Angeliko je rodila dekle, ko je bila stara komaj šestnajst let. Zanjo ni znala skrbeti, saj je bila premlada, da bi sprejela takšno odgovornost kot je biti mama. Za Angeliko je od njenega šestega meseca skrbela njena babica, ki je imela že šest svojih otrok, ki so bili vsi starejši kot Angelika. Ti otroci so sprejeli Angeliko kot svojo mlajšo sestrico in so se z njo igrali in jo varovali kot punčico v svojem očesu.
Angelika je bila v osnovni šoli zelo pridna in se je največ družila z Borutom, ki je bil kar dvanajst let starejši kot ona, a je bil najmlajši v tej številčni družini. Bil je njen stric, a je skrbel zanjo kot bi bil njen brat. Učil jo je vožnje s kolesom, igrala sta se z žogo, pomagal pa ji je tudi pri reševanju domačih nalog.
Osnovnošolska leta so hitro minila in Angelika se je po posvetovanju s šolsko svetovalko odločila, da se bo vpisala na srednjo kemijsko šolo. Tu je spoznala svojega prvega fanta, s katerim sta se zelo dobro razumela, a sta se po končani srednji šoli razšla.
Angelika se je po končani srednji šoli zaposlila in kasneje spoznala svojega življenjskega partnerja, s katerim se nista poročila, vendar sta se pa zelo ujela in se dobro razumeta. Pavle je deset let starejši od Angelike in dela v bližnji tovarni za tekočim trakom. Delo poteka na normo, tako, da je zelo naporno in zahteva celega človeka. Zdravje ga je že načelo, saj čuti močne bolečine v hrbtenici in križu. Vendar bolezen ni bila ovira, da si ne bi zaželela otroka.
Ko je Angelika zanosila, sta bila oba zelo navdušena. Nosečnost je potekala normalno in mesečni obiski pri ginekologu niso pokazali nič nenavadnega. Ko se je približal čas poroda, je Pavle ves vesel odpeljal Angeliko v porodnišnico. Angelika je imela močne popadke in porod je bil zelo težak. Ker je pri dojenčku prišlo do pomanjkanja kisika v možganih, so Angeliki zdravniki takoj povedali, da bo to imelo posledice za otrokov razvoj.
Angelika in Pavle sta bila zelo šokirana in pretresena, ko sta izvedela tako hudo novico o zdravju svojega Tadeja. Minilo je kar nekaj mesecev preden sta dojela, da bo njun otrok verjetno telesno in duševno prizadet vse življenje. Prvi meseci Tadejevega življenja so bili huda preizkušnja za oba, posebno pa za Angeliko, ki se je morala navaditi na poseben način hranjenja in oskrbovanja za svojega malega otročička. Angelika je izkoristila porodniški dopust do konca, potem pa se je odločila, da pusti službo, saj je njen mali Tadej potreboval nenehno nego in skrb.
Leto je minilo zelo hitro in Tadejevo zdravje se ni spremenilo na bolje. Angelika je z žalostnimi očmi opazovala sosedovega fantička, ki je pri enem letu starosti že veselo capljal za mamico, njen Tadej pa se ni v posteljici niti premaknil. Ni mogel premakniti niti rokice, niti nogice, kaj šele, da bi shodil. Samo nemo je opazoval svojo mamico. Včasih je noč zamenjal za dan in takrat je podnevi spal, ponoči pa bedel. Takrat se je morala tudi Angelika prilagoditi njegovemu ritmu. To je počasi načenjalo njeno zdravje, saj je imela velike psihične težave. Obiskala je zdravnika, ki ji predpisal tablete za pomiritev. Angelika se je v tem trenutku zavedla, kako nebogljen in odvisen od tuje pomoči bo njen Tadej celo življenje in zajokala je iz vsega srca. Ko se je izjokala do konca, ji je bilo pri srcu malo lažje. Tolažil jo je tudi njen Pavle.
Ob drugem letu Tadejevega rojstva sta se Angelika in Pavle delno sprijaznila s sinovo boleznijo in začela upati v njegovo ozdravitev. Obiskala sta številne zdravnike v Sloveniji, ki so postavljali različne diagnoze in predpisovali Tadeju različna zdravila, vendar se v treh letih stanje ni izboljšalo. Tadej se še vedno ni mogel premakniti, le ležal je v posteljici in nemo opazoval okolico. Zdravniki so si bili enotni le v tem, da je pri rojstvu prišlo do premajhnega dovajanja kisika v Tadejeve možgane. Angelika in Pavle sta opravila tudi številne genske preiskave, vendar so vsi testi pokazali, da z njunim zdravjem ni narobe nič takšnega, kar bi lahko vplivalo na Tadejevo zdravje.
Angelika in Pavle tudi po treh letih nista obupala. Obiskala sta tudi bioenergetika, ki jima je obljubil, da bo Tadej zagotovo shodil v pol leta, vendar se to na žalost ni zgodilo. Bila sta zelo razočarana, saj sta porabila veliko časa in denarja, vendar upanja vseeno še nista izgubila. Potem sta izvedela za društvo Sonček, ki deluje v Slovenj Gradcu in povezuje starše zelo bolnih otrok. Tu sta našla številne podobne usode, obenem pa tudi veliko tolažbe in poguma za naprej.
Tadej bo kmalu dopolnil četrto leto. V tem času je zelo zrasel, zdravstveno stanje pa se ni spremenilo. Ima status 100% invalida, Angelika pa je zaposlena kot njegova negovalka. Oba sta se nekako sprijaznila s sinovo usodo, da ga lahko reši samo še čudež. Imata novo upanje. Angelika se je preko prijateljice povezala z zdravniki v Londonu, ki bodo mogoče našli zdravilo za Tadeja.
Največ pravih nasvetov in sočutja sta našla na društvu Sonček, saj se tu zbirajo starši s podobnimi usodami in neozdravljivo bolnimi otroci. Želita si še enega otroka, vendar ju je obenem strah. Njuna stiska je velika, kar pa je težko opisati z besedami. Starši, ki imajo zdrave otroke, težko razumejo, kaj vse preživljata Pavle in Angelika dan za dnem. Tadejeva prihodnost je negotova. Medtem ko se večina posameznikov, pa tudi širša družba zakriva oči pred tako bolečimi usodami, se starša pogumno borita za sinovo življenje.
Angeliko je rodila dekle, ko je bila stara komaj šestnajst let. Zanjo ni znala skrbeti, saj je bila premlada, da bi sprejela takšno odgovornost kot je biti mama. Za Angeliko je od njenega šestega meseca skrbela njena babica, ki je imela že šest svojih otrok, ki so bili vsi starejši kot Angelika. Ti otroci so sprejeli Angeliko kot svojo mlajšo sestrico in so se z njo igrali in jo varovali kot punčico v svojem očesu. 
