dragi Stojči,
tudi sam se strinjam s teboj in Einsteinom, da se "Bog začne tam, kjer se razum konča."

Razum nam govori:" Zakaj je Bog ustvaril bolečino in trpljenje v našem življenju? Ali ne bi naše življenje moglo potekati brez trpljenja in muk v boljših razmerah, če je Bog temelj in začetek vseh stvari? Zakaj trpi nasprotja? Zakaj ne uniči vso zlo in bi tako bilo v vseh stvareh le dobro?"

" Nobena stvar se ne more spoznati brez svojega nasprotja. Tisto, kar ne pozna svojega nasprotja, gre naprej v nedoločeno in se vrne spet k sebi samemu. Če se ne vrne k sebi samemu kot k temu, iz katerega je prvotno izšlo, ne ve ničesar o svojem stanju. Če naravno življenje ne bi poznalo nasprotnega stanja in bi bilo brez cilja, se ne bi nikoli vprašalo po vzroku, iz katerega je izšlo. Tako bi Bog ostal skrit za naravno življenje." ( Jakob Bohme )

Tudi z razsvetlitvijo je podobno. Do resničnega razsvetljenja ni mogoče priti z razumom. Tako kot človek brez svetlobe sonca ne bi poznal dnevne svetlobe, tudi naš človeški duh ne more brez svetlobe božanskega sonca postati rasvetljen. Do notranje razsvetlitve se ne pride z razvojem zemeljskega razuma.

Znani pisatelj in filozof Karl Eckarthausen je ob Rousseajevih mislih o razsvetlitvi rekel naslednje: " Razsvetlitev? Razum ne more rasvetliti človeka. Le Božji duh lahko človeku kot ogenj milosti podari razsvetlitev!"

Med pojmom znanje in modrost je velikanska razlika. Za vsakega, ki je na duhovni poti je izredno pomebno spoznati, da Božanska modrost ni isto kot znanje, ki ga lahko pridobimo z zbiranjem podatkov. No, vseeno pa ne smemo misliti, da je modrost vse in da razum ni nič. To sta samo dve razluični lastnosti dani od Stvarnika, ki pa jih moramo znati razlikovati.

" Kaj ima človek od vsega svojega prizadevanja pod soncem?
" In videl sem vse delovanje, ki se je dogajalo pod soncem in glej, vse je bilo nekoristno in ujeto v veter." ( Pridigar 1,3 ).

Vsakdo izmed nas se slej ali prej sooči v eni od mnogih inkarnacij s spodobnimi vprašanji kot pridigar SalomO. To je prelomni trenutek. kriza, saj spozna, da so vsi njegovi ideali o ljubezni, miru, svobodi in harmoniji postali le delčki celote. Moč, slava, družbena priznanja in posedovanje imetja so v takem trenutku izgubili ves svoj čar. Počasi a gotovo se bliža starost in samo vprašanje časa je, kdaj bo zapustil tisto malo, kar je v življenju pridobil.

V zavest mu pride, da je bil rojen v svet, za katerega pa ne ve, zakaj je bil v njem in kam bo odšel? Navidezno postane vse nesmiselno. Nobenega interesa nima več za vsesplošnjo gonjo sveta. Tako nastopi Boleč trenutek zavedanja osamljenosti, svoje izgubljenosti in svoje nepopolnosti. In kaj zdaj? Nastopita dve poti, dve možnosti: ali ponoreti, se zapiti, zadrogirati, se podati v razvrat, torej počasi ugasniti, ali iz notranje stiske sebe narediti za iskalca pravega smisla življenja?

Ja, to so postaje iskanja, ki nas postavijo pred vprašanje, kako začeti? No to danes niti ni tako težko, saj nam je na razpolago dovolj materiala. Vendar pa je najbolje, da se spomnimo največjih, ki so nam tudi najboljši zgled. Kaj niso v preteklosti ljudje vedno govorili in trdili, da poznajo resnico?

Buda je o sebi trdil:" Sem svetnik na svetu, sem mojster, nepresežni. Sem popolnoma prebujeni, prišel sem do miru."
Jezus je rekel o sebi:" Rojen sem in na svet sem prišel zato, da bi pričal o resnici."

Torej je tu govora o nekem drugem kraljestvu, ki ga je moč doseči samo po ozki poti in skozi ozka vrata. To je kraljestvo z nepredstavljivimi značilnostmi kot nesmrtnost, ljubezen, brezčasnost in brezprostornost, z nenehno razstjo in razcvetenjem. Odkritje in stik teh dveh področij ne povzroči v nas le mentalne sreče, ampak tudi globoko aktivnost naše duše. Tako dobimo prvi odgovor na svoje iskanje.
V nas tako raste hrepenenje po tem na novo odkritem kraljestvu, o katerem pravi Jezus: Moje kraljestvo ni od tega sveta. In: Moj Oče ni Bog mrtvih.

V nadaljevanju izkusimo, da sta oba svetova prisotna ne samo zunaj nas, ampak tudi v nas. Zavedamo se , da smo prebivalci obeh svetov. Po eni strani je naše telo in naša zavest iz te narave in zato nujno minljiva, po drugi strani pa je v nas princip večnosti, ki izhaja iz drugega kraljestva in je zato nesmrten. Sedaj lahko povsem razumemo Jezusove besede: božje kraljestvo je v vas. Seveda pa nastopi vpogled na vzrok notranje razdvojenosti, ko se nas srečata ta dva svetova: naša osebnost, ki se nanaša na jaz-Miran, ki po zakonu te narave išče uresničitev v tej naravi in naš princip večnosti, ki je vezan na to osebnost, ki pa hrepeni po svoji domovini.

Na tak način lahko razumemo svojo notranjo razdvojenost, svoja raklana občutja in po drugi strani spoznavamo svoje pravo poslanstvo, ki ga iščemo, če to hočemo ali nočemo. To seveda sedaj obstaja v načinu življenja, v katerem se naša osebnost prestavi v službo principa večnosti, da bi se la ta odrešil iz svojega ujetništva. V nenehnem procesu zavesti osebnosti vse bolj prehajamo ( "vse ob svojem času") na princip večnosti, ki nas vodi, pri čemer se naša osebnost vedno manjša. Na koncu fundamentalne spremembe pride do polnega preoblikovanja osebnosti. To je realizacija Kristusovega izreka: Kajti kdor hoče svoje življenje ohraniti, ga bo izgubil. Kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo ohranil.

Si lahko razumsko odgovorimo na vprašanje, kaj je večnost?
Včasih se nam zdi, da traja minuta celo večnost, predvsemv neprijetnih in težkih okoliščinah. Nasprotno pa trenutek miru zelo kratek. Čas je fikcija. Pojma večnosti zagotovo ne moremo določiti s časom. Toda vprašajmo se, od kod nam predstava o večnosti? Je morda nastala iz religij? Ali pa so izšle religije iz večnosti, ki jo nosimo globoko v sebi?
Mi smo bitja, dvojna bitja, smo bitje s časovnim obstojem in z semenom večnosti.

Časovno pripada časovnemu, vidnemu svetovnemu vesolju, večno pa nečemu drugemu. Večno ima torej samostojno " bit", ne pa samostojnega obstoja, kajti obstoj ima začetek in konec. Vse kar se začne se konča. Samostojna " bit" je vsezajemajoča in je zunaj "obstoja". To lahko imenujemo kot splošno, vezano na nič in vendar objema vesolje. Hermetičen zakon pravi, " kakor zgoraj tako spodaj" in glede na to, je smo tudi mi obdani, oklenjeni z večnostjo. Tako je vesoljna bit tudi naš izvor. Naš obstoj je tako dolgo navezan na začetek in konec, dokler jih ne odpravimo v samemu sebi.

Tomažev evangelij, nam da to slutnjo.
"Učenci so rekli Jezusu: Povej nam, kakšen bo naš konec?
Jezus pa jim je odgovoril: Mar ste odkrili začetek, da sprašujete po koncu? Kajti kjer je začetek, tam bo konec. Blaženi so, ki so na začetku; spoznali bodo konec in smrti ne bodo okusili." Smrt spada k vidnemu vesolju, k vsemu, kar pride in gre, k vrtečim se nebesnim telesom in k črnim luknjam. Toda pred začetkom ni bilo ničesar, ni bilo obstoja. Ničesar ni bilo, kar bi izhajalo iz nečesa drugega. Zato pravijo modri vseh časov: to kar je bistveno, je ne-bivanje. To pa ne pomeni nič drugega kot preiti v večnost. O tem govori celotna modrost.

Zato nam ne preostane nič drugega, kot da prosimo, iščemo in trkamo na vrata večnosti.

lep pozdrav od prijatelja Mirana.

[ Odgovori na to | # ]