Včeraj sem znova zrla v nebo, ker so napovedovali zvezdne utrinke...
In v mislih sem bila pri prijatelju, ki si tako iskreno želi, da bi ga imel nekdo rad, a istočasno misli, da si tega ne zasluži in da je beda, to njegovo življenje.
Povedal mi je, da ga je pustilo dekle, ki jo ima noro rad in čutila sem, kako ga to boli...

Ko sem tako opazovala zvezde, sem iz srca poslala v Nebo iskreno željo zanj in prošnjo... da se mu zgodi Ljubezen, ker jo resnično zasluži...
in ker je izgubil upanje, sem rekla, da bom jaz verjela vanj...

In istočasno se mi je javila misel, ne vem od kod: kaj pa ti ?
Ali si upaš želeti isto?
Rekla sem si; pa saj sem želela zanj, jaz tega ne potrebujem tako zelo in nisem čisto prepričana zase...

In nato je nebo isti hip preletel čudovit utrinek... le eden, samcat, edin...
Potem se je pooblačilo in le ena zvezda je sijala skozi oblake...
Prižgala sem cigareto in jo opazovala in razmišljala.
Znova sva se srečali... ti in jaz
kot bi mi hotela pokazati da je še vedno tu, kljub oblačnosti in dvomom, ki me včasih razjedajo-
Kot da mi govori... veš, vedno sem in bom tu.
In znova sva lahko Eno, če boš želela.

Objel me je mir, ki ga že nekaj časa nisem občutila...

In čudno, magično...
Naslednji dan sem ujela utrinek... v svoje srce...
Utrinek le za kratek hip preleti nebo...
ali naj ga obdržim le za trenutek... ali naj ga spustim...
pa saj je življenje res sestavljeno le iz trenutkov...

ARELENA