V opuščeni hiši, ki se uporablja kot gospodarsko poslopje za shranjevanje pridelkov, uskladiščenje kmečkega orodja in druge šare sameva podstršje, na katerega ni že dolga desetletja stopila človeška noga. Na tem podstrešju ležijo razmetani stoli, skrinje, senčniki, orumenele knjige, pisma, notni zvezki, stare slike s polomljenimi okvirji in podobni predmeti. Na tramovih so pisave prednikov in so napisane prve pisne besede s podpisi otrok. Po stenah je razpredena pajčevina in zapuščenost daje vtis, kot da na tem podstrešju živijo samo še duhovi.
O tem podstrešju krožijo čudne zgodbe, zato se sedanji gospodarji izogibajo odklepanja vrat. Ljudje niti natančno ne vedo česa naj bi se izogibali in bali, saj tistih ki so te zgodbe pripovedovali že zdavnaj ni več, bili so zelo stari in so odnesli svoje skrivnostne zgodbe v grob. Mene je prav ta skrivnostnost podstrešja privlačila in sklenila sem, da si ga bom ogledala in raziskala gnostično mističnost.
Nek starec, za katerega ljudje niso vedeli ali je živ ali je mrtev, mi je povedal, da se v sliki na podstrešju skrivajo razna žarčenja v globini slike, ki se prikazujejo kot odslikave iz preteklosti in nato kot ostra praznina, ki se odmika od človeškega izkustva in preboleva v človeku - vidcu svoje izginotje. Omenil mi je, da razumevanje slike si lahko razlagamo tudi tako, da izhajamo iz njene bolečine, kajti človekova psiha to bolečino tudi soobčuti, duh slike pa ostane nedotaknjen. Bolečina slike se zrcali v človekovem ravnanju. Pri gledanju slike je pomembno tudi katera ura je odbila ponoči, ker slika spreminja svoje podobe s strmečim ponavljanjem glasov duhov skupaj z urinim nihalom. Ob pol noči pa zastane kolesje ure in ko slika zažari, ura spet steče in iz slike se pocedi kaplja krvi. Ura ni bila navita že najmanj pol stoletja in nihče ne razume njenega delovanja, da vseeno teče.
Tistega popoldneva, ko sem se napravljala na nočni obisk podstrešja, je bilo soparno in bližala se je nevihta. Za razsvetljavo podstrešja sem si pripravila staro karbidovko, ki naj bi razsvetljevala kar veliko površino. Vse dogajanje sem dojemala povsem prvinsko, kakor se spoznavanju in ogledovanju starin streže. Upanje, da bom odkrila nekaj velikega mi ni dovoljevalo umika. V meni so naraščali in se stopnjevali titanska moč, pogum in tudi nek podzavesten strah.
Prišle so nočne ure. Bližala se je polnoč. S težavo sem odklenila zarjavelo ključavnico. Vrata so zaškripala in se odprla na stežaj. Pred vrati sem bila jaz, v notranjosti pa duh preteklosti, s katerim se bom srečala v tem skrivnostnem svetu temnih sil. Vzpenjala sem se po lesenih škripajočih stopnicah. Prebliževala se je nevihta, zunaj so udarjale strele in skoz podstrešje in stopnice je bilo čutiti močan prepih, sa je veter odprl okno podstrešja in potegnil skoz. Nekaj orumenelih papirjev je razneslo po stopnišču. Pred svojimi nogami sem zagledala ljubezensko pismo in mi je bilo že na prvi pogled jasno, da je nek moški pisal svoji ljubljeni. Pismo je bilo en sam izliv ljubezni. Karbidovka je poševno razsvetljevala le ozek pas prostora. Vse ostalo je bilo potopljeno v temo.
Na podstrešje vstopim nekaj minut pred dvanajsto. Ogledujem si prostor in čakam polnoč. V meni sta naraščala in se stopnjevala pričakovanje in strah. S sojem svetlobe sem oplazila vse dele podstrešja in v kotu sem zagledala sliko v sivem okvirju, okrašeno z zlatimi starinskimi ornamenti. Slike je obledela in nič določenega ni bilo več videti v njej. Pritiski dejanskosti so se stopnjevali, spraševala sem se, če je to simulirana realnost, ki mi ne pripada. Videzu pripada iluzija o dejanskosti, kdaj, kje, kako, kdo? Nešteto vprašanj sem si postavila, med njimi tudi kako in kdaj bo slika zažarela in če bo sploh zažarela. Kdaj je ta slika nastala in kaj sploh pomeni, saj ni nič določenega v njej. Morda so bile samo blodnje starcev, ki izgubljajo spomin in se jim misli mešajo s prividi.
Spraševala sem ali bom videla karkoli možnega, kar je vezano na pogoje normalnega? Odgovor sem iskala s pogledom v dogajanje. Bodo sledile utvare ali videnje in občutenje zagonetnega? Slišim mrmranje, vzdihe, dihanje in vidim, da se na sliki zbira pepel, ki se čudežno guba. Moja misel je vznesena in panična. Strah me je, kaj če skoči kdo ven iz slike s sekiro in zamahne. V svetu duhov je vse mogoče. V grlu mi je ledenel krik. Umaknila sem se pred nagubanim prahom za nekaj korakov nazaj in vzpostavila varnostno razdaljo. Za vsak slučaj. V tistem trenutku je vzplamenel in zaplapolal goreč plamen. Doživljala sem trenutek privida, ki me je presenetil nepripravljeno na takšno doživetje. Brizgnila je silna svetloba in razpljuskala luči po vsem prostoru, tedaj se je slika spremenila v žarčenje.
Na sliki se iz goreče podlage pojavi čudovito obličje mladenke, kakor sanjski deviški privid je bila lepa, lepa kakor svetnica, belih rožnih lic, čutnih ustnic, globokih mordih oči, bila je glasbenica tišine ali duh, ki terja naslado.
Je živa ali mrtva, je to duh? Je to morda zavržena uboga ljubica, ki jo je ljubljeni pozabil na podstrešju. Morda se jo je naveličal, morda jo je kaznoval in zaprl v ta zanikrni prostor, morda je od mrtvih vstala in je to duh. Čigav?", se sprašujem. Njena lepota je bila fascinantna v vsej njeni lahkotnosti, neobveznosti in odmaknjenosti. Izžarevala je duhovno popolnost, najvišjo plast božanske biti, ki ni od tega sveta. Pričujoča lepota mladenka je lebdela in ni bila čvrsto obstojna po njeni realni nujnosti. Čutilo se je nekakšno oddaljevanje, brez vrnitve, dopuščanje sopojavljanja ob življenju, ob avtonomni zakonitosti lepega, nekaj idealnega, irealno nedejanskega je bilo v njej, nekakšno striktno vztrajanje na nedejanskem in izmišljenem. V njenem pogledu je bilo čutiti zgoščevanje čutnosti na ravni vzvišenega, ki ne zahteva pojasnitve, temveč se razteeza v razsežnost užitka, ki poje in iz globine poganja vzburjenost čutov, ki so značilni za žejo, ki zadržuje užitek, kakor ljubezenska igra v parterju. Občudovala sem in zrežirano uživanje umetnine same je drselo vame prek čutnih odslikav in zaznav. Z notranjo osvoboditvijo naslade je prodirala vame, dvojno in ponotranjeno, z razpoloženjem in strastjo iz sveta mrtvih, ki iz sebe izloča živo s čutno in duhovno tendenco zadostitve. Gledala sem skoznjo z izrazito selektivnimi občutki zadostitve in ji dodajala iz sebe svoja razpoloženja in strasti. Moj odnos doživljanja je postajal vse bolj oseben, služnosten in hkrati ideja za razsvetljevanje prostora in videnje v globino njene duše. Ospredje in ozadje slike bivata na dva različna načina. Materija se preoblikuje v duhovno vsebino in pričara videnje snovnosti na poseben pobožanstven način, s preseganjem teže sveta, z lebdečim ponavljanjem zaradi nadaljujočega se življenja objektivnega duha na lasten način.
Slika se je v prostoru uresničevala z duhom udobnega življenja in opojnosti s simboličnimi prvinami barv, ki jih slikovito posreduje božje delovanje in odgovor tistega, ki jih je priklical. Božanska energija se je spremenila in je postala ženska, ki se je pokazala v popolni neposredni božji sedanjosti. Vse prvine barv so v njej delovale na božji način, na njenem obličju je bilo čutiti govorico ognja, vode, vetra, drevja in cvetlic. Bila je kakor devica, ki odkriva božje skrivnosti z barvami in strastmi naslade vsega živega. Bila je kot bi posneli sliko nebeškega svetišča z boginjo.
V sebi sem občutila neko nepojasnjeno silo, neko moč, neko luč, ki me je vso preplavila. Mene sploh ni več zanimala lastna lupina, v kateri se nahajam, temveč duh, ki je prihajal v moje območje. Bilo je vse tako čarobno kakor pri mašnem obredu. Čutiti je bilo vonj po dišečem kadilu in eteričnem olju. Za sliko se je razprostrl vzvišen škrlat z vijoličnim in oranžnim odtenkom na beli tkanini iz morske svile. Morda je bila med njima prepovedana ali nemogoča ljubezen. Kdo ve? Pred sliko je stala skrinja in pred njo je zagorel sedemkrilni svečnik. Mladenka je bila okrašena s simboličnim nakitom, krasili so jo dragulji in dragi kamni. Vse je bilo pripravljeno ne neko slovesnost, vendar jaz nisem razumela kakšna slovesnost ali obred bi tu, na tem prostoru lahko bil. Maziljenje, poroka ali priprava na pogreb. Začutila sem potrebo, da nekaj zmolim po svoje, poškropim in požegnam prostor s kadilom, ki naj bi prinesel tej sliki in njenemu duhu pokoj in večni mir.
Bremena njene neizživete ljubezni sem prevzela nase, to je človeško. Začutila sem potrebo nadaljevanja in uresničevanja z njenim duhom, uresničiti njo v lastni podobi. Žarčenje slike je tedaj ugasnilo in jaz sem bila vsa napolnjena z ljubeznijo, ki ni bila od tega sveta, projecirana po nekem božjem zakonu v ta svet, v ta prostor, ki ni imel ničesar opraviti s svetim. A prav ta prostor je preplavila rdeča prabarva, v kateri sta se vtopila začetek in konec spreminjajočega se življenja. S strastno naravnanostjo sem izstopila iz sveta duhov in v svoji nezmernosti, ki je nisem mogla potešiti, sem čutila, da se spreminjam v stanje belo-zlate svetlobe, kot nekakšen odsev na meji teme. Rdeča barva, barva začetka mladosti me je še nekaj časa spremljala do izhoda iz hiše. V sebi sem čutila, da mi v duši raste cvet ljubezni, ki zdravi dušo. Gospod je razklal morje s svojo močjo, odprl studence in potoke ljubezni in jaz sem začutila, da neizmerno ljubim. Vse neizživeto iz prejšnjega življenja je vstopilo vame.
V opuščeni hiši, ki se uporablja kot gospodarsko poslopje za shranjevanje pridelkov, uskladiščenje kmečkega orodja in druge šare sameva podstršje, na katerega ni že dolga desetletja stopila človeška noga. Na tem podstrešju ležijo razmetani stoli, skrinje, senčniki, orumenele knjige, pisma, notni zvezki, stare slike s polomljenimi okvirji in podobni predmeti. Na tramovih so pisave prednikov in so napisane prve pisne besede s podpisi otrok. Po stenah je razpredena pajčevina in zapuščenost daje vtis, kot da na tem podstrešju živijo samo še duhovi.
Na podstrešje vstopim nekaj minut pred dvanajsto. Ogledujem si prostor in čakam polnoč. V meni sta naraščala in se stopnjevala pričakovanje in strah. S sojem svetlobe sem oplazila vse dele podstrešja in v kotu sem zagledala sliko v sivem okvirju, okrašeno z zlatimi starinskimi ornamenti. Slike je obledela in nič določenega ni bilo več videti v njej. Pritiski dejanskosti so se stopnjevali, spraševala sem se, če je to simulirana realnost, ki mi ne pripada. Videzu pripada iluzija o dejanskosti, kdaj, kje, kako, kdo? Nešteto vprašanj sem si postavila, med njimi tudi kako in kdaj bo slika zažarela in če bo sploh zažarela. Kdaj je ta slika nastala in kaj sploh pomeni, saj ni nič določenega v njej. Morda so bile samo blodnje starcev, ki izgubljajo spomin in se jim misli mešajo s prividi.
V sebi sem občutila neko nepojasnjeno silo, neko moč, neko luč, ki me je vso preplavila. Mene sploh ni več zanimala lastna lupina, v kateri se nahajam, temveč duh, ki je prihajal v moje območje. Bilo je vse tako čarobno kakor pri mašnem obredu. Čutiti je bilo vonj po dišečem kadilu in eteričnem olju. Za sliko se je razprostrl vzvišen škrlat z vijoličnim in oranžnim odtenkom na beli tkanini iz morske svile. Morda je bila med njima prepovedana ali nemogoča ljubezen. Kdo ve? Pred sliko je stala skrinja in pred njo je zagorel sedemkrilni svečnik. Mladenka je bila okrašena s simboličnim nakitom, krasili so jo dragulji in dragi kamni. Vse je bilo pripravljeno ne neko slovesnost, vendar jaz nisem razumela kakšna slovesnost ali obred bi tu, na tem prostoru lahko bil. Maziljenje, poroka ali priprava na pogreb. Začutila sem potrebo, da nekaj zmolim po svoje, poškropim in požegnam prostor s kadilom, ki naj bi prinesel tej sliki in njenemu duhu pokoj in večni mir.
