Pusti življenju, da nosi ga tok,
ki vodi ga Oče vseh nas otrok.
Kar veš je premalo, da bi razumel,
da jadra življenja ti On je razpel.

Na vso moč želiš si ohraniti to,
kar rad bi imel, odlašaš slovo.
Kar rad bi imel ni to kar imaš
in to je resnica, ki je ne poznaš.

Slepilo želja ti zastira pogled,
strahovi izgub ti utapljajo um.
Ko zadnji ti up omahne na pod,
v srcu boš našel edini izhod.

Prepusti se volji, ki vodi te tja,
kamor ne vidiš trenutek še ta.
A vedi, da več kot bi upati smel,
prejel boš ljubezni in drugim jo del.

Trenutek napolnjen z glasom
nekdanjega odmeva
čaka s svojim novim obrazom
na moje srce.
Duhovna galerija občutij
v vrenju hrepenenja
in pozibavanju plamenov v ognju
se potaplja vame.

Zaljubljene snovi,
ki so se v davni preteklosti
dotikale sija angelov
in njihovih molčečih besed,
se bodo upehane odpočile v meni
in spregovorile ušesom
nežne skrivnosti.
Srce je oblečeno
v svoje zeleno oblačilo
in diha s pljuči korenine.

Ruski predsednik Vladimir Putin je v četrtek podpisal zakon o ratifikaciji Kjotskega protokola o zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov, so danes po poročanju francoske tiskovne agencije AFP sporočili iz Kremlja. Putin naj bi kmalu ratifikacijske listine poslal Združenim narodom v New York, 90 dni kasneje pa bo Kjotski protokol, ki naj bi pomagal obrniti trend segrevanja Zemlje in vse večjih okoljskih sprememb, po sedmih letih od sprejetja in več kot štirinajstih od začetka pogajanj končno začel veljati. Kjotski protokol sta že oktobra sprejela oba domova ruskega parlamenta.

Ja, kdor se drži za svoj dih,
je v tu in zdaj in prizemljen,
vendar mora biti tudi do sebe,
skrajno iskren in pošten,
kar večina od nas itak je,
zato pa nam gre tako dobro,
kot nam znotraj sebe gre,
še boljše pa nam bo šlo,
kajti odprta nam je ta pot v srce
in kdor jo ne izbere, zamudi vse. :)


stojči Stojan Svet

Kako smešno je, da lahko v trenutku zapravimo vse.
Kako čudno, da upanje utopimo v solzah.
Kako nepošteno kaj pričakujemo od drugih
in kako žalostno na kak način ljubimo in izkazujemo ljubezen...

Vse naj bi imelo svoj pomen,
tudi ta trenutek in te besede ga imajo.

Zamislimo se ti, jaz, vsi...
naslednji trenutek je izgubljen.

• da ko si zaljubljen, se to vidi.
• da majhni vsakodnevni dogodki delajo življenje spektakularno.
• da bog ni naredil vsega v enem dnevu. Zakaj mislim, da bi lahko jaz?
• da ko mi samo ena oseba reče: "polepšal si mi dan", je moj dan nekaj povsem drugega.
• da moramo biti hvaležni, ker nam Bog ne da vedno tega, kar zahtevamo.
• da je pomembneje biti vljuden, kot imeti prav.
• da vedno lahko za nekoga moliš, ko ta nima moči, da bi si pomagal na drug način.
• da otrokovem darilu nikoli ne smeš reči ”ne”.
• da ti je, ne glede na to, koliko resnosti zahteva življenje od tebe,
vedno potreben prijatelj, s katerim se lahko afnaš.
• da je včasih vse, kar nekdo potrebuje nekoga roka za držanje in srce za razumevanje.
• da dejstva, ki jih ignoriram ali se jim izogibam, nikoli ne spremenim.
• da so najenostavnejši sprehodi v poletnih večerih, z mojim očetom,
ko sem bil še otrok, naredili za mene čudo, ko sem odrasel.
• da se z denarjem ne more kupiti časti in statusa.

AH, KAKO BREZUPNO SMO ODPOVEDALI! KAJ BO IZ NAS? NIČ!?

Miran Zupančič, duhovni učitelj,
jasnovidec in zdravilec

Mnogi med nami so zelo modri. Drugi imajo zelo močno voljo, ki je močna kot orkan, nekateri se odlikujejo z izjemno dejavnostjo, vedno in kar naprej so zaposleni, delajo tudi kadar ne delajo. Toda razmislimo kdaj: ali je temelj vsega, o čemer razmišljamo, v naši modrosti; vsega kar želimo, v naši dinamični neomajnosti; v vsem, kar delamo, v naši zaposlenosti - ljubezen? Če ljubezen kot najvišje in najmogočnejše manjka, ali če je prisotna le deloma in če dela razlike, potem nam bo padlo vse iz rok, potem ne bomo nikjer uspešni, ali pa nam bo znova odvzeto. Potem s številnimi drugimi delamo iz božanskega vrta puščavo, kot temu pravi Sveto pismo. In to se je v teku časa tudi zgodilo.

Nihče od nas ni dober, vsi smo od začetka na stranpoti. Ah, kako brezupno smo odpovedali. Kaj bo iz nas? In zaradi tega se moramo vrniti na sam začetek živega stanja naše duše. Če bomo ta začetek dosegli, potem bomo zmogli v sebi sebe privesti v ravnotežje in iz tega ravnotežja dovoliti, da se bo v nas razvilo resnično delovanje Kristusovega jaza.

Zanimivo, kako človek svojo izkušnjo s tako... skoraj neznosno... lahkotnostjo poveličuje proti absolutni resnici, obenem pa, mogoče celo nezavedno, jemlje kredibilnost ostalim... češ... meni je to pomagalo... ostalo je sranje potem.

en_bk

Sedela je in gledala v prazno.
Z mislimi je tiskala novo stran življenja.
Zdrsele so roke po zrak,
Kot da lovi pisanega metulja.
Zasmejale so se njene oči.
Trpko so ustnice počrnele.
In bila je tako lepa.

V sivi obleki brez madeža,
V tišini, ki je ni mogoce slišati,
So pele pesem in se igrale
Bežeče šivanke spomina.

Nanje je nabadala padajoče lističe uvele vrtnice.
Njihova nežnost jo je spomnila na izgubljen materin poljub
V beli koverti, ki ni nikoli prispela.

Bernarda Pavko Prava
V koraku Ljubezni (1. del)

RESNICA O MENI IN KAJ NAJ ZDAJ Z NJO?

Knjigo Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem, sem oddala v tiskarno prepozno, da bi izšla leta 2000. Svaha (nebesa v sanskrtu) so skupina mojih vodnikov, ki jih v tem imenu dojemam kot enega in meni pomenijo "svetloba višjega hrama", v vsakem vdihu višjo Svetlobo, vsak trenutek več Boga. Seveda tisti trenutek, ko se družim z njimi. No, Svaha je jeseni rekel, da bo knjiga izšla, ko bo zapadel sneg, kar je bilo 12. januarja 01. Tri dni pred tem sem sanjala:

Skoraj nič ne vidim in vem, da imam prebito levo arkado in krvav obraz. Boli me ne. Ženske rečejo, da gremo v mesto, ko se zavem, da imam moje ljube pajkice popacane s krvjo in tudi…, saj taka ne morem nikamor. Takoj pridem, rečem, ko se znajdem pred banjo, da bi se umila. Zjezi me, ker skoraj nič ne vidim, in odločim se: Vem, da lahko vidim in videla bom!

Zbudila sem se in nisem več zaspala. Upsa! Postalo me je strah in tri dni se nisem povsem umirila. Potem je zapadel sneg in knjiga je bila natisnjena.

Kam bi šel, da bi srečo spoznal,
s kom bi bil, da bi ljubezen mu dal?
Kaj bi delal, da srečen bi bil,
kam bi šel, da se ne bi zgubil?

Človek poslušaj!
Ne hodi za srečo, ne za človekom,
ne išči nikogar, saj vse že imaš.
Vse kar želel si in iskal nekoč,
vse v srcu že nosiš, ves dan in vso noč.
Srečen postal boš, ko vse to spoznaš!

Ne hodi nikamor, le miren ostani,
ne jezi, sovraži, le mir si ohrani.
Mir se v srcu lahko ti zgodi,
ko ljubiš vsakega in vse ljudi.

Mir je ljubezen, ta pa je Bog
v meni, v tebi in vse naokrog.
V vsakem človeku, ki ga poznaš,
v vsakem tujcu, ki ga ne zaznaš.

Miran Zupančič, duhovni učitelj,
jasnovidec in zdravilec

Dolga leta se je pisalo in opozarjalo na nevarnosti pop glasbe. Mnogim duhovnim krogom je bilo jasno, da moči iz onostranstva, drugega sveta, uporabljajo to glasbo kot mogočen instrument, da bi si skozi njo zagotovile in imele intenziven, raznovrsten vpliv predvsem na mlade ljudi. Cilj tega magičnega vpliva je, da bi človeka navezali na nizkotno življenje in ga tako naredili neprimernega za odrešitvene impulze Logosa ali Besede, ki je Bog, kot tudi anatomsko nedosegljivega. Kako organizirano se je ta instrumentalijum razvijal v zadnjih letih in kam vse to pelje?

Da bi dobili pregled nad tem, si bomo to ogledali v treh nadaljevanjih, katerih vsebina bo poleg rock glasbe(1) še pojav in nastop New Age glasbe(2), ter situacija na področju klasične glasbe(3).

Kot prvo si bomo postavili pred našo zavest, da smo sredi intenzivne faze raz-materializiranja in da je že ukinjena ločnica med tostranskim in onostranskim svetom. Ta ločnica je padla. In s tem so postali kontakti med bitji iz onostranskih finejših snovnih področij vedno pogostejši in direktnejši. Posebno v deželah, kjer ima prebivalstvo iz karmičnih vzrokov predispozicijo organov za okultne zmožnosti, dosega ta razvoj vedno širše ljudske množice. V Braziliji že tako večji del prebivalstva vzdržuje spiritistične kontakte, toda tudi v Evropi se razširja, izhajajoč iz Anglije, onostranski - boom.

Pod mojim vzglavnikom so pognale korenine.
Zavel je veter in vse naokrog je zašelestelo listje.
K meni je priletel ptič in na krilih mi je prinesel luč.
Svetloba je bila premočna in sem jo odmaknila.
Ob nočni omarici je stala ta stoječa svetloba
in jaz sem nanjo obesila svoj spomin.
Svetloba je svetleče lebdela nad menoj
in jaz nisem poznala njenega namena.
Glavo sem položila na svoje mesto
in pod vzglavnikom sem zaslišala prasketanje.
Na tleh sem zagledala izpraznjen prostor.
Opazila sem, da je izginila senca mojega spomina,
ki je bila stkana iz poševnih črnih žarkov.
Nato sem stopila k stoječi svetlobi luči,
ki je preletavala moj spomin in odmikala senco.
Vprašala sem svetlobo ali je luč muhava ideja ptiča,
tema pa dokaz, da luč obstaja zaradi sence.
Luč odgovori: "Mladost tvoja vene kot roža v suši,
ker brez svetlobe ne moreš rasti in živeti,
skoz tvojo glavo bodo pognale korenine rastlino,
ker njen spomin ve kdo sem in od kod prihajam."
"Ali si luč hči teme? Je tema nepremagljiva?",
vprašam. Tedaj prileti Ariel in tema se trudi,
da bi mu krila ob padcu zagorela in da bi mu
tema zasenčila oči, gore, doline, zrak in ljudi,
a sinovi luči so naredili živi zid svetlobe,
ki bo svetila vse do konca sveta.
Senca se je vrnila v svoje mračno gnezdo
in hotela izpodriniti luč, ki seva prosojno resnico,
a temi nikoli ne bo uspelo, da se bo oblekla
s sončnim oblačilom in razsvetljevala življenje.

...o0o...

Doživljanje miru me skali,
ko slišim strel pištole
in
krike mrtvih že ljudi.

Da,
otrok lačen,
izven maminega oprsja,
svet že zapusti.

Lepa glasba,lepe oči,
toplina tvojih bokov
odžene vse skrbi,
A kaj,
ko ti si demon,
v očeh,
lačnih še ljudi.

Misel o prijateljstvu
me zna boleti,
ko vidim dogovor,
neslišen
še mnogim ljudem.

Šel sem v norišnico,
ne skrbi,
vrnil sem se,
še v večjo bolnišnico.

Povej mi,
ali imam slab dan
ali sem le
malce bolan.

Ljubi me za vse neprespane noči,
ko v snu videvam le tvoje oči.
Poljubi me za vse moje srčne bolečine,
za ljubezen, ki ne mine.
Ker samo ti znaš v mojem srcu ostati,
objemi me, v srcu sem tvoja vsa.
Ker samo ti znaš v meni plamen prižgati
in samo ti znaš v mojem srcu za vedno ostati!

Duhovna dimenzija ljubezni in odnosov

Iskanje ljubezni in tistega popolnega partnerja je v resnici iskanje celosti, in obstajajo trije tipi romantičnih razmerij, ki pomagajo človeka voditi k njegovi celosti: dvojni plameni, duše dvojčice in karmična razmerja.

Dvojni plameni (twin flame) so bili ustvarjeni skupaj na začetku in delijo edinstveno usodo. Ustvarjeni v enem ognjenem jajčecu, so bili ločeni v dve sferi bivanja – eno v moški polarnosti in drugo v ženski polarnosti – a vsaka z istim vzorcem božanske identitete. Čeprav preživijo nekatera življenja skupaj in druga narazen, je njihova vez večna in ko se vsak od njiju zlije s svojim Višjim Jazom, bosta skupaj večno. Toda niso vse lepe in izpolnjujoče ljubezni ljubezni dvojnih plamenov.

V tradicionalnem tednu solidarnosti, ki se začenja danes in bo potekal do 7. novembra, bodo v vseh poslovnih enotah Pošte Slovenije ter na avtobusnih in železniških postajah na prodaj doplačilne znamke ali vozovnice v vrednosti 23 tolarjev. Zbrana sredstva bo Rdeči križ Slovenije (RKS) namenil nujni pomoči prebivalcev Slovenije, o namenski porabi pa bodo obvestili javnost, so sporočili iz RKS.

Doplačilne znamke in vozovnice bodo v prodaji na podlagi zakona o RKS. Ta določa, da mora v tednu solidarnosti pravna oseba ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost v medkrajevnem in mednarodnem letalskem, železniškem, ladijskem in avtobusnem prometu ali opravlja dejavnosti PTT, obračunati fizičnim ali pravnim osebam, ki uporabljajo njihove storitve, prispevek v korist RKS. Prispevek se obračuna od vsake prodane vozovnice oziroma od vsake poštne pošiljke v notranjem in mednarodnem prometu, razen za knjige, časopise in revije.

vir: www.ljnovice.com

Moje osebno prepričanje je, da nihče nima pravice žaliti, omalovaževati, poniževati, podcenjevati kogarkoli. V nobenem primeru. Ker si to svoje prepričanje lahko nekam vtaknem, sem poskušal razmišljati, zakaj sem temu maltretiranju podvržen kljub temu in kaj lahko storim.

Seveda se lahko umaknem s foruma /iz življenja malo težje/, lahko ga na gobec /na forumu malo težje/, še kaj podobno ustrahovalnega pač, ampak to bo le sproščanje moje jeze, ta na drugi strani me bo še vedno žalil, če bo upal seveda. Kaj pa lahko storim, da se bo spremenil in ne bo več čutil potrebe po maltretiranju?

Moje čisto osebno mnenje je, da je najboljša obramba iskrenost in verodostojnost /moja seveda/. Jaz sem tak, drugi je drugačen, tretji je sploh drugačen... vsi smo različni... v mišljenjih in dejanjih.

Človek, ki za svojimi prepričanji stoji z besedo in dejanji /če le te ne posegajo v pravice drugih/ tudi takrat, ko naleti na nasprotovanje /moje ali kogarkoli/, je deležen mojega spoštovanja in mi niti na misel ne pride, da bi ga recimo žalil.

Miran Zupančič, duhovni učitelj,
jasnovidec in zdravilec

Duhovna pot odrešenja deluje samo tedaj, če človek udejanja tri elemente: Spoznanje, vero in dejanje in če ta opisani trikotnik dejansko izhaja iz sil in zakonov duhovnega sveta.

Žal pa je v preteklosti v vsaki religiji prišlo do neželjenega razvoja, zaradi katerega se je trikotnik razklenil in se tako postopoma ločil od Vira. Tako se je zgodilo tudi z budizmom.

THERAVADA BUDIZEM: SPOZNANJE

V theravada - budizmu, ki je različica hinayana budizma ali tudi "južnega budizma" je bilo najbolj pomembno to, da je kot dejansko učil Buda - osebnost le skupek bežnih vrtincev materije, reinkarnacije pa so samo verige bežnih materialnih vrtincev, ki so povezani z zakonom vzroka in delovanja. Buda je učil, da v verigi rainkarnacij ni "duše" kot neminljivega preostanka elementa jaz - osebnosti.

Šli pa so še dlje in so celo zanikali, da obstoja nekaj večnega, kar se povezuje s to osebnostjo in verigo inkarnacij - ne da bi bilo s tem indentično. Tako pride do iluzije večnega osebnostnega jaza in večnega činitelja v verigi reinkarnacij. Budovo pričevanje, "da je jaz ne-jaz", so razumeli tako, da če jaz izgine, ne ostane nič. To velja v theravada budizmu, ki se je razširil v južne dežele Ceylon, Tajsko, Laos itd. To velja torej v theravada budizmu kot odstranitev vsake resničnosti.

...... lahko osvetljuje tvojo notranjo pot.

»Kaj hočeš v svojem življenju?«

»Rad bi bil zadovoljen in srečen.«

»Kaj si storil do zdaj, da bi spoznal,
svojega notranjega zadovoljstva in sreče kraj?«

»Nič.«

»Ali misliš, da ti bo tvoj način nič,
res prinesel to kar si ti želiš?«

»Ne«

»Vidiš večina ljudi ima to isto željo,
vendar se pri tej njihovi želji vse začne
in pri tej njihovi želji vse tudi konča.
Moraš se premakniti in spoznati tiste,
ki trdijo, da poznajo to notranjo pot.

Srečo najdemo povsod. Leti na leteči preprogi in osrečuje ljudi, ki so žalostni. Je neko najlepše čustvo, ki lahko doleti vsakega človeka, če si to le sam ustvari.

Srečo pokažemo od zunaj, tako da se smejimo. Lahko jo pokažemo tudi od znotraj, saj se veselimo tudi s srcem. Srečen je človek zaradi veliko različnih stvari, ki so mu všeč in, ko se mu želje uresničijo.

Pošteni ljudje imajo vse, kar si želijo, saj zato poskrbi Bog po svoji volji, saj jim s tem poplača njihovo dobroto do drugih in do Njega.

Sreča spremlja vsakega človeka, čeprav ne vedno, včasih ga doleti tudi nesreča. Takrat se ne počuti dobro in to vemo, da se mu je poplačal greh.

Nekateri ljudje, ki so pošteni, molijo in verjamejo v Boga, se jim včasih pozno ponoči prikaže zlata svetloba, ki se jim zablešči in predenj se zavedajo izgine, nato pa kar vedo kaj jim je iz zlate svetlobe glas govoril.

Morda bom našla še kakšen podoben obraz,
kakor je bil obraz, ki sem ga v tebi spoznala,
obraz, ki me je ljubil, kakor sem jaz ljubila tebe;
obraz, ki bo vzbrstel v meni podobne občutke,
kakor sem jih občutila ob tebi, ko sem te srečala;
obraz, ki bo moje oči, sluh, tip in okus
znal pripeljati v miren pristan mojih občutij,
da ne bom na poti srečevala obrabljenih stvari,
ki jih je čas pohodil in odhajajo neznano kam;
da ne bom na tej dolgi poti življenja srečevala
izruvanih čustev, ki jih ne morem več obuditi,
besed naveličanosti in utrujajočih pogovorov,
obolelih vetrov, ki ne bodo znali več vžigati
in snovi, ki se ne morejo več pognati k življenju.

Si že bil kdaj ujet med peklom in nebesi?...
Si kdaj dvomil v svoj obstoj,
v upanju, da občuteno ne bi bilo resnično?...

Še vedno ostajam na sredini...
Ne upam naprej, nočem nazaj...
Pozabljam raje na ta del mene in si nalagam delo dan za dnem.
A večeri kot je današnji, ko sma se videla...
ko si vame zopet nasejal svoj smeh...
ko si v meni prižgal novo iskrico
in prebudil stare občutke...
...takšni večeri me prisilijo, da občutim...
Da skozi sebe spustim bolečino, za katero ne veš.
Je ne čutiš in ne živiš...

Puščaš nove sledi, prebujaš stare in v meni črtaš nove poti.

Kdaj se ti bom lahko uprla?
Kdaj bo čas, ko si bom lahko uredila svoje življenje?
Kdaj ne bo več prisotnega tvojega vpliva?

Bo to sploh kdaj?...

Morda veš ti... vedno si vse vedel...

Povej in pomagaj mi...