"Ko je Buddha prvič zapustil svoj dom in ko je zunaj zagledal bolnika, starca, kako trpi, je vedel, da bo tudi on sam trpel."

Tako se je tudi začelo. Ko je z mislimi šel naprej, je videl tudi sebe kot trpečega starca. Tu je bila postavljena prva zanka pri trpljenju. Zatem si je domislil, da bi lahko prenehal to človeško trpljenje in da se bo razsvetlil. Postal je asket. Umrl skoraj od izčrpanosti. Ta asketizem je trajal vse do drevesa v Bodhigayji. Tako je drugič padel na finto, ker je ponovno pognal misli.
A bil je že od samega začetka razsvetljen. Le da, se tega ni spomnil.

Dobro jutro... Koroška.
Nedelja. Do 24. ure moraste sanje, potem smo se prilagodili prostoru. Vstanem ob mraku. Za ene je to kar zgodaj zjutraj. Po deževni noči je zrak prav osvežilen.
Ob šestih zjutraj sem že v avtu. »Ne-namenoma« zgrešim pot po kateri sem se pripeljal. Makadam. A ta pot je proti večerni, milina. Včeraj mi ni bilo jasno, kako po tisti poti koder sem vozil, pride avtobus do koče. Sedaj mi je tudi jasno, kako so ljudje kapljali v kočo. Spuščam se vse nižje. Pred menoj se skoraj v divjini pojavi na desni »blokovsko naselje«. Na levi strani cerkev Sv. Mohorja. Tu čez cerkev poteka pomožna črta. Na Ravnah poberem štoparja. Ko mu omenim, da grem v Avstrijo do gradu Rabensteina, mi začne razlagati o prijatelju, ki išče stare predmete z detektorjem.

V Dravogradu ga pustim in zavijem čez mejo. Pred Labotom se odpravim na desno na Štalensko goro, k sveti Magdaleni. Tukaj poteka Marijina črta. Počasi se vzpenjam po ridah proti sveti Magdaleni. Pogled v dolino zakrivajo meglice. Ob cerkvi je že gozd in vonj po gobah. Razmišljam ali bi šel še naprej v Soboto (Sobotha). Pol poti, ki sem jo sedaj prevozil v hrib imam še do tam. Razmišljam. Potem se odločim. Bog ve, kdaj bom spet tukaj hodil. Glavni razlog za obisk ostane gibanje skakačev. Le kaj so oni tam gori iskali?

Richter zapiše o skakaškem gibanju v Soboti sledeče:
»Rosolenz pa v svojem »poročilu« opisuje reformacijske komisije na tem kraju. Ko so reformatorji opravili svojo nalogo v Slovenj Gradcu, so se 24. janurja z brodovi prepeljali čez Dravo, ki je bila polna ledu. Pisec ne pozabi omenjati, kako nevarna je bila ta vožnja. Nato so reformirali Dravograd in Radlje ter dospeli 29. januarja v Lipnico. Med potjo je vitez Paar razdejal s svojimi vojaki luteransko pokopališče pri Arvežu (Arnfels) in »zažgal neko skakaško cerkev na visokem hribu pri Lučanah. Pri tej cerkvi so se skakači premetavali in jo uporabljali za svojo sleparijo. … Kmalu nato je zažgal in pognal v zrak prav tako skakaško »Novo Štifto« na zelo visokem bregu, ki loči Štajersko od Koroške. To zbirališče so imenovalo »v soboto«.
Nobenega dvoma ni, da se Rosolenčevo poročilo nanaša na dve skakaški postojanki na Kozjaku, na Ostri vrh nad Lučanami in na Soboto nad Muto. Soboto, ki leži v gorah na sedanjem avstrijskem ozemlju, je ostal ta naziv do sedaj.«

Cesta se vzpenja še naprej. Vse okoli so gozdovi. Sobota. Kraj, majhen gorski zaselek, mi pred očmi pričara tiste osladno limonadaste nemško-bavarske nadaljevanke, ki se sedaj vrtijo po televiziji. O družinah ter gozdnih logarjih, ki živijo v naravnem gorskem raju.

Misli se vračajo nazaj na skakače. Le kašen razlog je imel ta vitez Paar, da je objezdil takšen krog okoli, od Slovenj Gradca do Radelj, Arveža ter blodil po teh krajih. Dve verski gibanji v tistih časih okoli leta 1600. Prvi, luterani so zahtevali reformacijo krščanske cerkve. Drugi, so bili očitno malce »odpuljeni« za tiste čase. A verjetno bi bili tudi za sedanji čas.
Še protestant Trubar ozmerja skakače in pravi, da hočejo postavljati cerkve tam po hribih in goščah, kjer se kakšni »babnici« zazdi, kjer da je ugledala kakšnega svetnika ali kaj podobnega.

Kraj je kar zanimiv. Idiličen. Večinoma smrekovi gozdovi. Za čas v »penziji«. Po vasi so nastavljeni leseni kipci - človeški liki - iz vsakdanjega današnjega življenja, narejeni iz lesa. Rogovil, korenin. Kot nekakšen leseni legoland. Ob cesti, ob robniku, te preseneti gospodična, ki vleče za sabo lesenega psa ali psico. Za primerek jazbečarja bi ga označil, morda tudi kinologi. Nasproti nje, sedi motorist na chooper motorju. Ob cerkvi je postavljena »pleh banda«. Osebe – pihalci, od daleč izgledajo po svoji velikosti in polomljenih gibih, kakor kakšni skakači. V tem jutru, za mizami gostiln sedijo leseni gosti z resničnimi, a praznimi steklenimi pivskimi vrčki. Zanimivo.

Cerkev je odprta. Po glavnem oltarju bi sklepal, da gre za cerkev posvečeno svetemu Jakobu. Svetnik ima ramenu školjko pokrivačo. Kakšnih 40 do 60 metrov izpod cerkve teče pomožna zmajeva črta.

Nazaj grede meglice izparijo. Pred menoj se razprostre čudovit pogled na dolino onkraj Drave. Za takšen prizor se splača povzpeti.

Labot (Lavamünd). Nič kaj pretresljivega. Nad mestom, po oceni kakšnih 300 metrov, se na skalovju vzdiguje majhna cerkvica. Tukaj poteka pomožna črta. Ustavim se še v Svetem Juriju (St. George). Ko se postavim pri cerkvi, začutim moško energijo. Preko druge čakre. Če je pravi sveti Jurij ali odprt, je vedno podobna energija.

Odpravim se naprej v Svetega Pavla (St. Paul in Lavantal). Tukaj je (bil) benediktanski samostan. Iščem pot do razvaline gradu Rabenstein. Ali grad na Krokarskem kamnu. Napačno zavijem in se odpeljem do svetega Martina. Pogled na grad na vrhu hriba je veličasten. Ura je že več kot 10. dopoldne. Zamujam že eno uro. Poti na zemljevidu kažejo, kakor da se z avtomobilom ne da priti do gradu. Odločim se, da obiščem samo stolnico Svetega Pavla. Mesto ima dve cerkvi. Eno nižje s samostanskim kompleksom in drugo višje na hribu. Ob cesti ni nobenega parkirnega prostora, zato zapeljem na desno med dvema stavbama, nad nižjo cerkvijo. Ko pripeljem do konca stavb, se mi razkrije tabla, ki kaže pot: Rabenstein, Johannesberg. Človek potrebuje tudi malo sreče. Ali, kdor trka, temu se odpre.

Grad Rabenstein je na pol v razvalinah in ga sedaj obnavljajo. Leži okoli 700 m nadmorske višine. Par deset metrov izpod njega teče pomožna zmajeva črta. Zgrajen naj bi bil v 11. stoletju. Iz vrha gradu je lep razgled po celotni dolini. Imaš popoln panoramski razgled na celotno zahodno-severno-vzhodno stran od gradu. Južno stran pa zakriva manjši hrib.

Šele med pisanjem opazim, da pri St. Pavlu, ne gre za Pavla iz Tarza, ampak za prvega krščanskega puščavnika Pavla iz Teb, ki je odšel samotariti v puščavo. Puščavnik Pavel goduje 15. januarja, njegov simbol naj bi bila vrana. No tukaj je že ena povezava – vrana.

Na zavito »legendo« o gradu na Krokarskem kamnu, morda tudi o Vranjem kamnu, sem na svojih popotovanjih naletel pred kakšnima dvema tednoma v Sloveniji, v kraju pri Celju. Grad več ne stoji, je pa čez njega šla nebeška črta sv. Mihaela. (Rabe: krokar, vrana) Prav tako je bil zgrajen okoli 10. ali 11. stoletja in naj bi bil v lasti rodbine Spanheim. Še prej sem na samo besedo Rabenstein naletel pred dobrima dvema letoma, ko sem iskal podatke o arhangelu Mihaelu. Šlo je bolj za »fikcijsko« srednjeveško zgodbico mladih Američanov, ki naj bi potovali po Avstriji, Madžarski, Češki, Nemčiji in Poljski. Grad Rabenstein naj bi bil v povezavi z arhangelom Mihaelom in ozvezdjem Rimske ceste. Stvar pri takšnih pisarijah pa je, da ljudi od zadaj vodi nekakšna intuicija in še kaj pravilnega napišejo ali pogodijo.

Nazaj grede parkiram pred vhodom med dvema stavbama. Na desni strani je zapuščena hiša. Njeni zidovi so poslikanimi z močnimi barvami, ki kar pritegnejo človeka, da si jih ogleda. Modernejša izvedba slik. Mišičast moški ubija s sekiro veliko debelo kačo. Lahko bi bil tudi Herkules. Na drugi strani je naslikana ženska – lepotica. V glavno cerkev na hribu ne vstopim, ker je maša. Spustim se še izpod druge samostanske cerkve, kjer stoji 1,6 m litopunktura. Tudi ta bi lahko bila od slovenskega geomanta. Kaj ko bi položili na litopunkturo diamant?

Odpeljem se naprej proti Svetemu Andražu. Cerkev v Svetem Andražu (St. Andra) je bila zgrajena leta 977. Če se ne motim, ker pišem po spominu, imajo v tej cerkvi sliko slovenskega škofa Slomška. Ob pisanju mi postane jasno, da je bilo tukaj poprej središče škofije, ki jo je Slomšek prenesel v Maribor. Čez cerkev poteka pomožna zmajeva črta, vendar imam občutek, da je zaprta.

Kakšen slab kilometer naprej, je cerkev Loretto. Tudi to si ogledam. Na levi strani je pri vhodu je kip Marije, kje moli ženska. Začutim kako deluje ta leva stran.

Ustavim se še Wolfsbergu. Ura je že dobrih 12. opoldne. Čez Wolsfberg poteka na levi strani Mihaelova črta. Peš se napotim do gradu. Vzpon mi vzame kar nekaj časa, več kot sem računal. Šele tukaj mi zasvita, zakaj je bil postavljen Rabenstein na tistem dokaj osamelem hribu. Pregled od tam je po dolini segal zelo daleč. Morda celo do sem in nobena večja vojaška formacija ni mogla uiti pogledu iz gradu. Če so zakurili kakšen kres, je bil sosednji grad takoj obveščen. Komunikacije.

Odpeljem se naprej. Že poprej sem se namenil tudi v Gradec (Graz). Samo pogledati, kako je tam. Recimo na skodelico graške kave v starem delu mesta. Brez natančnega zemljevida. Zemljevid Avstrije je prevelik. Trije centimetri nisi enaki petnajstim 15 centimetrom. Da jasneje vidiš. Vseeno sem si poprej včrtal stvar, da se se ustavil v Edelschrottu. To je približno nekje sredi poti do Gradca. Po zemljevidu mi kaže, da naj bi čez Edelschrott potekala Marijina zemeljska črt.

Ustavim se pred cerkvijo svetega Laurentiusa ali morda sv. Lovrenca v slovenščini? Cerkev je prvič omenjena leta 1245. Prijetna mehka energija. Cerkev s pokopališčem in z zeleno travo. Podoba marsikaterega pokopališča v Avstriji. Pozneje preverim v slovarju. Edelschrott, naj bi pomenilo plemenito staro železo. Ali so tukaj morda plavžali?

Ustavim se še v cerkvi v Koflachu. Tudi tukaj je stari del mesta prijetno sterilen kakor St. Vid. Čez poteka Jurijeva črta.

V Gradec se ne vozim po avtocesti, zato na križišču ob mnogih kažipotih zaidem. Okoli tretje ure popoldne končno prispem v središče mesta. Orientiram se po zvonikih. Ustavim se pred prvo cerkvijo na Elisabette strasse. Pridem do cerkve, pa kakor, da prideš v tretji svet. V zraku je čutiti napetost. Po lokalih okoli cerkve sedijo in stojijo Turki in Arabci. Pri cerkvi pa imajo očitno zbor temnopolti Afričani. Islam in… morda krščanski animizem? O ljudje božji.

Malce sem razočaran. Sem zato hodil sem? Nimam karte mesta, vendar mi nekaj govori, da naj se odpeljem naprej in poskušam še enkrat. Pogledujem po zvonikih. Parkiram nekaj ulic naprej, bolj desno. Na Orpheum gasse. Nadaljujem naprej po St. George strasse. Pridem do cerkve. Cerkev je zaprta. Zunaj pred lokalom sedijo in se pogovarjajo Albanci. Multionacionalni Gradec.

Odpravim se še naprej in pridem do novo zgrajene stavbo v temnem steklu, ki ima obliko cepelina. Za koga drugega, morda kaj drugega. Čez cesto je že reka Mura. Odpravim se naprej, čez most. Desno od mostu stoji majhna cerkvica, vsaj tako je oceniti na prvi pogled. Stojim pred njo. Nič ni čutiti. Pogledam na levo, kjer v kavarni brezdelno sedijo ljudje. Kolikor razberem iz panoja, je kava po 2,5 Eura, kar je precej drago, da bi si privoščil. To je že očitno center starega dela mesta.

Vstopim v cerkev. Pred mano se odpre, rekel bi, vsaj 30 metrov dolga ladja. Cerkev je na novo poslikana. Opazujem. Zagledam na desno sobico s klopmi. Marija drži mrtvega Jezusa v naročju. Napotim se v prostor. Vstopim v prostor. Zagledam morbiden prizor. V prvi klopi na desno sedi blondinka, malce močnejše postave. Oblečena v povsem črno obleko, čipke. Kakor vdova. Poleg nje na klopi velika plastična vrečka. Na naslonjalu klopi papirnati kozarec s slamico. Kot v Mc Donaldsu. Ženska nekaj prepisuje iz neke knjige, morda je tudi vodnik, v svoj zvezčič. Pomislim, le kaj vse so postali že Gospodovi prostori. Fast (mini) food zatočišča.

Prizor me skoraj odvrne, da bi si ogledal prostor, a vseeno stopim do oltarja. Tu je nekaj čutiti. Odidem nazaj na vhod. Sprehodim se okoli, po cerkvi. Na levi strani pred oltarjem je kip Marije, ki stoji na zemeljski krogli in luni. Okoli zemeljske krogle se ovija kača, ki ima v gobcu jabolko in vrtnico. O tej vrtnici mi je zadnjič govorila prijateljica.

Naredim obhod, a kar nekaj me vleče nazaj v tisti prostor, kjer sedi ženska. Odpravim se nazaj v ta čumnati prostor in še enkrat dobro pogledam. Potem na stenah opazim votivne napise zahvale na marmornatih podstavkih. Maria hvala ti in tako tako naprej. Počasi začutim mravljince po hrbtenici. Kot, da se prostoru nekaj dogaja. Se odpira?

Odpravim se ven. A tik preden stopim ven iz cerkve, se iz prostora zasliši pesem. Madona, kaj je sedaj to? Operno petje v nemščini tistega bitja, ki je predtem pisalo v svoj zvezčič. VISOKI C. Podoben je tistemu glasu operne pevke iz reklame o bonbonih Šumi. Njen glas se razliva po prostoru. Energija se začne vzdigovati. Gor dol, gor, dol. Nebeška blaženost. Božansko. Kakšna minuta, ki se zdi kot večnost.

Odpravim se nazaj v prostor. Dama, kakor da me je začutila, vstaja iz svoje klopi in me sprašuje, ali govorim angleško. Odvrnem ji, da. Pove, da je pela: Pray to Lord. Zahvalim se ji. Podarim ji obesek iz Brezij - Marija pomagaj Brezje, ter odidem. Naj te varuje na tvojih poteh energija Zemlje. (Hvala, tudi D., ki me je opozoril na obesek.)

Ob tem se spomnim, na zgodbo, da so menihi v samostanu Glastonburyju in Chartresu peli nekaj podobnega, da so jih slišali angeli. Čez dva dni povprašam prijateljico, ali ji je kaj znana ta pesem. Poda mi več možnosti ali psalmov. A po energiji začutim, da bi lahko pela samo 150 psalm ali Veliki hvalospev.

PSALM 150

Veliki hvalospev (150)
1 Aleluja!
Hvalite GOSPODA v njegovem svetišču,
hvalite ga na nebesnem svodu njegove moči!
2 Hvalite ga v njegovih silnih delih,
hvalite ga zaradi obilja njegove veličine!
3 Hvalite ga z glasom roga,
hvalite ga s harfo in citrami;
4 hvalite ga z bobnom in plesom,
hvalite ga s strunami in flavto;
5 hvalite ga na cimbale zvočne,
hvalite ga na cimbale doneče!
6 Vse, kar diha, naj hvali GOSPODA.
Aleluja!

Cerkev si ogledam tudi od zunaj. Očitno gre za frančiškansko cerkev. Ko se vračam nazaj, mi nasproti pride pevka in mi od daleč na prstu kaže obesek. Povpraša me, če sem Hrvat. Odgovorim ji, da prihajam iz Slovenije. Pove mi še, da je Čehinja. Iz Prage. Posloviva se. Če bo Bog dal, se bova še srečala. Danes je bilo zadosti, še enkrat ti hvala, za odpiranje. Pridem nazaj pred vhod. Začutim, da se odpira energija Zemlje. Energija leti in frca iz mene.

Odpravim se nazaj, na drugo stran Mure in pridem do druge cerkve, ki leži poševno na prejšnjo cerkev. Vso pot čutim energijo Zemlje. Vstopim čez druga vrata cerkve. Kakor bi vedel, kam moram iti. Pri medvhodu na stebru opazim nabite marmornate votivne zahvale. Ko se odpravim ven iz cerkve, pogledam tudi na drugi steber, vendar jih tam ni. Effete. Naj se odpre.

Pot do Ljubljane je še dolga. Med vožnjo razmišljam. Tudi o novemu zakonu. O prepovedi približevanja. Ne vedo, ali ne želijo vedeti. Da stvar vedno zakuhata dva. Po drugi strani se lahko smejiš, ko prebereš knjigo Polje – Po sledeh nevidnih sil v vesolju, Lynne McTaggart. Knjiga pojasnjuje na znanstvenem nivoju, o nevidnem, o nevidnih povezavah med delci, a tudi med ljudmi. O sanjah. O svetlobi. O Privlačevanju je v knjigi o alkemiji zapisano:
"Učenje o privlačevanju in odbijanju, spajanju in razdvajanju materije in ponovnem združevanju v Eno, o ljubezni in sovraštvu."

Med pisanjem se sprašujem ali imam pri teh energijah, ki sem jih doživel v Gradcu, res kaj zraven? Ali kaj delam, razen tega, da prideš na mesto? Ali smo res le baterije? Sem le baterija? Vendar so bili občutki blaženosti v Gradcu drugačni, kakor kot se je začelo pred leti, recimo na črti v Firencah. V Firencah je bil občutek, kot da gre za kratek stik. Preklop stikala. Preblisk. Najboljši opis bi bil, kot da si stopil pod tuš. In nekdo je odprl tuš za par sekund, da si dobil curek vode. Kratek, hipen dogodek. Da bi poletel. To doživetje v Gradcu je bilo mnogo močnejše. Bilo je kakor, da prideš pod tuš. Odpreš ventil in se tuširaš kakšnih 10 minut, na tebe pa pada ploha božanske blaženosti.

Ko prispem v Ljubljano, se odpeljem v kafič na črto. Vsedem se. Začutim, kako se nabrana energija v mojem telesu izmenjuje z energijo tega kraja, te ljubljanske črte.

Za konec naključno odprem Bhagavad- Gito, kot odgovor na peti del.

Bhagavad-Gita, Tri gune materialne narave, STIH 27, 14.27:

»Jaz sem osnova brezobličnega Brahmana, ki je nesmrten, neuničljiv, večen in je naravni položaj končne sreče.«

Smisel napisanega: Narava Brahmana je nesmrtnost, neuničljivost, večnost in sreča. Brahman je začetek transcedentalnega spoznanja Paramatme, Nad-duša, je srednji, drugi stadij transcendentalnega spoznanja, a Najvišja Božanska Osebnost, je končno spoznanje Absolutne Resnice. Zaradi tega so Paramatma in brezoblični Brahman prisotna v Vrhovni osebi.
V 7. poglavju je bilo pojasnjeno, da je materialna energija manifestacija nižje energije Najvišjega Gospoda. Gospod oplaja nižjo materialno naravo z višjo naravo in to je duhovni dotik v materialni naravi. Ko živo bitje, ki je pogojeno z materialno naravo, začne negovati duhovno znanje, se postopoma vzdiguje s položaja materialnega obstoja do razumevanja kot Brahmana. Ta dosežek Brahmana je prvi nivo samospoznanja. Oseba v tem stadiju, ki je spoznala Brahmana, je transcendentalna nasproti materialnemu položaju, toda popolnoma dokončna v spoznanju Brahmana. Če želi lahko ostane na položaju Brahmana in se postopoma vzdiguje do spoznanja Paramatme in na koncu do spoznanja Najvišje Božanske Osebnosti.

V Vedski literaturi je mnogo teh primerov. Štirje Kumare so bili prvi utemeljitelji v spoznanju resnice kot brezobličnega Brahmana, vendar so se potem postopoma vzdignili na nivo predanega služenja. Tisti, ki se ne more vzdigniti nad brezobličnega Brahmana se izpostavlja nevarnosti, da pade. V Śrimad-Bhagavatami je napisano, da tisti, ki se vzdigne do nivoja brezobličnega Brahmana, in ne napreduje naprej in nima sporočil o Vrhovni Osebi, nima popolnoma čisto inteligenco. Zaradi tega, četudi se je vzdignil na nivo Brahmana, lahko pade, če ne služi Gospodu z devocijami…

Po Koroški od Zmaja
Po Koroški od Zmaja (2)
Po Koroški od Zmaja (3)
Po Koroški od Zmaja (4)
Po Koroški od Zmaja (5)