Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem XVII. (1. del)

Po vrnitvi od Turoffa mi je vse lažje. Nadaljujem s pisanjem in pogovori s Svaho so mi v veliko veselje.
Vidim sama bogata zlata žitna polja. Kamorkoli se obrnem, veselo žito plapola v sončnem jutru. Zlato bogastvo je povsod, kamor se ozrem. Čas žetve je. Ko se umikam iz scene, zagledam vesele žanjce, ki se smejejo na poti na polja. Veseli in zdravi so.

Boštjan je šel na dopust, jaz pa na masažo k Alji, njegovi učiteljici masaže. Začutila sem jo živo kot le kaj in polno energije in dober znak je bil, da sem se prismejala v prostor, kjer je masirala. Mislila sem, da vem, kaj je dobra masaža… Poznam duha in milost v masaži, izkusila sem dosti tehnik in nekaj maserjev, vendar še ne njene. Ne njene tehnike in ne njene človeške energije, pa izkušenosti in znanja, ki so osnova za pogum, odločnost in gotovost, s katerimi skozi kožo grebe po notranjih organih in jih po mojem tudi prestavlja. Ah, Boštjanček, je rekla, tako nežen je… In lotila se je mojih mišic in kit z očitnim poznavanjem anatomije in z zanesljivostjo, ki jo imajo po mojem samo še mesarji. Močno je vlekla in še močneje pritiskala, dolbla in brskala, potegovala in stresala, da je bilo veselje. Moje telo je samo vzcvetelo!

Nisem še izkusila duha dela kot je Aljin in drugačen je od tistih, ki jih poznam. Ko se je uglasila, me je proučila kot kristal (njene besede). Ja, fizika ni zdržala tvoje spremembe in ekstrema, v katerega si šla, je začela. Čist kristal, zelo čist kristal, brez druge barve, čestitam. In z istim mirom je nadaljevala: Če ne bi šla skozi lanska neravnotežja, bi te zadela možganska kap. Klepetali sva, kot bi se leta poznali. Alja je še mirno omenila, da bi mi energijo lahko vleklo v levo… Natanko to je bil čuden fenomen, ki sem ga izkušala po vrnitvi od Turoffa. Poznam, čutim in vem svoje energijsko polje, tega rahlega pokrčenja in vleka energije po celi strani telesa v levo pa še nisem izkusila. Seveda si ga tudi nisem znala razložiti. Vsak dan večkrat sem dihala in kokreirala ravnotežje, pa je bilo samo začasno boljše. Očitno je šlo za reakcijo na Turoffovo zdravljenje. Življenje me ljubi še naprej, me sprejema in podpira in zato sem zdaj pri Alji. Ko je zaključila, sem zajokala…

Stekle so solze obžalovanja za vse, kar sem delala telesu, pa solze hvaležnosti in olajšanja. Če je glava blokirana tako kot sem to začutila danes, tudi polnega prehoda informacij ni. Vredna sem milosti in blagoslovov še naprej…In čutim, da sem dobila novo prijateljico.

* * * * *

V začetku septembra sem razpisala nekaj delavnic in odposlala precej obvestil o zdravljenju Svaha, pa še naročene stranke niso prišle. Po jutranji uglasitvi sem prisluhnila miru, v katerem sem bila. Ker nisem čutila nobenih strank, sem kokreirala zaslužek. Zazvonil je telefon in ženska je prišla kupit 5 knjig. Za tem pa, razen dveh delavnic, skoraj tri mesece nisem imela dela. Potem ko me je Svaha nekaj mesecev ljubeznivo spominjal, me je življenje, ki je Bog, tako prisililo, da sem zaključila s pisanjem tehle strani. Dela nisem imela zato, da sem končno opisala svoje travme.

Ko sem šla prvikrat skozi gradivo, se nisem dobro počutila. Energija posameznih obdobij je tako živa, da me je tu in tam potegnila v neprijeten prostor, iz katerega sem mislila, da sem že prišla. Postala sem čustvena, ustrezno opisanim dogodkom in energiji v ozadju. Občasno je na napisano odgovorilo fizično telo, tudi dojka. Posebej zmeden je del pisanja, v katerem opisujem preteklost. Presunilo me je spoznanje, kako neuravnovešena sem v resnici bila pred 18 meseci. Čeprav sem tiste strani popravljala, jih nisem želela napisati na novo. Namenoma sem na papirju pustila zmedeno in neuravnovešeno energijo bolne ženske, ki se potem v času preobrazi in docela spremeni. Šele pri naslednjih prebiranjih časa okrog "diagnoze" in nadaljnje samodestrukcije sem začela sprejemati neprijetne dele sebe. Med urejanjem in pisanjem sem dobivala vedno več energije. Minimalno sem jedla in spala največ 5 ur na dan. Spoznala sem, da bo podobno zdravljenje doživljal vsak malo bolj odprt bralec.

Za tem sem prišla na okus pravega pisanja z osnovnimi sestavinami - potrpežljivost, stalno vračanje na začetek, črtanje in dodajanje novega. Dosti črtanja. Skupni imenovalec vseh faz še vedno ostaja uglaševanje s Svaho. Prav moja povezava z njim je razlog, da delov besedila ne prepoznam kot svojih - enostavno se ne spominjam, da bi jih napisala. Pomeni, da jih piše Svaha. V tem spoznanju se prisotnost okrepi in stečejo mi solze. Pozdravljen je še en nov delček mene.

Občasno sem si potrjevala, da izbiram najvišjo in najboljšo knjigo enega dela mojega življenja.
Občasno sem se spomnila, da izbiram besedilo, ki bo nahranilo Najvišje in Najboljše v meni in v vseh, ki jih bo pisanje doseglo.

* * * * *

Ko sem skočila po mamo v Ankaran, sva se na balkonu pod hrastom pogovarjali kot še nikoli. V soncu sva se sprehajali po italijanski plaži proti Miramaru in šli na kavo.
Nekaj ti moram povedati, je rekla mama, in prav težko mi je. Tako obžalujem, da se ti majhni nisem dovolila igrati z ameriško porcelanasto punčko.
Na eni ravni sem presenečena široko odprla usta.
Nisi jo hotela - želela si si jo in to tako očitno in jaz ti jo nisem dala. Vsakič, ko jo danes zagledam v vitrini, mi je žal…, je moja ljuba mama resna stala pred menoj.
Tale Zukav pa dela preobrazbe, sem pomislila in objela mamo. Odpuščeno ti je, mama, skupaj z vsem drugim, česar se (ne)zavedava.
Zasmejala se je in sonce je zasijalo še bolj.

* * * * *

Po štirih mesecih sem dobila Peggyjino darilo učiteljem zdravljenja Svaha - astrološko analizo njene znanke z dne 30. agusta 2000. Kratek povzetek astroloških ugotovitev je naslednji:

Moj izziv je sodelovanje in sicer zaradi prirojene sposobnosti vpogleda v lažji potek dogodkov. Vem, kako energije tečejo, in lahko izbiram najbolj prehodne poti. V tem in naslednjem rojstnem letu razvijam vero in zaupanje in se pripravljam na obdobje pionirstva, na večji premik v prihodnosti (povedala je kdaj).Takrat bom vedela, kaj me bo res zanimalo in shodila bom svoje notranje pobude, izkoristila bom nove inciative. Spremenila bom nekatere cilje in prioritete, pred menoj je dosti novih prilik, tudi za nove ideale. Razlog morebitne napetosti bo moja prirojena želja ostati svobodna in neprivezana kot je le mogoče. Moj izziv bo, kako ostati svobodna v razširjanju čez to, kar delam zdaj. Kako naj ostanem svobodna v razmerah, ki terjajo več odgovornosti?

Sem v fazi dveletnega prestrukturiranja in ponosnega ustvarjanja svojega življenja. Imam energijsko podporo za moje zelo visoke osebne ambicije, sem v čudovitem času za dosežke in preobrazbe. Zato naj bi očistila, kar je za očistiti, opustila nerabne predstave in misli o sebi. Čas je tudi, da pogledam, če živim, kjer bi želela živeti in kaj bi morebitna selitev pomenila zame in za moje delo. Pazila naj bi na svojo nagnjenost k vzvišenosti, odtegnjenosti in ločenosti, saj so pred menoj vrtinci čustev in sprememb, ki so potrebne za premik v globino.

Možen izziv bodo moje vrednote v primerjavi z vrednotami drugih in koristilo mi bo spoznanje, čemu se ne želim odreči, kaj pa je pomembno, pa se temu lahko odrečem. V naslednjem letu bom še bolj razumela globino svojih občutkov in za to gre, kako bom skomunicirala svoj intuitivno raven. Učila se bom "dejstva prikazati tako, da bodo vsi razumeli". Razvila bom nove tehnike za boljše poučevanje in gotovo prevzela več odgovornosti. Svetu se bom pokazala na načine, na katere danes še pomislim ne.

* * * * *

Nerazpoložena čakam na stranke, ki jih ni, na pisanje pa se tudi ne morem osredotočiti. Kar nekaj dni sem se vrtela okrog tega. Vem, da kokreacija deluje. Zakaj potem nimam dela, če ga kokreiram?
Kokreira se iz prostora jasnosti in s čistim namenom, z uglašenostjo misli, besed in prepričanj.
Kaj bi res rada delala? me je vprašal Svaha.
Ko sem si priznala, da bi končno rada zaključila knjigo, mi je odleglo. Zato nimam dela, ker si ga želi samo denarnica.

V zelo živahnem počitniškem okolju ob morski obali v naročje dobim malo novorojenčico, pol manjšo kakršna je bila Nuša. Je mirna tiha sladka mala novorojenčica z belo dojenkino kapo (nikoli jih nisem marala, ampak njej paše) in vsa moja pozornost je osredotočena nanjo. Pri ljudeh, ki se zabavajo, ne vzbujava pozornosti. To čutim, saj jih niti ne gledam, opazujem samo njo. Proti večeru sedem na klop lokala in opazujem tista mala ustka in ko pride glasen ansambel, počasi odidem proti obali. Delček mene bi se rad pridružil ostalim, ki se očitno odpravljajo v mesto zabavat, potem pa pozornost obrnem na dojenčico in na večerno morje pred kamnito ograjo, na kateri slonim.

Ankaran me je objel s svojimi energijami za sladokusce. Z mirom in krasnim soncem in samostjo. Z binglanjem na pomolu, s toploto. Kje so ljudje takrat, ko je najlepše? Sredi Kopra sem opazovala še mlado muco, ki je tesno stisnjena ob steno mijavkala trem golobom dva metra nad seboj. Ker se golobi ne znajo režat, sem se jaz.
Jaz bi tudi, muca maca, sem ji rekla. Jaz bi tudi, marsikaj. Pa je od mene zdaj ravno tako daleč oz. blizu kot od tebe tile golobi…

Deli ljubezen z vsakim nasmehom, pravi Mihael. V večernem sprehodu se mi je na plaži nasmehnilo dekle v spalni vreči in eden od treh močnih 20-letnikov, ki so na mivki delali velik grad. Z nasmehom poseješ semena… Tistemu, ki se mu nasmehneš, se pomagaš spomniti, kdo je. V večernem dihanju sem se vrnila k Bernardi v preteklost dve leti nazaj. Pogovorila sem se z njo o obilju v prihodnosti in jo vprašala, kako ji lahko pomagam s svojimi izkušnjami zadnjih dveh let. Naredila sem ji Svaha 4 in jo seznanila z darovi Dobe Zdaj. Po vsem tem se je Bernarda iz preteklosti očitno dosti boljše počutila. Torej se bom še boljše počutila tudi jaz.

Ne glede na to, da sem zdaj v Ankaranu uživala, me je še vedno žgečkala moja neuspela kokreacija dela oz. zaslužka. Dojela sem, da univerzumu nisem pošiljala čiste vibracije. Bistvo človeka je njegovo energijsko polje. Vse stvari, ki vstopijo v človeško polje - vsaka misel, oseba, izkušnja - ga na en način spremenijo. Kako pa svojo energijo lahko spremeni človek sam?

Vsaka misel in vsako prepričanje (ponavljajoče se misli) imata svojo vibracijo. Človek dviga svojo vibracijo, ko duhovno raste, ko se premika med stanji zavesti. Vsak, še tako majhen premik vibracije lahko povzroči drastične spremembe v načinu povezav človeka z okolico. To je posebno stresno za tiste, katerih vibracija se hitro spreminja (zavestna osebna izbira človeka). Človek je zbir vseh misli in prepričanj, ki jih je do zdaj imel. Mihael pravi, da nove misli imajo močnejšo vibracijo kot stare. Zato koristi, da postajamo mojster svojih misli. To nam daje možnost polnega prevzemanja odgovornosti za svojo okolico. Če nam realnost ni všeč, lahko z namenom spremenimo svojo vibracijo in jo tako spremenimo. Spreminjati se učimo misli, učimo se jih premišljeno izbirati.

Človek lahko svoje energijsko polje spremeni in tako na najboljši možen način kontrolira svojo okolico. Pri namenskem premiku svoje vibracije zelo pomaga uporaba vibracij Doma. Vibraciji angelov, vodnikov in drugih bitij svetlobe sta veselje in strast. V višjih vibracijah prihodnosti, v katere ljudje vstopamo, bo naš uspeh neposredno sorazmeren s količino veselja in strasti v dnevu. Potrudimo se torej premikati svojo pozornost na stvari, ki v nas zbudijo veselje in strast. Mihael še pravi, da nas vodniki v spanju vodijo domov, da bi nas spomnili teh vibracij.

Energijsko polje lahko povišamo tudi z zunanjimi vplivi kot so glasba, pogled, zvok ali film. Večini ljudi se še sanja ne, kaj jim dela televizija.

Energijsko polje povišamo s svojo izbiro ali z namenom, da izberemo drugačno realnost. Duhovne knjige soglašajo, da časa in prostora ni. Torej sočasno obstaja več realnosti, več možnih izidov. Edina energija, ki obstaja v moji realnosti, je moja lastna energija. Koristi, če je prizemljena, če je osredinjena. Vse potencialne realnosti so med seboj usklajene in vsako dejanje v eni realnosti povzroči podobno dejanje v vseh drugih. Moja akcija se odraža na vseh ostalih ravneh. Ker so te različne, so možne različne reakcije na isto moje dejanje. V večje razumevanje te zamisli ljudje tako kot vedno vstopamo z vajo. Vsaj jaz skušam vaditi premik svojega dojemanja.

Kot sem že napisala, sem pred meseci še enkrat odigrala Igro preobrazbe, katere izid mi ni bil všeč. Ko sem se v času mojih izzivov enkrat zbudila nerazpoložena, sem z namenom še enkrat zaspala. Z namenom, da se zbudim drugačna. In sem se. Skratka - če mi realnost, v kateri sem, ni všeč, lahko izberem drugo.

Človek ne more vplivati na misli, ki vstopijo v njegovo polje zavesti, lahko pa kontrolira, kaj bo v njem ostalo. Zato še bolj pazljivo izbirajmo misli, posebej tiste začetne. Učimo se razvijati navado pričakovanja najvišjega dobrega. Stalno naj bi pričakovali čudeže!

Srečala sem žalostnega in utrujenega mlajšega moškega, ki nekaj tednov ni spal, zadnje dni pa samo s pomočjo pomirjeval. K meni je prišel, ker se mu je začelo vrteti. Pogled v efemeride (knjiga položajev planetov) mi je pokazal, da se zanj končuje močan plutonov tranzit, na podlagi česar je povedal, da ima žena drugega moškega. Želi si, da bi z ženo ostala skupaj, vendar se ona še ni odločila. Njun odnos je kar v redu, dokler jo ljubimec ne pokliče, kar se dogaja praktično vsak dan. Potem gre z njim ven. Umirila sem ga z mini tretmajem zdravljenja Svaha in mu razložila pomen in načine prizemljevanja. Na njegovi odprti dlani sem zagledala znak močne karmične povezave z lastno mamo, za katero se je izkazalo, da živi v isti hiši z mlado družino. Nekaj jasnih vprašanj je naredilo svoje in mladi mož se je znašel v čisto drugačnem psihičnem prostoru, vibracija njegovega energijskega polja se je v nekaj minutah skoraj popolnoma spremenila. Znašel se je v drugi realnosti.

Odpuščanje ni lahka stvar, sem mu rekla. Verjameš, da bo mama snahi lahko odpustila obnašanje, v katerem jo opazujejo in obsojajo prebivalci manjšega kraja? Bi žena res lahko naprej živela v vaši hiši? Si ti to res želiš? In hčerka spada k mami, ki trenutno ne dela drugega, kot da je v svoji želji po svobodi in prostoru preveč odprla krila.
Samo omenila sem hčerko, pa je moški postal solzen; tu je bolečina njegovega srca.
Meje človeka so zato, da ga podpirajo. Kje so meje v tvojem sprejemanju in strpnosti, če gre žena vsak večer s prijateljem ven? Kje so tvoje meje, da telo pravi Ne! in za začetek opozarja z vrtoglavico? Samo bolečina odpira srce in tu je vajina pogodba na ravni duš. Najhujše je za teboj, čeprav si do zdaj gledal stran. Povezuj se z Zemljo, vrni se ves v telo, sprejmi odgovornost za stanje, v katerem si in pojdi skozi bolečino. Ne hiti - meje se postavljajo v miru. Mož je odšel olajšan, skoraj vesel.

Osnova možnih načinov spremembe naše energije ostaja sposobnost razlikovanja.
Sposobnost razlikovanja je darilo časa, v katerem smo, samo uporabljati se ga učimo. Pri tem je ključno zavedanje. Zavedanje je delno prirojeno in seveda pridobljeno in pri slednjem pomagajo moje delavnice ozaveščanja. Ljudje smo v času, v katerem živimo, prisiljeni mobilizirati svoj pogum. Ravno pogum pa je pomembna postavka zavedanja človeka. Zavedanje je odvisno še od želje spoznati skrite dele sebe in pripravljenosti za potrebno spremembo. Brez tega zavedanje ni možno in ne sposobnost razlikovanja energij, ki hranijo svetlobo v nas.

Možna in dovolj pogosta pa je še druga pot. Ko se človek izogiba ukvarjanju s seboj in sprejemanju odgovornosti zase, mu življenje prinese nepričakovane spremembe. Spremembe, ki na dan prinesejo njegovo senco. Spremembe, ki so tako velik izziv, da se je prisiljen vprašati: Zakaj? Kako je to mogoče? Kako naj sedaj iz tega zlezem ven? Takoj ko se človek to vpraša, mu življenje začne odgovarjati, ga voditi v situacije, kjer testira svoj pogum in krog je sklenjen. Človek se začne zavedati in v tem je spremenjen. Spremeni se njegova zavest in lahko gre samo še naprej. V svetlobo gremo vsi in do tja je toliko poti, kot je ljudi. Nekatere so težje in druge so lažje. Ne vem, katera je zate lažja. Vem pa, da ti jo bo življenje pokazalo, če boš to izbral(a). Zadošča namen:
Izbiram naslednji korak moje duše. In hvala za milost v tem koraku.

* * * * *

Enkrat v prihodnosti se bom počutila čudežno varna, zaščitena in močna. Takrat bom šla delat sprejemnega na igralsko akademijo, takrat bom šla sama na potovanje, takrat bom napisala esej... Na koncu življenja nam bo (lahko) žal, da nismo uporabili poguma za stopit na oder, za potovanje, za pisanje. Možnosti, da bom govorila špansko so dosti večje, če bom šla v ustrezen tečaj. Pogum, ki ga potrebujemo ljudje, je pogum za - začetek. Pogum potrebujemo, ko se učimo preobražati dvom in skrb in strah, ko se učimo bolj verjeti, bolj zaupati. S tem namenom sem zasnovala delavnico Žive vere.

Živa vera je zelo praktična delavnica, na kateri se učimo naslanjati na najboljše energije, ki jih običajno ne vidimo, pa zato niso nič manj resnične. Prav vsi pa angele začenjamo čutiti in prepoznavati začnemo njihov vpliv v življenju. Družiti se začnemo z angeli in z njimi sodelovati, se z njimi pogovarjati. Učiti se začenjamo sprejemati njihova darila. Ko se na naslednjem srečanju pogovorimo o preteklem mesecu, skupaj odkrivamo čudeže ljubeznivosti življenja, vence dobrih "naključij", ki potem počasi postajajo naš način življenja. Namen delavnice je spoznati čim več načinov vzdrževanja svojega ravnotežja in miru ter razvijati več veselja v življenju. Da si po zaključku delavnice lahko pomagamo sami.

V prvi fazi se seznanimo z dejavniki moči človeškega duha ter z zgodbo o Adamu in Evi. Za zgodbo o nedolžnosti in skušnjavi gre, kar pomeni, da se bomo v naslednjem mesecvu najverjetneje soočili s kakšno svojo skušnjavo, ki se jo izogibamo. Življenje nam jo bo prineslo pred nos zato, da jo bomo preobrazili in to na najbolj milosten način. Zato, ker se na delavnici učimo milosti. V fazi Kajna in Abela prepoznavamo tiste dele sebe, ki se niso pripravljeni zavezati svetlobi in jo sabotirajo. Noe nam v tretji fazi ponuja situacije, v kateri bomo izzvani ne kazati s prstom na drugega tako, kot je na pijanega očeta pokazal sin Ham. Noe ni kazal s prstom niti ni skušal spremeniti življenja svojih sosedov.
V treh mesecih smo že precej spremenjeni, življenjske situacije začenjamo prepoznavati kot igro.
Četrto fazo simbolizira Abrahamova vera v nevidno obljubo. Mesec, ki sledi, nas bo soočil z izbiro - bi radi zrelo verjeli kot Abraham, ki je bil v svoji veri pripravljen dvigniti rezilo nad ljubljenega edinca?
Se v življenju zavedamo, da je ravnanje z našimi otroki končni standard naše vere v božjo previdnost?
Ali bomo vero še naprej (samo) posnemali kot Lot, katerega žena se je pri pogledu nazaj spremenila v steber soli. Nista se naučila Noetove lekcije - Ne glej!
V peti fazi imamo opraviti z Izakom, ki je videc in v veri pred očetom Abrahamom.
Na delavnici Žive vere se učimo lekcij duhovnega življenja, med katerimi je tudi - zagrabi vse, česar se bojiš. To je Jakobova lekcija. V tem mesecu lahko pride do izraza prirojena želja človeka po prečkanju reke - svetlejši del človeka želi rasti in se preobraziti.
In v zadnji fazi zdravljenja, ki je Jožefova, pridemo do nove ravni duhovne avtoritete - v sebi že vemo, kdo smo in kam gremo. To nas uči Jožef, ki so ga v mladosti imeli za nepraktičnega sanjača. Udeležencem delavnice je v nekaj mesecih zagotovljena globoka preobrazba. Najbolj milostna in blagoslovljena možna sprememba v večji stik s svojo dušo.

Ljudje se bomo vedno bolj zavedali svojih in tujih energijskih polj. Včasih smo dojemali samo tuje besede in dejanja, danes že začutimo misli, tisto skrito v sočloveku. Enostavno vstopamo v dimenzijo, ko bomo imeli dostop do polj drugih ljudi in pripravljamo se na ta prehod. Tako pod zdravilnim hrastom v Ankaranu sprejemam odgovornost za svojo (ne)uspelo kokrecaijo in se odločam, da bom vadila naprej. Kako si bom ustvarila svoja nebesa na Zemlji, Svaha?
Z uporabo treh stvari - vaja, vaja in - vaja. Tako se boš pripravila na držanje svetlobe, ki je tvoja moč!

Prve dni sem v Ankaranu čutila precejšnje spremembe v telesu; spremljala sem jih, ker sem kar nekaj ur na dan prebila pred televizijo. Položila sem si dlani in kokreirala čiščenje in zdravljenje na vseh ravneh. Vse dni sem se tresla in vibrirala, vse dni. En dan manj in naslednje dni spet bolj. Elohimov vpliv, si mislim.Tudi dihanje angelov sem drugače čutila. Uživala sem v dihanju in začela sem se igrati s svojim energijskim poljem, ga raztegovati in krčiti in spreminjati njegovo vibracijo po želji. Zabavno je. Odločila sem se še, da bom poslej dihala veselje in strast Boga.
Dihanja Kristusove zavesti in ljubezni imam po desetih mesecih dovolj. Vstopam neposredno v energijo Doma, dihala in živela bom strast in veselje Boga.

* * * * *

Prebiram gradivo za knjigo in si beležim vpoglede. Zaželela sem si vedeti kaj več o Svahi in zvečer sem ga poklicala z drugačnim namenom kot sicer. Objela me je nežna energija prisotnosti, milosti in ljubezni. Nobene strogosti ni bilo in toplota okrog mene je bila bolj intenzivna kot sicer. Poznava se, sem se zavedla z vso jasnostjo. Poznava se od prej. Še enkrat sem se glasno zavezala sodelovanju. Pripravljena sem se učiti vsega, kar ustreza moji duši. V prebiranju napisanih strani sem osvetlila tudi nekatere svoje šibke točke, ostanke mojih karmičnih imprintov. Naravnavala sem se na najvišjo svetlobo in se zahvalila še za nekaj nevtralnih implantov.

Hvala za super nevtralizirajoče lastnosti, ki mi preobražajo ostanke karmičnih imprintov, povezanih s pisanjem knjige. Izbiram knjigo moje duše, ki sem jo vredna. Vse, kar me pri tem ovira, se tukaj in zdaj v milosti preobraža za moje najvišje dobro in za najvišje in najboljše vseh, ki bodo knjigo brali. Hvala.

Vsaj vsak drugi dan se spomnim angele prosit za darilo in vedno ga prepoznam. Danes dopoldan je sredi pisanja naredilo Tok! na balkonu in to tako, da je za to moral biti tehten razlog. Točno pred vrati na desni tretjini balkona je ležal majhen želod s kapico, ki ima postrani peceljček. Hrast, ki me je tako ljubeznivo obdaril, je na levi strani balkona in veje tudi slučajno ne sežejo tako daleč. Hvala za darilo!

Od obiska pri Turoffu sem mesec dni jedla sam riž. Potrjuje se mi, da je to izjemna hrana za vse moje ravni in za njihov optimalen odnos. Telo je suho in krepko in pe tehle tednih v stanju mirovanja, zelo podobnem lanskoletnemu očiščenemu telesu. Narastka las nimam, nohti mi ne rastejo, koža je najgladkejša! Zvečer sem ob gledanju televizije pojedla čokolado, ki je bila v stanovanju in me nekaj dni ni pritegnila. No, zdaj me pa je in zato jo ni več. Bolj ko sem gledala filme po TV, manj so mi bili všeč. Kljub temu sem še kar gledala. Televizijo sem vmes ugasnila in pregledala nekaj strani pisanja, jo spet prižgala in potem sem jo gledala do pol enih zjutraj. Ves čas sem se jasno zavedala, kako TV učinkuje na mojo energijo, ki Jaz sem. Bolje, na energijo, ki jaz nisem.

Pred spanjem nisem dihala angelov, samo kokreirala sem miren zdravilen spanec, da se bom zbudila polna entuzijazma in stika s seboj. Zjutraj me je telo čudno vezalo. Adijo krepkost, lepota in prožnost mojega telesa. Da sem se očistila neželjenih energij, sem tokrat potrebovala okrog 80 minut.
Dobro uro sem dihala po stopnjah olajšanja in spreminjanja vibracije, dokler nisem bila z doseženim zadovoljna.
Dihala sem, dokler se nisem začutila jasna in odprta, taka kot sem se navajena.
Dihala sem, dokler nisem prepoznala stanja moje energije, ki je moj zadnji standard. Te standarde višam iz tedna v teden. Včasih iz meseca v mesec, odvisno od dogajanja, lekcij, načina kako grem skozi, odvisno od premika vibracije mojega polja. V resnici izbiram vsak dan višji standard, svojo višjo vibracijo, včasih celo večkrat na dan. Celo senca strasti je v tem igranju z mojo energijo. Dihala bom naprej veselje in strast Boga, usmerjala se bom na ti dve energiji v življenju. Sočasno pa izbiram premike vibracij s takim tempom, da se bom v lekcijah življenja zraven lahko zabavala. Za to se zahvaljujem. Amen!

Znašla sem se v dvomu - podvomila sem v smisel pisanja tehle strani. Podvomila sem celo v smisel mojega dela. Iz tehle strani narest knjigo, ki si jo želim, mi je kar naenkrat postalo težko. To doživljanje je zame novo, saj v življenju nisem prav dosti dvomila. Pri izpeljavi svojih ciljev sem bila osredotočena in disciplinirana, ne taka kot zadnje mesece. Odločila sem se prepoznati to novo energijo dvoma, jo potrditi in preobraziti. Predihala sem dvom in se glasno zahvalila za nevtralni implant, ki mi bo pomagal živeti čistost Boga. Izbrala sem preobrazbo vseh karmičnih imprintov, povezanih z nejasnostjo in zmedo v mojih mislih, upih, predstavah in v spominih, v vseh mojih izrazih in čustvih. Posebej sem se zahvalila za nevtralni implant, ki mi bo pomagal sprejeti sebe tako kot sem, skupaj s to zmedo in dvomi. Potem sem vdihovala Svaho in izdihovala veselje in strast. Kaj bi rad, da vem, Svaha?
Svetloba VišjegA HramA…
Svetloba (vedno) višjega hrama, ja! V vsakem vdihu večja svetloba! To! In dihala sem ga s še večjim veseljem. Moje očiščeno polje se je na novo odprlo in vstopilo je veselje. Svaha, to neobičajno ime, pomeni v vsakem dihu višjo svetlobo!
Uuuh! Pa sem (spet) zunaj. Drugje. Višje. V višji svetlobi! Za to gre pri mojem ljubem Svahi. Moj Svaha je energija, ki me podpira v stalnem prehodu na še višjo raven svetlobe. Bravo midva!

Telefon je nenadoma oživel, poklicalo me je sedem ljudi in naslednji dan trije. Energija se je začela spreminjati. Ni se spremenila, kot bi si želela - začela se je spreminjati. Vrnila sem se v Ljubljano.
Jutri imam končno delavnico Žive vere, kjer je vsa moja strast, pa še vedno ne vem, koliko ljudi bo prišlo. Zavedla sem se popolne nemoči in jeze. Po dolgem času bi rada imela vsaj malo kontrole. Kako imam dovolj tega. Kako zelo imam tega dovolj! Vse, prav vse se odvije zadnji trenutek. Zakaj me to naenkrat vznemirja, saj to že lep čas vem in živim?
Postalo mi je jasno, da dihanje strasti spreminja energijo. Bolj čustvujem in zdaj sem jezna. Dajva že delat, Svaha, tako kot midva znava. Tako pa vse samo kaplja, še curlja ne! Ena stranka včeraj, dva danes, jutri ne vem koliko, v sredo spet ena.
Kaj ti ni prav? me nekaj vpraša v uho. Ne živiš tega, kar govoriš! mi vpijejo razigrani glasovi. Kje je tvoja vera, kje je tvoje zaupanje?
Dihat grem. Evo, tako deluje Živa vera. Ven me zabriše, ko najmanj pričakujem.

Delavnica se je zapolnila dve uri pred začetkom. Čutila sem, kako se angeli režijo okrog mene in ni mi jasno, kako da sem včeraj tako "padla ven".
Že pri delavnici ozaveščanja sem se naučila, da če smo na duhovnih delavnicah, še ne pomeni, da ne moremo biti dobre volje. Danes sem v začetni molitvi poleg drugih stvari posebej prosila za veselje. Sedem ljudi, starih do 21 do 70 let, je odprtih in pripravljenih delati. In krasnega fanta imamo v skupini! Ker angeli enostavno naredijo, kar jih prosim, se že dolgo nisem tako smejala kot teh pet ur. Prav vsi smo se režali resnim stvarem in nekateri so vmes jokali.
Učimo se veseliti, čeprav gre zelo za res.
Učimo se, da je v veselju možno duhovno rasti.
Učimo se, da si je v veselju mogoče poceliti svoje rane.
Učimo se v veselju spreminjati in to v še bolj vesele ljudi.
Po koncu delavnice sem imela toliko energije, da dolgo nisem zaspala. Kako me ima življenje rado, da lahko delam s tako srčnimi, odprtimi in pogumnimi ljudmi…

* * * * *

Nekdo se spotika čez bolj položno melišče. Videti je utrujen, zgleda kot da hiti ali beži. Ozre se in potem se naprej trudi navzgor. Občasno si pomaga z rokami, ko končno v jasnem soncu pride na vrh hriba. Potem sede in med rožicami uživa v razgledu.
B? Ne čutim, da bi se meni mudilo, Svaha. Prej nasprotno…
Moški se driča po riti navzdol po tistih kamnih. Ko je spodaj, jo spet mahne navzgor. Tokrat bolj počasi, zavestno.

Vesnino letošnje poletje je en sam pomemben velik prehod, celo preboj. Po dveh potovanjih v Pariz, kjer se ji je zgodilo vse najbolj travmatično in najbolj milostno, ji je ostala študentska karta še za eno potovanje z Adrijo. Pojdi v Izrael, sem predlagala in isto so jo pred menoj hecale prijateljice, samo da jaz tega nisem vedela. Ko se je res odločila sama potovati v Izrael, sem se malo zamislila. Ko je čez nekaj dni omenila, da ji je šipa padla na nart, sem ji omenila strah pred potovanjem. Saj ti ni treba iti, sem ji rekla. Ja, malo me je že strah, je priznala, vendar grem. Nekaj ur pred odhodom letala je poklicala, da joka že ves dan in, da ne ve zakaj.

Seveda veš, sem rekla. Povej zdaj meni, zakaj jokaš. Kaj ti pravi telo?
Čeprav je to isto telo jokalo pol dneva, se ji je zdelo, da ne ve. Pa vedno vemo.
Predstavljaj si Jezusa pred seboj. Pravi ti, da je ves čas s teboj, da je vedno bil in bo. Jezus ti pravi, da ti ni treba v Izrael. Kaj čutiš?
Zajokala je od olajšanja. Priznaj si in potrdi si svojo resnico. Tvoja duša govori skozi tvoje telo. V nadaljnjem pogovoru se je ta drastično razkrila. Koliko je v tebi strahu in koliko ljubezni do te poti?
Eno in drugo, je ustrelila.
Ne more biti. Ni mogoče! Angeli so nama polagali besede na usta, da se je končno soočila z vso težo strahu in jokala naprej. Kako ne!
Ni ti treba iti, Vesna, sem ji mirno ponavljala. Ni ti treba iti sami v Izrael. Včasih je navidezen korak nazaj korak naprej. Včasih je umik edina razumna odločitev. Včasih je za ustaviti se potrebno več poguma kot vztrajati v eni smeri. Pomembno je samo, kaj si se naučila? To poletje si prišla do večih zlatih kolajn, ne potrebuješ še ene. Nikomur ti ni treba ničesar dokazovati. Ni ti treba iti.
Sebi moram dokazat!, je rekla.
Ni res, ni ti treba. Lahko pa se tako odločiš. Ko sem ji povedala jutranjo Svahino zgodbico z melišča, se je strinjala, da je bila zgodba zanjo.

Bog in angeli in jaz te imamo enako radi, ne glede na tvojo izbiro. Dobra si že zdaj. Močna, živa, in spremenjena si, duhovni velikan si že zdaj. Tile tvoji zadnji dnevi niso izraz nežnosti in ljubezni do sebe. Jaz lansko leto tudi nisem šla na konzilij onkologov, jaz tudi nisem šla na izotop. Nikomur nam ni treba nič dokazovati. Ego dokazuje in se bori za prav, duša bi se rada igrala, veselila in zabavala.
Vesna je jokala, kot da se ji para srce, čeprav je jokala olajšana.
Ne veš, kako sem jokala pri vsaki stvari, ki sem jo dajala v nahrbtnik, je hlipala. In teta mi je umrla v soboto in v sanjah sem ji govorila, da sem z njo, da sva skupaj. In čutila sem, da me iz Izraela ne bo nazaj. (Isto je spreletelo mene dan pred tem)
Seveda gre za smrt, Vesna, pa ne nujno za fizično smrt. Tele današnje ure so umiranje v sebi. Za osvobajanje od sebe gre, za novo rojstvo.
Želela sem preobleči posteljnino, je nadaljevala v joku, pa sem jasno začutila, da če jo res preoblečem, v tej postelji ne bom več spala!
Vse je v redu. Samo za to gre, kaj si se naučila. Zakaj si se prignala do tega krutega konca? Če drugega ne, si doživela svoj standard najnižje meje hudega. Standard, ob katerem se lahko zavežeš, da se mu v življenju ne boš več niti približala. Zdaj se lahko odločiš, da boš drugače skrbela zase, da se boš sprejemala in ljubila. Izrazi namen, da boš dobra in nežna s seboj. Zato je tale lekcija darilo. Spoznala si veliko stvar!
Bog, kako spoštujem tele mlade duhovne velikane. Naslednji dan so v Izraelu izbruhnili veliki nemiri.

* * * * *

Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (28. del)