Včasih sem vedela, da živim, ker so drugi tudi rekli, da pač vsak živi. Danes pa ločim stanje kdaj živim in kdaj ne. Ljudje, ki ne živijo, životarijo, svojega življenja niso osmislili in le bivajo in hitijo. Ne govorijo in ne razmišljajo o stvareh, situacijah in nesrečah, da imajo nek pomen, da ima vsaka stvar, dogodek in situacija svoj pomen, neko sporočilo, ki nam je namenjeno.

Ko smo v isti energiji vesolja, ko se stapljamo na frekvenci božanskega, sprejemamo in oddajamo energijo, ter koristimo skupnosti. Energija se množi, vpliva v povratni obliki na nas, dobivamo enako energijo za naš obstoj.

Mi, ki živimo, jo čutimo in zaznavamo, drugi ne vedo, ne verjamejo in se o tem ne pogovarjajo….
Govorimo isti jezik, pa je prav vseeno kako ga pojmujemo, pomembno je, da se razumemo - saj smo na isti frekvenci.

Pred leti sem imela partnerja, s katerim nisva našla pravega jezika. Pogovarjala sva se lahko samo vsakdanje stvari. Imela sem občutek, da me ljudje sicer razumejo, da je z menoj vse vredu, a ta človek me ni razumel, ko sem mu želela povedati nekaj kar je nekoliko več kot "vsakdanje".

Prav, sem si mislila, sprejela ga takega kot je in čas je prinesel svoje. Nič mi ni bilo potrebno narediti, kar samo se je zgodilo. Vedela sem, da se o duhovnih stvareh, o smislu življenja, o božanskih načrtih, ipd. stvari, z njim nisem imela nič za pogovarjati.

Pravim, da nisem nič naredila. Naredilo se je, da se je prijateljica zaljubila v njega, onadva sta se pa imela veliko za "pogovarjati" in bila sta na isti frekvenci. Odšel je z njo…….meni so se zaprla vrata, a odprla so se mi takoj druga. Vpogled v smisel stvari, smisel vzroka in posledice, božji načrt, možnost, ki mi jo je Bog poslal, da se razvijam v svojem življenju. Materialnih stvari imam dovolj, duhovnih pa ni nikoli. Imam možnost, da se razvijam, spoznavam sebi podobne ljudi in se družim z njimi, ter izmenjujem mnenja in izkušnje. Spet me vsi razumejo, saj sem med sebi enakimi, na isti frekvenci.

Ko gledam takole na nazaj na ta ali kakšen drug dogodek v mojem življenju, se je vedno zgodilo tako, kot je prav. Tako, da sem imela možnosti, nešteto možnost, katere sem včasih izkoristila, včasih pa, da sem se iz njih kaj naučila in naredila korak naprej.
Sedaj nisem več žalostna, če me zapusti nekdo, ki ga imam rada, še vedno ga bom imela, le da sedaj razumem, da je tako prav in, da me čaka nekaj več, nekaj lepšega, pa še možnost, ki se mi ponuja, jo sprejmem z odprtimi rokami in "srcem" seveda.


Živim, ker vem, čutim in se zavem vsakega trenutka. Moja pa je izbira, ali sprejmem, kar se mi ponuja ali izpustim in prepustim prostemu teku. Moja je tudi izbira ali se bom iz določene situacije kaj naučila - če se ne bom, vem, da bom ponavljala, kakor popravni izpit in takrat, če bom to prepoznala, bom, vsaj upam naredila kot je prav.

Pride tudi čas, ko gre kar mimo mene, ampak tudi to mora biti. Tudi to, da prepoznam situacijo, da bo to stanje ostalo čim manjkrat in da bom, kar se da se zavedla trenutka, saj pomeni trenutek zavedanja - bivanje v večnosti brez prostora in časa. Dovolim temo, da vidim iz nje svetlobo. Sprejemam situacije, v katerih se znajdem, saj zaupam, da me Bog vodi po poteh, ki so strma in zahtevna, vendar le toliko, kolikor zmorem in toliko, da se iz njih kaj naučim.