Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem XIII. (1. del)

Po zadnjem srečanju pri Zoranu so moje meditacije drugačne. Zjutraj sem doživela nekaj podobnega pokrajini, nad katero sem dvignjena. Pokrajina ni živa ne sončna ne temna, samo je. Jaz sem ogromna in povsod, tu zgoraj. Kje si potem ti, Mihael? Tole ni najina oz. tvoja energija kot sem jo navajena. Pojavijo se misli v zvezi z mojimi jesenskimi predavanji, celo naslove dobim. Ja! rečem tej ideji, vendar me še bolj vleče tale energija. Zamižim še noter v glavi. Vprašanje Mihaelu ponovim v zgornjem trikotniku glave, odprem velika angelska krila in se spomnim Zoranovega razpetega Kristusa. Premaknem se v spodnji trikotnik vratu, v prostor med ušesi in Adamovim jabolkom in poslušam.

Mir je, ista scena nad sceno mirne pokrajine, v katero posije žarek z leve. Precej tanek je, pa jasen in močan. Malo temnejše postave stopajo po žarku. Ko skušam ugotoviti, če stopajo proti meni ali proti viru, ugotovim, da stopajo na mestu. Na mestu stopajo. Vendar stopajo. Enega nekaj kot podre na tla, drugi stopajo naprej, še vedno na mestu. Ni jih veliko, štirje so. Val svetlobe odpre levo stran obzorja, vse se razsvetli z ostanki mraka na robovih in razkrije se več ljudi, ki vstajajo v svetlobo, zbujajo se, počasi se dvigajo. Nekaj jih veselo skače, nekateri v postelji mežikajo v svetlobo in nekdo se z odejo pokrije čez glavo. (Mihael, Svaha! Je to film za otroke?) Prisotnost se okrepi in zapečejo oči, ko me polijejo solze.

danes so solze prekrile obraz,
kakor otrok sem,
ki ga peče poraz...

toda jokam za srečo,
za smeh, ko se naslednjič prebudim..
in za mirne misli preden zaspim ..

jokam in mi je lepo,
uživam, čeprav ne vem kako!
hvala, da znam tudi to!

morda se mir v meni naseljuje,
našla sem nekaj na sebi,
kar mojo žalost omejuje!

sedaj bi rada le še slišala tvoj glas
ljubezen, in opazovala tvojo pojavo ...
naj ne premaga me bolezen ...

pogrešam že tvoj objem,
da utopim solzo v njem...
pogrešam te ljubezen !

Sonce je dobilo krila,
v zraku valovijo žarki
in zlat pajčolan kiti nebo.
V zemlji je ohlajena luč
in skoz ptico vzdrhti trenutek.
V žari spi pepel.

Ko se težkih sanj naužije
dušeč sivino v sebi
klije in klije
drobni trs,
ki se po prsti razrašča.

V staro pustolovščino
je uprl pogled.

Se prižiga v predsrčju ogenj,
žveči plamen rožo
in pije mlačen dež.

Tudi ti, tako kot jaz,
si tvoja notranja luč,
ki ni od tega sveta,
ki na tvojem notranjem nebu sveti,
v katero tvoja tema,
niti ne prodre niti je ne zazna.

Nekoč, ki je zdaj, ti bo dano razumeti.

Tudi ti, tako kot jaz,
si tvoja notranja simfonija,
ki ni od tega sveta,
prepletajoča se harmonija,
ki jo noben zunanji trušč,
niti ne preglasi, niti ne zazna.

Nekoč, ki je zdaj, ti bo dano razumeti.

Nekoč je prišel v mesto prerok, da bi spreobrnil tamkajšnje prebivalce. Sprva so ljudje poslušali njegove pridige, postopoma pa so začeli odpadati, tako da nazadnje ni bilo več žive duše, ki bi še poslušala preroka, ko je govoril.

Nekega dne je prišel mimo popotnik in rekel preroku:

»Zakaj še vedno pridigaš? Ali ne vidiš, da je tvoje poslanstvo brezupno?«

Prerok mu je odvrnil:

»V začetku sem upal, da jih bom spremenil. Zdaj pa vpijem le zato, da jim preprečim, da bi oni spremenili mene.«

Anthony de Mello
Ptičja pesem

Monologi vagine: Dvoumen naslov, ki me je v sobotni noči prikoval k televizijskem ekranu, nima nobene povezave s porno filmi. V TV sporedu je bil označen kot »dokumentarna oddaja«. Prikazuje monologe o vagini, dopolnjene z dokumentarnimi posnetki pogovorov, ki jih je avtorica Eve Ensler opravila s številnimi ženskami po svetu, z ženskami različnih starosti, različnih barv kože in različnih veroizpovedi.

»Na začetku je težko,« pravi Enslerjeva, »potem pa kar ne morejo nehati govoriti.« Posebej zgovorne so bile gospe, starejše od 60 ali 70 let. Doslej jih nihče v življenju ni vprašal nič o njihovi vagini in predstavljajte si, da 73-letna ženska odgovori, da nikoli v življenju ni videla svoje vagine.

Bernarda Pavko Prava

Karkoli mislim ali rečem, me določa. Enako je vsako moje dejanje sporočilo moji okolici "Tole ta trenutek jaz sem!" Vsak moj izraz me razglaša in s tem sproti ustvarja mojo realnost. Posebej se tega zavem pri napisani besedi. Stavki imajo svojo energijo - posamične trditve, duhovna sporočila ali višje resnice seveda tudi. In bolj ko so usklajeni z višjimi vibracijami, bolj učinkoviti so, čistejšo energijo imajo za in pod besedami.

Po dolgem času sem se izogibala. S pojasnilom, da imam danes res še precej dela, jutri pa potujem, sem odklonila ljubeznivo vabilo na klepet, šla v veliki vročini na daljši sprehod v hrib in v trgovino ter pojedla preveč marsičesa. Opravila sem štiri telefonske pogovore, si umila lase in uredila nohte, dalj časa čohala psa, posesala sem in preložila lepo število predmetov po sobah, rada bi še kaj vrgla v pralni stroj… - vse to z energijo povsod zunaj in okrog mene, samo ne v pisanju, ki me vedno poravna. Nisem sedla k računalniku, čeprav vem, da zadnja leta ravno tako najhitreje dobim svojo energijo nazaj.

Intervju za TV SLO 1
Oddaja: Na vrtu
Novinarka: Angela Pajnkiher Prem
Gost: Mirza Terzimehič
Datum predvajanja oddaje: 31. 7. 2004


Feng Shui Na vrtu

II. del

Angela: Pri Feng Shui načelih pa je treba upoštevati tudi, kako uredimo hrbet ali zadnjo stran našega domovanja. In katere so tiste najpomembnejše točke, na katere je treba biti pozoren?

Mirza: Zdaj stojimo na vrtu iz katerega vidimo hrbet hiše. Izkoristimo ta moment, da pokažem na levo stran hiše, ki je pomembna. Energija Zmaja se nahaja v teh drevesih kostanja in jabolka ter grmičevja zadaj. Ampak, potrebno je upoštevati sledeče pravilo: da je drevo, oziroma krošnja oddaljena od hiše najmanj 6 m. Feng Shui nasvet je: oklestiti drevesa, ker so preblizu hiši. Potem bo tudi narejen prostor, ki bo zelo praktičen za potko po travi.

Kot grom si, jesenski prišel,
v moje srce in me prevzel.
Bil si tu in bil si le ti,
s poletnim dnem pa vse zbledi.

Preveč si ponosen bil in boječ,
čeprav le trenutek bil je boleč.
Nič ni od tega več tu ostalo,
vse je minilo, vse je zaspalo.

V srcu te še vedno imam,
rada, še vedno - čeprav je zaman.
Pošiljam pozdrav ti, vroč in poljub,
prosim, naj te ne spravi v obup.

Kot je prišlo, tako je minilo,
se z žarom poletja izgubilo.
Prišlo nazaj ne bo nikoli več,
kaj to pravim - saj je odveč.

Kaj je tvoja fascinacija?

Vesolje je brezpogojno ljubeče in ti bo milostno dalo več tega, nad čemer si fasciniran. Če si želiš, da se neka stvar v tebi odpre ali da se manifestira v tvojem življenju – potem moraš biti očaran nad dejstvom, da je čudovito imeti dostop do te stvari ali sposobnosti. Takrat bo Vesolje videlo, da si navdušen nad tem in ti bo tega dalo več. Če te bolj navdušuje pomanjkanje te stvari ali izkušnje v tvojem življenju, ti bo Vesolje dalo več tega. Če večino svoje pozornosti posvečaš razočaranju in občutkom, ki jih imaš, ker nimaš te stvari – boš imel več razočaranja. Vesolje ti bo milostno dalo več le-tega.

Tvoja pozornost mora biti usmerjena na dejstvo, da ta stvar obstaja, čeprav je videti ravno nasprotno. To je test vere in zaupanja – v Boga, v Vesolje, v tvojega lastnega Duha, v Božanski načrt. Je test ustvarjanja realnosti, da bi videli, če poznaš univerzalna načela; da bi videli, če poznaš svojo Božansko alkimijo; da bi videli, kako se bo, če si nad nečim dovolj močno fasciniran, manifestiralo – dobro ali slabo. To so iniciacije, ki jih moramo opraviti, kajti bližje ko prihajamo nebesom na zemlji, bližje smo trenutni manifestacji, kjer se vsaka misel, vsaka fascinacija v trenutku manifestira. To je naša resnična moč. Naša Resnična narava. Na srečo trenutno nimamo te moči kar kot celotna vrsta, sicer bi bile stvari še bolj zavožene, kot so že, saj so ljudje v splošnem še vedno bolj fascinirani nad pomanjkanjem v svojih življenjih kot pa nad tem, kar že imajo, ali nad tem, kar je dejansko možno.

Prav na smeh mi gre.
Tako si hecen.
Imaš zmečkano srajco
in podrsane hlače.
Tudi lasje se ti danes lepijo,
prepoten si
in si prhanja potreben.

Čevlje imaš blatne.
Skoz luknjo na nogavici
vidim tvojo kožo,
tisto zagorelo kožo,
ki je tako prijetno dišala
po ljubezni in obetih.

Bliža se dan Hubertove maše, ki jo bo Katoliška cerkev v Sloveniji organizirala dne 22.8.2004 z začetkom ob 11.uri na Mašunu pri Postojni. Več informacij o lovsko – kulturni prireditvi dobite na tel. 031/623–053 ali 031/832-596, e –mail: masun01@yahoo.com Gre za mašo v čast zaščitnika lovcev svetega Huberta.
Katoliška cerkev podpira lov na živali. Mnogi duhovniki so aktivni lovci in člani lovskih družin. Eden izmed duhovnikov lovcev je v svoji pridigi pri Hubertovi maši leta 2000 rekel, da je lovstvo poslanstvo, ki jim je zaupano in da morajo biti lovci s srcem ter da je bistveno, da bodo v sebi, v svojem srcu, čutili, da so ravnali prav in da jim vest nima kaj očitati.


Podpora lovu pomeni podporo ubijanju, saj je bistvo lova ubijanje živali. V Sloveniji je bilo npr. v lovnem letu 1999/00 ubitih približno 100.000 živali. V samostojni Sloveniji je bilo pobitih verjetno že okoli 1 milijon živali, samo srn okoli 400.000 - vse to očitno z blagoslovom Katoliške cerkve.

Tvoja modrost je

tvoje prepoznanje

tvoje absolutnosti

v tvojem prehodnem.

stojči Stojan Svet

Bernarda Pavko Prava

ENOST, POLARNOST IN TRI BESEDE RESNICE

Angel Mihael kot Skupina vidimo:
- da iščete potrditev pravilnosti vaše poti
- kako želite jasnejše vodenje, potem pa dvomite
- boje z vašim egom
- kako prevprašujete lastno vrednost
- vse, ki utrujeni od boja hrepenite po vibracijah Doma.
Zaradi tančice ne dojemate svoje prave moči, taka je narava Igre. Po stiku z nami se je samo možno vrniti v dan z globoko v bitje vsajenimi občutki Doma. Ponujamo vam občutke in vibracije Doma – napolnite svoje skodelice in dovolite, da te vibracije najdejo pot v vse, kar delate in govorite; naj bo vibracija Doma del vsakega giba na IP.
Radi bi vam ponudili globje razumevanje Igre, ki ste jo napisali. Vašo pravo naravo vam lahko predamo v treh besedah, vendar jih zaradi tančice ne boste polno dojeli, zato bomo povišali perspektivo.

Igra na Zemlji je vaja spominjanja. Od začetka Big Banga se vse stalno širi. Začelo se je kot edinost, ki vam je najbliže kot zaključen izraz Enosti – izjemna gostota ednine (Boga) v končnem stanju. V neskončnem stanju Bog lahko dela vse, razen proučuje sebe. To je motivacija za to razširjanje, za začetek vseh stvari, začetek vaše dimenzije. Neskončno bivanje ni v istem prostoru in času kot vi. Da je Bog spremenil obliko, da je postal končen, je moral nujno SPREMENITI DIMENZIJO, se premakniti iz neskončnosti v končnost. 1D se je premaknila v 3D.

Sonce počasi vabi svetlobo z neba.
Večer se mirno plazi skozi borovje v vas.
Počivam na ležalniku na terasi.
Mir je.
V vasi, in v meni tudi.



Mačka mi zleze v naročje, me pogleda v oči in tiho zamijavka.
Nalahko položim roko na njeno mehko dlako in jo pobožam.

Tako počivava.
Mačka in jaz.
Moja roka nežno polzi po njeni dlaki.
Obe uživava.
V prijetnem večeru, v božanju, v miru…

Všeč mi je občutek gibkega mačjega telesa pod mojo roko.
Hvaležna sem ji,
da mi dovoli udejaniti mojo potrebo po dotiku in božanju.

In pomislim:
Katera od naju dveh je tista, ki daje?
In katera je tista, ki prejema?

In v tihem zaupanju postajava eno z mirom,
z večerom, ki se plazi v vas,
in z božanjem…

Včeraj sem znova zrla v nebo, ker so napovedovali zvezdne utrinke...
In v mislih sem bila pri prijatelju, ki si tako iskreno želi, da bi ga imel nekdo rad, a istočasno misli, da si tega ne zasluži in da je beda, to njegovo življenje.
Povedal mi je, da ga je pustilo dekle, ki jo ima noro rad in čutila sem, kako ga to boli...

Ko sem tako opazovala zvezde, sem iz srca poslala v Nebo iskreno željo zanj in prošnjo... da se mu zgodi Ljubezen, ker jo resnično zasluži...
in ker je izgubil upanje, sem rekla, da bom jaz verjela vanj...

In istočasno se mi je javila misel, ne vem od kod: kaj pa ti ?
Ali si upaš želeti isto?
Rekla sem si; pa saj sem želela zanj, jaz tega ne potrebujem tako zelo in nisem čisto prepričana zase...

In nato je nebo isti hip preletel čudovit utrinek... le eden, samcat, edin...
Potem se je pooblačilo in le ena zvezda je sijala skozi oblake...
Prižgala sem cigareto in jo opazovala in razmišljala.
Znova sva se srečali... ti in jaz
kot bi mi hotela pokazati da je še vedno tu, kljub oblačnosti in dvomom, ki me včasih razjedajo-
Kot da mi govori... veš, vedno sem in bom tu.
In znova sva lahko Eno, če boš želela.

Objel me je mir, ki ga že nekaj časa nisem občutila...

In čudno, magično...
Naslednji dan sem ujela utrinek... v svoje srce...
Utrinek le za kratek hip preleti nebo...
ali naj ga obdržim le za trenutek... ali naj ga spustim...
pa saj je življenje res sestavljeno le iz trenutkov...

ARELENA

Nisem slišala tvojih molčečih besed,
ki si jih izrekel vase.
Nisem te slišala in videla,
ko te je neslo razprto jadro
v tvoje tišine,
v notranjost samega sebe.
Nisem zaznala, ko je čoln zdrsnil
na gladini tvoje duše.
Nisem čutila, ko je svetloba
zarisovala žarke v tebi
in kako se je razraščala
tvoja zelena površina.
Nisem bila ob tebi,
ko je udarec padel nate,
da bi ti podala roko.
Ob tebi sem bila
le ko si letel
in se za trenutek ustavil.

...o0o...

Od 16. avgusta, dalje lahko dijaki, vajenci in študentje višjih šol zaprosijo za subvencijo k ceni mesečne vozovnice, ki jo je vpeljal pravilnik o subvencioniranju mesečnih vozovnic. Med osnovni kriteriji za dodelitev subvencije so socialni položaj, oddaljenost kraja bivanja od kraja šolanja in možnost bivanja v dijaškem domu, znesek subvencije za posameznega upravičenca pa se določi na podlagi bruto mesečnega dohodka na družinskega člana v odstotkih od povprečne bruto plače na zaposlenega v Sloveniji. Obrazec za oddajo vloge pa je že na voljo na spletni strani šolskega ministrstva

Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem XII./XIII. (1. del)

Čez dva dni sem šla sama v Zagreb in to z vlakom. Topel in sončen dan je bil, blagoslovljen z vsemi ljudmi, ki sem jih srečala. Na vrhu hiše ob parku kralja Maksimiljana sem zagledala velikega angela z odprtimi krili in z visoko dvignjeno roko. Zahvalila sem se za pozdrav in najraje bi mu pomahala. Zagreb je zelo lepo mesto. Kakšno uro sem prebila v katedrali. Želela sem se pogovoriti z Marijo in Jezusom in začutila, da me način, ki sem ga navajena, ne izpolnjuje več, ne morem se več pogovarjati z Bogom zunaj sebe. Potem sem napisala svojo izbiro glede današnjega zdravljenja. Odločila sem se za uravnovešanje moje telesne, čustvene pa mentalne in duhovnih ravni. Nekaj minut sem posedela na klopi v parku pred Zoranovim blokom in se spomnila na oči.

Ko že delava, Jezus Kristus, hvala, ker mi zdraviš oči. Dioptrijo + 0,5 in tiso mrežo, ki sem jo kot niti začela videvati v Nepalu leta 95. Če že ozdravljam, potem urediva še to, in hvala.

Kje imate hči? je najprej vprašal Zoran in pomežiknil. Oba sva bila dobre volje oz. jaz sem bila bolj sproščena, bolj odprta. Spet me je sprehajal sem in tja, ko sem pomislila: Oči, Jezus, oči. In Zoran je rekel: Odprite oči. Tako sem ga gledala, on pa je mižal in pod vekami strmel nekam mimo mene v tla. Potem je oči odprl in gledala sva se čisto od blizu. Čudila sem se, da ima rjave in ne prav temne oči. Kakšne čudne oči imate… je rekel.
Čudne? sem bila presenečna.
Ja, oranžne… je rekel.

Julijsko leto 2004 Vstanem ob 3.45. Ob 4.15 sem že v avtu. Med vožnjo poslušam radio. Vprašujem se ali se napovedovalki malce trga? Še ena pozitivka? Poleg svojega napovedovanja bere poezijo Hafiza. Ali ima v današnjem času na radiu že vsakdo lahko svoje interemezze, ali pa je res dogovorjeno z urednikom? Vprašujem se, le kaj jih vodi? Čeprav od zadaj ni videti slabega namena.

Tik ob Podbrezju začutim v določenem pasu energijo. Potem se prekine. Energija je nato še bolj zaznavna, ko se peljem mimo Brezij. Pred šesto uro pridem čez Korensko sedlo. Pot do Marije sedem studencev iščem. Zavijem na makadamsko pot na levo. Kakšnih dvesto metrov nižje se po jutranji rosi sprehaja srna.

Po kakšnem kilometru vožnje pridem po poti do ograde, ki označuje zasebno lastništvo. Zaklenjeno. Zapeljem se nazaj na glavno cesto in poskušam skozi vas. Po asfaltu pridem skozi vas, ob potoku navzgor po makadamu in zopet naletim na ograjo oziroma improvizirani vhod, kjer te zaustavita dve ribiški palici in opozorilo v nemščini. Zopet zasebno lastništvo? Stopim iz avtomobila, cerkev se nikjer ne vidi.Le kam se je skrila?

iz knjige Boža Rustja

GRADITI ZA PRIHODNOST

Živel je bogat človek, ki je rad delal dobro. Nekega dne je opazil, v kakšni revščini živi ubog tesar. Bogataš ga je poklical k sebi in mu zaupal gradnjo imenitne hiše. Rekel mu je, naj uporablja najboljše gradivo in povabi k delu najboljše mojstre. Sam odhaja na potovanje in upa, da bo hiša končana, ko se vrne.


Tesar je skoparil pri gradivu, delo zaupal nemarnim delavcem, ki jih je slabo plačeval, njihove napake pa je prekrival z oblogami in barvami.

Ko se je bogati mož vrnil, mu je tesar prinesel ključ od nove hiše. Bogataš pa mu je ključe vrnil in dejal:

»To hišo sem dal zgraditi zate. Poklanjam jo tebi in tvoji družini.«

V prihodnjih letih je tesar močno obžaloval, ker je goljufal samega sebe.

»Ko bi bil vedel,« si je govoril,«da hišo gradim zase!«