Sonce počasi vabi svetlobo z neba.
Večer se mirno plazi skozi borovje v vas.
Počivam na ležalniku na terasi.
Mir je.
V vasi, in v meni tudi.



Mačka mi zleze v naročje, me pogleda v oči in tiho zamijavka.
Nalahko položim roko na njeno mehko dlako in jo pobožam.

Tako počivava.
Mačka in jaz.
Moja roka nežno polzi po njeni dlaki.
Obe uživava.
V prijetnem večeru, v božanju, v miru…

Všeč mi je občutek gibkega mačjega telesa pod mojo roko.
Hvaležna sem ji,
da mi dovoli udejaniti mojo potrebo po dotiku in božanju.

In pomislim:
Katera od naju dveh je tista, ki daje?
In katera je tista, ki prejema?

In v tihem zaupanju postajava eno z mirom,
z večerom, ki se plazi v vas,
in z božanjem…

Včeraj sem znova zrla v nebo, ker so napovedovali zvezdne utrinke...
In v mislih sem bila pri prijatelju, ki si tako iskreno želi, da bi ga imel nekdo rad, a istočasno misli, da si tega ne zasluži in da je beda, to njegovo življenje.
Povedal mi je, da ga je pustilo dekle, ki jo ima noro rad in čutila sem, kako ga to boli...

Ko sem tako opazovala zvezde, sem iz srca poslala v Nebo iskreno željo zanj in prošnjo... da se mu zgodi Ljubezen, ker jo resnično zasluži...
in ker je izgubil upanje, sem rekla, da bom jaz verjela vanj...

In istočasno se mi je javila misel, ne vem od kod: kaj pa ti ?
Ali si upaš želeti isto?
Rekla sem si; pa saj sem želela zanj, jaz tega ne potrebujem tako zelo in nisem čisto prepričana zase...

In nato je nebo isti hip preletel čudovit utrinek... le eden, samcat, edin...
Potem se je pooblačilo in le ena zvezda je sijala skozi oblake...
Prižgala sem cigareto in jo opazovala in razmišljala.
Znova sva se srečali... ti in jaz
kot bi mi hotela pokazati da je še vedno tu, kljub oblačnosti in dvomom, ki me včasih razjedajo-
Kot da mi govori... veš, vedno sem in bom tu.
In znova sva lahko Eno, če boš želela.

Objel me je mir, ki ga že nekaj časa nisem občutila...

In čudno, magično...
Naslednji dan sem ujela utrinek... v svoje srce...
Utrinek le za kratek hip preleti nebo...
ali naj ga obdržim le za trenutek... ali naj ga spustim...
pa saj je življenje res sestavljeno le iz trenutkov...

ARELENA

Nisem slišala tvojih molčečih besed,
ki si jih izrekel vase.
Nisem te slišala in videla,
ko te je neslo razprto jadro
v tvoje tišine,
v notranjost samega sebe.
Nisem zaznala, ko je čoln zdrsnil
na gladini tvoje duše.
Nisem čutila, ko je svetloba
zarisovala žarke v tebi
in kako se je razraščala
tvoja zelena površina.
Nisem bila ob tebi,
ko je udarec padel nate,
da bi ti podala roko.
Ob tebi sem bila
le ko si letel
in se za trenutek ustavil.

...o0o...

Od 16. avgusta, dalje lahko dijaki, vajenci in študentje višjih šol zaprosijo za subvencijo k ceni mesečne vozovnice, ki jo je vpeljal pravilnik o subvencioniranju mesečnih vozovnic. Med osnovni kriteriji za dodelitev subvencije so socialni položaj, oddaljenost kraja bivanja od kraja šolanja in možnost bivanja v dijaškem domu, znesek subvencije za posameznega upravičenca pa se določi na podlagi bruto mesečnega dohodka na družinskega člana v odstotkih od povprečne bruto plače na zaposlenega v Sloveniji. Obrazec za oddajo vloge pa je že na voljo na spletni strani šolskega ministrstva

Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem XII./XIII. (1. del)

Čez dva dni sem šla sama v Zagreb in to z vlakom. Topel in sončen dan je bil, blagoslovljen z vsemi ljudmi, ki sem jih srečala. Na vrhu hiše ob parku kralja Maksimiljana sem zagledala velikega angela z odprtimi krili in z visoko dvignjeno roko. Zahvalila sem se za pozdrav in najraje bi mu pomahala. Zagreb je zelo lepo mesto. Kakšno uro sem prebila v katedrali. Želela sem se pogovoriti z Marijo in Jezusom in začutila, da me način, ki sem ga navajena, ne izpolnjuje več, ne morem se več pogovarjati z Bogom zunaj sebe. Potem sem napisala svojo izbiro glede današnjega zdravljenja. Odločila sem se za uravnovešanje moje telesne, čustvene pa mentalne in duhovnih ravni. Nekaj minut sem posedela na klopi v parku pred Zoranovim blokom in se spomnila na oči.

Ko že delava, Jezus Kristus, hvala, ker mi zdraviš oči. Dioptrijo + 0,5 in tiso mrežo, ki sem jo kot niti začela videvati v Nepalu leta 95. Če že ozdravljam, potem urediva še to, in hvala.

Kje imate hči? je najprej vprašal Zoran in pomežiknil. Oba sva bila dobre volje oz. jaz sem bila bolj sproščena, bolj odprta. Spet me je sprehajal sem in tja, ko sem pomislila: Oči, Jezus, oči. In Zoran je rekel: Odprite oči. Tako sem ga gledala, on pa je mižal in pod vekami strmel nekam mimo mene v tla. Potem je oči odprl in gledala sva se čisto od blizu. Čudila sem se, da ima rjave in ne prav temne oči. Kakšne čudne oči imate… je rekel.
Čudne? sem bila presenečna.
Ja, oranžne… je rekel.

Julijsko leto 2004 Vstanem ob 3.45. Ob 4.15 sem že v avtu. Med vožnjo poslušam radio. Vprašujem se ali se napovedovalki malce trga? Še ena pozitivka? Poleg svojega napovedovanja bere poezijo Hafiza. Ali ima v današnjem času na radiu že vsakdo lahko svoje interemezze, ali pa je res dogovorjeno z urednikom? Vprašujem se, le kaj jih vodi? Čeprav od zadaj ni videti slabega namena.

Tik ob Podbrezju začutim v določenem pasu energijo. Potem se prekine. Energija je nato še bolj zaznavna, ko se peljem mimo Brezij. Pred šesto uro pridem čez Korensko sedlo. Pot do Marije sedem studencev iščem. Zavijem na makadamsko pot na levo. Kakšnih dvesto metrov nižje se po jutranji rosi sprehaja srna.

Po kakšnem kilometru vožnje pridem po poti do ograde, ki označuje zasebno lastništvo. Zaklenjeno. Zapeljem se nazaj na glavno cesto in poskušam skozi vas. Po asfaltu pridem skozi vas, ob potoku navzgor po makadamu in zopet naletim na ograjo oziroma improvizirani vhod, kjer te zaustavita dve ribiški palici in opozorilo v nemščini. Zopet zasebno lastništvo? Stopim iz avtomobila, cerkev se nikjer ne vidi.Le kam se je skrila?

iz knjige Boža Rustja

GRADITI ZA PRIHODNOST

Živel je bogat človek, ki je rad delal dobro. Nekega dne je opazil, v kakšni revščini živi ubog tesar. Bogataš ga je poklical k sebi in mu zaupal gradnjo imenitne hiše. Rekel mu je, naj uporablja najboljše gradivo in povabi k delu najboljše mojstre. Sam odhaja na potovanje in upa, da bo hiša končana, ko se vrne.


Tesar je skoparil pri gradivu, delo zaupal nemarnim delavcem, ki jih je slabo plačeval, njihove napake pa je prekrival z oblogami in barvami.

Ko se je bogati mož vrnil, mu je tesar prinesel ključ od nove hiše. Bogataš pa mu je ključe vrnil in dejal:

»To hišo sem dal zgraditi zate. Poklanjam jo tebi in tvoji družini.«

V prihodnjih letih je tesar močno obžaloval, ker je goljufal samega sebe.

»Ko bi bil vedel,« si je govoril,«da hišo gradim zase!«

Včasih sem vedela, da živim, ker so drugi tudi rekli, da pač vsak živi. Danes pa ločim stanje kdaj živim in kdaj ne. Ljudje, ki ne živijo, životarijo, svojega življenja niso osmislili in le bivajo in hitijo. Ne govorijo in ne razmišljajo o stvareh, situacijah in nesrečah, da imajo nek pomen, da ima vsaka stvar, dogodek in situacija svoj pomen, neko sporočilo, ki nam je namenjeno.

Ko smo v isti energiji vesolja, ko se stapljamo na frekvenci božanskega, sprejemamo in oddajamo energijo, ter koristimo skupnosti. Energija se množi, vpliva v povratni obliki na nas, dobivamo enako energijo za naš obstoj.

Mi, ki živimo, jo čutimo in zaznavamo, drugi ne vedo, ne verjamejo in se o tem ne pogovarjajo….
Govorimo isti jezik, pa je prav vseeno kako ga pojmujemo, pomembno je, da se razumemo - saj smo na isti frekvenci.

Pred leti sem imela partnerja, s katerim nisva našla pravega jezika. Pogovarjala sva se lahko samo vsakdanje stvari. Imela sem občutek, da me ljudje sicer razumejo, da je z menoj vse vredu, a ta človek me ni razumel, ko sem mu želela povedati nekaj kar je nekoliko več kot "vsakdanje".

Prav, sem si mislila, sprejela ga takega kot je in čas je prinesel svoje. Nič mi ni bilo potrebno narediti, kar samo se je zgodilo. Vedela sem, da se o duhovnih stvareh, o smislu življenja, o božanskih načrtih, ipd. stvari, z njim nisem imela nič za pogovarjati.

Tukaj se boste počasi, korak za korakom naučili sanjati lucidno. Korake bomo jemali počasi, po delih, tako da boste vsi obvladali vse potrebno za prehod na naslednji korak.

Prvi korak: spominjanje in zapisovanje sanj

Spominjanje sanj

Prvi pogoj, da se lahko začnemo ubadati z lucidnimi sanjami je ta, da se zjutraj, ko se zbudimo, sploh spominjamo kaj smo preteklo noč sanjali.

Veliko ljudi reče, da sploh ne sanja. To seveda ne drži. Dokazano je, da vsakdo izmed nas vsako noč velikokrat sanja. Eni se teh sanj pač enostavno ne spominjajo. Ker so tudi lucidne sanje, na koncu koncev še vedno le sanje, tudi njih, prav tako kot navadne sanje lahko pozabimo. In če sanjamo lucidno in se tega ne spominjamo, nismo dosegli nič. Še več, zelo možno je, da smo v našem nočnem življenju večkrat sanjali lucidno a smo to enostavno pozabili. Pomembno je, da se vsako jutro spominjamo vsaj nekaj sanj!

Igor Kononenko

Alan Watts (1915-1973)
Teolog, mistični filozof in duhovni učitelj

Rodil se je v Angliji. Zgodaj se je začel zanimati za duhovne vede. Zelo so ga pritegnile vzhodne duhovne tradicije. Že pri dvajsetih letih je napisal prvo knjigo »Duh Zena«. Po poroki se je leta 1938 preselil v ZDA. Magistriral je iz teologije in nekaj časa deloval kot duhovnik anglikanske cerkve. Napisal je več kot 25 knjig, veliko je potoval in predaval ter bil aktivno prisoten v javnosti preko medijev. Primerjal je krščanstvo z vzhodnjaškimi tradicijami hinduizma, budizma, taoizma in zena. Zaslovel je kot eden vodilnih zahodnih razlagalcev vzhodnjaške filozofije. Bil je sodelavec več univerz, dekan Ameriške akademije za azijske študije v San Franciscu ter svetovalec za psihiatrične inštitucije in bolnice.

Poglavitno sporočilo Alana Wattsa je, da je »jaz«, »sebstvo«, »ego«, »osebnost« iluzija, ki je tudi glavni vzrok za notranji nemir, strah, napetost in sploh vse težave našega življenja. Ne čutimo se povezani s celim vesoljem in se omejimo s kožo našega telesa, ker smo v našem umu ustvarili abstraktno idejo o sebi. Ko se začnemo posvečati iskanju samega sebe, se iskreno sprašujemo »kdo sem jaz?«, začnemo podirati zidove ega, plast za plastjo, dokler na koncu ne pridemo do niča, praznine. Takrat se zavemo, da smo neločljivo povezani z vsem kar obstaja, smo hkrati telo in zemlja, na kateri telo stoji, hkrati pljuča in zrak, ki ga dihamo, hkrati koža in sončna svetloba, ki sije na nas, hkrati množica celic našega telesa kot tudi množica ozvezdij in galaksij v vesolju. Ko se ego razblini, je individualnost nepotrebna, kot postanejo smešna in nepotrebna preštevilna vprašanja, ki si jih postavlja razum, osebnost (»persona« = maska) odpade in zaživimo v sedanjem trenutku v popolni harmoniji z vsem vesoljem.

Bernarda Pavko Prava

Smeh vzpostavlja ravnotežje. Smeh me vedno poravna, ha-ha mi vibrira v prsnem košu in tako zdravi srce, še intenzivnejši smeh pa skoraj v krču zelo dobro de želodcu in bližnjim organom. Za enega redkih krčev gre, ki telesu res dobro de, čeprav zraven loviš sapo - tak smeh se po mojih občutkih iz prsnega koša preseli navzdol. In če si pri tem pomislila na orgazem, ne, danes ne bo besede o tem.

Ljubljano smo v zadnjih letih zelo polepšali in v poletnih sončnih večerih je njen stari del čaroben. In v dnevih prireditev pouličnih gledališč zelo vesel. Zelo zelo vesel. Če človek sam ni (preveč) zagrenjen. Ampak na Čopovi smo bili lani vsi veseli, celo nerazpoloženi so se zasmejali. Trem Kupidom. Trem moškim v kratkih belih krilcih s poudarjenimi očmi, z rdečimi ustnicami in lički.

Trije umetniki so s svojo pantomimo, z loki in puščicami po centru naše prestolnice mladim in starim v vlogi ljubezni sejali dobro voljo. Našobljene ustnice, pomenljivi pogledi in kretnje so tu in tam človeka, ki so ga obstopili, spravile v zadrego, nekatere opazujoče vmes in na koncu vse pa v smeh. Nekatere v salve in v krče smeha. Starejša gospa si je z zanimanjem ogledovala eno od izložb in ko so se kot bi padli z neba, znašli ob njej, se je ne da bi jim dala kanček pozornosti, premaknila k drugi. Pa se je en Kupid ulegel na trebuh prednjo in zvonil z nogami, drugi jo je skoraj ovil in tretji se je obesil na bližnji drog in ji poljubljal zrak nad glavo. In prej resna gospa se je potem odprla nepričakovanemu zdravilu in se zasmejala.

Do danes bi države članice Evropske unije morale v nacionalno zakonodajo prenesti določbe dveh direktiv, ki urejata odlaganje električnih in elektronskih odpadkov. Z njima želi EU zagotoviti, da ljudje obrabljenih električnih in elektronskih izdelkov ne bi preprosto metali stran, temveč bi poskrbeli za ustrezno reciklažo. Do predpisanega roka je to področje v nacionalni zakonodaji ustrezno uredila le Grčija, je sporočila Evropska komisija.

Trenutno večina tovrstnih odpadkov - med njimi so televizijski sprejemniki, pralni stroji, mobilni telefoni in klimatske naprave - konča na javnih odlagališčih, kjer jih nato bodisi zasujejo bodisi sežgejo. Zaradi nevarne vsebine pa s takšnim ravnanjem v okolje izhajajo strupi, ki, ne le da onesnažujejo zrak, vodo in prst, temveč vplivajo tudi na zdravje prebivalstva.

RTV SLO 1
Oddaja: Na vrtu
Novinarka: Angela Pajnkiher Prem
Gost: Mirza Terzimehič
Datum predvajanja oddaje: 31. 7. 2004


Feng Shui na vrtu

I. del

Angela: Drage gledalke, cenjeni gledalci lepo pozdravljeni. O Feng Shui smo v naših oddajah že spregovorili. Tokrat pa nekaj več o urejanju vhoda v hišo, po načelih te starodavne veščine. Zakaj je vhod v hišo tako pomemben?

Mirza: Lahko rečem, da je Feng Shui zelo pomemben tudi pri vhodu na samo parcelo. Tu je smiselno uporabiti modrost. Da ločimo zunanji svet, to je cesto v našem primeru, od notranjega, ki je naš intimni bivalni prostor. In to je možno lepo urediti. Tako da postavimo, recimo v en kot vhoda na parcelo kamniti kip leva. In v drugi kot vhoda postavimo drugega leva.

Lev je izvor energije, ki je potrebna, da zaščiti vsako gospodinjstvo. Je simbol energije in vrednosti. Velja za izjemno dobre zaščitnike bivališč. Varuje pred demoni in zloveščimi duhovi. Deluje zaščitniško, ne glede na to ali mi verjamemo v to ali ne.

Torej, začnemo pri vhodu na parcelo, da jo najprej zaščitimo.
Feng Shui nasvet je, da naredimo rahlo ukrivljeno potko do glavnega vhoda v hišo, do glavnih vrat, v obliki črke »S« ali pa polkroga. Zelo pomembno je, da se izogibamo ravni potki. To je neugoden Feng Shui.

Angel Tobi in Nova zemlja - Shaumbra simptomi

Bernarda Pavko Prava

TI USTVARJAŠ NOVO ENERGIJO

Šaumbra, ni nekaj malega biti prvi v Novi Energiji! Čudovite spremembe v tebi opazujemo!
To! si rekla, ko je Metatron vprašal, če si se pripravljena osvoboditi stvari, ki so te držale nazaj.
Ja, Duh, samo tole mi moraš dati, ste rekli nekateri! In to je v redu. Slišati moramo, kaj potrebujete na Zemlji. In tvoje bitje, tvoja duša morata tudi slišati. Bala si se prositi za stvari, a danes je vsega dovolj za vsakogar. Zate je pomembno, da poveš, kaj bi rad. Morda ti tega ne bomo dostavili materialno, gotovo pa energijsko in v ljubezni! Povej, če potrebuješ ljubezen, če potrebuješ sočutje. In daj si vedeti, da potrebuješ obilje! Ne omejuj se s količinami ali časom! Preprosto oddaj vibracijo, da je čas za te človeške stvari, za čustva, za duhovne stvari. In dostavili ti jih bomo. To je del fizike Nove energije: Vse pride k tebi.

Vsaka želja;
je bila,
je še,
in še vedno bo;
IZPOLNJENA.
Vsaka želja.



Bolj ko smo zbližani s to željo,
prej bo izpolnjena.

V vsaki želji biva seme. V tem semenu
so zapisani zakoni izpolnitve.
Ti vibrirajo določeno frekvenco. Slej ko prej,
bodo te frekvence zajele tisti segment bitja,
v katerem bo želja izpolnjena. Zato;
pazi se, kaj si želiš.

Obstaja želja vseh želja.

Če se že sprašuješ, katera želja je ta,
naj ti povem le, da je izpolnitev že napol
tvoja.

Vse se mora zgoditi tako, kot se mora.
Drugače se ne more.

Bernarda Pavko Prava

PERO .... SNOVANJE POGODB IZ PLANA “B”

Steve: Skupna značilnost ljudi je iskanje pogodb iz plana B. Karmični plan A nam je dal zelo določene vloge Igre, zdaj pa čutimo vlek stran od njih, ne da bi vedeli kaj plan B je. Z naraščanjem naše moči prihaja tudi odgovornost. Drugi val opolnomočenja nam preprosto polaga v naročje odgovornost za nove pogodbe. Dosti ljudi je te iste informacije posejalo pred leti, preden so postale popularne, pa je danes videti, da so zgubili občutek za smer. In videti ni pošteno, da zdaj žanjejo drugi.
Skupina pravi, da je to človeško razmišljanje. Možen je bil samo ta način. Njihova skupna lastnost je, da zdaj ne vedo, kam naprej, kot da bi že prej izpolnili svoje pogodbe plana B in zdaj čakajo na naslednjo priložnost. Drugi čutijo močan vlek v plan B - dvignili so svojo vibracijo do ravni, ki se ne sklada več z vibracijo dela, ki so ga opravljali do zdaj. Čutijo, da ga morajo zapustiti in se premakniti v nekaj, kar jih bo hranilo.

Smo v Drugem valu opolnomočenja, še ne polno navajeni na načine delovanja tega procesa. Zato se čutimo zataknjeni. Nosimo več svoje moči, stik z višjim jazom je višji kot kadarkoli in odgovorni smo za pisanje svojih scenarijev. Vedno smo jih sami pisali, vendar ne s te strani tančice. Te vrste so za vse, ki čutijo klic in se sprašujejo: Kaj zdaj?

Razgreta in vrtoglava poletna vročina
na zapuščenih poljih majčkeno posmehljivo
z ovenelo cvetko v laseh jo tolaži,
ko v zibajočem morskem valu užitka,
toplo obžarjena, s slastjo radosti čaka,
da zasliši udarec opoldanske ure
in se začarana prepusti nemirnemu vetru
na plaži tik pod zenitom sončne pripeke
in čaka, in čaka ... Nanj.

Prebivalki lunine svetlobe se točno ob dvanajsti
upornost prečute noči spoji z njegovim duhom obljub.
Glasno šumeče se po njej pretakajo čustva veselja,
ko oblečena in zasanjana še v njegove obljube
ob teži mimoidočih oblakov na nebu vzdihuje.
Ti prijezdijo mimo v ritmu slasti, neprizadeto,
napol lahkoživo, nad dremežem poželjivo,
za osvežitev čutov izmuzljivega časa ljubezni.

Ko se skoz razpoke neba ulije ploha iz oblakov,
ki vedno drugačni krožijo po osamljenih poteh,
zamišljeno v njej vzvalovi vsa kri in zagori
pod kopalkami, ki jih je zmočil njen znoj.
Ko se sebe dotakne, zažubori studenec v njej
v obroču avre, obdane s čarno snovjo,
v kateri plavajo solze dežja in iskre slasti.
Vsa prosojna je vlaga njenih skrbi v oceanu počitka.
Zakoličena v sebi spije stekleničko mineralne vode
in zamomlja: "Oh, kakšna poletna vročina, oh,
te goreče sledi, zakaj ga še ni?"

Sreča je naša mati,
nesreča naša vzgojiteljica.
(Montesquieu)

Kakšna je tvoja vizija za danes,
za jutri,
za mesec,
za leto,
za pet, ali deset let?

Vizija za celo življenje?

In končno tvoja vizija za takrat,
ko boš obnemogel
in odvisen od tuje pomoči?

Kakšna je tvoja vizija za tvojo smrt,
za tvoj prehod na oni svet?
Kaj bi rad dosegel čez pet, ali deset let?

V Mozirskem gaju se pospešeno pripravljajo na odprtje tradicionalne avgustovske razstave Poletje skozi cvetje, ki bo zaživela v četrtek. Hortikulturno društvo Mozirje je kot organizator razstave, ki bo na ogled do 22. avgusta, letos prvič navdušilo slovenske vrtnarje, proizvajalce cvetja, da so pripravili nasaditve cvetja v različne posode, ki bodo postavljene na ogled v gaju. Po besedah predstavnika Mozirskega gaja Boža Plesca želijo na ta način obiskovalcem pokazati nove trende o nasaditvah na balkone in v posode.

Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem XI./XII. (1. del)

Z mamo sva bili v Krškem. Življenje tudi strica v stanju težkega bolnika uporablja za sporočila, ki jih potrebujeva. Ko sva odhajali, mi je rekel: Spomni se me in še pridi! ?!? Spomni se me in še pridi? To niso besede, ki bi jih on uporabil, res ne. V dihanju Kristusove zavesti se resnično tu in tam spomnim in diham Živo Ljubezen skozenj. Spomni se me…
Univerzum mi je tako sporočil, da dihanje najvišje svetlobe skozi človeka deluje bolj, kot sem res verjela.

Po duhovnih vajah v Kančevcih mojemu nočnemu zbujanju in dihanju Kristusove zavesti pravim "nočna straža". Po vrnitvi domov spet stražim. Po nočnem dihanju sem kokreirala spanec zdravljenja. Ker je bilo hladno, sem zaspala s prekrižanima rokama na prsih. Do jutra sem se dvakrat v polsnu zavedla, da me tvorbica v levi dojki boli. Natanko tako, kot me je bolela, ko sem spala s steklenico vode, ki jo je obdelal g. Štefan. Zdraviš sama sebe, je prišel odgovor. To si kokreirala.

Vse je prav, ko se zgodi,
vse je prav, tudi če se stemni.
Prav je, če sije sonce na ljudi,
da jim daje ljubezen in moči.

Energijo in moč svetlobe dobi,
vsak, ki zavestno pošteno živi.
Dobi tudi temo in mrak,
da se spočije ali pade v znak.

Pasti potrebno je, da se zbudiš,
ljubezen dobiš, ko vse izgubiš.
Tisto pravo, ki ni v stvareh,
ampak v srcu vseh ljudeh.

Bog se nahaja v srcih nas vseh,
prepoznajmo ga, vidi se ga v očeh.
Ko se ljubezen iskri iz srca,
lahko v bližnjemu prepoznamo Boga.