Sem voda, ki diha
z globokimi kanjoni v sebi.
Sem voda, ki se pomika
skoz tihe zazrtosti,
skoz melanhonijo duše,
ki sledi notranjim vzgibom srca.
Sem voda, ki hiti s svojimi tihimi
drobnimi občutljivostmi
in s svojim nimirnim iskanjem smeri,
prek izsušenih dolin in prek sebe.
S tančico človeške kože razprta,
z očesom vodnih kapljic zazrta,
s svojim tokom hoče naprej
samonikla v tolmunih duha.
Sem voda, ki se dotika vesolja
z ritmi plime in oseke ljubezni,
sem prostornina in površina,
sem topografija v nastajanju
in snov, v katero je potopljeno telo.
In jaz občutim to živo vodo v sebi,
občutim, da sem majhna plavajoča
lučka v njej s svetlobo besede.
Občutim to vodo, ki se pretaka
in tudi navskrižja z obrežij struge občutim,
občutim pritiskanja sile odzunaj.
S svojimi tankimi lasnicami občutij
in ostro konico svojega glasu
me voda opozarja naj tehtam
vrednost in težo sleherne njene kapljice,
opozarja me, naj vse kar imam
ne ponudim kapljam svojega znoja,
da naj njene moči in tiho prizadevanje
uporabim za vrtičkarstvo svoje duše,
za rast tistih vrlin v sebi,
ki mi bodo omogočile,
da v višini svoje vodne gladine
prekosim in presežem njeno snov.
Sem voda, ki diha
