Nekaj se je zgodilo. Čas ni več obstajal. Tam nekje daleč na vzhodu, kjer se večnost zliva z Indijskim oceanom in omogoča nedelovanje. Postaneš votel bambus in izgineš, da napraviš prostor za nevidne niti, ki zaplešejo svoj ples. Vsak dan je nov dan. Ljudje prihajajo in odhajajo, dajejo in jemljejo. Narava je ves čas največja zaveznica poleg digitalnosti zahodne tehnologije, ki ujame trenutek in ga neslišno predela v novo. Staro in novo se srečata, znanje oživi. 108 je sveto število. V vseh pogledih magično in v vseh kulturah in religijah prepoznavno. Kvaliteta naredi prostor kvantiteti. Umetnost ni dekla potrošništva. Postavite vprašanje in dobili boste odgovor. Števila tudi govorijo zase. Abstrakno se pomeša s konkretnim. Planetarnost je osnova nove klasike in materija še nikoli ni zvenela bolj doneče. Življenje je bolj živo, če ga opazuje smrt. Barve govorijo zase, oblike se ne da ujeti. Hvala vsem modelom, hvala praznini in polnosti, hvala. Zahod z najnovejšo tehnologijo in znanjem oplemeniti vzhod. Užitek je v tišini zaslišati plosk ene roke. In vzplameneti v pozabi. Zen je smer, je pot, je svoboda v nesvobodi. MIRANDA RUMINA Slika v visoki ločljivosti (za tiskane medije) Ko je delo končano, ga pozabimo. Zato je večno. Meditacije Khung Fu Za najnovejša dela Mirande Rumine bi lahko rekli, da spominjajo na vzhodnjaške umetniške oblike, ki za obsežne vsebinske pripovedi, ali še bolje, za globoke resnice, ne potrebujejo velikih gest in mnogo besed. Celo nasprotno, svet neskončnih oblik in barv zmorejo poenostaviti na izrek, ki skriva premišljeno sporočilo, ali v pesem osupljivo subtilnega občutja, vendar s skrajno izbranimi izraznimi sredstvi. Naj je to budistični koan, japonski haiku ali Khung Fu meditacija - našemu prostoru, vajenemu pripovednosti in širokopoteznosti, ta prefinjena estetika nikoli ni bila posebej blizu. Šele v zadnjem obdobju, zahvaljujoč minimalizmu, novim umetniškim praksam, zlasti pa uveljavljanju vzhodnjaške filozofije, opažamo tudi pri nas artefakte, ki zahtevajo drugačno pozornost, ki ne želijo biti zgolj v okras in nimajo težnje po večnosti v materialnem smislu. Slika v visoki ločljivosti (za tiskane medije) Miranda Rumina je že od vsega začetka združevala različne ustvarjalne postopke in umetniške izkušnje, saj je v materialih iskala predvsem najustreznejši način, da izrazi svoje nemirno notranje žitje. A ne glede na to, česa se je v danem trenutku lotila, vedno je bila vsebina oziroma sporočilo tisto, ki je določalo njegovo materialno podobo. Kakor da ji je pri zadnjih delih dokončno postalo jasno, da z vedno več slikami, objekti in celo fotografijami polni prostor, ki v preobilju vizualnih dražljajev že zdavnaj ne zmore več tiste pozornosti, ki jo umetnina tako zelo potrebuje za svoj stik s človekom. Uporabila je možnosti najsodobnejše tehnologije in celoten ciklus, ki je nastajal na Tajskem, ustvarila v virtualnem prostoru, in sicer s pomočjo fotoaparata, računalnika in interneta. Vse svoje predhodne izkušnje z materiali, med katerimi so tudi zelo tradicionalni, je prenesla v svet čipov, realne pokrajine v pesniške prispodobe, nekdaj v oblike in barve skrita sporočila pa v duhovite, na koane spominjajoče zapise, katerih izvor je često našla v ikonografiji popartistične kulture. Miranda je bila v umetnosti vedno družbeno angažirana, včasih provokativna, drugič zazrta v duhovne sfere posameznikovega bivanja, v najnovejših podobah, ki so nekakšne modificirane kolažne fotografije, pa se razkriva predvsem kot izjemno domiselna ustvarjalka, ki zna celo na temne plati življenja opozarjati tudi s sproščeno humornostjo. In morda je prav v teh, po formatu neambicioznih delih, uspela smiselno povezati svoja stremljenja k duhovnemu in konstruktivni pogled na stvarnost tako, kakršna preprosto je. Pri tem pa zmore ujeti ne le gledalčev pogled, marveč tudi njegovo misel in občutek, ter ga, ne da bi se tega zavedal, zvabiti v še zmeraj pravljične prostore naše navidez dolgočasne stvarnosti. JUDITA KRIVEC DRAGAN