NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (9. del)   
    četrtek, 3. junij 2004 @ 06:57 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    * Zgodbe iz sebe

    Bernarda Pavko Prava:
    Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem IV. (1. del)


    Predmeti v stanovanju me naenkrat motijo in toliko jih je.V vrtincu dogajanj sem in, hvala Bogu, v delu, tako da me to samo moti, ne pa sili v kakšen ukrep. Z novo skupino sem začela novo delavnico ozaveščanja stanja čaker v življenju. Začeli smo seveda s prvo, ki med drugim pomeni nov začetek, pridobivanje stabilnosti in zaupanja, občutka varnosti, nov odnos do telesa in zdravljenje. Pokriva tudi preživetje človeka in počutje v stanovanju. Pred sedmimi meseci sem nesla dve nabasani potovalki mojih oblačil na Reko in zdaj je čas, da zamenjam plakate na stenah ter prečešem in izpraznim police. V tem razmišljanju mi je roka segla po eni od knjig in žalost je prišla, ko sem prebrala meditacijo o notranjem otroku.

    Malo Bernardko sem si položila v naročje z njeno dlanjo v svoji in sama sedla v naročje kozmičnega starša, s svojo dlanjo v njegovi. Zajokala sem in žalost naju je obe objela. Res ti ni lahko, mala Bernardka. Kaj lahko zdaj naredim? Zamočila sem, res je. Kako bova prišli skozi, ven? Bova že, boš videla, bova že… Še vedno sva. Vse bo dobro, obljubljam. Je že, saj vidiš, kako naju imajo angeli radi…

    S sten sem pobrala vse fotografije Babe in Mame, po eno sem pustila v mojem svetišču. Verjamem, da človek na stene obesi tisto, kar mu je vredno. Tako zdaj gledam nekaj mojih povečanih fotografij - eno veselo z Nušo in fotografiji z Mojzesove gore, tik pred in takoj po sončnem vzhodu. Moj fokus je vzhod. Odločila sem se še, da bom začela intenzivno delati na odpuščanju.

    Šla sem na Thomasovo večerno predavanje. Precej negotova sem bila, čutila sem senco strahu pred vsemi tistimi očebuljenimi ljudmi. Nekaterih sem bila res vesela, druge sem čutila kot grob poseg vase, tretjih bi se lahko bala. Prepoznala sem žensko, ki je lani na enem predavanju vzela mojo knjigo, plačala pa ne. Vse te energije so se me skoraj glasno dotikale. Ljudje so se smehljali, recimo, da so se veselili, tudi objemali so se in poljubljali. Bog, kako je to druženje zame težko. Enako se objemajo in poljubljajo vsa leta.

    Pred devetimi leti me je zaneslo v večjo duhovno skupino ljudi iz vse Slovenije. Opazovala sem vso tisto navdušenje, celo vriskanje in cvilenje, cmokanje in objemanje, vso tisto, recimo - ljubezen. Vse v meni se je upiralo temu početju, zato sem se ogradila in zavestno ostala zunaj. To je tvoj problem, so mi vedeli povedati bolj duhovno razviti od mene. Oni so ljubezen in jaz spet črna ovca, bi bil logičen zaključek. Vendar resnica ni vedno tako zelo preprosta. Isto leto sem na novoletno zabavo prišla premišljeno oblečena v črne nogavice in črne kapri hlače, v prosojnem črnem bodiju in v črnem suknjiču. Nihče me ni vprašal, kakšna je moja tarifa, samo po strani so me gledali. Razen enega para si nihče ni zaželel, da bi me objel. Dobila sem svojo potrditev, kar pa seveda ne pomeni, da sem se tisti večer dobro počutila. Sem pa naprej živela svojo resnico, pomeni svoje občutke, ki so jezik moje duše in edino, po čemer se želim ravnat.

    Nikoli nisem živela iluzije, da živim ljubezen. Nasprotno, večino življenja sem bila čisto na drugem koncu te energije in sem se tega zavedala. V otroštvu bi najlaže živela kakšno vodnarsko univerzalno ljubezen in kasneje ognjen levji prijateljski tip ljubezni. Za kakšno škorpijonsko ljubezen, ki vključuje trpljenje, je v moji energiji preveč zraka, za zemeljsko telesno bikovo ljubezen pa premalo zemlje, ki jo v horoskopu sploh nimam. Ljubezni se od nekdaj še največ zavedam v stiku z živalmi.

    Pred sedmimi leti je Thomas začel ljudem razkrivati kvaliteto njihove duše, kvaliteto Boga, ki naj bi jo posameznik živel na Zemlji. Takrat je do podatka prišel še v meditaciji in prosila sem ga, da mi razkrije lastnost Boga, ki naj bi jo prizemljila moja osebnost. Dva dni ga ni bilo blizu, mislila sem, da se me izogiba. Tretji dan pa se je pojavil kot iz tal in rekel:

    Nisem verjel informaciji, pa sem meditacijo ponavljal. Lastnost Boga, ki naj bi jo živela ti, je - ljubezen Boga.

    Ves drob se mi je stresel, mrazilo me je in treslo, ulile so se mi solze. Nemogoče! Samo to ne!

    Tvoja reakcija mi potrjuje, da je to resnica, se je nasmehnil Thomas.


    * * * * *

    Občutljivost na energije je čudovit pripomoček za moje delo, ampak tokratno prodajanje knjig pred začetkom Thomasovega predavanja je bilo za moje stanje malo preveč. Vem, da samo z namenom lahko spremenim svojo vibracijo in s tem svojo realnost, pa se tega ta večer nisem spomnila. Misli oz. prepričanja, besede in dejanja pošiljajo harmonično vibracijo, če so med seboj usklajene. Na videz sem se hrabro držala, ljudem sem rekla kakšno "običajno", mislila pa le na to, kdaj bom šla domov. Vibracija, ki sem jo s tem oddajala ljudem, je morala biti najmanj zmedena in nikakor prijetna. Bolje bi se tudi počutila, če bi se lahko prilagodila vibracijam v svojem okolju (težko, ker sem izbrala vlogo žrtve) ali če bi osredinila svojo energijo (kar delam vsak dan, da ga sploh preživim).

    Jasno je, da pritegnem ljudi in dogodke, ki ustrezajo vibraciji, ki jo oddajam. Univerzum ne improvizira, pravi Mihael, univerzum samo reče Amen! na to, kar pošiljam ven, na to, kar oddajam. Življenje reče In tako je! na vsako mojo misel, besedo in dejanje. To pa je obenem način, kako lahko vplivam na svoje okolje.

    Na svoje okolje oz. na svojo realnost lahko vplivam tako, da z namenom premaknem svojo vibracijo, da z izbiro in odločitvijo spremenim svoje energijsko polje. Zame najlažji način je ta, ki ga dnevno izbiram - diham angele. Verjamem celo, da lažjega in bolj učinkovitega načina ni. Misliti dobro ni (več) dovolj. Potrebno je energijsko delo, po možnosti tako, s čim hitrejšim učinkom. Pomaga dihanje najvišje svetlobe, ki z vsakim vdihom vstopa v mojo energijo in jo s tem spreminja. Najvišja svetloba sta zame Sai Baba in Mama Meera ter različne lastnosti Boga. S tem, ko jih diham, ne morem postati drugega kot višja in boljša. Končni cilj dihanja je, da bom te energije na vseh ravneh prepoznala v sebi in jih živela. Do takrat pa dihanje mojo energijo že po desetih minutah spremeni do te mere, da mi jo v življenju prinese tudi od zunaj. Zavestno opazujem, da pritegnem to, kar jaz sem (v tistem trenutku). Poleg tega se usmerjam na stvari, ki me veselijo. Ko veselja ne najdem, prosim angele, da mi ga pokažejo.

    V mojih začetkih dihanja angelov, sem enkrat poklicala angela veselja. Medtem ko sem se nameščala v moj polovični lotus, sem mu rekla: Dajva, Veselje, poveseliva se malo. Roka se mi je morala podaljšati, saj sem kar naenkrat sedela na svoji dlani. Dobesedno na svoji dlani sem sedela, kar me je vrglo iz ravnotežja in v smehu sem padla po jogiju. Kaj potem ne boš dihal angelov…

    No, danes mi je vsa ta teorija bolj malo pomagala.


    * * * * *

    Zbudila sem se s sanjami, ki so bile bolj grozljiva izkušnja kot sanje.
    Približno 4 letni otrok je razdejal sobo, celo luknjo je naredil v zid. Besna sem skočila do njega, on pa je sedel povsem miren, z obrazom obrnjenim proč od mene. Ko sem ga stresla, je vame pogledala svetlolasa deklica z modrimi očmi. Občutek tega soočenja je bil izjemno neprijeten, saj je bil otrok neobičajno potegnjen vase, odmaknjen, nezainteresiran, neprisoten, grozljivo miren v svetu, ki ga ne poznam. Poleg tega sem poleg dveh izrazito modrih ne mrzlih, ampak mrtvih oči, zagledala še dve očesi brez zrkel. Prazni. Kaj naj zdaj z vsem tem, sem pomislila, saj mama prihaja. Pogledala sem po klancu, po katerem se je bližala starejša ženska.

    Sanje in zgodbe so simbolične in razlagamo si jih enako. Vedno so namenjene meni. Ljudje pomene tako radi pripisujemo drugim, a gre v največ primerih za nas. Osrednji lik v sanjah ali zgodbi sem vedno jaz in ostali nastopajoči so deli mene. Živali v sanjah kažejo naše instinkte, hiša in avto pa sta običajno prispodoba našega telesa.

    Na začetku Thomasove delavnice - Stik z višjimi svetovi, ki se je začela par ur za tem, sem zaprosila za zdravljenje male Bernardke, mojega notranjega otroka in matere v meni ter moje osebnosti. V tihih mirnih solzah sem se predala zaradi večje skupine močnejšim energijam, kot sem jih navajena. Energijam Zemlje, angelov ljubezni in veselja, svoje duše in na koncu velike prodorno intenzivne Svetlobe, ki me je objela. Po delavnici sem se peljala v Ankaran in si vrtela kaseto s Thomasovo meditacijo Ljubezen in odpuščanje. Spomnila sem se, kako sva pred leti z Meto med vožnjo razjasnili vse mogoče zamisli, se vozili po svetu v takih pogovorih, da mi ni bilo jasno, kako sva celi prišli na cilj, še posebej na poti k Mami Meeri in nazaj. Ko sem se enkrat iz Nemčije vrnila po enajstih urah vožnje, sem pred spanjem sedla in v dihanje je namesto mene vstopil vrtinec energije. Mene kot mene sploh ni bilo, bila sem samo vrtinčasta energija. Prazno sem vibrirala in se vrtela, dokler mi ni postalo jasno, da bo spanec prizemljil energijo, ki jo sicer izkušam kot Bernardo. Zjutraj sem bila v telesu, popolnoma nova.

    Tokrat sem med vožnjo v Ankaran dihala odpuščanje mami in očetu, pa Nuši, svoji duši in Bogu. Bog mi je v meditaciji podaril zlato srce. Prav zagledala sem čisto zlato v velikosti dlani. Naspala sem se in imela naslednji dan v Divači zaključno delavnico potovanja po vseh čakrah.


    Gospa Nada Kekič je že pred leti Svetlobi odprla hišo in svojo kuhinjo v Divači. Z možem Đurom sta nekajkrat na mesec gostila po nekaj deset ljudi, za katere sta organizirala predavanja in delavnice. Delavnico ozaveščanja in razvijanja instinktov nas je v njuni hiši začelo štirinajst, zaključilo pa deset, od tega dva moška. Po ozaveščanju in osvetljevanju delčkov mozaika, se je ta v sedmih mesecih sestavil na milosten način. Kot vedno se je odrazil v spremembah ljudi in v njihovih z milostjo podprtih življenjsko pomembnih odločitvah. Vedno znova se potrjuje, da ljudje na delavnici ozaveščanja dobijo potrebno zavedanje, jasnost, za nujne spremembe potreben pogum, večjo vero in zaupanje v življenje. Tudi tokrat smo po zaključku delavnice kar sedeli, brez besed.

    Ena od žensk se je odločila za ločitev, druga, da se bo končno odselila od moža, tretja se je prvič v življenju postila in četrta je razglasila: Spravljena sem s seboj in z Bogom. Slednja je čez nekaj mesecev umrla. Eno žensko je na sedmi čakri s posebno milostjo in jasnostjo pobožal Bog, moškega je dolgotrajnejša fizična bolečina prisilila v molitev in spet drugi je izkusil milost božanske igre. "Po naključju" je bil priča materini izpovedi njene življenjske zgodbe novinarki. Zgodba, ki jo še slutil ni, mu je popolnoma spremenila odnos do matere, kakršno je poznal, in s tem njegovo življenje. Ko je presunjen dogodek podelil z nami, nas je res obdaril. V bistvu nežen, občutljiv moški in priznan umetnik še ni bil spremenjen, ampak končno poln v nekem praznem prostoru novega nastajanja.

    Univerzum, hvala za moje delo.

    Baba in Mama, angeli, hvala. Blagoslovljena sem, da lahko skupaj z drugimi ljudmi duhovno rastem v taki milosti. Karkoli človek ljubi, se ta energija dotakne vsega v okolici. Po letih poskušanja, študiranja in iskanja končno ljubim svoje delo. Delavnica kot je bila ta, mi da več kot mnogi dobijo v vsem življenju. Končno delam to, kar ljubim in ker ljubim podeliti svoj čas, svoje izkušnje in stik z angeli, se to imenuje služenje. Ta ljubezen na trenutke postane strast, ki rodi spontanost in kreativnost. Energijo, v katero popadajo vsi prisotni. Za čiste energije Boga gre. Dobra osnova za to je kar najvišja raven zaupanja v prisotne ljudi, v angele in ostala bitja enosti in ljubezni Boga, v prisotno svetlobo. V teh energijah stopamo naprej v še večjo kvaliteto življenja. Hranjenje svetlobe v ljudeh je moj kristalni namen, ki mi daje vitalnost in dobro počutje. Iz takega prostora je užitek dajati, dajati to, česar nikoli ne zmanjka.

    Na poti domov sem spet delala meditacijo odpuščanja.Tokrat mi je Bog kot darilo izročil - mojo prihodnost.

    ?!? Zalile so me solze in trdneje sem prijela volan. Zavedala sem se mimoidočih barv avtomobilov in skušala globje dihati, tako me je presenetilo. Prihodnost? Prav. Prihodnost kot darilo Boga? Zavestno sem globje zadihala, da bi bolj držalo. Če ti rečeš… Seveda sprejmem. Hvala. Vdih in izdih, da bo ja vedel, da sprejemam tudi to darilo. Prihodnost. Hvala. Vdih in izdih. Moja prihodnost je torej Božje darilo meni. Darilo Boga, ki Jaz sem, meni, Bernardi osebnosti.


    * * * * *

    S Thomasom odhajava v Poreč. Njegov delovnik ridingov poznam že od lani - opoldan poje nekaj sira in popije kavo, zvečer pa večerja. Ko sem kupovala sir zanj sem tako mencala in izbirala, da mi je prodajalka odrezala velik kos iz sredine hlebca ementalerja. Imela sem ga v hladilniku, poleg bonboniere, ki sem jo dobila v Divači. Po dobrih šestih tednih alkalne diete sem lepo sedla in se najedla krasnega ementalerja. Če je dober za Thomasa, sem ga vredna tudi jaz. Prav slasten je bil. Potem sem stresla bonboniero v stekleno posodo z namenom, da jo dam mojim sostanovalcem, ko prvi pride domov. Kot otrok sem si ogledovala čokoladne bonbone. Le kateri bi bil najboljši? Večer pred tem sem dve uri preklepetala s Polono v Cha, kjer je več kot pol ure jedla čokoladno torto z marcipanom in vanilijevo kremo, jaz pa sem srkala zeleni čaj. Nič me ni motilo, ampak tako zelo dobra je bila videti tista torta, ona je tako uživala in le kako ji uspe tako počasi jesti? S tem spominom sem zdaj jaz z užitkom pojedla toliko čokoladnih bonbonov, da sem se res prepričala, da je bil prvi najboljši. Najboljša kombinacija, najboljši čas in prostor za mojo gostijo. Še za psa jih je ostalo dovolj, za moje sostanovalce pa premalo, ker sem jih enostavno pojedla. Zvečer sem si priznala, da sem pretiravala. Prosila sem univerzum naj mi pomaga, da ne bom delala neumnosti.


    S Thomasom sva v Poreču stanovala v apartmajih ene ženske, delo je pretežno organizirala druga, delala pa sva na drugem koncu v stanovanju tretje. Znotraj teh komunikacij in fizičnega premikanja sem se učila poskrbeti zase. Zjutraj sem si skuhala močnik in ga polovico pustila za kosilo, ko sem še Thomasa peljala na kavo v bližnjo restavracijo. Zvečer po devetih ridingih pa sem si v apartmaju najprej skuhala ajdovo kašo in ga potem peljala v restavracijo na večerjo. Po dveh dnevih sem imela dovolj te izjemne logistike in opravkov - blažena v spremembi sem večerjala sir in kruh. Ponoči me je bolečina cuknila v dojki in čez dan naprej opozarjala; nežno sicer, ne preveč močno. Ko pridem domov, grem k Štefanu, sem pomislila, vse bo dobro. Zadnji večer sva šla na večerjo, ker drugače enostavno ni bilo mogoče oz. nisem želela komplicirati. Pojedla sem kalamare in blitvo in vse koščke krompirja na krožniku.

    V življenju sem tu in tam slišala za kakšno babico, ki bolna v visoki starosti ni upoštevala navodil zdravnika in je "do konca" jedla npr. klobaso. Vedno sem začutila, kako jo razumem in, da bi sama ravnala enako. Zdaj tako ravnam. Samo da imam drugačno razumevanje dogajanja v mojem telesu kot tiste babice (ali pa ne) in to seveda ni pametno. Vsaka izbira človeka časti ali izdaja. Ve se, kaj jaz počnem. V življenju sem že počela stvari, ki bi jih okolica ocenila kot nerazumne, vendar sem vedno sprejela odgovornost zanje. Danes se ne želim več igrati, ne želim preizkušati milosti, rada bi se disciplinirala. Pomagajte mi zato, energije enosti in ljubezni Boga, podprite me v razvoju moje notranje moči, poguma in discipline. Ampak tisti sir in bonboniera sta bila najboljša…!


    Thomasovi ridingi so zame vedno prilika, da izvem zame pomembne stvari, samo Babo in Mamo v mislih prosim za to.Tokrat so angeli v enem od ridingov komentirali izrazno moško energijo. Tisto noč sem se zbudila ob štirih in nisem več zaspala. Energije v apartmaju so bile nižjih vibracij, pa sem se posvetila dihanju angelov, potem pa moji moški energiji. Prikazal se je okostnjak v črnem.

    Že vem, že vem, spravi se v svetlobo, sem pomislila. Moja moška energija se očitno ni mogla pokazati v kakšni prijetnejši obliki, samo rekla je: Storiva nekaj!

    Halo? No, za to se je pa že bilo vredno zbuditi ob štirih. Kaj naj bi storila, delala, naredila (novega)? Za začetek sem se odločila, da bom Thomasu postavila nekaj vprašanj.

    Ne želiš mi odgovarjat, sem mu tokrat rekla v Poreču, ko je po mojem vprašanju nekam dolgo gledal predse.

    Ne gre za to, je odgovoril. Za to gre, da tako ali tako ne verjameš drugim ljudem. Zate so pomembni samo tvoji odgovori.

    Tokrat ti bom zaupala, sem se zarežala. Kdo bi rekel, da je to malenkost, ampak zame je bilo pomembno. Na vrsti je bil naslednji riding...


    Storiva nekaj, je rekel ponoči moj animus. Animus je kralj v zgodbi o Brezrokem dekletu in v drugih zgodbah. Kralj, ki mora po poroki s kraljico nepričakovano v vojsko. Animus je kralj, za katerega ne vemo natančno, kakšen je njegov boj, saj navadno spremljamo življenje mlade kraljice. Ona medtem rodi in je v navzkrižnih spletkah z otrokom prisiljena zapustiti udobje gradu. Živimo zgodbo mlade kraljice, ki vztraja v svojem iskanju in končno pri dobrih ljudeh najde mir zase in za hčerko. Kralj vsega tega ne ve do vrnitve domov. Po vrnitvi iz boja se zaobljubi, da bo brez vode in brez hrane, dokler ne najde žene in otroka. In to traja sedem let. Zdaj je animus tisti, ki duhovno raste. Potem ko je kraljica duhovno zrastla, je čas za razvoj kralja. Po spremembi ene psihične sile se mora spremeniti tudi druga. Povezava med moškimi v sanjah ali meditacijah in dejavnostjo v življenju je pravilo.

    Animus predstavlja našo sposobnost ustvarjanja oz.manifestiranja idej. Tisti je, ki nam pomaga prizemljiti naše sanje, je energija, ki nam v življenju pomaga delovati za naše dobro. Pomaga se nam spontano in konkretno izražati, vendar ne standardizirano, ne po vzorcih.

    Animus je prinašalec in povezovalec, trgovec z izrazi naše duše, ki najboljše od nas prodaja za najbojšo ceno. Brez mojega animusa moja vloga ne bo odigrana in tole pisanje ne objavljeno.

    Moška energija v nas določa robove in ustvarja meje. Moški v meni prizemljuje misli, pobude in ideje. Primerno zdrav in z animo usklajen animus deluje kot brat, ljubimec, oče, kot kralj. Moj pa je - okostnjak.

    Okostnjak mi ne more zagotoviti primerne notranje podpore, zato padam in vstajam in padam… Jasno, da bom spet vstala. Zato je čas, da na svoj okostnjak začenjam obešati mišice, da jih oblikujem, ga lepo oblečem in mu potem z odločitvijo in namenom vdihnem dušo entuzijazma, veselja in strasti. Pozdravila bom to energijo v sebi in to naredila.


    V enem ridingu so angeli moškemu svetovali dodatek mineralov v sledeh. Sredi ridinga sem Thomasu rekla: Zakaj to že leta ponavljaš, če teh mineralov ne dobimo pri nas ne v Avstriji in tudi v nemški lekarni sem vprašala, pa niso slišali zanje.
    Angeli ne bi ponavljali, če tega ne bi bilo mogoče rešiti, je odgovoril Thomas.
    Heureka! sem začutila. Jaz jih bom uvozila! Povezala sem bom z mojim dr. Michaelom… Jaz bom poskrbela za minerale in komplete čiščenja.

    Dobro sem se počutila v novem valu energije, moj animus je začel dvigati uteži.


    * * * * *

    Zjutraj sem dopolnila 46 let. V tem pisanju si bom olajšala dušo, potem pa izbrala zabavo in veselje. V resnici to izbiram že zdaj. Imeti raka in rojstni dan je kriza, to lahko vedo samo tisti, ki imajo eno in drugo. Če bi nas okolica pustila pri miru, bi nam naredila največjo uslugo. Tako pa naši bližnji zaradi plemenskih prepričanj "dajo v peto" in vsak se po svoje trudi, slavljencu pa tako ali tako ne morejo dati, kar bi ta želel ali potreboval. Hvala Bogu, da za mojo diagnozo ve malo ljudi, pa še ti so preveč.

    S Thomasom sva se dan pred mojim rojstnim dnem vračala iz Hrvaške v precejšnji vročini. Peljala sem ga na kapučino v Italijo in potem v Velenje. Doma mi je postalo jasno, da potrebujem čas zase. Ker sem se po popoldanskem tretmaju gospoda Štefana bolje počutila, sem zaradi Nuše skočila še v Rožno dolino, saj je bila po telefonu precej čustvena. Iz Poreča se jo enostavno nisem spomnila poklicati. Rojstni dan imava en dan narazen in ta praznovanja so v preteklosti že bila prizorišče različnih družinskih čiščenj. Tako sem ta dan pomislila: Počistiva dan prej, pa jutri ne bo nerazpoloženja. V resnici sem po Poreču želela biti samo dva dni sama s seboj in z angeli v stanovanju. To je v takem stanju, da ga lahko pospravljam tri dni skupaj, rojstni dan gor ali dol. Praznovanje zaradi praznovanja seveda ni čaščenje sebe ne čaščenje drugih, ampak uklanjanje plemenskim pravilom in običajem. Je poskus zadovoljevanja pričakovanj okolice, ki se na dolgi rok nikoli ne obnese.


    Zbudila sem se v še vedno razmetanem stanovanju in pri sesanju sem prevrnila svečnik in kasneje stol. Kriza, sem pomislila in poklicala Meto, da ne pridem na masažo, ker moram sama poskrbeti zase. Presenetila me je s predlogom, da me pride k meni zmasirat in takoj za tem, ko sem pristala, sem prevrnila večjo Joganandino sliko. Morala bi vztrajati. Morala bi si zagotoviti svoj mir! Me nisi slišala? Želim sama poskrbeti zase! Potem Mete dalj časa ni bilo, ker je skočila še v cvetličarno. Na jok mi je šlo od utrujenosti na vseh ravneh. Dvema prijateljicama sem rekla, da bom jaz prišla mimo njih. Vzela bom darilo, hvala lepa, in v pol ure šla. Je to nevljudno? Ali je primerno izrazit svojo resnico? Reči eni: Moja bolezen te spravlja v zadrego, energija med nama poldrugi mesec ne teče, ne trudi se…

    To je to, kar bi morala narest. To so besede, ki bi nahranile svetlobo v naju obeh. Zakaj potem vsem enostavno ne povem, da si želim samo mir in čas zase?
    Zato, ker sem se spravila predaleč od ravnotežja.
    Zato, ker nimam trdne podlage, na kateri bi se lahko ustopila in izbrala primeren način, ki bi ga okolica lahko sprejela.
    Zato, ker nimam svoje svobode izraza.
    Zato mi je lažje iti v staro navado, ki mi enako učinkovito spodnaša noge. Lahko bi samo še kričala ali jokala. No, izbrala sem tretjo možnost. Z zalogo gibanic in tort sem se uklonila pričakovanjem okolice.


    Na rojstni dan sem tudi začela s poskusnim programom čiščenja telesa. Nalila sem se bentonita-gline, ki mi je zacementiral črevo; napitek je treba spiti, preden se strdi, da to potem naredi na poti navzdol. Navajena lahkosti svojega telesa se počutim težka. Predvsem pa mi gre na jok. Utrujena sem! Mi pa dobro de tole pisanje. Pa tak rojstni dan. Univerzum se obnaša do mene tako kot do drugih. Pozablja na mojo diagnozo, še pomisli ne, da bi mi lahko kaj prihranil! Pritoževanje veča kislost telesa…, vem.

    Skreirala sem si natrpan dnevni red in ga s par presenečenji izpeljala. Nekako težko povzamem, kako se je božanski načrt odvil, jasno je samo eno - zgodila se je Božja volja.

    Božja volja kot nepričakovano in neprijetno darilo. Na Nušo sem čakala pri starših, ki sta bila utrujena po večmesečnih pripravah in izpeljavi montaže nove peči za centralno kurjavo, pa vendar je bilo prijetno. Po uri čakanja na Nušo, ki je imela izpit, mi ni jasno, zakaj nisem odšla. Očitno zato, da sem kasneje doživela dramo in v njej odigrala svojo vlogico. Nuša je računala, da bova šli v mesto, kot sva bili dogovorjeni, skupaj z očetom in mamo pa ni bila pripravljena posedeti. Zgoraj v njenem stanovanju je postala zelo sentimentalna, po nekaj letih res zelo zelo sentimentalna.

    Da nisem normalna, je rekla.
    Da se ne vedem primerno stanju, v katerem sem, da ne čustvujem.
    Če sem sploh kaj jokala, me je jokavo spraševala.
    Jasno je izrazila prepričanje, da sem "vse potisnila" in zaključila, da jaz ne vem, kako je njej.

    ?! Potem ko sem jo mirno gledala v njeni drami, so se mi solze pojavile od absurdnosti situacije! Je to res mogoče? Nuši sem rekla, naj kot izgovor za svojo dramo ne uporablja mene.
    Ne vem kolikokrat sem ti te tedne zatrdila, da sem dobro. Očitno tega ne želiš slišati, sem rekla. Bi rada, da jokam, da igram šibko žrtev ženske z rakom na prsih?

    Jaaa! je odgovorila v solzah.

    Še meni so tekle solze jeze in prizadetosti. Tale scena zdaj je tvoja izbira, moja gotovo ne, sem zaključila. Zato odhajam. Če boš v takem stilu nadaljevala, se enostavno ne bova videvali. In sem šla. Ko sem v spodnjem nadstropju čepe pri svojih torbah z darili in ajdo ter rožami vrgla v usta trikrat po tri kapsule zelišč iz programa čiščenja, se je pojavila mama in rekla:
    Kakor ti skrbiš zase, bi morala biti zdrava, vesela in polna življenja!

    Točno to je rekla! Ne me zaje….., Bog, sem pomislila.
    Rekla nisem nič, saj bi lahko samo zarjula.


    Moja hči je sonce moje matere. Vedno je tako bilo in bo in sprejela sem to. Figo sem! Rada bi to sprejela, saj še vedno zaboli. Ne boli to, da je vnukinja njeno sonce, ampak to, da sem jaz vse drugo, samo sonce svoje mame ne. Šestinštirideset let imam in rada bi že enkrat v življenju bila sonce svoje mame - taka kot sem. Ja, saj vem… Ko bom sonce sama sebi, bom sonce tudi drugim. Saj vem, pa kot da mi danes to bolj malo pomaga. Čeprav vem, da mama enostavno govori to, kar Bog želi, da slišim! Univerzum mojo okolico samo uporablja za to, da se bom končno res naučila poslušati sebe. Nikogar drugega kot sebe. V vsaki malenkosti.

    Učim se poslušati sebe in tako poskrbeti zase. Nihče ne more poskrbeti zame tako, kot to lahko sama. Čas je, da to shodim.

    V srce vedno vstopimo sami. Odklop od Nuše se nadaljuje. Dokončen odklop, ki se je začel pred tremi leti v Babinem ašramu, kasneje potekal v ozaveščanju in čustvenem čiščenju in se nekako prizemljil, ko sem se odselila. Odklop se je zmehčal v bolečini diagnoze, naju združil za nekaj tednov ter se odvil na (verjamem) najoptimalnejši, milosten način. Kakorkoli se odvija, verjamem, da je to milosten način. Nobenega zagotovila, da je to milost, ni in ga ne more biti. Samo zaupam lahko v življenje, ki v vsaki situaciji deluje za moje Najvišje in Najboljše. V ljudeh mi pošilja nič drugega kot angele in v vseh situacijah - čudeže. Zato, ker v milost verjamem in se zanjo zahvaljujem.

    Torej milost je in deluje. Boli pa tudi.

    Zato sem šla dihat odpuščanje in ljubezen sebi, mami, Nuši in Bogu.


    * * * * *

    Osamljena sem. Dokončno sem sama. Dobre spremembe vsakega človeka bolj vplivajo na univerzum kot slutimo. Angeli pravijo, da prehajamo iz dvojnosti, ki je tako značilna za Zemljo, v enost Boga. Takrat, ko nam je res lepo, ko smo uravnovešeni in v srcu, to enost izkušamo. Če bi (že) živela v enosti, osamljenosti ne bi čutila, tako pa tele tedne dvojnost zame še kako deluje. Ko je človek v energiji dvojnosti brez povezave z najvišjo svetlobo in brez drugega človeka, je res sam. Samost imam rada, v moji duhovnosti je bila nuja in mislim si, da mi bo zmerna doza samosti vedno dobro dela. Moja samost je najbolj z angelsko prisotnostjo izpolnjen prostor. Osamljenost pa izkusim, ko se zaprem do stvari, ki si jih želim. Osamljena sem, ker se bojim. Osamljeni so tudi ljudje v vrtincu družabnosti. Ker si vsi želimo samo biti ljubljeni, sem šla dihat. Vdih - Ljubljena sem, izdih - Ljubim. Seveda ni potegnilo, saj moja čustvena raven ni verjela ne eno ne drugo. Dihanje odpuščanja in ljubezni pa me je odprlo in napolnilo z dobrim.

    Ljudi v življenju podpira marsikdo; verjamem, da vsakega nekdo in nekatere več ljudi. Mene je v mojem življenju do zdaj podpirala (samo) moja hči. Ne starši ne partnerji ne prijatelji mi niso stali ob strani v stvareh, ki so bile zame pomembne. Mislim si, da tega nisem dopustila, večno zadovoljna s svojo samostojnostjo. Trenutno čutim, kot da me nikoli nihče ni podpiral take, kot sem. Nuša me je. Edina. Prvikrat sva bili resno vsaka na svoji strani pred velikonočnim odhodom k Mami. Nuša je močno čustvovala v zvezi z dogodki v Jugoslaviji, saj ima dosti prijateljev s tam okrog rojenimi sorodniki. Karma, saj vemo za kaj gre, sem jaz ostala mirna in ona še naprej v močnih čustvih. Zaključila je, da nisem realna. Mama Meera je hči preobrazila, pa še ona je za to potrebovala nekaj dni.

    Danes sem jo drugič začutila "na drugi strani" in zame dokončno. To stanje želim sprejeti in scene niso več potrebne. Razumeš, Bog? Če bo Nuša procesirala naprej, jo jaz ne bom gledala. Pomagaj nama, da si ne bova odmagali, če si ne moreva pomagati. Scene in očitki niso v moje dobro. Stran od vsega, kar te ne more podpirati, me uči rak. Se bom naučila lekcijo ali jo bom ponavljala? Brez obtožb, brez zamer, samo stran. Še naprej bom dober učenec. Sporočilo meni je jasno, razumem ga, kaj bo pa Nuša naredila s to izkušnjo, je njena stvar, njena izbira.

    Odklop! V srce vstopamo sami. Brez sorodnikov, brez prijateljev, brez hiš in avtomobilov, brez vsake prtljage. Čeprav mi je težko, se na tem pragu v srce zahvaljujem. Baba, Mama, hvala, da sta mi sploh pomagala do sem. In zdaj grem naprej.


    Drugi dan mojega 46. leta zjutraj nisem dvigala telefonov. Dihala sem dve uri in pol, začenši z odpuščanjem, potem pa ljubeznijo in veseljem. Šele po tem času sem začutila svojo siceršnjo energijo in mir. Čutila sem, da je ravnotežje negotovo, začasno, da moram vložiti še precej energije, da bo obstalo in se potem naprej krepilo. Imela sem tri popoldanske delavnice eno za drugo in za njimi delavnico komuniciranja z angeli v Poreču. Zelo močne energije so mi sprostile večdnevni močen pritisk iz prsnega koša. Ljubim svoje delo.

    Poganjam se navzgor po svetlem tunelu po dilah s prečkami, na katere se opreš s stopali, in to skupaj z drugimi ljudmi, ki to počnejo s težavo. Ko polna elana letim naprej, se skušam prijeti za železno ograjo, da bi se odgnala, pa ograja izgine. Kljub temu naredim hop! in sem na vrhu. Tam začnem delati počepe enega za drugim in spodbujam ljudi, ki kislih obrazov nekaj gestikulirajo.

    Ja, to so moje delavnice.

    Zbudila sem se s tretjo alergijo. Vsakič se začne na prstih nog, okrog gležnjev in na bokih, potem se različno razširi. Tokrat je milejša oziroma čisto drugačna. Koža je najbolj spremenjena na zgornji strani dlani s postarano grdo kožo in rdečico okrog sklepov. Ti že veš, Bog. Verjamem, da gre za čiščenje. Dosti alergij sem imela v življenju, že od otroštva naprej, ampak ne take. V zadnjih letih intenzivnih preobrazb sem jo tu in tam dobila za par dni, vedno na sprednji strani telesa od popka do vratu, na očem skritih delih telesa. Tole na dlaneh pa…, če že mora biti… Namazala sem se s kalendulo.


    V Poreču sem imela peturno delavnico Komuniciranja z angeli za šest ljudi, čeprav se jih je prijavilo okrog 14. Izjemno je bilo. Pozabila sem, da je nedelja in po popoldanskem klepetu na plaži sem se domov vozila polnih 5 ur. Nastala sem se v koloni na hrvaški strani in prišla domov ob polnoči dokončno utrujena. Vseh pet ur sem si pomagala s petjem. Ko sem ponoči drvela mimo Trsta sem vprašala sebe in univerzum: Zakaj? Zakaj toliko pimplanja, skakanja, toliko vožnje? Zakaj toliko delavnic po malo, ko bi jih vendar lahko imela po nekajkrat in z več ljudmi? Res je, da sem se že pred leti glasno odločila za delavnice konec tedna. Univerzum mi to daje. Res, da ne izbiram dela s po 10 ljudmi (eden za drugim) na dan, tega si ne želim in to sem vedela takoj na začetku. Ampak tole? Delavnice v Ljubljani s po štirimi ljudmi, pa skakanje na Reko, pa na Kras in zdaj v Poreč? Si pozabil na Pulo, Bog? Ali pa na kak diagonalni konec čisto v šesto smer? Saj imaš več domišljije kot je tole skakanje za 4 ali 6 ljudi… Zakaj?

    Da si zaposlena, ljubica, je prišel odgovor.

    Zaprla sem usta. Za to pa sem hvaležna, ja. Hvaležna sem tudi za avto, ki je pred polnočjo pred menoj vozil do Ljubljane, saj se mi je že meglilo pred očmi. Pomislila sem, da res nimam več 30 let, ne pa, da sem bolna. Spoznanje, da sem v velikem neravnotežju, še ni bila moja realnost.


    * * * * *

    Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (10. del)

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • (1. del)
  • Korenine prihodnosti - ...
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20040522145743381

    No trackback comments for this entry.
    Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (9. del) | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,48 seconds