil Swami Govinda Tirtha leta 1941.