Po dolgotrajnih raziskovanjih svojih notranjih vzgibov in potovanju vase sem v duhu svoji celic videla hišo in okolje iz mojega prejšnjega življenja. Videla sem mogočno poslopje zidano iz kamnov in arhaičnih naravnih materialov. Hiša se je povezovala z neizmernimi širjavami temno zelene panorame in kovinskega neba. Okrog hiše je vladala neka misteriozna atmosfera. Tam so rastla drevesa krčevito zvita v nekakšne figuralne vzorce in oblike mračne resničnosti,
a zunaj vrstične urejenosti, bila so kot nekakšna bitja, ki se spreminjajo v zanke, lovke in čudno glasovno govorico, ki izhaja iz grozljivih tvorb. Te se med seboj pogovarjajo in na likovni, prostorski in časovni stopnji komunicirajo med seboj in z vesoljem s svojo lastno strukturo in vsebino.

Mislila sem si, da staremu življenju, ki se odseva v prozorni svet antimaterije pripada, da najde svojo obliko izražanja. Vesolje je samo upravljajoči mehanizem, vse se pa znotraj njega razvija po nekih svojih mnogopomenskih zakonitostih, ki jih človek iz snovnega sveta ne dojame.



Vprašam se, ali sem videla kdaj tu na Zemlji snov v jedro, da bi videla in razumela bistvo antimaterije, ali sem kdaj videla duha, zavohala njegov vonj, ga otipala. Vprašam se, ali sem pobiže videla zvezde, oddaljena ozvezdja, zvezdne galaksije. Odgovorim si, da ne, da nisem v vžiganju, temveč v odmiranju snovi, zastajanju, v vrtenju v začaranem krogu neznank. Tudi zvočnih besed nisem videla, Torej? So stvari, ki jih v nakopičenih kozmičnih valovih ne morem spoznati, dojeti in razložiti. Tudi zraka nisem videla, ki se ovija okrog mojega duha. Ali ima barvo, vonj in okus? Ali je duh prvina? Je morda duh snov ali bitje, ali samo vžig? Zavedala sem se, da se dotikam vesoljnosti, ki je ne poznam.

Občutila sem se kot medla svetilka, ki išče prostornino v duhu, glasu in obliki. Hotela sem najti nekaj, kar se bo zaiskrilo kot razumevanje ali bo celo sprožilo brezmejno vrsto vidnih, zvočnih in čutnih odmevov v meni. Zavedala sem se, da mora pridobiti sleherna moja misel svoj prostor, v katerem se nahaja in da moram najti odgovore nanjo. Znašla sem se v nekakšnem čudnem prostoru nepojasnjenih mutacij, prostoru neprestanega spreminjanja, iz katerega govorijo z mano močni in globoki odzivi. Noben glas sam zase pa ni bil celota, vsi glasovi skupaj so bili predigra, ki je imela namen pred mene odložiti vsebino svojega duha.

In še nek drug pomemben element je bil dodan mojim čutom, ki jih je tako neusmiljeno zanašalo. Med drevesi je bila skrita z zelenjem zaraščena uta. To uto je zajedel zob časa in sesedla se je sama vase. V tem sesedanju, ostaja zaprto vase vse, ki se zbuja kot spomin na doživetja, ki niso nikoli premagala resničnosti. V njej se oglaša samota kot bistvena sestavina, nekaj dramatičnega je v njej, nek zagrizen boj, ki je prišel v stik z duhovnim ozračjem tistega davnega časa. Okrog nje je sama neskočna samota in tudi znotraj sem si jo ogledala. Bila je edina stvar, ki sem jo resnično videla in dojela. To je bilo tako nazorno jasno. Samota se je oglašala in odpirala razpoke, skoz katere sem videla logične zveze, neko ostrino žarka v brezoblični temi, ki je delovala kakor laser, kakor da bi s črnilom zarisovale podobe moje pretekle bivanjske izkušnje. Moja osebna vizija in izvenplanetarna resničnost sta se srečali in spojili. Sesedanje ute in moji občutki so bili kakor kakšen smrten obred, zunaj njega pa vesolje, ki povzroča in spremlja to dramo. To mračnjaško stanje, v katerem sem se znašla, sem razumela kot nemoč, kot bivanjsko izkušnjo onkraj.

Razvaline ute, neprestana spremljevalka vsake stvari, ki umira na Zemlji, so se odsevale v antimateriji in tvorile prozorni svet. In tako vstane iz teh razvalin človek iz antimaterije, ki je zapustil tam daleč na Zemlji svojo uganko in tako nekako po svoje, vesoljsko evolucijska, z vključevanjem nekih novih sestavin in izključevanjem nobene dotedanje, se doživi tu v svetu antimaterije kot nekakšna ekspresionistična podoba, kot nekakšno valovanje sproščenih najmanjših antidelcev, ki kot taki lahko eksistirajo v vsemirski hitrosti, s spominom na tiste zemeljske procese, ko se je vodik pretvarjal v helij pa tudi na gorenja takšne ali drugačne oksidacije, v katerih izgoreva tudi sam. Antimaterija je priča zakonitih procesov, ki so pogoj za vse živo v zrcalnih slikah vesolja in je tudi sama zakoniti pogoj, da se je razvil prozorni svet, zrcalna slika tuzemskega sveta, ki pa se tudi sama spreminja v skladu z lastnostmi, ki jih je prinesla s seboj in jih na svoji dolgi poti brezčasnosti srečevala in vase použila.

Hiša iz mojega prejšnjega življenja je bila opremljena s starinskim pohištvom, v omarah so bile starodavne knjige in nabožne pisave, ob steni je bil klavir znamke "Glasword", videla sem svojo starinsko delovno mizo, bronast svečnik, srebrno posodo in slike nekega neznanega slikarja iz 16. stoletja, ki so visele na steni. Moj leseni gugalnik je sameval v kotu ob oknu, kjer sem pred stoletij pisala poezijo.

Odprla sem okna in si ogledala kozmično prostranstvo, v katerem se sedaj ta hiša nahaja. Pri vstopanju v upravljajoče mehanizme vesolja in prozornega planeta sem se odrekla boju za absolutno. Poezija je odzvanjala vesoljske vibracije in ostala na magnetnem polju trajne relativnosti. Jaz sem se skrčila v svoje strukturne vsebine zemeljskega bivanja in ker nikogar ni bilo tam, sem razklenila krog znakovne sheme vesolja in vstopila v verzno vrstično urejenost poezije, ki je govorila o moji mladosti in se v vibracijah zgoščevala in nihala kakor peruti velikega puščavskega ptiča. Njena zunanja oblika je bila hkrati tudi njena struktura. Kakor kinetična energija se je poezija vsrkavala vame in me vso preplavila s fonetičnimi podrobnostmi, ki ne pripadajo nobenemu sedanjemu pesniškemu gibanju. Razumela sem, da sem se tedaj prek srednjeveškega opusa in rimskega pesniškega jezika izmuznila v rimo klasicizma in romanticizma, presegla okostenele formalne okvire rime in se podala v novodobnejšo liriko in prosto poezijo. Pesniti pa nisem v tem času nikoli prenehala. Nisem mogla potegniti meje med poezijo, ki sem jo pisala v prejšnjem življenju in poezijo, ki jo pišem danes in se v obliki antimaterije nalga v prozornem svetu. Čutila sem se kot nasprotje tistemu, kar sem tedaj pisala in poezijo, ki jo ločuje od tiste poezije, zgrajene iz neznanih snovi in sestavlja ideološko enotnost tistega časa. Čutila sem se razlaščeno in razbito na staro in novo zavest časa in še nekaj vmes. Ni mi bilo več jasno kateri zakon dogodka ali človeškega trenutka usmerja moja občutja in predstave. Staro prejšnje življenje je bilo prikrojeno smislu tedanjega življenjskega zakona, ki ga je določila moja volja, usoda in čas, v katerem sem se nahajala. Staro in novo življenje je bilo kot odnos med temo in lučjo, vse preneseno v svet antimaterije k višjim zakonom, ki jih nisem dojela. Spoznala pa sem v sebi težnjo po višjem smislu za višjo lepoto in razumevanje na višji stopnji. S temi čustvenimi usedlinami različnih dob in svojim spoznanjem, sem se iz celice svojega duha preteklosti vrnila v sedanjost. Morda zato, ker sem čutila kakšen občutek dolžnosti, nekakšne slutnje o neulovljenem dejstvu, o zagonetni resničnosti, posvetitvi življenja stvarem, ki sem jih razumela. Sleherna stvar vesolja, sleherni delček antimaterije me je prosil za ime, vendar jaz sem ostala nema in začudena v strmljenju za toliko neznankami. Sedaj pa več ne vem ali je večnost le hrepenenje, ali je to svet vekotrajnosti, kjer se vse ohrani, razvija in dobiva nove vsebine, oblike in podobe v večnem življenju.