|  V vsakem življenju pričakuješ
svojega princa na belem konju
in potem zgrabiš kar prvega,
ki pride mimo tebe, čeprav veš,
da ni on ne princ, niti nima konja,
potem pa sledijo tvoja razočaranja,
eno za drugim v tvoj nedogled,
lepo iz enega življenja v drugo.
Kadar pričakuješ da bom majhen,
pridem velik in kadar pričakuješ,
da bom velik, pridem kot majhen,
kadar pričakuješ da bom suh,
pridem debel in kadar pričakuješ,
da bom debel pridem kot suhljat.
Kadar pričakuješ, da pridem bogat,
pridem kot berač in kadar pričakuješ,
da pridem kot berač, pridem kot bogataš.
Kadar pričakuješ belega konja,
pridem z letalom in kadar pričakuješ letalo,
pridem spet z belim konjem.
Kaj še nisi spoznala draga moja,
da so tvoja pričakovanja tista,
ki ti odmikajo cilj tvojega spoznanja?
Resnično draga moja duša, kadarkoli pridem,
pridem vedno kot tat, prav potiho v tvoje srce,
ko tvoje hrepenenje doseže tisto točko ljubezni,
kateri se sam nikoli in nikakor ne morem upreti.
stojči Stojan Svet
|
NE ZAMUDITE
Prav potiho v tvoje srce
Prispeval/a: stojči dne četrtek, 7. oktober 2004 @ 09:08 CEST
kajti samo z mano,
si lahko v sebi bolj mirna,
kajti samo z mano,
si v srcu lahko res srečna.
To Notranje srečanje,
je res čez vse. :)
lp
---
stojči
Prav potiho v tvoje srce
Prispeval/a: titanic dne četrtek, 7. oktober 2004 @ 10:08 CEST
da lahko samo roko stegnemo in imamo,
pa še vedno čakamo na nekaj, kar ni.
Prav potiho v tvoje srce
Prispeval/a: stojči dne četrtek, 7. oktober 2004 @ 10:29 CEST
Gibanje hrepeneče iskrenega diha
Ptica ne prileti na roko,
če ji mahamo in kričimo,
samo če se popolnoma umirimo
in ji ponudimo najboljše seme
mogoče pride.
Ptica in seme,
sta znotraj srca
in čakata giba,
tvojega,
hrepeneče iskrenega diha. :)
---
stojči
Prav potiho v tvoje srce
Prispeval/a: jaka dne četrtek, 7. oktober 2004 @ 14:03 CEST
katera mi je omogočila,da sem že svoj prvi zemeljski
dan pil najboljše mleko na svetu.
In ,ko se spomnim svoje brezkrbnosti in veselja,
katero mi je že v otroških letih priskrbelo vse avtomobilčke,
in nasploh vse,kar je videlo moje oko,
lahko rečem le to,da nam vlada zakon,za katerega so naše besede premalo.
Najbolj preprosta stvar,a vendarle..................
Seveda STOJAN,
ni kaj za dodati,
v čast mi je.
lp.od jaka
Prav potiho v tvoje srce
Prispeval/a: stojči dne četrtek, 7. oktober 2004 @ 14:40 CEST
Če bi to čast,
tvojo, mojo in čast nas vseh,
ki ustvarjamo tu na pozitivkah,
lahko prenesli tudi na slovensko vlado,
bi nam vsem lahko bilo še bolj lepo
in če bi jo razširili še na ta svet,
sploh ne bi bilo nobenih vojn. :)
Ta čast je,
sam izvor vse ljubezni,
je samo življenje,
v svoji najčistejši obliki. :)
Dihaj jo, jej in pij,
širi jo navznoter in navzven,
saj je tudi to tvoj namen
in tvoj končni cilj. :)
lp
---
stojči
Prav potiho v tvoje srce
Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 7. oktober 2004 @ 16:07 CEST
.." in, ko se spomnim svoje brezkrbnosti in veselja,.....".
Ja, tega se tudi sam ko prebiram tvoje vrstice nostalgično spominjam, ko sem še imel spomin na svoj prejšnji Dom. Zato, pa smo se na ta svet rodili v joku in stoku, ker smo morali zapustiti svoj Dom, kjer smo živeli v harmoniji, ljubezni, redu, varnosti, prijateljstvu.... Ko pa smo morali vstopiti v ta svet, smo prvi trenutek doživeli strah, pa ne zaradi naših staršeh na zemlji, ampak zaradi slovesa od svojih kozmičnih staršev in zaradi "izgube" ljubečega Doma, ki smo ga zapustili. In tu smo se srečali z drugim svetom, kakšnim svetom? Le kdo se ne bi zjokal nad tem svetom?
Nato nam iz Božjega sveta uredijo vse kar opisuješ, da se lahko začne naša šola življenja. Poanta vsega je, da moramo zopet postati, kot majhni otroci, da dobimo močnejšo zvezo z svojim Domom. Tako nam Bog z vsakim otrokom, ki pride v naš svet, vedno na novo prikazuje v kakšno stanje duše moramo priti, da lahko pridemo v" božje kraljestvo".
vse dobro od prijatelja Mirana.
Prav potiho v tvoje srce
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 7. oktober 2004 @ 18:54 CEST
mene je vaše pisanje navdihnilo na poseben način. Namreč včeraj je umrl kolega 54-letni novinar Eros Bičić, ki sem ga videla živega še pred dvemi dnevi. Moram povedati, da je z neverjetno hitrostjo skoraj tekel po ulici, da me ni utegnil videti, ker se ni nikamor oziral. Nekam se mu je zelo mudilo. Le kam tako hiti, sem si mislila, saj se vendar poznava, srečevala sva se pri delu, se neštetokrat pogovarjala in se tudi veselila skupaj v družbi kolegov. Kot dopisnik je spremljal je vojno na bojiščih v Iraku, spremljal je vojno na Balkanu in se iz vojne vihre prek nešteto nevarnosti srečno vrnil domov. Nogo si je poškodoval na letališču pa je vendar-le nadaljeval svojo pot v Irak na bojišča. Vprašala sem se kaj mu je tedaj pomenilo življenje? Kakšen izziv ga je gnal nevarnostim naproti? Le kaj življenje je in kaj je njegov smisel, kaj je v življenju tisto, ki nam ga osmisli? Nikoli ne vemo kaj bo jutri. Napisala sem pesem, ki je sledila nekemu notranjemu vzgibu, niti ne vem če je pesem toliko povezana s tem dogodkom, ki se me je dotaknil z mrzlo roko... pa vendar verjetno je. Spraševanja sem se o smislu in cilju življenja in napisala sem pesem, z naslovom:
ODDALJEVANJE OD CILJA
Oddaljevanje od cilja je pot,
ko minevanje boža medla luč slovesa
in hladna struna resničnega spoznanja
predela v sebi okrušene besede v črepinjah,
ki odsotno gledajo v zrak
in se soočajo z živo praznino,
zlužene do kosti,
premražene in zvodenele
v prazen obraz vsakdanjosti.
S svojo krivuljo zemeljska obla
privlači prijazno mačko,
ki se mi je s svojimi dlakastimi nitkami
ljubeznivo dobrikala danes okrog nog;
privlači pa tudi v svojo telesnost
leseno otrplost viharnika
in panični strah smrtnikov
z bogastom in lovorikami svetlobe
in tudi skeletje tistih belih konjev,
na katerih so jahali princi
in tisto suho kljuse,
ob katerem je stopical revež.
Mar je to sploh pomembno?
Če izvzamemo mačko,
ki ima v svojih tačkah več svetlobe,
kot premorejo nekateri ljubezni,
potem je nujno, da tudi o tem premišljuješ.
Medtem narava ureja stvari po svoje:
žalujoči vrelci, ki privrejo iz izvirov časa
nikdar ne nehajo zeleneti,
nikoli ne izgubijo glasu
v svojih blagoglasnih lirah
in odtekajo k rečni boginji,
ki sedi na kamnu na dnu struge,
kamor je odložila stara vprašanja
in našla odgovore večnih resnic.
Čaščena v objemu vode
se je otipala v najbolj občutljivih točkah
in spoznala, da si še ni bila tako blizu.
Privoščila si je miren spanec
in voda je božala njene spomine
in njeno spoznanje dna rečne globine.
Medli žarki z oznako onostranstva
so se medtem klatili po svetu
in hlastno razpirali peruti pod svetlobo
ter se bratili z minljivimi bogovi,
ki v brezčutnem pogledu svojih oči
razpredajo čudno spiralo svojega uvida.
Vse je igra hudiča z barvo duhov,
ko ti svojo skaljeno belo svetlobo,
zlijejo z neznostno lahkostjo v bravo smrti.
Veter nagiba in trpinči človeška telesa,
jih upogiba in lomi preden postanejo
duša in pepel.
...o0o...
Prav potiho v tvoje srce
Prispeval/a: jaka dne petek, 8. oktober 2004 @ 08:47 CEST
Če misliš,da te je tvoj lasten trud in pa prizadevanje pripeljalo
do prvih požirkov najboljšega mleka na svetu,ti moram reči ,da se motiš.
In če misliš,da sta ti svoboda in veselje že v otroških letih kupila vse avtomobilčke in nasploh vse kaj je tvoje oko videlo,ti moram reči,da se spet motiš.Po mojem sta te pogostokrat pustila objokanega sredi trgovin.
To kar sem hotel povedati je,da človek naj čimprej začuti
svobodo in veselje,kajti že v prvih zemeljskih dneh je priskrbljen z najdragocenejšimi stvarmi,za katere sploh ne prosi.
In naj ,da na stran ta trud in prizadevanje,ki mu lahko služita le za nakup avtomobilčkov.
Seveda sem prvič vse napisal v paradoksalnem smislu,saj je tudi zakon o katerem govorimo paradosalen.
Zen pravi:
Doing nothing and the grass grows by itself.
(početi nič in trava raste sama od sebe)
Prav potiho v tvoje srce.
Miran in vsi,
držite se,
saj druga nam ne preostane.
Prav potiho v tvoje srce
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 8. oktober 2004 @ 09:38 CEST
človek res ne prosi za najdragocenejše stvari, ki se dajejo kar same od sebe, vendar tako nesebično brez prošnje se lahko daje samo ljubezen.
Lep pozdrav tebi Jaka
Tatjana
Prav potiho v tvoje srce
Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 8. oktober 2004 @ 12:03 CEST
se strinjam s teboj, tvoje zapisane misli so mi všeč, kot tudi tvoj stil.
" početi nič in trava raste sama od sebe". Ja, to je idealno stanje, ki nam ne povzroča ne dobre, ne slabe karme. Glede svobode pa takole, dragi moj prijatelj Jaka; ko se rodimo imamo le eno tretjino svobodne volje in če ne bi delali na sebi s pomočjo božanske volje, bi na tem tudi ostalo. Z duhovno rastjo pa se to razmerje spreminja. Zakaj pa misliš da ves svetovni univerzalni duhovni nauk toliko govori o osvoboditvi?
V kolikor sami za to nič ne storimo, tudi Bog ne more za nas nič storiti.
Če pogledaš ljudi okoli sebe, ki so usmerjeni samo na materialno, boš kaj hitro ugotovil, da se jim življenje na neki točki življenja prične ponavljati, ujeti so v iste miselne zanke, kot vsi njihovi predniki. Zakon svobodne volje obstoja za vsa bitja, saj nam je Bog dal svobodno voljo, to pomeni, da Bog spoštuje našo odločitev, da se zaradi tega ne sme vmešavati vnaše odločitve, v naše življenje. Če res hočemo, da Bog vstopi v naše življenje, ga moramo za to prositi. Svobodna volja je v tem, da z njo pravilno upravljamo. Zato so nam dani božanski zakoni, da bi jo lahko pravilno razumeli. Mnogi teh zakonov ne poznajo in jo iz tega razloga zlorabljajo, oziroma škodujejo drugim, in sebi.
Res je ko praviš:" če misliš, da te je tvoj lasten trud ..........", vsekakor ne, saj takrat še nisem imel popolne svobodne volje, oziroma odgovornosti za svoja dejanja. To vlogo so nosili moji biološki starši. Toda pri enaindvajsetih letih svojega življenja pa sem dobil svobodno voljo in s tem tudi zavedanje ter odgovornost za lastna dejanja. Od takrat naprej odgovarjam za vse kar počnem. In pride trenutek v mojem življenju, ko se zavem, da sem kot zavest-ujeta nedovzetna zavest zašel v slepo ulico. Takrat spoznam, da mora obstajati še drugi vir življenjski vir sreče-svobode, ne le na biološki ravni. Ponudi se mi priložnost, da odkrijem resnično vrednost svojega dosedanjega domnevno tako dobro in smiselno urejenega življenja. Nekateri se trkajo po prsih in se jim zdi, da so veliko dosegli. Drugi spet vidijo, kako visoke zidove ječe smo si zgradili, vendar se mnogi med nami nimajo poguma, da bi jih porušili. Tretji se zavedamo, da smo skozi mnoge inkarnacije zaprli vrata za Luč, ki nas kliče in nam želi podariti vso svobodo, načrtno izključevali.
Ko pa v svojem bitju začutiš vsaj rahlo vibriranje ali delovanje te mogočne božje sile, ki nas želi odrešiti iz našega lastnega oklepa, takrat začneš spoznavati iz prve roke enost, ki izravnava vsa nasprotja in se zaveš da je ta sila skrita v tebi samemu. tako v mojem, tvojem srcu nastane občutek, izkušnja vseobsegajoče ljubezni. In pojavi se vprašanje: Ali je to, kar sem dosegel v življenju vse? Ali sem se zato rodil? Je to vse? Vse to prihaja v mene, kot praviš ti:"Prav tiho v tvoje srce"( Jaka ).
Piščanček natančno ve,
kdaj mora predreti jajčno
lupino.
Zaveda se, da trda lupina,
ki ga je tako dolgo obdajala,
ni del njegovega življenja.
Rabindranath Tagore ( Sadhana )
lep pozdrav od Mirana.
Prav potiho v tvoje srce
Prispeval/a: jaka dne petek, 8. oktober 2004 @ 17:13 CEST
Kaj praviš na to,ko ti že ena tretjina svobodne volje postane
preveč in se le zadovoljiš z njegovo voljo.
Prav potiho v tvoje srce
Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 8. oktober 2004 @ 18:42 CEST
s to lastno omejenostjo volje, ti ta " svoboda" ne more biti preveč, ampak ravno nasprotno, mnogim vem da je tudi ta tretjina svobodne volje preveč;to se zelo lepo vidi v suženjskih odnosih v partnerskih odnosih moški ženska, ko "žrtev" vedno išče " rešitelja" in obratno. In tu nastane začaran krog, saj noben od njuju ne želi spustiti drugega. Tako se oba igrata igro, ki pa nima nič s svobodno voljo. Eden kod drugi se bojita lastne odgovornosti. Svobodna volja je orodje za spoznanje resnice.
V vsakem življenju pride do kritčnega trenutka prepoznavanja prave poti k svobodi, razločno pa se kažejo tudi nasprotne sile. Kasneje se pokaže, ali je vera dovolj močna, če je božja Krustusova sila v stiku z nami v fazi preobrazbe v nas rodila sad, če lahko premagamo strah in obotavljanje. Kdor na poti notranje odrešitve k svobodi hodi bo zagotovo naletel na ovire. Tu pa se bo vsakdo soočil z lastno omejeno ali neomejeno zvestobo hoditi skozi kaos in bedo. Kdor se pri tem usede, da bi počival, ga lahko zaradi zožene zavesti premaga spanec, ki lahko ugasne tlečo luč v lastni notranjosti. Torej mora paziti da se mu to ne zgodi.
Recimo da si delal do pozne noči in si na smrt utrujen padel v posteljo, se ti je zgodilo, da zjutraj nisi imel veselja, da bi začel znova. Polotila se te je prijetna utrujenost, v kateri se je v pozabi razpršil vsak občutek dolžnosti. In v šoku si se prebudil! Prepozno! Priložnosti, ki bi jih lahko izkoristil, so zamujene. In tako se zgodi človeku pred nebeškimi vrati. Po pridnem, marljivem življenju, v katerem je delal vsestrasko dobra dela, se pojavi pred nebeškimi vrati. Vendar šibke točke v sebi ni podelal: njegova pozornost, njegova vdanost, njegovo prepričanje, da je popolnoma svoboden in da vedno ve kaj dela, sta bili šibki točki. Tako ga je spanec premagal.
Sedeč pred vrati zasliši glas, ki je govoril:" Odprla se bomo enkrat v sto letih.."
Njegova pozornost je le trenutek popustila, vsaj tako se mu je zdelo. Nato zapre oči le za kratek trenutek, da bi počival in, ko se je prebudil, je skočil pokonci, ker je slišal hrup ob tresku, s katerim so se zaprla nebeška vrata. Smo dovolj budni? Ali se lahko izognemo spancu pozabljanja? Ali občutimo osvobajanje od vsakdanjih navad, ki nas nenehno uspavajo in blagoslavljajo? Ali pa se obrnemo okrog in zapremo oči pred borbo med temo in svetlobo? Ali poznamo ta boj v notranjem lastnem življenju? Ali se bojimo drugih, ki nasprotujejo našim idealom, ali nasprotnika v našem energijskem plaščem? Ali je naša vera prava, ali vagamo in omahujemo, da bi prestopili prag?
Kdor koli stopi čez lasten prag neodločnosti in razpolaga z neomajenim zaupanjem vere, zmore in mora vztrajati pri vseh ovirah. Popotnik k večnosti mora biti naša duša v Kristusu. In to bo zagotovo postal, če ne bo zaspal, če bo bedel z njim, ki je premagal smrt v nas. Dragi moj prijatelj Jaka, svoboda je stanje zavesti.
V kaj pravzaprav verjamem? Kaj me oživlja? Kaj je v mojem življenju zame zares pomembno. TO SO VPRAŠANJA, KI SE JIM NIHČE NE MORE IZOGNITI. Dvignejo se in razgibajo vso zavest prav do temelja naše Biti. Na ta vprašanja pa si mora vsak sam odgovoriti, brez zunanje avtoritete.
lep pozdrav in vse dobro od Mirana.