Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (26. del)

četrtek, 30. september 2004 @ 06:08 CEST

Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem XVII. (1. del)

Danes je praznik Marijinega vnebovzetja; takoj zjutraj sem poklicala Marijo Brezmadežno. Čista in močna energija me je presenetila, toliko in tako milostne mehke lepe Marijine energije je bilo z menoj. Boginje moje preteklosti sem poklicala, da mi stopijo za hrbet in Merlijo ter Boginje prihodnosti, da se postavijo predme. Potem sem te energije dihala, jih usmerjala na različne ravni, v različne čakre, v različne dele telesa. Kakšna izkušnja. Sila miline me je očistila do solz in še bolj, ne vem, če bom kdaj vedela, kako. Potem sem šla na sprehod in se po stiku z Materjo Zemljo domov vrnila s sporočilom: Sedi in piši, dokler knjiga ne bo gotova.

Vem, da je moja molitev oz. vsaka srčna molitev človeka zdravljenje, še posebej v Dobi Zdaj.
Verjamem tudi, da zdravljenje prihodnosti je odpiranje prisotnosti Najvišjega in Najboljšega in to z namenom. Odpirali se bomo najbolj prijetnemu možnemu uravnovešanju energije, ki mi smo, njenemu čiščenju in to je zdravljenje najvišje vrste. Ko se v skupini glasno obrnem na Boga ali Boginjo, ko rečem besede, ki same pridejo, ko izrazim želje, ki jih zaznam v prostoru, je to moja molitev.

Seveda je molitev bolj gosta in učinkovita, ko je skupaj več ljudi. V prisotnosti poklicane Svetlobe lahko hvalimo in prosimo ali se še naprej zahvaljujemo. Po mojih izkušnjah je čas za kar največjo jasnost in določenost v prošnjah oz. izbirah. Koristi, če imamo predstavo o tem, kaj milost zame je, kaj je zame blagoslov, za katerega se zahvaljujem. Taka molitev v skupini me zelo veseli in izpolnjuje - izziv mi je. Ljudem lahko pokažem, kaj sem se lansko leto naučila prositi zase in ko se prepustim in spustim, se slišim prositi zanje.

Ljudje ne znajo prositi Boga.
Ljudje ne vedo, za kaj naj bi prosili, niso sigurni kdaj in predvsem ne verjamejo, da bodo prošnje uslišane.
Enostavno ne verjamejo dovolj, da bi jih molitev lahko spremenila. Tudi jaz učinkovitosti molitve nisem spoznala čez noč. Vendar sem imela srečo, da je bil moj učitelj ljubeč in strpen, predstavil mi je dosti načinov, tudi tiste manj prijetne. Moje življenje, ki je Bog, je tudi na tem področju moj najboljši in najljubši učitelj. Shodila sem vsak korak, vztrajala v vsakem drsanju s stopali, v vsakem potegu naprej, ko sem čutila, da sem na kolenih. Zdaj začenjam dobivati to, za kar sem prosila - najvišje in najboljše zase.

Zdravljenje z molitvijo je duhovno zdravljenje. Prisoten je tisti najboljši duh, ki mu na našem prostoru rečemo Sveti Duh. Njegova milost in blagoslovi, ki so zdravljenje, od človeka terjajo samo, da je tukaj in zdaj, ko posluša ven in prisluškuje noter, ko se je pripravljen umiriti, uravnovesiti, ozdraveti. Ko se je človek pripravljen uravnovesiti na eni ali večih ali vseh ravneh bivanja in med njimi, ko se je v čistosti namena pripravljen odpreti dobremu, ki komaj čaka, da bo vstopilo, takrat se energija, ki mi smo, v čiščenju spreminja. Bolečina tega in prejšnjih življenj se preobraža, odpirajo se stisnjeni in zategnjeni prostori, novo se odpira polnenju z najboljšim, s svetlobo, mirom, z veseljem, strastjo. S tem, kar izbereš. S tem, kar želiš. Zdravljenje se nadaljuje s kasnejšim vsakim vdihom, z vsakim korakom, ko prizemljujemo nastalo spremembo. In ta ni nujno najbolj prijetna. Je individualna in vedno milostna. Spremembo, ki je milost, moramo shoditi. Ves potek pa je še najbolj povezan s človekovo vizijo sebe in občutkom lastne vrednosti.

Čas je za odpiranje milosti zdravljenja s Sv. duhom. S čiščenjem energije ljudi z molitvijo sem začela pred štirimi leti. Po naključju, kot se reče, sem začela prositi angele naj očistijo prvo čakro ženske pred mano. Govorila sem, kar mi je prišlo na misel in nihalo v roki mi je potrjevalo, da se nekaj dogaja. Potem sem šla s tem načinom govorjenja na drugo in počasi skozi vse čakre, vmes pa žensko prosila naj mi pove, če bo začutila kaj posebnega. So že angeli poskrbeli za to, da je, in dobila sem še več veselja. Glasno sem govorila, prosila in se zahvaljevala in čudeže so delali angeli. Tak način "čiščenja aure" je postala moja molitev in po kakšnem letu ostala samo moja. Ljudje še niso bili pripravljeni. Reagirali so na "čiščenje aure", vendar ne z molitvijo.

V lanski izkušnji z rakom sem to molitev, to zdravljenje dokončno shodila do te mere, da danes to lahko začnem delati v skupini. Izjemne izkušnje so možne, če je človek le malo radoveden in odprt, če je pripravljen na majhno tveganje. Brez tveganja ni rasti! In, kaj sploh človek misli, da tvega? Še sam se ne zaveda, da nekaj zadaj, nekaj spodaj ali globoko v notranjosti svari: Ostani v sedlu! Zategni uzde! Ne spusti kontrole...! Ampak sedlo ni izbira duše, uzde niso vibracija angela, ki ti si, kontrola pritegne samo bolečino. Milost pomaga vse to in drugo spustiti in blagoslovi omogočajo breobrazbo brez bolečine. Brez drame. Med molitvijo sta možna manjša pritisk ali rahla bolečina, ki samo pomagata v procesu, saj sta na strani Boga. In v naslednjem izdihu izgineta.

Moč in učinkovitost molitve sem spoznavala vsakič, ko sem z občutki krivde prosila angele in Boga za čiščenje. Potem, ko sem se najedla sira ali čokolade. Vsak: Hvala za čiščenje - zdaj! in Hvala za (o)zdravljenje - tukaj! je bil del mojega učenja. Vsi občutki krivde in sramu, moje težave v sprejemanju tako destruktivnega dela sebe, vse to je bilo učenje. Vsaka bolj ali manj zavedna izkušnja strahu - se bo rak spet pojavil? - je tlakovala pot v novo izkušanje svetlobe, v novo darilo. Vsaka čokolada je bila moje učenje, vsakih 20 dkg sira s plesnijo način za večanje moje vere.

Skozi krivdo in samoobtoževanje, skozi nemoč pleksusa sem vstopala v srce in se učila sprejeti sebe, tako kot sem. V mukah neželjenega rojstva je na svet prihajala Marija Magdalena.

Marija Magdalena je neljubljen in nepriznan, neželjen, močen in presenetljivo zdrav otrok.
Marija Magdalena kot otrok ni sesala prsta, nikoli ne nosi pokrivala in vedno hodi bosa.
Marija Magdalena je intenzivna bolj kot strastna, je poosebljeno ugodje, samozadostna je, neprilagodljiva individualistka in večna upornica.
Marija Magdalena ima močno telesno zgradbo, širok obraz in velika odprta usta, zdrave zobe, vedno nosi pisana krila in ne prenese hlač.
Marija Magdalena je bistra, neposredna in zdrava narava, je ciganka, ekonomistka in profesorica, je Karmen, ki jo igra Meryl Streep v telesu Sophie Loren.
Marija Magdalena ima hripav glas in rada poje, posebej v dežju.
Marija Magdalena je hrupna in nedružabna, začudena nad ljudmi okrog sebe, vendar nikoli zamerljiva ali zlobna.
Marija Magdalena vozi tovornjak in živi sama, strastno bobna in trobenta in ne prenese klavirja.
Marija Magdalena ne pozna žalosti ne zamer, briga se izključno zase.
Marija Magdalena je hrast, kopriva in sončnica, pa mačka Garfilda, medvedka in volkulja.
Marija Magdalena je Dragica, Breda, Bruna, Gabrijela in ne Vanja, Jelka, Tanja ali Tina.
Marija Magdalena živi v zmerno topli klimi in najraje je francosko solato in jabolka.
Marija Magdalena bo vesela, zadovoljna starka in pripovedovalka zgodb, večno začudena nad omejitvami drugih ljudi.
Marija Magdalena je to, kar je, in kot taka je zdravilo.
Marija Magdalena je darilo in je blagoslov.

Marija Magdalena ne more biti pravnica, telefonistka ali socialna delavka in to je velika škoda.
Marija Magdalena nima družine ne sorodnikov ne sosedov.
Marija Magdalena ne pozna kurjave, rokavic ali tampona.
Marija Magdalena nima mrzlih nog in nikoli ni prehlajena.
Mariji Magdaleni bi se odprlo srce še bolj, če bi se zagledala v ogledalu.

Duhovno zdravljenje v prošnji ali izbiri vse ovire preobraža v svetlobo tega trenutka in v modrost. Preobrazi vse tiste blokade, ki jih je pripravljena preobraziti modrost energije, ki ti si.To je čudež in čudež je možen samo, ko si v srcu. Zato koristi, če se na začetku uravnovesiš, na tak ali drugačen način odpreš srce oz. za to prosiš priklicano svetlobo. Posledica take molitve so mir nad mirom in zaupanje, pa sprejemanje sebe in presenečenje, ker izkušeno presega najbolj drzne sanje in upe. Posledica take molitve je spoznanje, da je vsaka taka izkušnja na poti k cilju, cilj zase. Na mozaiku, ki se sestavlja, pa se začne kazat zlati angel, ki Jaz sem!
Po taki molitvi je človek drugačen in mnogi tega ne želijo.
Samo - samo drugačen človek je lepši, bolj odprt, mlajši, bolj miren in močen človek.
Samo spremenjen človek je bolj vesel in bolj strasten, skratka bolj svetel človek.
Samo drugačen človek je zdrav človek.

Na dan Marijinega vnebovzetja se mi je za duhovno in energijsko zdravljenje prijavilo devet ljudi in to sredi poletja. Za pravo preobrazbo na ravni celic gre, sem jim obljubila. Da si moj ego ne bi preveč opomogel, treh potem na delavnico ni bilo. Zato, da slučajno enkrat v življenju ne bi dobila takojšnje potrditve, da je to res To! Vendar danes potrditve ne potrebujem več. Vem, da moja molitev je To! Moja molitev je prisotnost, ki spreminja, odpira in napolnjuje z najboljšim, moja molitev umirja in zdravi. Tukaj in zdaj. Vztrajala bom, še naprej bom preiskušala vsak korak - tokrat v sodelovanju z drugimi. Učila se bom ustvarjati varen prostor za vse prisotne, dovolj varen, da bodo lahko spustili, se odprli in napolnili z najboljšim. Še bolj bom verjela. In ob meni čutim ljubeznivo energijo, ki pravi:
Spusti, ljubica! Odveži se od rezultatov. Delaj najvišje in najboljše, kar lahko in potem - spusti! Živi svojo resnico, vendar nežno in vztrajno!

Po triurni meditaciji oz. molitvi v skupini sem se ob devetih zvečer polna energije počasi spakirala in se odpeljala v Ankaran. Izkusila sem eno tistih mojih voženj, ko roke bobnajo po volanu, čeprav me ni v telesu, in avto vozijo angeli. Skupaj z Josipo Lisac sem pela Ave Marijo, pa eno klasično izvedbo Aleluje in tisto znano arijo iz opere Carmina Burana. Slavim Boga!

* * * * *

Končno sem bila pripravljena in voljna zavestno opraviti večji prehod. V Ankaranu sem se namenila poukvarjati s svojimi miselnimi vzorci, s svojimi prepričanji. In to na vseh ravneh, na vseh čakrah. Odločila sem se malo pomisliti, po potrebi celo razmisliti, napisati in prepisati, skratka spremeniti stara in neuporabna prepričanja. In to v taka, ki bodo podpirala Svetlobo v meni. Za mano je velik nekajdnevni projekt, ki sem ga odlagala par let. Na svojih delavnicah opazujem, kako je ljudem težko pobrskati po svojih miselnih vzorcih.Tudi po tistih osnovnih, povezanih s telesom, službo, denarjem. Vsi čutimo odgovornost, ki leži za tem, in lažje je, ko to naredimo skupaj.

- Življenje mi je prineslo tole službo in to v času, ko jo je tako težko dobiti. Kaj sem pa mogla!
- Partner je sam prišel mimo. Kako naj ga izberem, če se je pojavil sam in me izbral?
- Moj frizer me vsakič enako ostriže, nobene ideje nima…

Tako smo razmišljali včasih. In hranimo se tako, da pogledamo v hladilnik: Kaj bi pa zdaj pojedel(la)? Čisto nekaj drugega je, če se ustavim in v stiku s fizičnim telesom dobim odgovor o tem, kaj bi mojemu telesu pasalo pojesti. Vsem nam je lažje izbrati od tega, kar je nam je tik pred očmi, pa čeprav to ni vedno najvišja svetloba za nas. Prosi za vse! pravi Mama Meera. Bog si, izberi! ponavlja ljubi Mihael.

Pred petimi leti me je Thomas na ridingu vprašal:
Kaj bi rada, da ti Bog da?
Ker hitro mislim, sem lahko takoj odgovorila: Nič, vse je v redu.
Dobro, kaj pa potem imaš, pa bi rada, da ti Bog vzame?
Vse je v redu, sem rekla že malo manj sigurna. Pod nebom se nisem mogla spomniti stvari, ki naj bi mi jo Bog dal ali vzel. Čeprav v tistem obdobju življenja nisem imela večino tega, kar sem si želela. Imela pa sem skoraj vse, česar si nisem želela.
To pa je problem, je zaključil in jasno mi je bilo, da je res.
Kmalu po tem sem prav v Ankaranu tri dni razglabljala, kaj bi rada, da mi Bog da. Pred leti se je vse moje razmišljanje o sebi začelo in končalo pri čakrah in zadnja tri leta pri angelih in Bogu. Ko danes razmišljam o sebi in o svoji viziji sebe, o tem, kaj bi nebesa na Zemlji zame bila, pa se vse začne in konča pri - Jaz sem vredna. Igračkanje s tem darilom univerzuma mi prinese mir. Česa sem vredna na fizični ravni bivanja? Pa na čustveni in na mentalni? In kakšne duhovne darove bi rada prizemljila?

Tri dni sem se osredotočeno in z namenom sprehajala gor in dol po čakrah in odkrivala, česa sem res vredna. Na nov način sem začela odkrivati, kaj bi v življenju rada. Kaj si želim v odnosih s starši, pri mojem delu in v zvezi z denarjem, kaj mi pomeni fizično telo in tako naprej. Dosti dela sem imela. Vse sem podrobno zapisala in ostala dva dneva kaj dopolnila ali spremenila. Bog je res velik, sem ugotavljala kmalu za tem. Saj mi tistih želj izpred petih let ni (prehitro) izpolnil. Varovalni mehanizem, ki smo ga ljudje pred prihodom na Zemljo vpeli v našo bit, je koristna zadeva. Naše misli in želje se nam ne uresničujejo takoj. Šele učimo se zaupati, da se misli uresničijo, želje res lahko izpolnijo, majavi smo še na nogah vere, da si to zaslužimo. Šele dojemati smo začeli, da smo v trgovini obilja, kjer lahko rečemo: Tole, prosim. Pa tistole tudi, in hvala!

Malo žgečkljivo je le zavedanje, da potem tega, kar bomo dobili, ne bomo mogli kar zamenjati, reklamirati, založiti, nekomu odstopiti, pozabiti. In zadnja leta ljudje ugotavljamo, da se časovni odlog krajša. Vedno hitreje izkušamo posledice svojih misli, besed in dejanj.

No, tokrat v Ankaranu je bilo podobno, pa vendar bistveno drugače. Tokrat si nisem želela, tokrat sem izbirala kaj bom dobila. Tokrat mi je uspelo. In zabavala sem se pri tem. Domov grede sem Ave Marijo pela z bolj odprtim grlom, z močnejšim glasom.

* * * * *

Prvo jutro v Chelmsfordu sem podrobno opisala, po kaj sem tokrat k prišla k Stevenu Turoffu.
Hvala za milost in blagoslove in to take in tako, da bo držalo. Izbiram nov začetek, nov temelj za mojo prihodnost z namenom služenja Zemlji. Zahvaljujem se za očiščenje in preobrazbo vseh blokad, ki mi otežujejo prizemljitev oz. življenje duhovnih darov. Hvala za ozdravljenje vsega, kar ne podpira nebes na Zemlji zame. Amen.
Tvegaš tam, kjer so tvoje vrednote! je pisalo na večji oglasni tabli ob cesti, po kateri sva bili z Meto namenjeni k Turoffovi kliniki. Čakalnica pri Turoffu, ki ji rečem svetišče, je malo preurejena, ampak tako domača. Na tabli z Babinimi sporočili je tokrat pisalo:
Vsi bi dnevno delali čudeže, če ne bi bilo Boga, na katerega se zanašamo. Tako bi prišli v realizacijo, da sva Jaz in oče eno. Dejstvo je, da Jaz sem moj oče. Janezov ev. 14:9. Dobro jutro, predragi Jaz.

O, samo, da sem tukaj in danes je Krišnin dan. Povsod po stenah so Baba, Krišna, pa Joganandina linija, ljuba Mama in vsi ostali, pa še več Babe. Oooo, kako lepo! Zakaj mi gre pa tokrat na jok, sem mežikala… Ljudi je bilo vse dni dosti več kot lansko leto, med 25 do 30 vsak dan. Prvi dan naju je sprejela ljubezniva Turoffova žena.
Rada bi zaceljenje leve strani mojega energijskega polja, pri glavi in nogah, in odstranitev energije strahu iz mojega polja, sem začela leže na postelji. In hvala za potrebne posege, povezane z mojim neravnotežjem, v črevesju in ledvicah…
Nasmehnila se je in mi položila dlani na čelo in trebuh, ko smo čakali Turoffa. Spustila se je milost in začela sem jokat. Ne vem, zakaj, ampak tam bi ležala in jokala in jokala in jokala. Naj vse gre! Naj že končno vse gre! Ti veš, kaj konkretno, Baba, ampak naj že enkrat vse tisto, kar me ne podpira, gre…
V takem razpoloženju me je dobil ljubi Turoff in mi izprašil hlače. Nisem Nuši pred odhodom zastonj izrazila dvoma, če me bo Turoff po vsej moji samodestrukciji sploh pustil na mizo.
Bil je strog in resen in ogorčen. Začel je govorit in ne spominjam se natanko, kaj. Presunilo me je glasno ogorčenje za vsako njegovo besedo, ki je bilo več kot očitno.

Strah te bo uničil, je zagrmelo nad menoj, ko mi je s skalpelom zarezal v levo stran trebuha.
Torej je res, sem pomislila. Verjamem, da je strah ena najmočnejših energij, ki se nas drži in se jo je tudi najtežje znebiti iz svojega polja. Tudi logično je, da bi me bilo lahko strah, vendar se strahu nisem zavedala. Ne lansko leto ne to zimo in pomlad, ne ob tem mojem nerazumnem hranjenju, ki kot da se v stalnem tveganju igra s strahom, usodo, milostjo. Boginja Kali v kartah me je vsakič, ko sem jih dvignila, opozorila nase. Zato sem tudi prosila, naj me milost teh prostorov očisti energije strahu, pa kot da nisem verjela, da me res je strah. Če ga pa nisem čutila. Moja prošnja je bila razumska, ne čustvena.
Lahko mi odstranite to energijo strahu, sem rekla vsa solzna; solzna od prej in od zdaj.
Nič se ne zanašaj na druge…
Seveda sem se. Zanašala sem se na vse moje bergle od Duha Babe, Mame, Jezusa, Marije, masaže, angelov in Duha na mojih delavnicah do Zorana in Gera in Turoffa, seveda.
Ne prelagaj odgovornosti name, je grmel naprej.
Pa imaš, punca! Imaš, kar si prosila. Še poceni jo boš odnesla…
Če bi se jaz enkrat opekel, ne bi več dal roke v ogenj. Ti pa, kot da ves čas to počneš…
Takoj sem se v mislih posula s pepelom.
Nehaj analizirat, stran z glavo…
To pa že ne drži, se je vse uprlo v meni, z glavo sem pa čisto zadovoljna.
Srce odpri…
Kot da ne vem, kot da to ni moja izbira in fokus že nekaj let!
Če ti igra ni všeč, spremeni pravila, spremeni igro, je bil Turoff pameten naprej.
Ja, ja, lahko je biti pameten za druge, je nekaj v meni jezikalo naprej. Uuuh! Naj bo že mimo, tale nevihta resnice. Počutila sem se kot majhna punčka. Ničesar ni rekel, kar ne bi bilo res, še ničesar novega ni povedal. Kriva sem. Kazen mora biti. Zdaj pa pojdimo že naprej…!
Podal mi je še kozarec lingamove vode ljubega Babe in odšel ven.

Ko se je vrnil in delal na Meti, sem stala ob mizi. Turoff se mi je enkrat nasmehnil in olajšano sem se nasmehnila nazaj, potem pa me ni več pogledal. Roke so mu brzele in na telo pod seboj niti pogledal ni. Z ženo se je pogovarjal o tem, kje bi živel, če bi bil v penziji. Dr. Khana ali kakšne druge energije pri njegovem delu tokrat nisem čutila. Ne v izgovorjavi ne v izrazu obraza. Zdaj je Turoff, Turoff in dela kot stroj, na vseh ravneh enako učinkovito. Izjemno. Sama milost in blagoslovi so ga.
Kasneje je prišel v čakalnico, kjer sem še posedela. Zavedla sem se, da lovim njegov pogled, gesto, nekaj, s čimer bi mi sporočil: Saj te imam rad, saj si OK. Ni me pogledal.

Iz klinike sem odšla z nekakšno težo, ki se je menjala z utrujenostjo in ostala z menoj ves dan. Bila sem nesrečna in ves dan po malem mi je šlo na jok. A bo tole zdaj zaleglo, Bernarda? Imaš dovolj? V življenju me niso dosti kregali, ni jim bilo treba, se mi zdi. In pri mojih 47. letih je zdaj ogorčen nad mano morda edini človek, ki ga res gledam navzgor. Z vsako mislijo sem se bolj počutila žrtev, smilila sem se sama sebi. Legla bi nekam in jokala. Tako pa sva se z Meto sprehajali po ljubeznivem in sončnem Chelmsfordu in lepih trgovinah. Odločila sem se, da se ne bom z ničemer potolažila, da ne bom ta dan ničesar kupila. Zeblo me je praktično ves dan in Meta mi je šla na živce. Vsak bi mi šel na živce! Ta dan noben človek ob meni ne bi mogel narediti ali reči prave stvari. Ves dan sem se zelo trudila za stik s seboj, za eno približno ravnotežje. Žalost se je vračala spet in spet. Jasno mi je bilo, da moram dopoldansko "(o)zdravljenje" prespati. Zjutraj sem prosila za milost in blagoslove in to tako in take, da bo držalo. Natanko to sem dobila. Zdaj jih moram samo še prizemljiti.

Zaspala sem okrog šestih popoldan in se zbudila ob treh zjutraj. Glava je prevzela kontrolo in moj proces se je nadaljeval. Z besedami - Ne analiziraj! in Odpri srce, mi je Turoff očitno napovedal tole jutranje dogajanje. Glava je dobesedno zbezljala in prsni koš se je stisnil v najmočnejšo obrambo, ki se je kasneje spremenila v napad. V splošnem zavedanju, da sta bili vsaka Turoffova beseda in gesta Najvišje in Najboljše možno zame, tega energijsko očitno nisem mogla sprejeti. Njegove besede so iz duhovne ravni skozi mentalno prišle do čustvene ravni in se tu zataknile. Čeprav mi je bilo to jasno, njegovih besed in obnašanja nisem mogla spustiti skozi čustva in sprejeti v vsako celico fizičnega telesa. Trudila sem se ustaviti glavo in odpreti srce (lepe besede, ja), pa ni šlo. Dve do tri ure sem premlevala tistih nekaj Turoffovih stavkov. Izmenično sem se odločala za mir, kokreirala sprejemanje, se splakovala z vijolično svetlobo in mantrala, kar sem se lahko spomnila. Vendar je to rundo dobila glava. Potem sem začela jokat in še kasneje sem se začela kregati s Turoffom.

Tudi ti bi lahko bolje zgledal, če bi živel v zdaj. Utrujen si videti, da je veselje.
Ti bi bila tudi, če bi delala tako kot on, se je oglasilo v meni. In potem ima opraviti še s takimi kot si ti.
Tudi jaz potrebujem pomoč. Že tako mi je to težko priznati. Delala se največ, kar sem lahko. Če bi lahko kaj naredila bolje, bi naredila bolje!
Tako sem izkusila tipično preobrazbo žalostnih ljudi. Ko se nažalostimo, to isto energijo spremenimo v -Spravi se stran! (da se lepo izrazim). Očitno žalost znam spremeniti v jezo. Kako pa naj jezo zdaj preobrazim v sprejemanje? Te jutranje ure sem izkusila marsikaj, samo ne ljubezni in ne sprejemanja. Kje potem Bog v meni je? Kje so moja nebesa na Zemlji?

Za pomoč sem zaprosila Svaho. V solzah sem zagledala vodo do višine mojih oči, kako brbota. Zgledalo je, kot da vre, pa še vroča ni bila. Bila je živa voda in brbotala je. Ko spomin na Turoffa ni bil dovolj, se je glava spomnila Mete, ki je mirno spala v sosednji postelji. Moja glava se je to noč naslonila na nekaj malenkosti prejšnjega dne in iz njih delala slona. Bog, kako sem bila nesrečna, kako težke so te ure bile zame. Kje sem se znašla?

Ta nočna slika mene me je res neprijetno presenetila. Kaj me briga, kakšna sta Turoff ali Meta, s seboj imam več kot dovolj dela. In tale slika mene je… Tale podoba mene ni…. Ne izbiram jo. To nisem jaz. To so moje misli, moja osebnost, moj ego, katerega boli. In zakaj mi potem Baba, Jezus, Mama, ne pomagate - zdaj?! Če že par ur izbiram isto, zakaj se to ne zgodi? Če kokreiram mir - kje je? Nenadoma sem se spomnila misli na tabli v Turoffovi čakalnici:
Vsi bi dnevno delali čudeže, če ne bi bilo Boga, na katerega se zanašamo.
Ja, saj… Končno ena pametna! Nobenega od vas ne potrebujem! Sama bom! Ne vem še kako, ampak bom. Vse lahko sama! V trenutku sem začutila olajšanje in vedela sem, da sem zunaj. Obrnila sem se na bok in zaspala.

Zbudila sem se odprta in prijazna. Spremenjena. Sanjala sem o psih boksarjih na travniku in o Makiju, ki me je kepal. Maki je moj prijatelj kakšnih 13 let, ki ga vidim povprečno 1,75 krat na leto in vedno mi pomaga. Navajena sem že, da ga na nekaj let srečam v sanjah in vsakič pomeni nekaj dobrega. Varna sem, sem začutila sedaj. Del mene pazi name. Bog je resničen. Bog je in Jaz sem. Lahko ljubim. Vse je eno. Tako sem čutila.

Kako dobro mi je delo, ko se mi je Turoff naslednje jutro nasmehnil. Vedno se tako premišljeno in osredotočeno nasmehne. Občutek imam, da si vzame čas za nasmeh, v katerem se najbolj smejijo njegove oči. Pa vsaka gubica na obrazu, seveda. Res-je-vse-v-redu energija me je pobožala.

Kako sta danes, gospe? je vprašal in že začel brkljati po Meti, ki se je prva ulegla. Medtem ko sta bili njegovi roki zaposleni, je gledal mene s tistim stalnim mirnim pogledom od lanskega leta. S pogledom ljubezni Boga, ki ozdravlja. Hvala, Baba, sem si rekla in strmela v te oči. Delal je naprej in premaknil pogled na mojo dojko. Ko je zaključil z Meto, jo je pobožal. Gledal jo je z Ljubeznijo, ki jo poznam samo pri njem in potem počasi naredil velik križ nad njeno glavo. Na njegovi mizici z lingamovo vodo, vibutijem, pinceto, skalpelom in nekaj vate sem opazila vrečko zlatih angelčkov. Od vseh možnih angelčkov na svetu, je bila na Turoffovi mizici vrečka natančno takih angelčkov, kot jih imam jaz doma. Enega od njih imam namesto svojega imena prilimanega na vhodnem zvoncu. Od vseh možnih angelčkov na svetu, so pri Turoffu enaki angelčki…

Turoffa sem prosila za ozdravljenje ledvic in samo pokimal je. Presenečena sem bila, ker me je rez tokrat obakrat zabolel. Tako kot še ne, sem začutila, da je zarezal vame. Kar nekaj nečesa je zmetal iz obeh ledvic in mi potem držal roki na ledjih. Mirno sem dihala in se zahvaljevala za ozdravljenje ledvic in spolnih organov in črevesja in potem, saj veš, Baba, za ozdravljenje celega telesa.
Danes pa bolj lahkotno!, se mi je nasmehnil na poti iz prostora.
Ja, ti že veš, sem se nasmehnila nazaj, dobro si mi dal vetra včeraj…

Nasmejan me je Turoff gledal v oči in položil eno dlan na prsi. Ta gesta me je dodatno pobožala in zagorel mi je prsni koš! Tole zdaj je bil zame velik blagoslov in precejšnje presenečenje. Ta gesta je bila darilo mojega Boga meni, ki sem Bog. Samo ta dva poznata mojo gesto ene dlani na prsih, ki je geslo za odpiranje zadnjih vrat Domov. Z odprtimi usti sem sprejela to posebno darilo in se glasno zasmejala. Preljubi Turoff in Mama Meera, hvala.

Na daršanu Mame Meere se postaviš na vse štiri prednjo tako, da lahko tvojo glavo pridrži v rokah nekje med oziroma nad svojimi koleni. Tako te pridrži in ko te spusti, sedeš nazaj na pete in jo gledaš v oči. Ko spusti pogled na tla, se odstraniš. Ko sem se prvikrat znašla pred njo, sem spontano šla v obred, ki sem ga potem vsakič ponovila - ko sem sedla na pete, mi je šla ena dlan na prsi. Vedno samo ena, leva dlan. Zavedla sem se tega, nisem vedela zakaj, in vsakič je bilo enako. Vsakič sem pred Mamo, ki mi je gledala v oči in me s tem polnila z najvišjo svetlobo Boga, dala eno dlan na prsi. To je moja gesta odprtosti in sprejemanja, moje hvaležnosti in čaščenja ljube Mame Meere. To isto je zdaj zame naredil nasmejani Turoff… Vse moje rane so bile zaceljene.

Tretji dan sva z Meto malo dalj čakali in to seveda ni čakanje, vsaj za naju ne. V mislih sem se dotaknila staršev, prijateljev in znancev, ki so mi prišli na misel, Nuša pa je bila tako ali tako ves čas z menoj. Videla sem jo, kamorkoli sem pogledala. Tokrat sem nameravala prositi za ozdravljenje oči, pa je Turoff sam začel brkljati nekje nad mojim želodcem. Smehljaje se je zmetal nekaj ven in potem s prsti odprl prsni koš.
Prosim še za ozdravljenje oči, sem rekla, rada bi ves čas videla resnico.
Ti si resnica, je rekel!
Kaj pa zanikanje? sem še rekla, medtem ko mi je pljusknil lingamovo vodo v eno in v drugo oko.

V čakalnici je poleg oltarja veliko stojalo s fotografijami, mislim si, da verjetno bolnih ljudi. Nikoli nisem čutila, da bi svojo fotografijo puščala kjerkoli, še najmanj v družbi bolnih.Tokratni odhod k Turoffu je Nuša bolj doživljala kot jaz; kar s teboj bi šla, je rekla. Ker se pluton iz svojega pomembnega položaja nasproti mojemu soncu od mene seli k Nuši, pomeni, da je pred njo ena večjih preobrazb. Kar naenkrat sem videla smisel v tem, da bi pri Turoffu pustila najino fotografijo in Nuša se je takoj strinjala. Blagoslovite naju, prosim, sem rekla zdaj Turoffu. Nuša je bila lansko leto tukaj z menoj, sem dodala, kot da on tega ne bi vedel.
Nasmehnil se je in se zagledal v prostor poleg fotografije. Očitno se je uglasil z Nušo, saj se je široko in posebej svetlo nasmehnil, pokimal in fotografijo odložil na svojo mizico.
Seveda je vprašanje, kaj blagoslov je in, če sploh deluje?

Verjamem, da blagoslov ni nekaj ločenega od mene. Baba mi je blagoslovil ta predmet…, moje delo…, rečejo ljudje, ko se vrnejo iz Indije. Po mojem jih je predvsem spravil v skušnjavo ego tripa in tudi to je blagoslov.
Sai Baba blagoslovi vsak predmet in vsak načrt kogarkoli, tukaj in zdaj.
Baba blagoslovi prav vsako misel, besedo in dejanje kogarkoli, kadarkoli in kjerkoli.
Baba vsakega od nas podpira v vsaki smeri, ki jo izberemo. Ni treba k njemu v Indijo, da te blagoslovi. Stanja, ki jih imenujemo milost ali blagoslov so enostavno odrazi našega življenja. Blagoslov je Amen! univerzuma na naše misli, besede in dejanja. Milost in blagoslov sta enostaven odgovor življenja na energijo, ki jo pošiljamo v univerzum, na energijo, ki jo oddajamo, na energijo, ki mi smo. Od avatarja ali župnika blagoslovljen delovni projekt ne pomeni uspešnega zaključka brez zatikanj in izzivov. Tako blagoslovljen človek ne bo nujno dolgo in srečno živel. Nekaj, kar je videti kot blagoslov, je lahko enostaven odgovor na prejšnja življenja, zanesljivo pa na energijo, ki ta človek v času prejema blagoslova je. In v resnici - ko je čas, je čas in ljudje temu rečemo - blagoslov.

Recimo, da je blagoslov tisto, kar najbolj nahrani najvišjo svetlobo v človeku. Vsako naslanjanje na nekaj zunaj sebe, danes bolj kot kadarkoli predstavlja berglo. Pa naj bodo to partner, starš ali guru, piramida, nihalo ali horoskop. Vse navedeno sem nam vsem občasno pomaga poravnati, ampak naprej gremo sami. Naučili smo se že menda, da pademo samo, če se naslanjamo. Vse, kar potrebujemo, kar nam lahko pomaga in, na kar se je resnično mogoče opreti, je noter, v nas. Kakšnemu človeku je tak zunanji blagoslov lahko edini blagoslov in, če mu to pomaga, ga je smiselno uporabljati. Začasno. Do naslednjega križišča življenja, kjer bo spet izbral.
Ali res potrebujem oporo? Na koga ali kaj bi se rad naslonil?
Angeli ponavljajo, da stvari, ki so včasih delovale, ne bodo imele več istih učinkov. Čas je, da se postavite na svoje noge, pravijo. Enostavno je čas, da ljudje začnemo sami blagoslavljati sebe in svoje predmete, načrte. Čas je, da ljudje začnemo blagoslavljati druge ljudi okrog sebe in njihove predmete, njihove načrte… Po mojem bo to hitreje zagotovilo preobrazbo in to tako, ki ji rečemo milostno in blagoslovljeno. Ta dan je bil pa tak, da mi je najina fotografija z Nušo na Turoffovi mizici prinesla mir.

Potem ko je bil proces prve noči za menoj, mi je bilo druženje z Meto kot vedno prijetno in polno učenja, ki je po vseh letih najinega prijateljevanja že prefinjeno poliranje. V druženju z njo sem tokrat ozavestila svojo navajenost na lastno vodenje in intuicijo, ki me podpira in zadovoljuje. Navajena in vesela sem svojega zaupanja vase in v življenje, čeprav se lahko (po)kaže v mešanici za koga nerazumnega občasnega prepuščanja, tudi tveganja. Zunanjih pripomb, ki so seveda lahko enaka ali še večja jasnost od moje, pa ne upoštevam, čeprav se jih zavem.

Zavedam se, ko prepoznam in upoštevam duha resnice, ta pa seveda dela tudi skozi druge ljudi. In koristi mi, če sem ga pripravljena poslušat. V zavedanju se učim razumevanja in predvsem sprejemanja sebe, take kot sem. Življenje želi, da se zavedam sebe, zato da bolj usklajeno in mirno živim. Verjetno pa tudi želi, da se še bolj zavedam drugih. To učenje je pred menoj…

Na petek sva z Meto kupovali karti za nekaj vlakov do letališča in to za ponedeljek, ki je bil praznik. Ko sem plačevala, je Meta pripomnila nekaj glede praznika, o čemer sva s prodajalcem že govorila, zato tega nisem ponovila. Zvečer sem glasno rekla - Kokreiram čudež v moji denarnici! Pri tem sem mislila na večjo vsoto denarja, kot naj bi v denarnici bila. Ven pa sem potegnila kupljeni karti in razbrala datum odhoda za soboto, ki je bila naslednji dan, ne za ponedeljek. Čeprav sem Metino pripombo slišala, jo nisem upoštevala - še enkrat sva se sprehodili do postaje in zamenjali karti.

Domov sva odhajali precej zgodaj zjutraj in, ker nisem upoštevala Metine pripombe glede taksija, ki naj bi ga poklicala, sva vlak zamudili za šest minut. V taksiju mi je prsni koš zalila toplota in samo zahvalila sem se angelski prisotnosti. Saj vem, da je dovolj časa, ljubčki, saj vem. Pa vseeno hvala! Moje zaupanje v tem jasnem sončnem jutru je bilo popolno. Prtljago sva na letališču oddali 55 minut pred predvidenim odhodom letala, ki je imel potem še 20 minut zamude. Tako jaz razvijam sposobnost razlikovanja - kdaj upoštevati svoje in kdaj tuje vodenje.

* * * * *

Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (27. del)

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20040922160817768