Ali izgubljene Aleksandrijske knjige čakajo, da jih najdejo?

piše: Michah Rynor

Ni dosti ljudi, ki bi poskušali rešiti eno največjih svetovnih skrivnosti ležeč v bolnišnični postelji po operaciji vstavitve štirikratnega bypasa, a to je bilo točno tisto, kar je počel Robert Blackburn dve leti nazaj.

Blackburn, od 1954 do 1981 vodja knjižnice na Robartsu, je dolgo iskal nedoslednosti v znani zgodbi o tem, kako je največja egipčanska knjižnica v Aleksandriji v času Julija Cezarja pogorela do tal. Priklenjen na posteljo je imel končno čas, da razmisli o tem, kaj bi se lahko pred tolikimi leti zares zgodilo.

Kraljeva Aleksandrijska knjižnica, ponos in veselje Kleopatre je bila največja in najpomembnejša zbirka znanja, ki je bilo kdajkoli zbrano v tistem času.

"Bila je pravi svetovni čudež, v njej je bilo shranjenih 700.000 ročno popisanih papirusovih zvitkov. Legenda pravi, da je takrat, ko je Julij Cezar prispel v Egipt leta 48 in odstavil Kleopatrinega mlajšega brata in tovariša Ptolomeja XII - ki je moral biti odstavljen, če naj je Kleopatra zavzela svoje pravo mesto kot kraljica - Kleopatra izkazala svojo hvaležnost tako, da mu je ponudila knjižnico." Na grozo knjižničarjev je Cezar darilo sprejel.

"In tako je bila celotna knjižnica zapakirana in natovorjena na ladje," razlaga Blackburn staro legendo. "Toda noč pred tem, ko naj bi ladjevje odplulo v Rim, je pristanišče zajel velik požar, ki je uničil vse ladje in tovor. Nič ni bilo rešeno in to naj bi bil konec knjižnice."

Toda Blackburn tega ne more sprejeti. "Ko mi je zgodba krožila po glavi, sem dojel, da vse ne more biti res. Preveč je nedoslednosti."

Nedoslednosti, kot recimo čas, ki so ga porabili za pakiranje zvitkov in natovarjanje na ladjo. Poleg tega Blackburn ne verjame, da bi se Kleopatra lahko odpovedala svoji celotni knjižnici, ki je naredila iz Aleksandrije nov intelektualni, kulturni in trgovski center Helenističnega sveta - prepričan je, da so knjižničarji storili vse, kar je bilo možno, da bi preprečili Cezarju vzeti knjige.

Dalje, Blackburn ne more razumeti, kako je lahko ogenj uničil vse tako temeljito, da niso mogli rešiti ali pozneje najti niti enega samcatega zvitka. Tam je bil tudi Livy, sodobnik Cezarja, ki je napisal, da je bilo 40.000 knjig uničenih v ognju - pravi delček od 700.000, kolikor naj bi jih bilo v knjižnici. Mnogo zgodovinarjev meni, da se je ogenj razširil čez mesto in dospel do glavne knjižnice, ter tako pogoltnil še ostale od 700.000 knjig, toda, Blackburn se sprašuje, kako bi lahko to bilo res, če je bilo mesto v celoti iz kamna in marmorja, knjižnica pa je bila precej oddaljena od obrežja.

Po knjigi nekega drugega raziskovalca Aleksandrije, E.A. Parsonsa (ki se je prebil skozi vse znane spise o knjižnici objavljene do leta 1950), obstaja več nasprotujočih si mnenj o tem, kaj se je zares dogajalo tisto noč. So torej knjižničarji uresničili načrt in opeharili Rimljane? In če so ga, kje so knjige zdaj?

Poročila iz tistega časa pravijo, da je Kleopatra želela napraviti vtis na Cezarja, zato je na posebnem banketu v njegovo čast naročila knjižničarjem, naj ga impresionirajo z veličastnostjo knjižnice. Med večerjo mu je ponudila, da si iz nje vzame katerokoli knjigo, ki ga zanima. Cezar je gostoljubno darilo sprejel in se odločil, da ne vzame le nekaj primerkov, temveč 40.000 knjig, kar je kraljičine knjižničarje navdalo z grozo.

Blackburn verjame, da je bil Cezar opeharjen in da so bili zvitki, ki so bili natovorjeni na Rimske ladje v resnici s slamo napolnjene vreče, ki so pozneje zagorele. Veliki ogenj se je vnel v pristanišču - ali po nesreči ali namerno - in predvidoma uničil vse knjige, toda Blackburn verjame, da so bile poslane v bližnjo votlino, v varno hrambo.

Blackburn zaključuje svojo teorijo s spraševanjem o tem, kaj vse bi morda našli, če bi danes organizirali odpravo za iskanje te votline. "Votlina je bila oddaljena od mesta verjetno en dan jahanja s kamelo."

www.news.utoronto.ca