NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 29-mar
  • VegaFriday v Piranu

  • nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Diana - tako rada bi še nekaj povedala (6)   
    nedelja, 6. junij 2004 @ 06:28 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    * Duhovna rast


    Diana - tako rada bi še nekaj povedala (uvod)

    Britanija, Anglija, rada te imam. Ljubim te z vsem srcem. Vedno bom imela kotiček zate v svojem srcu. Otroci Anglije, rada vas imam. Angleški otroci, bodite pogumni - gradite novo Anglijo, ohranite hribe, parke, rezervate. Bodite zlati otroci, magični, čudoviti. Bodite veseli, plesajte in pojte. Bodite luč sveta. Vi vsi, ki ste prišli polagati rože, svoje poezije, svoje risbe in slike - vsakega od vas sem videla: Bob in Mary, Julian in Gary, Sarah in Philip - vas vse in vse vas v Franciji, v Nemčiji, na Poljskem, v Bosni in Hrvaški in v vseh drugih deželah - tebe Mirjam, tebe, Peter, tebe Sybil in Ursula, tebe, Mirko, Tanja, vas vse - videla sem vaše solze, videla in čutila sem vašo ljubezen. Dotaknila sem se vaših rok, božala sem vas po laseh, celo ko si ti Susan šla v kapelo in si zame molila, bila sem s tabo. Bila sem pri vas, slišala sem vaše besede, videla sem vaše solze. Vi na svetu, vsakega od vas sem videla. Od tukaj se vidi drugače, vidi se vse, za to imaš "cel svet". Kakšno veselje, kako krasen čas zame. Čutila sem, da ni bilo nič zaman. Čutila sem se resnično kot princesa, ko sem lebdela nad vsemi temi rožami. Ste čutili moj nasmeh, ste slišali moj smeh? Ste ga slišali v Kalkuti, Los Angelesu, Tel Avivu in Gazi, ali ste ga slišali v Kairu in Amsterdamu, v Riu in Hong Kongu?

    Če bi vas le mogel moj nasmeh, moj opevani nasmeh pripraviti do nasmeška! Rada bi, da se tudi vi nasmihate. Moj nasmeh bo z leti zbledel, vi pa svoj nasmeh lahko vedno, vsak dan obnavljate. Darujte drugim svoj nasmeh, nasmehnite se sami sebi, nasmehnite se vašim otrokom, darujte starim svoj nasmeh. Nasmeh iz srca. Nasmeh nežnega srca in sočutja.

    In ti, Charles, moj brat - ti, ki te tako zelo ljubim. Slišala sem te, stala sem poleg tebe. Ko bi le mogla biti tako skupaj, ko sva bila še pri življenju. Toda vem, moja pota so bila marsikdaj zate nepojmljiva. Toliko bolj sem ljubila, kar si rekel - ti si govoril tako iz mojega srca in moje srce je bilo s teboj.

    Da bi le bil način, da se ti in Charles razumeta - zlasti, kar se tiče otrok! Da bi bila lahko v Althorpu, kolikorkrat hočeta. Moj duh je s teboj, Charles. Misli na čase, ko sva se še skupaj igrala. Ko sva se šla kralja in kraljico, ko sva igrala pravljice in najine posebne domišljijske igre. Ko sva gradila te stolpe in hiše za bolnike in reveže ter za bogate in trdosrčne, za črne viteze.

    Skrbi za Williama - tankočuten kot si - ker mora premagati veliko stvari. Včasih nisem bila mati kot bi rada bila zanj mati. Čutil je nevarnost in tveganja, v katere sem se spuščala. Hotel je rasti v varnem svetu, ki mu ga nisem mogla nuditi. Tu ne govorim o telesnih stražarjih, ne govorim o tej vrsti varnosti. Govorim o varnosti družine, ki je cela in zdrava. To pa je imel samo nekaj časa na razpolago.

    Kaj naj rečem tebi, William? Samo to lahko rečem - poizkusila sem. Ko pa boš starejši, boš sam spoznaval prepletene steze življenja. Vedno sem bila tako ponosna nate, ti moj veliki fant - v tvojem nasmehu sem videla svojega, v tvojih rokah, ki so tako nežno pestovale tistega bolnega otroka, sem videla svoje. Besede, ki si jih govoril temu prizadetemu otroku, si govoril iz mojega srca. Karkoli lahko storim zate - angele bom prosila naj te čuvajo in posebno naj čuvajo tvoje srce. In vedno znova bi te rada prosila za odpuščanje za tiste čase, ko nisem bila mati, kakor bi jo bil potreboval. Zaupam, da moreš čutiti mojo ljubezen. Ohrani svoj nasmešek, moj sin, ohrani svoj nasmešek. Pa tvoje dobro srce.

    In Harry, ljubljeni, to velja tudi zate. Ostani pri tem, smej se in bodi razigran. Napravi še več odkritij, stroje, vodne igre, atomobile, sončne pogone, hiše in arhitekture - pokaži jim, kaj vse se da narediti. In pazi, da ostane srce tvojega očeto močno.


    Sprašujete, kje sem tukaj? Ta kraj tukaj je tako lep in blagoslovljen. Da, resnično. Lahko vidim bistvo vsega. Vidim božjega duha v vsem, v vsakem drevesu, v vsakem kamnu, v vodi. Vse je tako prvobitno, tako popolnoma nedotaknjeno. V vaših mislih ni nedotaknjeno - in ni bilo v mojih. Sedaj pa je. Prekrasno je. Ko bi vam le mogla pokazati lepoto, lepoto vsega. Da, Bog je zares. On pa je drugačen kot mislimo. To ni religiozni Bog, niti ni "on". Vendar je "on" zelo oseben - in zabaven, pa tako čudovit nasmešek ima! Zato prihaja nasmešek direktno od Boga, pravi in čudoviti nasmešek otroka, dojenčka. Kako zelo sem ga ljubila na mojih otrokih. Prvi nasmešek Williama. Prvi nasmešek Harryja. Nasmešek Charlesa, ko se je dotaknil moje roke ali mojih las.


    V koliko življenjih sem si zasnovala ta porokol! To sliko sem gledala vedno znova. Naštudirala sem jo, hotela sem si uresničiti te sanje sanj. Poroka, ki bi obkrožila zemljo, poroka, ki bi pričevala o ljubezni, ki bi vse to pričevala, kar je med možem in ženo sploh možno, med princem in princeso, med kraljico in kraljem. Hotela sem pokazati, da obstoja resnično kraljestvo, tako, da se ga da res pokazati. Kot znak za enost in lepoto razuma in srca, znak enega najlepših sanj, ki jih lahko živimo in doživimo. Bila sem kot v transu, zamaknjenosti. Zdelo se je, da mi je to šlo iz rok - enostavno se je zgodilo. Toliko jih je bilo, ki so se mi nasmehnili, ki so resnično hoteli zame najboljše, ki so me želeli videti srečno in ki so mi pripravljali kraj lepote. Čutila sem se tako ljubljeno, bila sem tako razburjena. Sence preteklih dni so se bile razpršile - tu je bil samo Charles, moj Charles, moj večni soprog in jaz. Nekaj sva predstavljala, ljubila sva se in bila sva ljubljena.

    Čutila sem lepoto teh tisočev, milijonov ljudi, ki so gledali. Čutila sem njihov srčni utrip. Čutila sem njihove solze ganjenosti, občutila njih dobre želje in njih molitve - ta torej je bila tista plaha Diana! In tam je bila ta moč v meni, moč, biti žena Charlesa. To sem čutila zelo močno - hotela sem ga narediti ponosnega, v tej ljubezni sem ga hotela držati pred očmi vseh. Moj "da" je bil jasen "da", dan Charlesu, kakršen v bil v tistem trenutku. Videla sem tisti žar v njegovih očeh - in njegov obraz je bil jasen in močan - vse tegobe, ki so sicer zaznamovale njegov obraz, so bile kot izbrisane.. To je bila podoba moža, ki sem ga bila videla pred mano skozi cela leta, da, celo v veliko življenjih. In vedela sem, da je on to zaslužil. Zaslužil je ta trenutek obhajanja in blagoslova. Oba sva to zaslužila - in to sva vedela. Bila sva kot dva otoka v viharju. Držala sva se za roke, pogledovala sva se in opogumljala sva se obojestransko. To je bil Charles, onstran meja in pravil. To je bil Charles, močan in nežen istočasno, njegov pravi značaj, njegovo bistvo - o, kako sem ga ljubila, kako ga še vedno ljubim. Kako sem želela, da je on ta mož - poln karizme, moči, skrbi, nežnosti, ranljivosti in veličanstva.

    Da, on ima vse, kar tvori kralja. Če se le drzne, če bi se le odločil, verjeti, da ljudje potrebujejo srce in ne sprejeme, da potrbujejo dejanj in ne besed, da potrebujejo toploto živega telesa - in ne monolog na dveh nogah. Ljudje hočejo povezavo. Hočejo genialnost, ampak hočejo tudi povezavo. Hočejo videti in biti videni. Hočejo biti opremljeni za Novo dobo. Hočejo varnost, hočejo vzor, hočejo gledati k nekomu kvišku, na na podložniški način, ampak k nekomu, ki kaže pot v luč - na obzorje, kjer se življenje nadaljuje.


    Vedela sem, kako zelo potrbujejo ljudje zaupanje v bodočnost. Jaz sem imela vedno vero v bodočnost. Celo v svojem najglobljem obupu sem zaupala, da se bodo stvari izboljševale. Vedela sem, da je vedno izhod, vedno, da sta ljubezen in življenje, ki ju lahko vedno poživimo. Nikoli se nisem hotela predati bolečini, skrbem in žalosti za dalj časa. Vedela sem, da bi drugače zbolela. Vedno pa, kadar sem se temu predala, sem bila bolna.

    Kadarkoli sem prišla na točko, da nisem znala naprej, sem videla koga, ki se je nasmehnil, nekoga, ki me je, da, ki me je spomnil na eno, na iskro, na življenje - in to sem videla pogosto pri moških. Če sem potem videla ta poseben nasmešek, to posebno vitalnost in tankočutnost, potem me je to potegnilo. Oprijela sem se tega, to sem hotela imeti, ker se je zdelo, da pripada meni in je bilo del mene.

    Zato je bilo razočaranje z Jamesom tako boleče. Na začetku najine skrivne ljubezni sem v njem videla, kar sem mislila, da sem izgubila pri Charlesu. To ni bilo maščevanje nad Charlesom, ni šlo za to, da bi mu naredila lekcijo zaradi Camille. Ne, sliko svojega življenja sem hotela spet zaokrožiti. Sedaj vem, da to ni bilo odgovorno dejanje - ne, sploh ne. Charlesa sem ranila, tudi Jamesa sem ranila, toda predvsem sem sebe ranila. Izraz tega ranjenja je bil način, kako se je James obrnil in je izdal vse, kar je bilo med nama. Da, bila je globoka ljubezen - in na gotov način mi je on rešil življenje. Ne bi pa bilo se zgodilo, če bi Charles in jaz resnično med sabo delila vse, kar sva si obljubila.

    Bila sem lačna in žejna. Hlepela sem po življenju - da, povsod kjer sem ga mogla videti, kjer sem mogla držati toplo telo ali dajati toploto. Tako je bilo tudi v mojem intimnem življenju.


    Prosim razumite, vi dobri in tako izobraženi ljudje - v nas vseh je nekaj, kar si želi življenja - in temu glasu moraš slediti. Če prisluhneš temu glasu in mu izpolniš njegovo željo, lahko s tem celo vojne končaš. Vojn, posiljevanj in nasilja ni tam, kjer življenje prekipeva. Nasilje je rezultat apatije in frustracije. Če prevladuje apatija, če ni življenske perspektive, če ni nobene vizije več, potem izbruhne nasilje. Kaj pa lahko da več vizije in več življenja kakor ljubezen med možem in ženo. Ta je darovalka življenja - dobesedno. Tako je bilo mišljeno od vsega početka. Zato se osredotočite, vi možje in žene, na novo, svežo obliko odnosa in bližine.

    Bodite hvaležni eden za drugega. Odpustite si vedno kakor hitro mogoče. Pustite zagrenjenost in skrito zamero čim hitreje. Spoznajte dragocenost vaše skupnosti. Glejte raje na to, kar vam je skupno, kar si delite med sabo, in ne glejte na reči, ki vas ločujejo. Ne delajte dogme iz vaše ljubezni - obdržite jo svežo, vitalno, v občutku smeha in humorja. Opustite stare predstava čim hitreje.

    Govorim o starih prepričanjih, zastarelih načelih, ki držijo ljudi ujete v ječah njihovih predstav in določajo njihova opravila. Vi ljudje severne Irske! Nehajte! Spustite orožje. Vaša borba se je porodila iz prastare obupane ljubezni med vami. Vi sploh ne veste več, kaj je življenje. Če bi to vedeli - če bi kdaj spoznali, kdo je Bog in kaj je pravo krščanstvo, če bi se vrnili k religiji svojega srca, potem bi prenehali s temi norostmi. Vi stari frustrirani vojščaki. Poslušajte svoje ljudstvo. Saj imate vendar ljudi v svoji deželi, imate žene, matere, očete, otroke. Slišite svojih otrok jok in smeh. Naj se vaše srce omehča, pa odprite svoje oči in glejte lepoto vaše dežele. Če ste me kdajkoli ljubili, če ste v meni kdajkoli videli nekoga, ki kaj ve o ljudeh in o njihovem hrepenenju po življenju - potem naj živijo! Sami zaživite! Niste prestari, niste otrdeli, še vedno imate srce, ki bije v vaših prsih, še vedno imate sinove in hčere, za katere hočete najboljše. Mislim na vas oboje - na vas protestante in vas katolike. Res obstoja samo en Bog, on pa se smeje nad vsemi dogmami in oblikami - njega v njih ni, on ni niti religiozen - nikdar ni bil in nikdar ne bo. Te predstave so prazne, tako prazne kot škatle za čevlje, ki so polne prahu stoletij. Prah smrti, ki vedno proizvaja samo smrt.


    3. oktober 1997, petek

    Kaj ima resnično veljavo? Za kaj se splača živeti? Učim se, kar naprej se učim. Učenja ni nikoli konec. Sedaj sem na kraju premisleka in učenja. To je obljuden prostor.

    Tukaj jih je zelo veliko, s katerimi se pogovarjam, s katerimi delim, kar sem videla in kar sem se naučila. Še vedno pa hodim na zemljo in obiskujem tiste, ki sem jih ljubila. Prva resnica o življenju in smrti, na katero sem naletela, obstoja v tem, da sta si oba tesno blizu - vpeta sta eden v drugega. Življenje in smrt ni nič ločenega. Da, obstoja življenje onstran življenja. Je, kakor da greš skozi vrata v nekaj, kar vedno poznaš in si vedno poznal. Postopek umiranja ni nujno veselje, to je res. In bilo je v marsikakem oziru grozno - gledati v obraze ljudi, ki so samo hoteli videti, kako umiram. Kaj ste le hoteli videti? Kdo sem bila tisti trenutek za vas? Kdo je sploh razumel, kdo sem bila in zakaj sem prišla? Ali sem za vse vas izziv? Kdo bi hotel biti na mojem mestu - moje bedno telo, raztrgano od upognjene kovine - vse kosti polomljene - v vedenju, da se ga ne da več popraviti, da ni pomoči. In še vedno pritiskajo na svoje sprožilce. Vidiš pot na njihovem obrazu, vidiš grozo v njih očeh, in pohlep - bili so samo trenutki, bili pa so zelo dolgi. Nisem mogla verjeti, kar sem tam videla in doživela. In razumela sem. Razumela sem vso tragedijo - ločitve od čustev, sploh od življenja. Če si tako blizu smrti, imaš še bolj krepak občutek za življenje. Če pa o življenju vedno samo bereš in si o tem nekaj ogledaš na televiziji, potem je zate smrt nekaj, česar ne boš razumel.

    Potem pa dojameš. Nekateri navzoči na kraju nesreče so v trenutku razumeli. In vzeli so svoje razumevanje, šok razumevanja, s sabo - domov k svojim družinam, k svojin partnerjem, morda celo v bar in na kraje slepe zabave. Vsi vi - če niste mogli izraziti, kar ste videli - potem se učite. Naučite se, da ste videli življenje, da ste videli golo telo, raztrgano, razbito, in videli ste, da sem bila še tam in da še sem. Ali vas to ne sili v vaše življenje, da razumete, kdo ste? Lepota in - da - tudi grdota, manjkajoče sočutje pohlep, ki ga predstavljate? Je to morda trenutek premisleka o vas samih, trenutek čiščenja, kot goreča bakla, ki sem bila. Da, sveča, ampak tudi ogenj, jaz sem ogenj. Vi takoimanovani paparazzi ste ogledalo toliko drugih. Vi imate pogum, da ste blizu dogodka in se vržete v smrt - in čutila sem vas kot zaveznike, kar ste pogosto tudi bili. Bili ste kanali, preko katerih sem se lahko izražala. Sprašujem vas: imate pogum, poročati o tem, kar ste videli in občutili? Videla sem vaše solze, videla vaše muke, videla vaša opravičila in vaše dobre namere, muke v vaši duši, medtem ko ste delali in prodajali te slike. Karkoli boste z njimi naredili, vedite, da nisem več to. Jaz nisem bila več v tem razdrtem telesu in tudi ne v svojem truplu v Westminstru - že zdavnaj sem bila svobodna - svobodnejša kot kdajkoli prej. In Dodi je bil pri meni - moja ljubezen.

    Tisti trenutek sem imela zaradi vas več občutka sramu kot pa bolečin. Ko se je avto ponesrečil je bil tak udar, tak pretres - šok prek vseh mojih življenj. Čutila sem se ranjeno, čutila sem se posiljeno od raztrgane kovine v telesu, od udara, od telesnosti te stvarnosti.


    Nekaj minut preje, ko sem čutila Dodijevo roko in ko me je držal, ob zapuščanju Ritza - mi je bilo, kot da bi mogla leteti - bila sem tako srečna, kozarec vina ma je naredil čisto lahko - lebdela sem na valu sreče. Z njim. Polet v nebesa sreče, v nebesa blaženosti.

    In avto je zanašalo. Trevor je hotel Henryja brzdati, on pa je hotel njim, hotel je svetu pokazati, kaj je znal. Zdel se je ponosen na to, predvajati, da lahko prestopi vsako mejno črto, vsako omejitev. In naredil je to, nihče drug tega ne bi naredil. Lahko je to naredil in nekaj v nas je to vedelo. In on je to vedel - dneve in tedne poprej.

    Medtem ko je peljal, sem čez nekaj časa zaznala nevarnost; čutila sem, da je nekaj narobe. Avto se ni premikal kot navadno. Začel je vijugati, se zibati. Nisem se počutila dobro in zgrabila sem Dodijevo roko. Čutila sem, on tudi. V tem sekundah, ki so se nekako upočasnjavale, sem čutila, da se bo zgodilo nekaj groznega. Nekaj, kar je popolnoma izven moje kontrole. V trenutku sem bila jasna in trezna - vedela sem, da je konec. To sem vedela sekunde in večnosti, preden se je zgodilo.. Pogledala sem k Dodiju. On je Henriju nekaj zakričal - in Henry - Henry se je smejal. Bilo je zelo čudno - bili smo tu v avtu - zadnje sekunde - in videla sem resničnost vseh stvari. Nič se ni dalo zadržati ali narediti. Videla sem, kako se nam je bližal steber, slišala sem tresk. Čutila sem udarec; potem je bilo podobno kot na toboganu, vse se je vrtelo - čutila sem se v roki nezaslišane, mogočne sile onkraj mojega obzorja. Izven mojega nadzora - v takem trenutku poskušaš zanikati dogajanje, raje bi ga imel za slabe sanje - toda bilo je moje telo, ki je bilo pretreseno in raztrgano, zmečkano med zdrobljenimi notranjimi deli težkega avtomobila. In občutek je bil domač, kot da sem vse to že vnaprej vedela.


    Ko je vse utihnilo, sem se videla od zgoraj, videla kako visim iz enega od oken te razvaline. Videla sem samo sebe; nisem krvavela. Bila sem iztrgana iz telesa in počasi sem se spet vrnila vanj. Ko sem bila spet v telesu je zadela bliskovka moj obraz. V tem trenutku sem čutila grozno bolečino v svojih prsih in v svojem trebuhu; moje srce je razbijalo zelo hitro in nisem mogla dihati. Pri vsakem vdihu sem čutila bolečino tisoč rezajočih nožev. Zato sem se odločila, telo spet zapustiti, medtem ko sem nakako zmedena gledala vse te ljudi, ki so tekali okrog avta. Prišlo je celo vedno več ljudi. Imela sem občutek kot da je vse skupaj nekako dolgo naštudirana drama - in oni so bili igralci, ki so se naučili svojo vlogo. V tem trenutku sem mislila na Dodija, čutila sem ga. Poskušala sem ga pogledati - pa se nisem mogla obrniti in pogledati noter v avto. Slišala sem samo, kako so ljudje rekli - tam je drugi. "Oh, Bog", je nekdo rekel; in nekdo drug: "Ali je to Dodi al-Fayed?" Spet je bil močan šok. Vsega je bilo konec. V tem trenutku sem se spomnila na dan in dneve poprej, na srečne ure, smeh, nežnost med nama - na čudovite trenutke v Ritzu, ko me je Dodi vprašal in sem rekla da.

    V minutah in urah po nesreči, ko je čas še igral svojo vlogo, sem hodila v telo notri in ven. Nekako sem hotela pomagati zdravnikom in ambulanti - celo sedaj sem jih hotela osrečiti s tem, da bi videli, kako sem se premaknila; hotela sem jih navdati z malo upanja. Enemu od njih sem povedala o svoji nosečnosti - in videla sem njegov izraz obraza - izraz najglobljega sočutja, kar sem jih kdaj videla na obrazu kakega moškega. Vendar sem hotela oditi, ker sem videla, da je Dodi odšel - on je bil že pri meni - potem je prišel trenutek oklevanja in vprašanja, ali naj se povrnem; vendar sem pomislila na vse posledice, tudi na posledico, da bi morala zapustiti Dodija. Tega pa nisem hotela - in ko je prišla luč, sem bila čisto pri zavesti; vse je bilo popolno. Zapustila sem se.


    Diana - tako rada bi še nekaj povedala (7)

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Diana - tako rada bi še...
  • Diana - tako rada bi še...
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Duhovna rast

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20040522162849408

    No trackback comments for this entry.
    Diana - tako rada bi še nekaj povedala (6) | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,48 seconds