Bernarda Pavko Prava
V koraku Ljubezni (1. del)

IZKUŠNJA PETE DIMENZIJE

Namenjeno na nasprotni konec mesta me je v avtu obšlo, da moram natočiti bencin. Na števcu sem razbrala številko 436 prevoženih kilometrov in kazalec je tudi kazal, da imam še nekaj zaloge (da vedno natočim bencin ob zadnjih kapljah starega, je moja značilnost). Ker mi po zadnjem servisu ford ka z enim tankom naredi 50 kilometrov manj kot prej bom šla na črpalko pred masažo, sem se odločila. Po novem s približno 40 litri prevozim 500 kilometrov, kar je dosti, ampak sneg je in naj bo za teh nekaj mesecev, sem se odločila že lani. Na avtocesti sem tako zavila na levo proti Zagrebu, na daljši del obvoznice, kjer so črpalke. Kot navadno sem prižgala kaseto in pela.

Zanimivo, da ne vem natanko kje, gotovo pa za tunelom pod Golovcem sem na istem števcu zagledala precej drugačno številko o prevoženih kilometrih, zaradi česar sem dvakrat pogledala, če prav vidim. Številke so se mi nekako pred očmi hitro premikale in pomislila sem, da se je števec ta trenutek pokvaril. Ko sem naslednjič pogledala, je bilo na števcu 550 in še nekaj kilometrov.

550 in še nekaj kilometrov? sem pomislila. Kako, vrabca, je to mogoče? Se je pa res števec pokvaril in potem sem že na delu južne obvoznice opazovala premikanje tistega hitrejšega dela števca, ki beleži metre. Tankat grem, ne bom komplicirala, sem zaključila. Ko sem obstala na črpalki, sem se zagledala v števec, na katerem so bile tri številke - 555. (Peta dimenzija!) Števec je kazal, da sem z zadnjim tankom prevozila 555 km. Kar je nemogoče, to sem vedela. Torej je števec pokvarjen, sem povzela še enkrat, natankala 38, 6 litrov in števec naravnala na ničle.

Štiri leta imam avto in z res praznim tankom sem do sedaj natočila največ 40 litrov bencina. Kilometri in litri mi kažejo, da sem res prevozila 555 kilometrov. Pa jih nisem! Nisem prevozila toliko kilometrov! Tank sem napolnila tik preden sem peljala očeta v Ankaran in včeraj sva šli z Meto na kosilo na Dolenjsko in nazaj. Tudi kilometra več nisem prevozila in to ni 555 kilometrov. In predvsem, saj sem pred sedmimi minutami na svoje oči na števcu videla 436 kilometrov. Ni čudno, res ni čudno, sem se spomnila. V Auri je ravno moj članek o vzporednih resničnostih, tole paše zraven…
Ko sem že speljevala, sem na glavnem števcu o vseh prevoženih kilometrih zagledala številko 55050. Spet 555!

Na masažo sem zamudila pet minut. No, vsaj čas je delal po starem, v kolikor to sploh še počne zadnja leta. Potem sem se dobila z Nušo, ki se je v opisu dogodka izkazala kot pozorna, trezna in razumna sogovornica. Vem, da vsem podatkom težko slediš, sem rekla, ko sem že drugič razlagala litre in kilometre in spomnila se je, da sem ji po servisu omenila, da kajček sedaj naredi najmanj 50 km manj z isto vsebino tanka kot pred servisom. V avtu sva se poslavljali, ko sem ji ponavljala to o peticah, ko je pozvonil moj mobi. Zdaj vem, zakaj sem odgovorila na klic in žensko prosila naj me kasneje pokliče domov. Nuši sem zmagoslavno pokazala telefonsko številko ženske, ki je ravnokar klicala - njena številka se je končala s 5505.
555! Vidiš, sem rekla, res sem bila v peti dimenziji!

SPUŠČAM OBRAMBE

Težave imam z glavo, ki rine k Zmagu, se ukvarja s koncem tedna, s prihodnostjo. Mir ohranjam s pogovarjanjem z B1-0m, delom Svahe. Malo pred polnočjo sem si natisnila nekaj strani Skupine oz. angela Mihaela.
…Ne spreminjate samo svojega sveta, ne premikate samo svojih vzorcev - premikate vesolje. Osnovni namen Igralne Plošče je, da se zbudite zmedeni in to ste dobro opravili. Mojstri ste, ki se ne morejo spomniti. Zdaj ugotavljate, da se tančica pozabe tanjša, umakne pa ne. Še je pomembno živeti z lastnostmi tančice. Sicer bi vsak šel Domov, pa je še dosti dela… Kot Družina svetlobe te prosimo, da narediš nekaj težkega. Namenoma znižaj stene okrog sebe. Ustvarila si jih z namenom, da ti energija ne bi uhajala, vsaj tako si mislila. Nekateri zidovi te ščitijo pred energijami, ki bi lahko vdrle v tvoj prostor, vsaj tako misliš. Nekatere stene so ti pomagale določiti, kdo si in ti pomagale razumeti, kje se tvoje energijsko polje konča in drugo začne, tako si mislila. V tem varnem času, v tem varnem prostoru, v tej energiji čiste ljubezni te prosimo, da opustiš te zidove. Globoko vdihni in pri izdihu v enem trenutku popolnoma spusti svoje zidove. Potem pospravi zidake in blagoslovi vsakega od njih za dobro opravljeno delo. In občuti energijo Doma, kako vstopa v srce. Samo na ta način ti lahko pokažemo, kdo ti si…

Solze so mi lile in tresla sem se, da sem komaj sapo lovila. Dihala sem in čakala, da se mi je pogled toliko očistil, da sem lahko brala naprej.

…Delo na Zemlji se je šele začelo. Prispela si, ti pravimo, prva stopaš z mostu. Ustvarjaš Nebesa na Zemlji v peti dimenziji. Ne sprašuj se, zakaj je videti tako kot prej. Kar vidiš, je neposreden odraz tvojih pričakovanj. V novi dimenziji tvoja točka dojemanja določa realnost in časovni odlog kokreiranja je zelo kratek. Kar je nujno zato, da boš obdržala svojo moč, je držanje odgovornosti za tvojo moč. Za peto dimenzijo še velja: če ti ni všeč tvoja realnost, imaš moč in odgovornost, da jo spremeniš. Za nalogo gre - ustvariti najvišje in najboljše zase in upaj si sebe prvo postaviti v energijski tok. Ta prostor ti pripada. Peta dimenzija potrebuje sveti prostor. Sobo za zdravljenje vseh, ki bodo z mostu stopili zmedeni, zgubljeni. V tem prostoru se bodo na nove energije navadili vsi prestrašeni in jezni, ker se ji nihov svet spremenil. Prostor bo za staro gardo, ki se upira novi energiji…

Ja? Čutila sem, da glavno prihaja.
…Spustila si svoje osebne zidove, zaščite in zdaj lahko izbereš:
- poberi te zidake in jih odnesi, da ponovno zgradiš svoje zidove.
- če pa čutiš kot primerno zate, zloži zidake skupaj z zidaki prijateljev duhovne družine, ki prva sestopa z mostu. Zidaki tvojega nekdanjega zidu se bodo dvignili in ustvarili čudežni prostor svetega prostora. V tem svetem prostoru bodo vsi, ki bodo prišli v peto dimenzijo, našli varna nebesa…
Ja! Ja, seveda. Jaz sem za!
…Sveta soba je za tiste, ki ne poznajo ljubezni, ki je možna v novi realnosti. Za tiste, ki se bodo ustrašili, ki se bodo čutili čez mero preplavljene v srcu. Za življenje v tej energiji je nujno raztegniti srčno čakro in jo tako odpreti, da lahko vse sprejmeš vase. To je in bo vir mnogih solza…

Spet sem jokala.
…Če se boš poslej vprašala kje je tvoja strast, se samo spomni te noči in spomni se, da si sodelovala v izgradnji svetega prostora pete dimenzije. Človeški Angel je človek, ki se zavezuje, da bo tam v času, ko bo poklican. Človeški Angel ne evangelizira in se ne dotika nekoga, ki ne želi biti dotaknjen. Ne ustvarja nečesa ali skuša popraviti nekaj, kar ni zlomljeno. Kot Človeški Angel se boš skozi svoj višji jaz dotaknila tistih, ki so pripravljeni sprejeti. Ta pravila si določila zase in zdaj se aktivirajo...

Solze so lile in treslo me je.
…V procesu integracije višjega jaza si…
Kako pa vedo? Ravno to sem zadnjič dihala!

…Kje so moji vodniki? Zakaj ne slišim več glasov? Ne morete slišati istih glasov, saj je v novi dimenziji ponotranjeno vse, kar je bilo prej zunaj. Vodniki so zdaj del tvojega bitja. Dojela boš samo njihove male prebliske. Bolj ko se boš na to naslonila in temu zaupala, bolj boš razumela svojo povezavo z Virom, s svojim bistvom, prej skritim za tistim zidom. Zdaj ko ni zidu, svojega bistva ne boš samo spustila noter, ampak boš dovolila, da sije, da ga drugi vidijo. Samo drži energijo v mirnem dostojanstvu in prišli bodo k tebi in ti boš slišala klic k akciji…

Tole ni vse, sem vedela, medtem ko se je vse v meni treslo naprej. Še nekaj je za vogalom; vem, da je.

…V svetem prostoru se bodo našli vsi, ki se ne bodo počutili varne v nižjih vibracijah - reagirali bodo tukaj in ne pretirano reagirali na Zemlji. Sobo izgrajuješ ne samo z zidaki, ki so ti dobro služili, ampak tudi z malto čiste ljubezni, ki ti si. Že do zdaj si se dotaknila večih ljudi kot boš kadarkoli vedela. Razumeš ljubezen in hvaležnost, ki ju čutimo do tebe? Občuti, kaj ti prav ta trenutek pošiljamo. Vdihni to energijo in jo potrdi, priznaj jo kot svojo…

Bila sem v eni drugi realnosti, informacije so imele opraviti z mojo biologijo in zelo malo z mojo staro mano.
… V sveto sobo daj svojo ljubezen in izobrazbo in znanje za vse, ki bodo izbrali vstopiti vanjo, da bi se našli in terjali svoj ustvarjalni jaz. Espavo, ljubica. Espavo (hvala, ker živiš svetlobo, ki je Moč). Ker si se tako dobro navadila zmede, boš zdaj pomagala zmedenim. Ne prevzemaj odgovornosti za svet, prevzemi odgovornost za svoje življenje in za svoje veselje, ko držiš bistvo tega v svojem srcu. Tako doprinašaš k spremembi. Kolektivna zavest se bo dvignila, ko bo vsak vzel svojo moč. Trdno drži svojo moč, visoko jo drži, ponosno jo nosi. Družina svetlobe si. Lepo ravnaj s seboj. Potrebujemo te. Kmalu boš vedela vse odgovore na svoja nedavna vprašanja in predvsem svoje odgovore skozi svoj višji jaz. Čeprav bo dosti novih virov informacij, bo tvoje razlikovanje zelo točno. V tem je čudežnost, to je moč človeka v višji vibraciji. Dom bo, kjer sediš. Knjige boš pisala in lekcije, ki se bodo pomagale drugim preobraziti…

Spet sem lovila sapo in čakala, da se intenzivno dogajanje v mojem energijskem polju uskladi in poravna.

…Drugim boš pomagala dvigniti vibracijo. Izgradi sveti prostor z zidaki svojega zidu, skupaj z malto ljubezni Doma. Žalost , ki si jo čutila globoko v sebi, je samo hrepenenje po Domu. Predstavljaj si dan, ko bo to hrepenenje izpolnjeno na mestu, kjer si in ne boš ga več pogrešala. Pred teboj so čudežni časi. V peti dimenziji bo možno videti svojo smer. Igraj se s tem, vzemi nazaj svojo moč, raztegni meje. Bolj si pogumna kot veš, upaj si sprejeti izbire srca…

Zdaj sem se pa drla. V močnem tresenju vsega, kar jaz sem, sem jokala kot že dolgo ne, pa sem zadnje mesce dosti jokala. Brez vsake misli, samo jokala sem in se tresla. …Upaj si sprejeti svoje uresničene izbire. Dedič trona si, postavi se na svoje mesto.Trdno ga drži, z ljubeznijo, hvaležno. Tako boš prevzela in si prisvojila klic Človeškega Angela: Pred Tvojo Milostjo grem Jaz! To je naše darilo tebi ob vstopu v peto dimenzijo. Dobro ga nosi in Dobrodošla Doma.

Ob prebiranju nekaj strani sem izkusila najbolj milostno in globoko delavnico.Tako sem sprejela eno od višjih angelskih resnic, na katero sem čakala verjetno vse inkarnacije. Prisotna energija je bila ista kot pred dnevi pri sprejemu resnice glede mojega odnosa z Zmagom. Ista energija, iste solze, isti nov način izdihovanja vsega, kar se je dogajalo v telesu. Ko sem v skladu z besedilom (seveda, seveda bom naredila vse, kar bo tule pisalo, samo povej, Mihael, kaj) spustila svoje zidane obrambe, sem takoj fizično začutila novo odprtost, ranljivo svežino, v kateri je vse v meni vibriralo in solze so lile in potem sem ležala in opazovala vibriranje. Te pol ure me je utrudilo. In hvaležna sem bila.
Je to nagrada za mojo preobrazbo strahu do nadaljevanja mojega odnosa z Zmagom? Bo pa resno, če moram doživljati takele posvetitve!

Še dolgo nisem zaspala, opazovala sem se novo, svoje nove občutke in dihala sem, zaspala potem za dve uri in spet pisala in jokala in spet proti jutru malo zaspala. Helenina masaža je prijala moji utrujeni in neverjetno mirni energiji, solze so mi tekle samo proti koncu masaže. Če bi jih res pustila, bi lahko jokala in jokala. Peta dimenzija! Tisto, zaradi česar sem na Zemlji in je bilo vedno pred menoj kot nekaj, kar se bliža, kot nekaj, kar vedno bo spredaj - tisto je naenkrat tu. Da je tu, so mi pokazale včerajšnje petice. Da sem noter, so mi potrdili nočni odgovori fizičnega telesa. In moje delo se šele začenja…
Ne vem, ne vem…, mi tu in tam rečejo na moji delavnici.
Odgovorim, da ljudje vedno vemo. Sama sredi januarja natanko vem: šla bom noter. Spet bom šla v odnos z Zmagom. Kljub lanskoletni izkušnji bom šla v druženje s strastjo, ki jo nihče ne živi tako kot Zmago. Kako bo to zgledalo, si ne upam pomisliti.

Kaj da bom delala v letu 2002 sem bila vprašana na Bledu na prehodu v novo leto.
Ljubila bom in odpuščala, je prišel odgovor, ki me je skoraj razjezil.
Kako, vrabca, naj se zdaj pri tem zabavam? Malo se skušam braniti s humorjem, čeprav se zavedam resnosti položaja. Vem, da izkušnji pred menoj ne morem ubežati. Višji namen je in moje služenje. Ne gre toliko za Zmaga - knjigo imam za napisat.

Vem, da srce je ogromna sila, katere moči še ne poznamo, čutim, da res lahko prenese marsikaj. To je resnica mojih novih občutkov in ker jo vem, mi jo ni treba testirati. Razumete, vse celice? Vse moje ravni bivanja? Ni nam treba testirati resnice, ker jo vse sprejemamo. Naše srce tako kot vsako človeško srce lahko vse sprejme! Samo ego trpi. Glavo boli. Srce pa res prenese vse.
Srce bom zaživela v veselju in strasti. Amen.

Koliko Ljubezni sem v resnici sposobna nositi jaz, danes?
Kako bom vedela, da danes sem večja ljubezen kot včeraj?
Tako, da bom dihala ljubezen Boga ali tako, da bom prisiljena spet spreje(ma)ti nesprejemljivo?
Oboje, ja, ker v drugem dobim potrditev prvega. Gotovo pa pri tem ne želim več ponavljati starih načinov. Ne izbiram več bolečine na poti v srce. Vem, da je možno drugače in pripravljena sem se učiti teh novih poti. Mora biti še kakšna drugačna pot kot izziv na izziv in odpuščanje na odpuščanje na odpuščanje… Pred prižgano svečo sem v družbi Svahe glasno govorila:

Kako naj se torej na nov način odprem večji količini ljubezni? Lahko izberem. Vem, da lahko izberem. Vem, da izbira kadarkoli premakne ves univerzum. Posebej, če je iz srca. Pripravljena sem se torej učiti novih načinov bivanja v brezpogojni ljubezni. Zato tukaj in zdaj spuščam vse stare načine. Opuščam vse ostanke kontrole in tekmovanja v moji energiji. Vso mojo kontrolo in kontrolo drugih in kontrolo kar tako, do katere se mimogrede lahko odprem v kakšni družbi, v prostoru, na cesti. Izbiram biti ljubezen boga. Samo v zdaj lahko rečem Ljubim (te). Vsaka misel o prihodnosti je iluzija, jaz pa sem v koraku Ljubezni, Ljubezen živim. In tako je.

Jasno mi je bilo, da izrečeno v moje življenje kliče določene izzive, nujno preverjanje moje izbire. Pred menoj so (ne)znani ljudje in srečanja, izzivi in milosti, določeni prehodi in preobrazbe. Nekatere slutim in druge vem, tretji me bodo presenetili. Ker druge poti na Zemlji še nekaj let ne bo, mislim, ne zmoremo še neposredno vstopiti v veselje in strast Boga kar tako, v tlesku s prsti. Ne bi prenesli sile teh dobrih energij, nismo jih še sposobni nositi. Lahko pa jim gremo nasproti. V korakih. V korakih ljubezni, ki ne postavlja pogojev. In to po novi poti, ki je polna daril, kristalov spominjanja ljubezni, ki je bistvo vsakega človeka in smo jo že živeli. Pot milosti in blagoslovov pete dimenzije je to, ki jo bom demonstrirala.
Jaz Ljubezen bom.
Ljubezen bom postala, če bom vsak trenutek živela Jaz ljubim.
Česar še ne vem, pa bi me podprlo, mi bo Ljubezen povedala, česar še ne znam, tega me bo naučila (jasno, da mi tečejo solze).
Meni bo Ljubezen, ki sem, dala moje odgovore.

* * * * *

Ponoči sem pisala, za dan pa kokreirala "darilo pete dimenzije" in doživela veselo druženje in skok čez mejo. Ob sedmih zvečer sem zaspala in se zbudila čez eno uro. Trenutek preden je poklical Zmago.
!!
Med mešanjem mase za pecivo je po njegovo govoril in govoril, zadovoljen s seboj kot je lahko samo on, in v trenutku mi je šlo po glavi nekaj tirov. Pred meseci, čisto na najinem začetku, je mešal marmelado, zdaj peče pecivo - tole še kozmična zarota ni, tako je prozorna.
Ko Zmago vstopi v svoj plaz govorjenja, nekako poslušam energijo, besed pa ne, ker bi mi brez potrebe zaposlile glavo. Poslušala sem torej energijo in se opazovala. Za pisat mi ni, torej bom skočila k bivšemu ljubimcu. Slepi bi videl, da je to namen. Kokreirala sem veselje.

Ja, bilo je darilo, večje od veselja. Darilo ljubezni, veselja in strasti, mislim si, da očiten čudež nove dimenzije. Nepričakovan za oba. Novo odprtje in prehod, v katerem vsaj zame ni bilo časa, prostora pa tudi ne. Zlila sem se s strastjo kot še ne, moje meje so se razblinile, enostavno me ni bilo (očitno sem tudi zato odložila obrambe). Zdelo se mi je, da me veja malocvetnih vrtnic v Zmagovi vazi ne moti, enako kot sem se decembra nasmehnila frezijam. Presenetila sem se s svojim mirom, še bolj me je presenetil Zmago. Če res (nekaj) hoče, je lahko celo ljubezniv in odprt in ta večer oziroma noč je to bil. Proti jutru je sam omenil hči, ki jo že dolgo ni videl, in rekel, da jo bo naslednji dan poklical, ker ima 21 let. Ta zanj zelo pomembna izbira je prav izstopila iz njegove energije in zaznamovala njegovo čudežno preobrazbo srca.
OK, sem skušala obdržati jasnost na poti domov. Kaj pa zdaj? Tehle nekaj res izjemnih ur menda ne pomeni kakršnekoli nove obveznosti, ali pač? Oba imava dosti dela in še več načrtov, kako bo zdaj tole zgledalo? No, bom videla. Predvsem pa bom ljubila.

Naslednji dan je na zdravljenje Svaha prišel moj dolgoletni prijatelj in izkazalo se je, da bi rad preobrazil odnos do hčerke, ki že 18 let živi z mamico in jo vidi nekajkrat na leto. Navdušena sem bila in vesela, kako energije delujejo pri ljudeh, ki jih imam rada. Očetje so se pripravljeni spraviti s svojimi hčerami, uau! Sprava s svojo krvjo. To! In dan za tem je Zmago prvikrat prišel k meni na kosilo.

Slišati si bil vesel, ko sem te povabila, sem rekla.
Boljše je že kot v menzi v kraju, kjer sem imel opravke, se je zarežal.
?!? Auč!
Da je že v stanovanje prišel z drugačno energijo od tiste, v katero sva vstopila pred dvema dnevoma, je bilo več kot očitno. Tudi slutila pa nisem, kaj je za vogalom. Grobo presenečenje je nosilo zastavo pred solzami, ki so prišle na vrsto kasneje. Moj (menda) ljubljeni moški je bil tokrat poosebljena agresija prikritih obtožb, sledov prastarih bolečin in pritiskov sedanjosti v energiji izrazite psihoze. Čista razcepljena osebnost se je oblekla v sporočilo:

Umikam se v svoj ograjeni prostor. Vračam se v svoje obrambe, naj ti bo jasno! Nisem ti več pripravljen odpreti srca, preveč me je strah, in prednost dajem stvarem, ki sem jih navajen, čeprav niso To. Tvoje mesto ni tam, kjer morda misliš, da je. Mir mi daj, sicer bom ugriznil, ne samo lajal!

Ko je Zmago vstopil v popolnoma nekontroliran monolog in v svojo, po mojem kar najnižjo možno vibracijo, sem kljub presenečenju ostala odprta za njegovo energijo; besede so bile preprosto preveč "mimo", da bi jim sledila. Še smiselne niso bile, kaj šele da bi bile resnica. Kolikor sem jih na začetku ujela, tudi jasnosti v njih ni bilo. Zaželela sem si, da bi bil pijan, pa ni bil. Menjal je teme, ni odgovoril na jasno vprašanje, na dan je potegnil svojo najbolj čudno razlago lanskega novembra, skratka - kakšno poldrugo uro sem preživela v družbi obsedenega človeka. Dobesedno.
Kaj mi sploh želiš povedati? sem vprašala vmes.
To pa kar sama ugotovi, je bevsknil, da sem se morala med solzami zarežat. Kaj, če bi se malo ukvarjala z mano!? me je pogledal z izbuljenimi očmi.
Jezno in z nerazumljivimi besedami se je dotaknil šamanov in Marije Magdalene (?) in tistega Babe, "še tamle ga imaš", je pokazal na novoletno čestitko iz Putapartija. Pojahal ga je eden njegovih demonov in sta šla…

Tako me je Zmago za polno mizo kaznoval za nedavno izkušnjo ljubezni, za svoje odpiranje. Bil je namerno nesramen in aroganten, strašil me je. Vendar jaz v kazni ne verjamem, nesramnost bom že preobrazila in prestrašiti me ni mogoče. Bila sem v Jaz ljubim in odločila sem se tam ostati. Bila sem v srcu. Moje solze so tekle, medtem ko glave ni bolelo, radovedna je bila.
Za kaj tule gre, Zmago? Zakaj v resnici gre? sem vprašala. Je tri dni lepega preveč zate? Koliko najvišjega in najboljšega preneseš?
Demoni so bili lačni na vseh ravneh. Praktičen kot je, je vmes celo jedel, zraven pa več kot jezen komentiral ljudi in svoj posel, spet sem slišala že povedane stvari.
Tam, kjer sem, ne morem biti tak, kot ti hočeš, je rekel.
?! Nisem vedela, da kaj hočem. Še naprej sem bila tiho, mirna in žalostna, čakala sem, da bo šel. Pa za kaj v resnici gre, sem še enkrat pomislila in vprašala, če je poklical hčerko. Odprla se je nova brana. Da sem ga čisto obrnila in da ga hočem voziti po svoje, sem slišala, in še dobro, da je imel naslednji dan čas za premislek. Ni jo poklical. Moški pred mano je vstopil v svojo nepodelano in bolečo preteklost in naprej solil svojo rano, tokrat bolj v kaj-bi-pa-ti-rekla-če-bi-se-tebi-to-zgodilo-stilu. Potem je nasul naročje scenarijev z možnim neugodnim izidom svojega pogovora s hčerko.
Lahko bi bilo pa tudi takole, sem ponudila svojo svetlo možnost in strinjal se je, da taka možnost tam daleč nekje obstaja.
Ampak 90 % možnosti je za tisto, kar sem povedal prej, in 90% ljudi okrog mene je takih, kot ti pravim, je zaključil, ne več tako agresivno.
Potem se opri na preostalih deset odstotkov, sem rekla.
Tistih deset odstotkov v mojem življenu si pa ti, sem zaslišala.

?! V temo zimskega večera je posijalo sonce, tako da sem se solzna nasmehnila. In Zmagova energija se je v tem stavku spet ujela na noge.
Ko se je nekaj minut za tem v mojem svetišču umaknil v spanec, sem z dlanjo na njegovih prsih dihala Kristusovo zavest in ljubezen Boga. Poleg njega sem ležala tako, da se ga razen z roko nisem dotikala. Mislila nisem nič, bila sem nekaj višjega in boljšega nekje drugje in obenem tukaj, zanj. Ko se je po kakih dvajsetih minutah presenečen ovedel, je zdaj-pa-moram-iti-odšel. Ostala sem sumljivo prazna in mirna. S toliko agresije in spora v sebi bo Zmago v kratkem dobil svoje lekcije. V družbi z mano se je krepko dotaknil svoje Svetlobe, ki mu bo pokazala resnico Boga, nemogoče, da ne. Bolj ko bo gledal stran, bolj bo bolelo. Tako kot mi vsi, se je tudi moški, ki je moja ljubezen, spravil "noter" in ko se bo odločil, se bo spravil "ven". Če bo kaj želel od mene, bo to povedal. Do takrat pa mu res želim, da se ima lepo. Naj bo kjer želi, dela, kar mu paše še naprej in naj se ima lepo.

Sveta soba… Ne me basat, angel Mihael! Sveta soba…!
Čas je, da se posvetim svojemu delu. Čez teden dni imam enodnevno delavnico Spominjanje Doma. Že pred tedni sem se odločila, da bo ta delavnica moje praznovanje moje Svetlobe. Zdaj si menda lahko malo spočijem. Pred večernim plesom Petih ritmov sem si naredila Iniciacijo svaha, z namenom očiščenja in novega ravnotežja. Vzame mi od 20 minut do slabe ure in vmes me zmanjka za par minut, včasih pa zaspim za kakih pet, deset minut. Tokrat me je zmanjkalo kot se reče, kaseta se je še vrtela, ko sem se vračala iz naslednjih sanj.

Skupinici sodelavcev v gostilni razlagam pomemben znanstveni poskus in z roko segam v zavezano vrečko. V sproščenem ozračju očitno vsi vemo, za kaj gre in meni najbližji znanstvenik se v pa-saj-menda-nisi-šla-v-to-presenečenju in nejevernem smehu obrača stran. Iz vrečke pazljivo vlečem levo roko, na kateri so drobne črne pijavke. Dlan je vsa krvava, vendar bolečine ne čutim nobene.

* * * * *

Rada imam tistih nekaj deset sekund jutranjega zbujanja.Takrat vse (z)vem. To sobotno jutro me je presenetil mir, ki je spremljal jasno vedenje: Danes bom poklicala Zmaga. Jaz to lahko naredim in to iz miru, iz srca. Scena izpred dveh dni je stvar izpred dveh dni in učim se živeti v zdaj. Če kdo, jaz vsaj malo poznam delovanje energij. Tisto pred dvema dnevoma ni bil on, ampak reakcija energij v njem na ljubezen, na njegov potencial za spremembo. Jaz to vem, torej naj bi njegov proces podprla. Kdo ga pa bo, če ne jaz, saj sem v služenju in rada bi bila Ljubezen. Ne gre več zame, ampak zanj. Zraven se bom še jaz zloščila, da bom sijala. Še včeraj odločena, da si bom zdaj odpočila od njega, sem mirno sprejela, da ga bom danes poklicala. Še prej sem skočila v Ankaran.

V avtu sem ugotovila, da sem razdražljiva in utrujena. Čutila sem, da se v telesu in v moji energiji ogromno dogaja, torej posledic "kosila" nisem čisto preobrazila. Le kakšno potem je lahko snidenje z lepotico in zverjo? Zmago je bil glasno vesel mojega klica in zmenila sva se za zvečer. Ni me presenetilo, ko je pred dogovorjeno uro poklical in povedal, da bolan leži v postelji. Da je zbolel že prejšnji večer, je rekel, celo bledlo se mu je, imel je vročino, težave z želodcem in močne prebavne motnje. In ni mu bolje.
A, tako. Preobrazba je torej hitro dosegla fizično telo. Dobro zanj, prijetno pa ne. Tako sem imela priložnost poskrbeti zase in nadihala sem se Ljubezni. Seveda sem mu ponudila pomoč, pa se zanjo ni odločil, čeprav je to tudi njemu prišlo na misel, je rekel. Ja, Bog ne daj, da bi mu jaz lahko pomagala, ko je šibek. Zmago ne želi pomoči, ko je močen in še najmanj, ko je na dnu. Posebej ne od ženske, sem pa res smešna. Posebej ne od mene.

Zjutraj sem se dolgo pogovarjala z B1-0m, kokreirala sem zlitje z višjim jazom in dihala Ljubezen. Po dolgem času sem skuhala makrobiotičen riž, za primer, da bi ga hotel jesti Zmago, pa je moj ljubček seveda že jedel kruh z medom in še nečim. Da se ve. Do tega, da bi mu omenila miso juho ali kaj, sploh nisem prišla. V svojem monologu mi po telefonu ni dal nobenega prostora, pripustil me ni tudi za milimeter ne. Še za kakšen moj stavek ni bilo prostora, samo poslušala sem lahko. Tak odnos Zmago tako ali tako ima z vsemi ljudmi. Potrebuje občinstvo, ki naj posluša in ko slučajno umolkne, zaploska. Kako sem naivna! Ne duhovna, neumna sem. Ljubi Bog, pa kaj se vendar grem? Sama sebi sem naravnost smešna. In žalostna sem. Moški, ki se ga učim ljubiti, je bil še včeraj vesel in odprt in danes je spet odmaknjen. Dokončno in precej se je potegnil nazaj.
Bližina je daleč in daljava je blizu je bil tudi eden od jutranjih Benovih odgovorov.

Kaj budalim, kaj se grem? Kaj, hudiča, ne vrabca.. Kaj, hudiča, se grem?
K vragu knjiga, ki jo pišem, in k vragu duhovnost! A lahko že enkrat po desetih, dvanajstih letih spet zaživim kot človek? Brez zajebavanja, ki vem, da si ga ne kreiram sama.
Ne gre več zame, kaj? Služenje Zemlji, ha?
Pravo delo se šele začenja in sveta soba, kaj? Ti sranje, ti.
Pa saj mi je bil rak dovolj! Saj sem že napisala eno knjigo; naj jo zdaj, hudiča, napiše še kdo drug!!
To pa že vem, da takihle kozlarij ne rabim…

Resnica je, da na Zmaga nisem prav nič jezna. Prav nič. Še kako ga razumem. Lahko se spomnim, kako težki so začetki umiranja starih delov sebe. To, kar zdaj doživlja on, sem dala skozi pred leti, na svoj način. Ne da bi mi kdo pomagal, brez podpore, v dosti daljšem času, na stalnem robu dvoma v moj razum. Bedak pa pomoč zavrača - kaj rinem zraven? Jasno mi kaže, da ne mara Svetlobe, ki sem jo našla in sem mu pripravljena z njo pomagat. Stran jo brca! Jo maže in jo pljuva. Najbolj pa se jo boji!
Ko je Zmago pred dnevi sedel pred menoj, mi še všeč ni bil. Ga pa imam zelo rada, o tem ni dvoma. Poznam ga, tako ga poznam… Približno normalni ženski s podelano karmo taka pojava potisnjenih bolečin in agresije preprosto ne more biti všeč. Komu pa so všeč demoni? Če se želim naprej učiti o njih, grem raje spet na Fosterjevo delavnico.Tisti moški izpred petih dni, tisti mi pa je všeč. S posteljo in brez. Kaj naj torej zdaj? Naj kopljem in brskam iz vse te njegove svinjarije njegov ljubeznivi del, ki ga ljudem pokaže enkrat na nekaj let? Ja, Bog je v vsakem od nas... Se strinjam, celo vem in verjamem vanj, pa to še ne pomeni, da… Oh, k vragu, prav zares.

Korenine prihodnosti - V koraku Ljubezni (6. del)