Položil jo je na belo preprogo,
še nikoli ni videl tako lepih oči,
osupnil je ob vsakem njenem vzdihu,
bila je angel silnejša od sanj,
ki pluje kot nebeško zlato,
skoz ocean oblakov v njegovo srce.
Bila je svetloba, nebeški izdih,
bila je hči razcvetele ljubezenske igre Boga,
bila je svetloba spletena iz žarkov
v cvetnih udih glasbila nebes.
Imela je oči polne vedrine,
imela je breztežnost v pogledu
s sinjino sijaja odprtih cvetov,
kipenje moči in kreposti,
ki se iz vrelca duše napaja.
Dajala mu je odmerke radosti
in voljno občutje, ki se z vetrom igra,
ko tišine legajo spat na svoje ležišče.
Zrla je vanj zapeljiva in mila,
bila je pravkar prebujeni sen,
hrepenenje žarkov skoz pesem neba,
odžejana v potešitvah s ploho dežja,
bila je radosti polna, čas sreče v nasmehu,
ki razvnema cvetenje rdeče rože v laseh.
Po obredu božanja mu je poklonila srce.
(posvečena D. & B.)
