Angelika je bila posebnež že od majhnih nog. Nikoli se ni hotela igrati s punčkami, ampak vedno le s fantki. Pridružila se je starejšemu bratu in sosedovim fantom pri igrah. Najbolj pogosta je bila igrica "partizani in Nemci". Takrat se je podila s fanti po hribih, vedno pa je dobila le najslabšo leseno puško, saj je bila vendar punčka. Vendar pa je to ni pretirano motilo, saj ji je bilo najbolj pomembno, da je lahko sodelovala pri fantovskih igrah. Dekletcu je to ogromno pomenilo, saj se je tako počutila bolj pomembno.

Težavice so nastopile pri vstopu v osnovno šolo, saj se z dekleti nekako ni znašla. Vajena je bila fantovskega vpitja okoli sebe, naletela pa je le na razvajene mamine punčke. Njena najboljša prijateljica je bila Rozika, s katero je hodila skupaj v šolo.

Rozika je imela navado, da je celo pot čebljala: "Veš, pri nas doma smo pa kupili novo kravo, ki ji je ime Lizika. Zelo rada jo božam in se igram z njo..." Angelikine misli so bile čisto proč. Razmišljala je, kako bi se podila s fanti po hribih, kako bi raziskovala staro podstrešje, kaj neki se nahaja v tisti stari hiši, kjer stanuje le še stara mama in kjer so se nekoč menda podili duhovi...


Angelika je potem odrasla. Vse življenje je nekaj raziskovala in se ukvarjala s pojavi, ki so bili njeni okolici na podeželju skrivnostni. Nekoč se je odpravila na tek do hiške svojega očeta. Vsi so začudeno gledali za njo in spraševali njeno mamo: "Kam pa teče tvoja Angelika, saj v tisti hiši ni vendar nikogar več ?" Mama je samo skomignila z rameni in se nasmehnila sama pri sebi: "Ona že ve kam teče. Teče svoji poti nasproti."

Angelika je imela tudi navado, da je hodila meditirat v bližnji gozd. To je bilo za vaške gospe sploh nekaj nezaslišanega. "Kaj si pa ta punca vendar misli, da sedi tam na štoru in gleda v zrak ter nekaj momlja pri sebi ? Vsekakor je potrebna temeljitega pregleda," so modrovale domačinke.


Čeprav jo je imela okolica za malo noro, je Angelika dokazala, da je njena norost pozitivna. Imela je prijatelje, s katerimi je skupaj študirala. Po študiju je nekaj let preživela v dolgočasni državni službi. Tam njeni ustvarjalnosti niso pustili prosto pot, zato se je odločila za korenit preobrat v svojem življenju. Odprla je svoje podjetje, katere dejavnost je pomoč ljudem v stiski in reševanje medsebojnih odnosov.

Zanimivo pri Angelikini zgodbi je, da ima največ strank z okolja, kjer so jo imeli v otroštvu za malo prismuknjeno.


Angelika pa se pri sebi samo smehlja in si misli: "Dobro je biti nor ob pravem času in na pravem mestu!"


Nataša Konečnik Vidmar