|   Pihaj veter, ponesi me s seboj,
da bom letela v višave.
Dotakni se me, daj mi napoj,
pridi, čakam te že nocoj.
Samo še čakam, da se zgodi,
da duša moja v nebo poleti.
Po Zemlji ne, ne more več hoditi,
Ker ne zna brezpogojno ljubiti.
Rada bi se naučila,
da bi vedno lahko vse ljubila.
A kaj, ko ne morem, kaj ko ne znam,
nimam moči, vsega dovolj imam.
|
NE ZAMUDITE
Čakam
Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 7. junij 2004 @ 18:22 CEST
globoka in boleča je tale tvoja dušna pesem. To so postaje iskanja in čakanja, zapuščanja stvari v skladu z našimi leti in v skladu z našim razvojem zavesti. Res težko je čakati na postaji hrepenenja, to je velika bolečina, ki nas spominja iz globin duše, da smo tujci na tem planetu, brezdomci in uboge duše. Vsakdo enkrat v življenju doživlja " smrt" starega preživetega, vsakdo enkrat v življenju pride na to točko, ko je nesiguren, poklapan, ko se vpraša o Bog moj, zakaj tako?
To je ta notranji neznosni pritisk boleča točka preobrata iz teme v svetlobo, ki pa žal ne gre brez trpljenja. Na točka čakanja pa v nekem neznosnem trenutku moramo zaprositi Boga za pomoč, da nam pošlje zagonskega vetra v naša utrujena krila razuma, da nam pošlje Luč s katero bomo videli vsaj pol metra pred seboj, da v nas izlije Ljubezen v našo ubogo prazno dušo.
Naučiti ljubezni se ne da, kajti Bog je ljubezen sama. Bog ne ne ljubi, kajti če bi ljubil, bi tudi ne ljubil. To je lastno samo nam ljudem. Brezpogojno ljubiti zmore samo Bog, zato se ne muči s tem, kajti ta božanska Ideja je načret za nas in naš najgloblji najbitnejši ideal, ki pa mi kot ljudje ne moremo v popolnosti tukaj na zemlji doseči. Dovolj je da po njem hrepenimo, da nam je na prvem mestu na Poti. Ljubezni ne moremo razumeti, lahko jo le dojamemo v svoji DUŠI. Kaj vse ljubezen brezpogojna je, je nemogoče definirati, lahko pa v celoti spoznamo kaj brezpogojna ljubezen NI! To pa čisto dovolj za vzdrževanje ravnovesja in plemenitenje naše duše.
Ni ti potrebno ljubiti vseh, kar je tudi komaj mogoče, lahko pa ljubiš eno osebo in skozi njo ves svet.
lep pozdrav od Mirana in prejmi blagoslov od Njega, ki ti je" bližje kot roke in noge."
Čakam
Prispeval/a: titanic dne torek, 8. junij 2004 @ 10:49 CEST
Res sem se znašla na neki točki, ki se ne znajdem in ne vem kod in kam. Pa se sprašujem: je to prav, kako naprej, ali sploh naprej, ali nazaj, kam?! Mirno čakam in prosim, da se zgodi božja volja, ker sama ne vem, kaj si naj sploh želim in kaj je prav zame. Naj On uredi, ker bolj ve in bolje zna kot jaz. Pozdrav od Titanic
Čakam
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 8. junij 2004 @ 11:24 CEST
ne čakaj, da On sam od sebe naredi , kar bo zate pravo izhodišče. Naredi naslednji korak in On bo naredil dva. Kaj ti hočem s tem povedati? Vstopi v Njegovo vsemogočno voljo:" Kristus ( zapri za pet minut oči in miruj ) dovoli, da vstopim v Tvojo voljo, blagoslove me, kaj želiš od mene? Počakaj nekaj časa, odgovor bo prišel in s tem tudi Luč, ki te bo peljala naprej. Ne trudi se z razumom, odgovor ti lahko pride skozi besedo ali pa intuitivno. Običajno pride malce kasneje. Toda vedno pride direktno ali pa skozi druge ljudi, ki jih srečaš in , ki nosijo odgovor za tebe, da se pri tem niti sami ne zavedajo da so orodje božanskega sporočila in pomoči za tebe . Tako se učimo vodstva iz prve roke in počasi zapuščamo naučeno, ki bi nas samo oviralo pri prepoznavanju pravega vedenja.
To moraš izgovoriti na glas in od srca, ne govori pa " naj se dogaja Tvoja volja", kajti za to si še prezgodnja in ne dovolj očiščena. To ti v tem prezgodnjem času prinaša le premočno trpljenje, ki ga ne boš zdržala, če boš tako delovala. Šele ko je človek nevezan na stvari in ljudi tega sveta do te mere da je notranje polnoma predan Božanskemu vodstvu in ima s tem že absolutno vero lahko izgovarja te izredno močne besede, ki prikličejo absolutno voljo Boga. A za kaj takega je potrebna previdna in dolga priprava. Postoj, počivaj in hiti počasi naprej.
Lep pozdrav in napiši še kaj.
Miran.