Nekega dne je potekala žabja tekma ... Cilj je bil doseči vrh visokega vodnega stolpa. Zbralo se je veliko poslušalcev, ki so tekmovalce vzpodbujali.

In tekma se je končno začela. Prav nihče od navijačev ni verjel, da bo katerikoli žabi uspelo doseči vrh stolpa. Vsa mnenja so si bila podobna: "Kakšno trpljenje, nikoli jim ne bo uspelo!"

Žabe so na vsem lepem res začele odstopati. Okoli zbrani pa so nadaljevali: "Nikoli jim ne bo uspelo!"

In izkazalo se je, da so žabe končno priznale, da ne morejo doseči cilja in so odstopile. Razen ene, ki je še vedno vztrajala ... In na koncu prispela na vrh visokega stolpa!

Vse žabe so se spraševale, kako vendar ji je to uspelo? Tako se ji je ena od poraženk radovedno približala in jo vprašala za skrivnost njenega uspeha. In vsa presenečena je ugotovila, da je bila edina zmagovalka GLUHA.

Da na vrtu lahko zrastejo lepe cvetlice, je potreben gnoj. Ta gnoj je naša preteklost. Bog nam z njim pomaga k rasti.

Ko figa pride iz konjske riti, je pretopla, prekisla, pretežka. Smrdi in vzbuja gnus. Če jo takoj raztrosiš po cvetju in po semenu, ga osmodi in uniči.

Gnoj je treba pustiti, da počiva, se posuši in počasi razkraja. Sčasoma postane voljan, brez smradu, lahek in rodoviten.

Takrat daje najlepše cvetje in najlepše poganjke.

Bog uporablja našo preteklost, da pognoji naše življenje. Da ob njej rastemo.

Če glavo tlačiš v preteklost, ko je še vsa topla, te zaduši.

Pustiti je treba, da se udela.

V nas se z delovanjem časa in milosti neopazno razkraja, kar je (v nas) slabo.

Vzljubiti moramo tisto, česar se iz preteklosti sramujemo in kar se nam zdi nizkotno. Ta gnoj bo postal vir rodovitnosti.

Naša preteklost, naše trpljenje, naši kriki, vse to je spev v jeziku ubogih.

Nihče ne more danes 'biti', ne da bi 'bil' tudi včeraj.

Kdor koli že si in kakršne koli že so tvoje rane in tvoja boleča preteklost, nikdar ne pozabi – v svojem trpinčenem spominu nikdar ne pozabi, da te čaka večnost ljubezni.

iz knjige MOČNEJŠI OD SOVRAŠTVA
TIMa GUENARDa

Pred časom smo si malo pobliže ogledali hudiča, danes pa je na vrsti hierarhija.

Beseda hierarhija izhaja iz starogrške hierarkhia in je označevala vladavino visoke duhovščine. Beseda izhaja iz hierarkhes, kar pomeni visoki svečenik oz. duhovnik. Podobno kot je v grščini monarhija označevala vladavino enega človeka, oligarhija vladavino peščice izbrancev, pa je beseda označevala vladavino nekega družbene funkcije - duhovščine.

Kasneje je beseda dobila še kakšen dodatni pomen, in sicer:
- avtoriteto na področju svetih stvari (pa včasih tudi svetnih)
- vrsto vladavine v cerkvi, lepo po vojaško urejeno po činih in položajih od patriarhov do nadškofov, škofov, župnikov in drugih
- klasifikacija angelov
- struktura vladavine, ki je podobna obrnjenemu drevesu in s katero se srečujemo na večih področjih
- kategorizacija po statusu in drugih atributih

Skratka hierarhija ni videti nič kaj prijazna beseda, gre predvsem za vladanje in duhovščino.

Zanimivo, zakaj se torej tisti, ki napovedujejo prihod novega mesije, opisovat kot hierarhijo, saj na tak način dokaj neposredno odkrivajo svoje namere?

JAMES VAN PRAAGH
POT DO NEBES

Eden najpomebnejših načinov, s katerim lahko spremenimo svet, je podpiranje rasti in širitve pri svojih otrocih. Kot duhovi se rodimo v družine, s katerimi smo močno karmično povezani. Vsak od članov si je izbral druge kot del svojega življenjskega načrta.

Vzgajanje otrok v današnjem strupenem svetu je zelo težko. Otroci so izpostavljeni nasilju, drogam in spolnosti bolj kot kdaj koli prej. Zdi se, da so vrednote zbledele. Res pa je tudi, da smo, kljub temu da se zdi, kot da nam bi vse skupaj ušlo iz rok, v dobi neverjetnih možnosti za razsvetljenje in širitev. Otroci lahko svoje razumske zmožnosti razvijajo hitreje kot kdajkoli prej. Posledica tega pa je, da lahko postanejo pametnejša bitja, ki se bolje zavedajo.

Ko se ljudje odločijo, da bodo imeli otroke, so odgovorni za njihovo življenje ne samo fizično, temveč tudi za duhovno in čustveno stran. Starši se morajo zavedati, da so odgovorni za čustva in misli, ki jih oddajajo, ker ta energija prehaja naravnost v otroško psiho.

Kako zanimiva je človeška narava.

Kljub temu, da vsak od naju dobro ve, da so tvoja ali moja pretirana pričakovanja pogreb najine ljubezni, kljub temu nenehno pričakujeva izpolnitev pričakovanj drug od drugega.
Pričakujeva jo od svojih staršev, otrok, prijateljev in znancev.
Rezultat mojih neizpolnjenih pričakovanj, so moja razočaranja.

Posebno so pričakovanja pogubna na poti notranjih spoznanj, ko bi vsak danes rad kar takoj doživel instant nebesa.

Prijateljica, ki še nima darila mojstrovega Samospoznanja, se je lani udeležila živega srečanja z mojstrom v veliki dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Opazovala je ljudi v dvorani in spremembe na njihovih zadovoljnih obrazih, med tem, ko so gledali in poslušali mojstra.

Ker je sama celo pomagala pri pripravah na prireditev, je pričakovala, da bo nekaj posebno lepega doživela tudi sama in ker se njena pričakovanja nekako niso ujemala z njenimi predstavami, ji je postalo celo tako hudo, da se je med predstavo šla zjokat ven.

Razložil sem ji, naj se zaradi tega ne sekira preveč, ker se je to zgodilo tudi meni in kdaj pa gdaj se zgodi vsakemu od nas.

Mojster mi na živem srečanju vedno postavi ogledalo, ki je vedno drugačno od mojih pričakovanj. Hvala bogu, da sem se tekom let naučil sprejeti vse, kar mi pride na notranjo pot in zgrabiti prav vsako priložnost, ki se mi ponuja za moj notranji razvoj.

Tokrat ti bom povedal zgodbo, ki jo igra pravi mojster s svojim učencem v zvezi z njegovimi pričakovanji.

MODROST PUŠČAVE
izbrani izreki puščavskih očetov




Mati Sinklitika je rekla: Obstaja tudi prenapeta askeza, ki jo dovoljuje hudi duh. Kako torej lahko razlikuješ božjo, kraljevsko askezo od tiranske in demonske? Očitno z ozirom na zmernost. Ves svoj čas imej stanovitno mero za post. Ne delaj tako, da bi se postil štiri ali pet dni in nato naslednji čas jedel, kolikor te je volja. Kajti nezmernost povsod prinaša pogubo. Dokler si mlad in zdrav, se le posti, kajti pride starost s slabotnostjo. Kolikor moreš, si torej (s postom) nabiraj zakladov (duhovne) hrane, da boš našel mir tedaj, ko je ne boš mogel več kopičiti.

Neki oče je govoril: Nikoli ne jej tistega, kar si želiš, ampak to, kar ti pošilja Bog in se mu za to zahvaljuj.

Sporočilo od Maitreje:

Mnogo ljudi me sprašuje, zakaj ne moremo hitreje duhovno rasti?

Mi si želimo, da bi lahko bilo tako. Vendar se mora duhovna rast dogajati počasi, kajti, če se ne bi, vaša fizična telesa ne bi bila več zmožna ravnati z energijo. Ko nekdo dvigne vibracijo svojega telesa, to vpliva na celoten žlezni in hormonski sistem. Vpliva tudi na vsako čakro in prične se proces osvobajanja vse negativne energije znotraj sistema duše.

To osvobajanje lahko traja mnogo let, po času na Zemlji. Če bi se to zgodilo hitreje, telo ne bi zmoglo obvladovati pritoka energije. Ko se enkrat odpravite na pot duhovne rasti, se ne morete več vrniti nazaj. Nekdo lahko ostane na mestu, če se odloči, da se ne bo soočil s strahovi in se osvobodil vse negativne energije, a nazaj se ne more več vrniti. Ko se tako pomikate naprej, se osvobajate vedno več negativne energije in končno je znotraj vas ne ostane nič več. Ko se to zgodi, postanete eno z Bogom, ali Božansko Bitje. Takrat dosežete razsvetljenje.

Živa voda in FHES

Voda v živih organizmih se bistveno razlikuje od voda v naših potokih, rekah, jezerih in morjih. Na svetu so doslej našli le 5 krajev, kjer je v potokih taka voda, kot v živih organizmih. Vsi so znani po velikem številu stoletnikov. Gre za posebno ledeniško vodo, polno mineralov v zelo drobni, koloidni obliki in anionskega vodika (H-), ki daje vodi antioksidantske sposobnosti. Med njimi je najbolj znana voda iz himalajske doline Hunza. FHES je narejen po vzoru mineralov iz »Hunza vode«.

FHES je znanstveno ime za Flanaganov kremenov mineralni prah, obogaten z vodikom (Flanagan Hydrogen Enhanced Silica). V osnovi je to silicijev hidrid (SiOH-). Dandanes je v svetu najbolj znano sredstvo za oživitev vode, ki ga komercializirajo pod različnimi imeni (nekoč Microhydrin, danes Active-H in Megahydrin).

Študije so pokazale naslednje učinke FHES:

Kaj misliš, kateri otrok bo bolj zdrav,
tisti, ki je spočet v ljubezni in z željo obeh staršev po njegovem rojstvu, ali tisti, ki je spočet v strahu, da ne bo spočet?

Tisti, kateremu starši posvečajo vso svojo pozornost in skrb, ali tisti, ki ga zanemarjajo?

Ljubezen je ključni faktor zdravja, kakor je sovraštvo in strah ključni faktor za bolezen. Že ko sem hodil v osnovno šolo, sem imel rano na želodcu. Spomnim se, ko je oče prihajal razdražen iz službe na kosilo, ostali člani družine nikoli nismo vedeli, ali bomo lahko kosilo pojedli v miru, ali pa bo oče udaril po mizi, da bodo krožniki kar leteli po zraku in se zadrl, da takih pomij on že ne bo jedel in oddirjal v gostilno.

Mama se je ob takih dogodkih običajno zjokala, jaz pa sem imel v želodcu čuden tesnoben občutek, bilo mi je celo slabo in prav nobenega teka nisem imel več, da bi pojedel kosilo.

Ne bi ti razlagal naprej kako so se vrstile naprej moje bolezni na prebavilih, želim ti povedati samo to, da se takšni dogodki zasidrajo globoko v podzavesti in kot vzorci prihajajo na dan tako dolgo, dokler človek ne razčisti s tem in začne živeti ta trenutek zdaj.

Zato ne ponavljaj napak svojih staršev, naj tvoji otroci začutijo, da je obed sveta stvar. :)

SESTAVINE:
- približno 20 do 25 dag polnozrnate moke tipa 1250 (lahko tudi bele)
- četrt kg masla
- 5 jajc
- 20 dag rjavega sladkorja
- 20 dag koruze (namesto nje lahko 10 dag ovsenih kosmičev in 10 dag corn flakesov)
- 10 dag semen sončnic
- 10 dag sezama
- 1 žličko jedilne sode

PRIPRAVA:
V multipraktiku zmelji na drobno koruzo (oz. ovsene kosmiče in corn flakese) ter semena sončnic. Maslo, jajca in sladkor pregneti z rokami in dodaj vsebino multipraktika. Zmešaj in dodaj toliko moke, da je testo voljno.

Masa za kekse naj stoji en dan zavita v alufolijo, da se vse sestavine lepo spojijo. Nato maso zvaljaj in uporabi modelčke za kekse, ali pa iz mase naredi kroglice ter jih speci pri 175 stopinjah Celzija.

Dober tek.

MODROST PUŠČAVE: izbrani izreki puščavskih
očetov

Neki starec je rekel:
»Raje se dam poučiti, kot da poučujem. Ne poučuj predčasno, sicer se ti bo vse življenje manjšalo razumevanje.«

Oče Jakob je rekel:
»Niso potrebne zgolj besede. Zakaj v današnjem času je med ljudmi mnogo besed. Potrebno je dejanje. To je tisto, kar se išče, in ne besede, ki ne dajejo sadu.«

Mati Sintklitika je rekla:
»Nevarno je, če poučuje kdo, ki ni živel (v askezi) dejavnega življenja. Kakor če kdo, ki ima trhlo hišo, sprejme goste in jih s tem poškoduje, ko se hiša zruši, tako tudi ti ljudje, ki niso najprej zgradili sebe, ugonobijo vse, ki pridejo k njim. Z besedami kličejo k zveličanju, s hudobijo svojega življenja pa (duhovnim) bojevnikom delajo krivico.«

Blaženi Anton je imel navado govoriti:
»Očetje so se v starih časih podali v puščavo in niso ozdravili samo sebe, ampak so postali zdravniki tudi za druge. Če pa gre kdo od nas v puščavo, hoče ozdraviti prej druge kot sebe. In naša slabost se vrne k nam in naše končno stanje postane slabše od prvotnega. Zato za nas veljajo besede: Zdravnik, ozdravi najprej sebe!«

Ste že ugotovili, da imate prav vse, kar imajo največji možje, dve roki, dve dlani, dve nogi, dvoje oči in možgane, ki jih uporabljate, če ste pametni?

S to opremo so vsi začeli z dna in si rekli: »Uspelo mi bo!«

Poglejte jih, modre in velike, jedo z navadnih krožnikov,
uporabljajo podobne vilice in nože, s podobnimi vezalkami si zavezujejo čevlje.
Svet pravi, da so pogumni in pametni, vendar imate vi vse to, kar so imeli oni,
ko so bili na začetku. Lahko zmagaš in si pridobiš sposobnosti, vendar samo s
trdo voljo. Z opremo, ki jo imaš na voljo, lahko dosežeš cilj, ki si ga boš zadal.
Imaš roke, noge in možgane. Ljudje, ki so uspeli, niso imeli na začetku prav nič več.
Ti si ovira sam sebi, ti sam si moraš izboriti mesto, vedeti moraš, kam greš, koliko se boš učil, poznati moraš resnico.

Bog ti je dal opremo za življenje, vendar je presojo, kaj želiš biti, prepustil tebi. Pogum mora priti iz notranjosti, človek si mora zmago želeti. Rodili ste se z vsem tistim, kar so imeli tudi veliki, vsi začnemo svoje življenje z enako opremo.

Postavite se zase in recite »Uspelo mi bo!«

Edgar Guest

Trije za vero vneti možje, ki so bili veliki prijatelji, so postali menihi. Prvi se je odločil, da bo vse ljudi, ki živijo v prepiru, spet pripeljal k miru, po besedah Svetega pisma: Blagor tistim, ki delajo za mir. Drugi je obiskoval bolnike. Tretji pa je šel v samoto, da bi tam živel v miru.

Prvi, ki si je prizadeval, da bi odpravil prepir med ljudmi, ni mogel vseh ozdraviti. Ko je začel obupavati, je šel k prijatelju, ki je služil bolnikom, a tudi njega je našel potrtega, kajti tudi on ni mogel povsem izpolniti (Jezusove) zapovedi. Zato sta se oba zedinila, da odideta obiskat tistega, ki je šel v puščavo.

Pripovedovala sta mu o svojih stiskah in ga prosila, naj jima odkrito pove, kaj je sam pridobil. Nekaj časa je molčal, potem pa je nalil vodo v posodo in jima rekel, naj pogledata vanjo. Voda je bila sprva nemirna. Čez nekaj časa pa ju je spet prosil, naj pogledata noter in jima rekel:

»Opazujta sedaj, kako bistra je postala voda.«

In pogledala sta jo ter zagledala svoj obraz kot v ogledalu. Nato jima je rekel:

»Tako se godi tistemu, ki prebiva med ljudmi: zaradi nemira in zmede ne more videti svojih grehov. Kdor pa živi mirno in zlasti v samoti, bo kmalu spoznal svoje napake.«

Starček se je sprehajal po plaži. V daljavi je zagledal deklico, ki je skakljala sem in tja ob morju. Ko se ji je približal, je ugotovil, da po plaži pobira morske zvezde in jih eno za drugo meče nazaj v morje.

Starček je vprašal:»Kaj pa počneš? Zakaj zapravljaš čas?«

Deklica je odgovorila: »Če ostane zvezda na obali, bo zaradi sonca poginila.«

»Toda na tisoče morskih zvezd leži samo tu, plaža pa je dolga na stotine kilometrov. V čem je smisel, da rešiš nekaj zvezd?« je zanimalo starčka.

Deklica je vzela morsko zvezdo, jo vrgla v ocean in rekla:

»Zanjo je smiselno.«

Vsakdo lahko prispeva po svojih močeh.

Ne morem si kaj, da ne bi gledal teh neumnih, ponavljajočih se vojn, katerih končen rezultat je vedno isti:
Razdejanje, mnoga izgubljena življenja in žalost vseh tistih, ki so v teh vojnah izgubili svoje drage.

Poglejmo samo to zadnjo na Balkanu. Agresorji in tisti, ki so jih podpirali so izgubili, izgubili pa so tudi del svoje časti in vesti
in bojim se, da tudi vsa ta visoka ameriška tehnologija, ne bo odtehtala žalosti njihovih izgubljenih življenj, njihove časti in vesti v tej popolnoma nesmiselni vojni v Iraku. Zakaj?
Preprosto zato, ker so se te vojne Američani lotili na napačnem koncu.

Začetek in konec te vojne je v dveh državah: Izraelu in Palestini.
Zanimivo je, kako tisti voditelji držav, ki so vpleteni v vojno, drug drugega obtožujejo z morilci, plačanci, skratka izmečki družbe in kaj ni v njihovih obtožbah tudi del resnice, saj je njihova pot do oblasti običajno krvavo »postlana« s trupli njihovih nasprotnikov.

Česa bi se morali bati? Ničesar.
Koga bi se morali bati? Nikogar.
Zakaj?
Ker je tistemu, ki združi svoje sile z bogom,
podarjeno troje:
vsemogočnost brez moči,
opoj brez vina in življenje brez smrti.

sv. Frančišek Asiški

Če resnično ljubim le eno osebo,
potem ljubim vse ljudi,
ljubim svet,
ljubim življenje.

Če reče nekomu: »Ljubim te!«
moram biti sposoben reči:
»Ljubim te v vsakomer,
preko tebe ljubim ves svet,
in v tebi ljubim tudi sebe!«

Erich Fromm

Prijateljica, kateri se biološka ura, da bi kdaj imela svojega otroka izteka, mi je rekla, da bi se rada poročila. Vprašal sem jo zakaj, ona pa mi je odgovorila , da zato ker bi potem bila bolj srečna.

Jaz pa vem, da nobena sreča ne pozna niti bi, niti bo, vse kar pozna, je samo in izključno sedanjost, oziroma ta trenutek.

Sreča bi, ali bo je ena največjih iluzij, ali po domače prividov, ki čaka, da se bodo na odru našega življenja uresničile naše sanje, brez da bi za to, mi sploh kaj storili.

Naj torej razčlenim to nekaj, kar pogojuje medsebojno srečo.

Sami sebe ustvarjajo s krepostjo svojih misli,
ki si jih izberejo in vzpodbujajo;
tak razum je mojster tkalec,
tke tako svoj notranji značaj kot zunanji splet okoliščin
in tako lahko tisti, ki so do zdaj tkali nezavedno in
v bolečini, tkejo prosvetljeni in srčni.

James Allen

PRED 4000 MILIJONI LETI JE NASTALA NAŠA ZEMLJA
sedaj se čas izteka

Svetovna zgodovina, skrčena na eno leto:
Kmalu po 1. januarju so nastale bakterije.
Prva praprot je zrastla 20. novembra.
Od 1. do 15. decembra so zavladali dinozavri.

31. decembra, 15 minut pred 12.00 se je pojavil človek.

Pred 2 sekundama, na začetku industrijske revolucije, smo začeli uničevati Zemljo, ki je zato na smrtni postelji.
Okolje se razkraja pred našimi očmi.
Klavnih živali je 3x več kot ljudi.
V Angliji se porabi 80 % površine za pridelavo krme.

10 kg rastlinskih beljakovin - za "pridelavo" 1 kg mesa.
Iz 10 kg pšenice dobimo 2,50 kg slovita - mesa iz rastlinskih beljakovin.
Za pridelavo krme uničujemo s pesticidi ves ekosistem.
Strupi se kopičijo v živalih, ki jedo manjše, konec je v ribah.
Vodne ptice pa, ki jih jedo, kopičijo v sebi 80.000x več pesticidov kot jih je v vodi.

Če otrok živi s kriticizmom,
se nauči obsojati.
Če otrok živi s sovraštvom,
se nauči boriti.
Če otrok živi v posmehu,
se nauči biti sramežljiv.
Če otrok živi v sramu,
se nauči občutka krivde.
Če otrok živi v strpnosti,
se nauči biti potrpežljiv.
Če otrok živi v spodbudnem vzdušju,
se nauči zaupanja.
Če otrok živi s pohvalo,
se nauči ceniti se.
Če otrok živi s pravičnostjo,
se nauči biti pravičen.
Če otrok živi v varnosti,
se nauči zaupati.
Če otrok živi v odobravanju,
se nauči imeti sebe rad.
Če otrok živi v sprejetosti in prijateljstvu,
se nauči najti ljubezen v svetu.

Dorothy Law Nolte

Pregovor pravi, da je strah votel okoli ga pa nič ni.
Čeprav to vemo vsi, nas je vseeno strah, zakaj?

Odgovor je preprost: Ker so nas s strahom strašili starši in družba že od našega ranega otroštva in nas s tem prisiljevali k ubogljivosti. Torej so ključi straha v miselnih vzorcih lepo zakodirani v naši podzavsti, in se vsakokrat preprosto sprožijo, ko je za to primeren čas. Nekateri pravijo, da naš strah sega celo nazaj v prejšnja življenja, vendar se raje zdaj omejimo na prav tega, ki ga živimo.