Opomba: druga pričevanja o ozdravitvah "neozdravljivih" bolezni so objavljena na spletišču SončevIh pozitivk:

ter tudi na spletišču Medoverneta:

"Bolezen pride skozi usta."
kitajski pregovor

S prehrano sem si ozdravila bulimijo; napisala Janet Karovitch

Imam triintrideset let in živim v Montrealu. Pred šestimi meseci sem ozdravela od bulimije. Pet let sem se čez dan postila in se ponoči vdajala žrtju. Z obroki sem jemala encimske tablete za boljšo prebavo ter veliko mineralnih in vitaminskih dodatkov, ker jih nisem dobivala dovolj s hrano - vsaj mislila sem tako. Po vsakem obroku sem čutila presitost, zato sem jemala še po dve, tri tablete odvajal in jih poplaknila s seninim* čajem, v katerega sem stresla nekaj praška iz semenskih luščin bolhačice. "Moja dieta" je vsebovala rižev narastek, koruzno pokovko, margarino (dietetično, seveda) in naravna sladila. Za mirno vest pa sem enkrat tedensko pojedla malo špinače in nekaj zrn stročnic.

Zdravje se mi je vse bolj slabšalo. Kolčni sklepi so mi skoraj povsem otrdeli, tudi hrbet in leva roka sta postajala boleče zakrčena in vse bolj toga.

Bila sem potrta. Hodila sem z veliko težavo. Vsi poskusi iskanja pomoči so se omejevali na polminutne telefonske pogovore, ko sem klicala čudne klinike za zdravljenje prehrambnih motenj; glas na drugi strani žice je običajno rekel, naj počakam, nakar sem odložila telefonsko slušalko. Izgubljala sem voljo do življenja.

Takrat sem dobivala nadomestilo za delovno nezmožnost, saj sem imela stoječe delovno mesto. Iz stanovanja sem odšla le dvakrat tedensko: na fizioterapijo in ko sem morala iti k zdravniku.

Telo in duša sta mi pokala po šivih. Nihče mi ni mogel pomagati, ker nihče ni vedel za moje zdravstvene težave. Živela sem sama, zato sem lahko ohranjala svojo skrivnost. Pretvarjala sem se, da mi ni nič, prikrivala sem potrtost in tako preslepila skoraj vsakogar. Kdor pa me je spregledal, se ni vtikal vame.

Prijateljica mi je dala knjigo z naslovom A Return to Love (Ponovno ljubljena), ki jo je napisala Marianne Williamson; ko sem jo nekega popoldneva med počitkom brala drugič, mi je začelo srce v prsih razbijati kot noro. Dihala sem brez težav, toda hitri udarci srca so mi glasno odzvanjali v ušesih. V prsih me je bolelo in bila sem hudo prestrašena. Z globokim dihanjem sem se umirila in napad je minil. Vse, o čemer sem brala, sem začela doživljati sama. Spustila sem se na kolena in prosila za pomoč boga, v čigar obstoj nisem dvomila, a se nisem nikoli obračala nanj. Spoznala sem, da umiram, toda bolj kot to sem vedela, kako zelo si želim živeti.

Odgovor sem našla v nekaj minutah: "Sem v hudih težavah." To sem morala priznati - sebi in drugim. Po več letih napačnega prehranjevanja ter duševnih in telesnih zlomov sem bila pripravljena prevzeti odgovornost za svoje življenje.

Naslednje jutro sem poklicala mamo, ji s težkim srcem povedala, kako je z mano, se med pogovorom razjokala, nato pa se umirila. Obljubila sem ji, da bom takoj v ponedeljek zjutraj šla k zdravniku. Vedela sem tudi, da moram takoj oditi v Tevo.

V tej posebni trgovini z naravno hrano sem nakupovala že prej, toda tokrat nisem iskala tablet; iskala sem pomoč. V trgovini me je pozdravil Guy Lalumiere, nekdanji slušatelj in učitelj na Kushijevem zavodu, sicer quebeški Indijanec, ki je delal v Tevi. Svetoval mi je, naj se popolnoma odpovem nekaterim živilom in poskusim z drugimi. Napisal mi je recept za pripravo napitka iz korenja in dajkona** ter priporočil, naj si ga takoj pripravim in zaužijem. Odločila sem se tudi, da neham jemati tablete proti zanositvi, ker sem zaradi njih močno krvavela med menstruacijo in imela boleče krče. Guy mi je obljubil, da se bo še oglasil, in držal je besedo.

Sčasoma sem ugotovila, da imam šibka prebavila (verjetno že od rojstva). Ker sem zrasla ob mesu, mlečnih izdelkih in drugi sodobni hrani, sem si oslabila prebavo in vsrkavanje hrane je bilo otežkočeno. Pomanjkanja energije in samozavesti nisem nikoli povezovala s svojim prehranjevanjem. Z leti so se bolezenski znaki krepili: napadi omotičnosti, izčrpanost, nihanje razpoloženja in splošna otopelost so bili vse pogostejši. Celo po več operacijah, ko so mi odstranili ciste na jajčnikih in ledvične kamne ter odkrili, da imam razjedo na želodcu, nisem nobene od naštetih težav pripisovala prehrani ali tabletam proti zanositvi - vse do zdaj.

Prehrani nisem nikoli posvečala posebne pozornosti; bila je pač nujno zlo. Na prvem mestu je bilo vedno delo, zato je bila mikrovalovna pečica moj najboljši prijatelj. Pri svojih dvajsetih letih sem prešla na vegetarijansko prehrano. Sprva sem se počutila veliko bolje, toda ker se nisem poglobila v vegetarijanstvo in zaradi pomanjkanja ravnovesja, sem se vrnila na staro prehrano. Telesno stanje se mi je slabšalo, duševno trpljenje pa večalo.

Ko sem spoznala Guya, sem komajda lahko jedla. V prehranjevanju sem poznala le dva načina: polstradanje in prenajedanje-odvajanje. Zaradi dolgotrajnega napačnega prehranjevanja mi je črevesje tako hudo oslabelo, da je očitno le malo manjkalo, da nisem zbolela za rakom.

Poleg kuhanja sem se naučila šijacne masaže, preprostih telovadnih vaj za urjenje telesa, uporabljati ingverjev obkladek in si doma pripravljati zdravilne pripravke. Vse našteto mi je pomagalo, da se mi je začelo vračati zdravje. Spremenila sem tudi mnenje o svojem telesu; svojo nekoč preveliko telesno težo sem začela dojemati povsem drugače; nabuhlost telesa in njegova okornost, ki sta bili posledica zadrževanja neprebavljene hrane in neuravnotežene prehrane, sta izginili in zdaj se ne počutim več jetnica telesa, ki ga prej nikoli nisem imela za svojega. Zdaj sem že skoraj povsem ozdravela, zahvaljujoč opisanim zdravilnim postopkom, ki sem jih oplemenitila z ljubeznijo do sebe in s potrpežljivostjo.
----------
* sena, kasija oz. senanika (lat. cassia) je rastlina iz družine rožičevk - prevajalčeva opomba
** dajkon je japonska redkev; pri nas se prodaja tudi kot pivska redkev - p. op.

Ozdravila sem si raka na možganih; napisala Mona Sanders

Avgusta 1986 sem ravno dopolnila 37 let in sem uživala življenje v vsej njegovi polnosti. In takrat se mi je porušil svet. Pri igranju tenisa mi je postalo tako slabo, da sem se sesedla na asfalt teniškega igrišča. Sledile so laboratorijske preiskave in dve operaciji, nato pa diagnoza - možganski tumor 3. stopnje (anaplastični astrocitom 3. stopnje). To je najhujša vrsta možganskega tumorja, ker se naglo širi in ga ni možno operirati. Takrat je bil velik kot pomaranča.

Spoznanje je bilo grozljivo. Kmalu potem sem ponoči doživela več telesnih šokov hkrati: močno želodčno slabost (navzejo), bruhala sem in zaspala mi je desna noga.

V življenju sem vedno uživala in vse do takrat živela v skladu s svojimi željami in hotenji. V glavi so mi odzvanjale zdravniške prognoze: "Ne kaže dobro," "Ne bo se pozdravilo," "Morda bi kemoterapija zavrla njegovo rast," "Zaenkrat se še lahko sami premikate, a kmalu se bo vse spremenilo," "Obeta se vam invalidski voziček," "Živeli boste le še šest mesecev do leto in pol."

Ko mi je teta iz New Orleansa predlagala makrobiotiko (veležitje), se mi ni niti sanjalo, o čem govori. Vendar ko si stisnjen v kot in si želiš še živeti, se oprimeš česarkoli.

Prebrala sem več knjig, ki mi jih je priporočila, med drugim ozdravitev Elaine Nussbaum. Elaine je bila tako kot jaz gospodinja, a v dosti slabšem zdravstvenem stanju. A če je zmogla ona, zmorem tudi jaz, sem si rekla. Dejstvo, da za veležitje takrat še nihče ni slišal, ker sem živela na severovzhodu zvezne države Mississippi, ni bilo pomembno.

Preden sem se ga lotila, sem hotela preveriti še pri Ameriškem združenju za boj proti raku (American Cancer Society), zato sem zavrtela njihovo stalno dežurno številko. Za sabo sem imela že dve zdravljenji s kemoterapijo in bila obsevana s 6.000 absorbiranimi enotami sevanja. Naročena sem bila še na vsaj 5 dodatnih terapij.

Telefon je dvignil prostovoljec pri Združenju in mi povedal: "Nič drugega ni na voljo. Srečno!" in odložil telefonsko slušalko. Skozi stisnjene zobe sem zamrmrala: "Kar mislite si!"

Čez tri dni, 17. januarja 1987, sem že bila na poti v makrobiotični center v Brooklinu v zvezni državi Massachusetts. Nisem dobro razumela raznih učiteljev, ker so nekateri izvirali iz tujine, ne gostobesednih jenkijskih predavateljev in seveda tudi oni niso razumeli mojega južnjaškega naglasa. Sestavine za pripravljanje obrokov pa so imele tako čudne nazive, kot da so z Marsa.

Takrat sem še vedno jemala veliko tablet proti napadom, zato stvari, če se izrazim blago, nisem mogla jasno dojemati. K sreči sem s seboj prinesla tudi videokamero in sem posnela ves seminar, kajti če sem si skušala vse zapomniti, me je od napetosti še vso noč bolela glava. Šele zdaj se zavedam, koliko znanja sem pridobila na veležitnem seminarju in kako odločilen je bil za mojo ozdravitev. Naučila sem se ne le pravilno kuhati in si pripravljati zdravih obrokov, ampak tudi vaj za urjenje telesa, veščin masiranja, pripravljati si domača zdravila in uporabljati moč spodbudnega razmišljanja.

Ko sem se vrnila domov v Columbus, Mississippi, sem hitro ugotovila, da je nekaj povsem drugega, če si moraš kuhati sam. Prvi obrok sem si začela pripravljati ob 15 h, pripravljen pa je bil malo po 20 h, a sem bila takrat že preveč utrujena, da bi ga zmogla pojesti.

Naslednji preobrat se je zgodil, ko sem v februarju spet odšla v Boston, tokrat na svetovanje k Michiu Kushiju. Takrat sem se šele dokončno odločila, da vzamem vajeti svojega zdravljenja v svoje roke.

Nehala sem hoditi ne kemoterapijo in postopno nehala jemati tablete proti napadom. Dawn Gilmore, kuharica v Kushijevem zavodu, je teden dni prihajala k meni kuhat zame in hrana je zares postala okusna (!).

Drugi angel, ki mi ga je gotovo poslal bog, je bila Mamie. Najela sem jo kar na slepo, in sicer nekaj dni pred prvim Dawninim prihodom, tako da je bila v kuhinji skupaj z Dawn in si zapomnila vse, kar ji je pokazala in povedala. Mamie mi je bila kot druga mati. Resnično si ne predstavljam, kako bi si vse skupaj izšlo brez njene pomoči. K srcu sem si vzela misel Efezijcev: "Prosim te za moč, ti, ki zmoreš narediti veliko več, kot si kdorkoli misli, vse pa zmoreš z meni lastno močjo!"

Uporabljala sem tudi moč podob in si živo predstavljala, kako se tumor zmanjšuje. V spalnici sem si na papir narisala tumor v velikosti pomaranče in njegove vse manjše različice: najprej v velikosti golfske žogice, potem češnje, bucikine glave in niča. Sliši se neverjetno, vendar je vsaka preiskava pokazala prav tolikšno zmanjšanje maligne tvorbe, kot sem si predstavljala in narisala.

Aprila 1987, ko sem se že štiri mesece prehranjevala veležitno, sem šla na elektroencefalografski pregled možganov, ki ni odkril nobene sledi raka (!). Enako stanje so pokazale tudi vse kasnejše preiskave.

Pred dvema letoma me je Parker, moj devetletni sin, nekega večera vprašal: "Mami, a boš še kdaj zbolela za rakom?" Kot bi ustrelil, sem odvrnila: "Ne, ne bom." Čez čas pa sem se vrnila v njegovo sobo in ga pomirila: "Veš, Parker, ljubček moj, nič naj te ne skrbi, kajti tudi če bom, bom znala ukrepati, da bom spet ozdravela." Nasmehnil se mi je in rekel: "Ne bova se mu dala, kajne?"

Zdaj sem zdrava zahvaljujoč bogu, ljubezni, pomoči soproga, otrok, družine in prijateljev; lahko živim in delam, se igram in ljubim. Svoje izkušnje želim sporočiti vsem, ki jih zanimajo, in jim prihraniti muke, ki sem jih prestajala, ter ljudem ponuditi učinkovito rešitev za ozdravitev bolezni izrojenosti (degenerativnih bolezni).

Ozdravila sem si raka na dojki; napisala Sally Weil

Poročena sem že 38 let s soprogom Donom; imava dva sinova. 25 let sem učiteljica osnovnošolskega razrednega pouka. Svojih sinov, rojenih 1959. in 1961. leta, nisem nikoli dojila, čeprav sem imela obilo mleka. Nihče mi nikoli ni svetoval dojenja, ker se to v tistem času ni počelo. Dobila sem nekaj za posušitev mleka v prsih, nato pa sem si jih tesno povezala.

Leta 1971 so se mi na dojkah pojavile ciste. Prepričana sem, da je temu botrovalo tudi nedojenje. Zdravnik mi je rekel, da to ne pomeni, da sem bila bolj dovzetna za raka na dojkah, le težje ga je odkriti z otipavanjem ali mamografijo. Zato mi je predlagal, naj grem na mamografijo vsako leto. Ginekolog mi je 1980 predlagal, naj hodim na pregled h kirurgu vsake pol leta. Včasih mi je odvzel nekaj tekočine iz velike ciste, vendar je ni nikoli poslal v laboratorij na preiskavo.

Leta 1984 prijateljica v službi ni mogla prehvaliti svojega kirurga. Menila je, da je najboljši od vseh in mi predlagala, da naj grem k njemu na pregled, zato sem šla. Pregledal mi je dojke in aspiriral veliko cisto. Odvzeto tekočino je poslal na preiskavo. Čez nekaj dni mi je povedal, da ni vse, kot bi moralo biti, in da je potrebna biopsija*.

Šla sem na predoperativne preiskave in po opravljeni biopsiji mi je bilo rečeno, da lahko grem. Ko sem čez teden dni znova prišla h kirurgu, mi je povedal, da imam carcinoma in situ (raka v kožni povrhnjici). To je pomenilo, da se rak še ni začel širiti. Rekel mi je, da bi rad ponovil test zaradi gotovosti, da ni morda bila storjena napaka. Ponovil ga je in tako smo dobili ponovno potrditev prvotne diagnoze. Skoraj sem padla s stola. Kirurgu sem namreč rekla, naj mi pove vse, kar bo ugotovil, tudi če je slabo. Vprašala sem ga, kaj moram storiti. Predlagal mi je, naj obiščem več onkologov. Res sem se pozanimala za druge onkologe in priporočili so mi enega.

Dogovorila sem se za obisk in prišla ob dogovorjenem času. Najprej me je stehtal. (Rakavega bolnika se redno tehta; hujšanje je na splošno slabo znamenje.) Slikal mi je še kosti, da je dobil primerjalno sliko. Rekel mi je, da bi bilo dobro, da hodim na odvzem tkiva vsakih nekaj mesecev, ampak na koncu ne bi nič ostalo od mojih dojk. Lahko pa bi si jih dala odrezati in potem bi bila rešena skrbi. Če je bila rakava ena dojka, se je ocenjevalo, da je bila rakava tudi druga.

Tako so mi zdravniki iz različnih koncev države priporočali vsakovrstne načine zdravljenja. Eden takih je bil zdravljenje z vročino. Z injekcijo se v dojko vbrizga nek virus, kar poviša temperaturo v dojki in uniči rakave celice. Za nasvet sem vprašala še dva specialista: prvi mi je svetoval operacijo, drugi pa predlagal, naj bi redno vsakih nekaj mesecev hodila k njemu na opazovanje. A prelaganje odgovornosti za svoje življenje na nekoga drugega mi ni bilo všeč.

Poklicala sem Informacijski center Državnega združenja za boj proti raku in Organizacijo za alternativno zdravljenje. Seznanila sem se s številnimi različnimi možnostmi. Gersonov center je zagovarjal prehransko zdravljenje, kar me je pritegnilo, a vključevalo je klistiranje s kavo dvakrat na dan in pitje zelenjavnega soka vsakih nekaj ur. Menila sem, da se ob učenju v osnovni šoli ne bom mogla zdraviti na tak način. Vedno sem poslušala oddajo dr. Carltona Fredricksa na radiu. Govoril je, da sladkor povzroča nastajanje cist na dojkah. Kar pomnim, sem rada jedla piškote. Zato sem maja, en mesec po postavljeni diagnozi, nehala jesti in piti vse, kar je vsebovalo sladkor. Odrekla sem se tudi rdečemu mesu in se odločila za vegetarijanstvo, saj se je v večini alternativnih načinov zdravljenja odsvetovalo vsakršno meso.

Septembra je najstarejši sin bral knjigo o makrobiotiki in zdravniku, ki si je z njo ozdravil raka. Na kratko je povzel njeno vsebino in mi predlagal, naj jo preberem. Povedal mi je še, da se je dotični zdravnik ozdravil zgolj s prehrano. "Ne more škodovati," sem si rekla.

Prebrala sem knjigo in ugotovila, da je zdravnik, star nekaj čez 40 let, zbolel za rakom na obsečnici (prostati) in prestal vse mogoče vrste zdravljenja, med drugim tudi orhidektomijo**. Nič ni pomagalo in zdravniki so mu napovedali le še nekaj mesecev življenja. Potem pa je odkril alternativni način zdravljenja, imenovan makrobiotika (veležitje), s katero se je ozdravil. Ker je knjigo napisal zdravnik, sem mu verjela. Zdelo se mi je smiselno. V knjigi je bil omenjen Michio Kushi, ki je zdravstveno stanje ugotavljal s pomočjo orientalne diagnostike. Zato sem šla v knjižnico in si sposodila Michijevo knjigo The Cancer Prevention Diet***.

Začela sem se prehranjevati tako, kot je knjiga priporočala za zdravljenje raka na dojki. Vso hrano sem kuhala iz svežih sestavin, a je bila skoraj brez okusa, ker običajne začimbe niso bile dovoljene. Zaradi neokusnosti hrane sem se velikokrat zjokala in tožila, da ne zdržim take diete. Don me je spodbujal, naj vztrajam, čeprav sva oba vedela, da tudi njemu ne prija taka hrana. Sčasoma sem začela opažati, da se v telesu nekaj dogaja. Postala sem bolj živahna, jasneje sem razmišljala in počutila sem se srečnejšo.

V New Yorku sem odkrila veležitni center in obiskala učitelja, ki mi je pomagal pri kuharskih začetkih. Podučil me je o osnovah kakovostne in okusne kuhe ter mi dal več receptov. Povedal mi je za kuharske tečaje, na katere sem se vpisala in jih redno obiskovala. Naučila sem se pripravljati hrano na povsem drugačen način.

Jedla sem sojine izdelke in morske alge. Mnogokrat sem se še vrnila v center po dodatne nasvete, obenem pa z radostjo v srcu opazovala, kako se je telo zdravilo. Tudi Donovo zdravje se je izboljševalo. Oba sva izgubila precej kilogramov.

Zdaj, v svojem 60. letu starosti, uživam vsak dan v sožitju z naravo, v miru in srečevanju z ljudmi. Počutim se čudovito in imam več energije, kot sem je imela pred 30 leti. Hvaležna sem, da sem odkrila makrobiotiko.

Hodim na preglede k zdravniku, pregleduje mi kri in po njegovi oceni sem krepkega zdravja. Zdaj je minilo že deset let od takrat, ko sem izvedela, da imam raka. Minulih deset let je bilo najboljše obdobje mojega življenja. Življenje v sožitju z naravo me napolnjuje z radostjo.

Sally Weil živi s svojo družino v New Jerseyu. Otroke v osnovni šoli, kjer poučuje, je naučila peti pesem One Peaceful World (Zedinjen miroljubni svet).
----------
* odvzem tkiva za mikroskopski pregled - prevajalčeva opomba
** kirurška odstranitev mod - p. op.
*** knjiga je prevedena v srbohrvaščino in hrvaščino z naslovom Ishranom protiv raka; izdala sta jo Rad, Beograd, 1987, in Biovega, Zagreb, 1997 - p. op.

Ozdravila sem si levkemijo; napisala Christina Pirello

Z materjo sva si bili zelo blizu. Ko je 1982 zbolela in so ji na debelem črevesju odkrili raka, sem bila globoko pretresena. Ko pa je 1984 umrla, stara 49 let, se mi je podrl svet. Čeprav se sliši kruto, je resnično, da sta me materina bolezen in smrt usmerili na sedanjo življenjsko pot.

Videla sem, kako so šolske oblike zdravljenja poslabševale materino zdravstveno stanje. Ko sem na lastne oči videla, kako jo je vsaka terapija neznansko izčrpala, sem se trdno odločila, da bom, če bom kdajkoli tako hudo zbolela, kot je mati, poiskala alternativni način zdravljenja.

Zgodovina moje družine je zaznamovana z diabetesom, rakom in s slabokrvnostjo, zato ni bilo nikakršno presenečenje, ko sem še kot otrok zbolela za favizmom (hemolitično anemijo). Vse ženske v družini so ga imele.

V najstniških letih sem bila kolikor toliko zdrava, vendar pa so mi vreznine in praske vedno povzročale hude težave, ker so se slabo celile. Podplutbe sem dobivala kar mimogrede. Hitro sem se tudi upehala. Imela sem neredno menstruacijo, zato so mi zdravniki predpisali hormonsko zdravljenje, ki je trajalo več kot petnajst let.

V štirinajstem letu starosti sem se bila odločila postati vegetarijanka. Seveda sem še vedno uživala veliko mlečne hrane, sladkorja in osiromašenih (rafiniranih) živil. Ko mi je umrla mama, sem postajala vse bolj utrujena. Sprva sem mislila, da je le posledica več kot dveletnega negovanja matere in žalovanja za njo. Ves čas sem bila povsem izčrpana. Ko so meseci po mamini smrti minevali, pa se mi je stanje poslabševalo - podplutbe so se pojavljale povsod; imela sem občutek, kot da vsa gorim v notranjosti.

Ko sem v takem stanju pretrpela pet mesecev, sem se končno odločila, da moram zadeve korenito spremeniti in začeti znova. Pospravila sem svoje stvari in se s Floride preselila v Filadelfijo. Ko sem se znašla v novem okolju, se mi je stanje še dodatno poslabšalo. Podplutbe so se pojavljale kar same od sebe, praskice so se zagnojile, niso se hotele zazdraviti in bila sem do konca izčrpana. Končno sem se odločila obiskati zdravnika, ki me je po celi vrsti preiskav napotil k hematologu-onkologu. Prestala sem vse možne preiskave, ki so na koncu pokazale, da sem zbolela za kronično mieloično levkemijo.

Pri sedemindvajsetih sem se znašla v ordinaciji, obkrožena s petimi zdravniki, ki so mi opisovali zdravstvene zmožnosti - kakor so jih videli oni. Pri tolikšnem številu belih krvničk mi pri najboljši volji niso znali povedati nič spodbudnega o moji prihodnosti. Kljub vsemu so mi predlagali poskusno kemoterapijo in po možnosti tudi presaditev kostnega mozga. Ko sem jih vprašala, koliko časa bom še živela pri vsaki od omenjenih možnosti, me njihov odgovor ni prav nič potolažil - 3 mesece brez zdravljenja in 6-12 mesecev z zdravljenjem. Zdelo se je, da mi lahko zagotovijo edino to, da bom v času, ki mi je preostal, izgubila vse lase in se počutila grozno. V mislih sem podoživljala trpljenje in muke, ki jih je prestajala mama. Zdravnikom sem odgovorila, da moram razmisliti. Vedela sem, da se ne bom nikoli več oglasila pri njih.

Približno teden dni sem hodila naokrog kot omamljena. S prav nič zavidljivim zdravstvenim stanjem sem se znašla v mestu, kjer nisem imela nikogar, ki bi ga lahko prosila za pomoč. V službi sem se končno odločila zaupati svojo stisko sodelavcu. Povedala sem mu, da se nameravam vrniti v Evropo in tam živeti do svojega bridkega konca. Predlagal mi je, preden se odločim za tak skrajni ukrep, naj obiščem njegovega prijatelja, ki je imel čudno dieto, ki je menda pomagala ozdraveti tudi obolelim za rakom. Menila sem, da nimam kaj izgubiti, zato sem privolila.

Še isti konec tedna sem se seznanila z Robertom Pirellom, ki je že osem let prakticiral veležitje (makrobiotiko), in srečanje z njim mi je za vedno spremenilo življenje. Robert je bil enkraten. Poslušal me je, ko sem mu opisovala vse svoje muke in strahove, ter privolil, da mi pomaga po svojih najboljših močeh. Naslednji dan sva šla nakupovat. Gledala sem Boba, kako je v nakupovalni voziček zlagal živila, ki so mi bila popolnoma neznana. Niti njihovih nazivov nisem znala izgovoriti - pa naj bi jih kuhala in jedla? Pa vendar, sem pomislila, novosti so me vedno privlačile. Ali ni največji izziv možnost preskusiti, ali se bom zmogla ozdraviti.

Vrnila sva se v stanovanje in Bob je izpraznil vse omarice z živili - stran je zmetal vsa stara živila in jih nadomestil z novimi. Ko sem ga opazovala, me je postalo resnično strah - eno je, če gre za nov izziv, drugo pa, če je od njega odvisno tvoje življenje. Če mi tokrat ne uspe, sem vedela, da je konec z mano. Ob slovesu mi je Bob izročil še knjigo Michia Kushija The Cancer Prevention Diet* rekoč, naj jo berem in kuham po njej. Brala sem jo vso noč.

Vsak dan sva se dobila pri kosilu. Bob mi je prinašal riževe kroglice oziroma višek od svojega kosila. Pogovarjala sva se in pogovarjala, ko pa sem bila sama, sem brala in brala. Čez nekaj tednov sem izgubila nekaj odvečnih kilogramov in okrepila se mi je življenjska moč. Takrat sem si dala preiskati kri - število levkocitov se je povečalo. Takrat sem se šele prestrašila. Celo veležitje ni nič pomagalo. Bila sem obupana. A Bob me je spodbujal, naj vztrajam. In sem. Hrano sem si začela pripravljati s tako vestnostjo, kot še nikoli dotlej. Iznenada me je prešinilo, da se bom lahko le sama ozdravila.

Še naprej sem si kuhala veležitno hrano, jo jedla in stanje se mi je začelo izboljševati. Celo krvni izvidi so pokazali izboljšanje - sicer komaj opazno, vendar prvič dotlej. To je zadoščalo, da me je napolnilo z upanjem. Pomislila sem: "Najhujše je za mano!" Telo se je začelo pospešeno razstrupljati: najprej sem imela več tednov drisko, nato so se mi odprle kožne pore; začelo me je srbeti na več mestih in srbečica se je širila, dokler nisem bila vsa v izpuščajih. Ko je vse našteto po 8 mesecih izginilo, pa sem imela po vsem obrazu mozolje. Pojavile so se težave z mesečno čiščo in ciste na jajčnikih. Pomagala sem si s sedno kopeljo** in z bančajem***, telo pa se je odzvalo s še močnejšim razstrupljanjem.

In tako se je nadaljevalo. Čeprav je bilo razstrupljanje telesa neprijetno in občasno že skoraj neznosno, sem čutila, da se mi vrača zdravje. Vsaka naslednja krvna preiskava je pokazala, da se število levkocitov v krvi zmanjšuje. Zdravniki so osupljali. Menili so, da gre za "samohotno ozdravitev" in dodali, da je zelo redka - ter da se stanje lahko kadarkoli spet obrne. Sama sem menila drugače. Trinajst mesecev po tem, ko sem se oprijela veležitja, je krvni izvid potrdil, da imam v krvi normalno število levkocitov, kar zdaj traja že skoraj sedmo leto.

Ko sem se odločila za veležitne prehrambne navade, je bil moj cilj jesti tako hrano zato, da ozdravim. Modrost, ki je podlaga veležitju, me ni zanimala, vendar se mi je z izboljševanjem zdravja začela izboljševati tudi jasnost razmišljanja in presojanja.

Zdaj se le medlo spominjam, kakšna oseba sem bila, preden sem se seznanila z veležitjem. Z Bobom sva se poročila in skupaj živiva čudovito življenje. Brezmejno sem mu hvaležna - bil mi je učitelj in me je razumevajoče bodril v najhujših trenutkih. Izdajava glasilo MacroNews, ki ga razpošiljava po celotni Delawarski kotlini. Zaposlena sem kot veležitna kuharica v trgovini z naravnimi živili, doma pa prirejam kuharske tečaje. Počutim se zdravstveno krepko in zdravje se mi še naprej izboljšuje. Zdaj živim čudovito življenje.

Ko komu pripovedujem, da je bil krvni rak najboljša zadeva v mojem življenju, me gleda osuplo. A jaz vem, da brez te preizkušnje ne bi nikoli srečala svojega čudovitega soproga, ki mu dolgujem življenje. Brez tega ne bi nikoli dojela, kaj pomeni resnično odgovarjati za svojo usodo, niti ne bi odkrila življenja, ki me izpolnjuje z radostjo in mirom.

Christina Pirello je s partnerji ustanovila revijo MacroChef, v Filadelfiji vodi kuharske tečaje in na državni televiziji vodi oddajo Christina Cooks (Kuhamo s Christino).
---------
* knjiga je prevedena v srbohrvaščino in hrvaščino z naslovom Ishranom protiv raka; izdala sta jo Rad, 1987, Beograd, in Biovega, 1997, Zagreb - prevajalčeva opomba
** dajkonova sedna kopel izvlači iz telesa neprijeten vonj, ki je posledica uživanja živalske hrane, ter odvečne maščobe in olje; pripravlja se s sušenim dajkonovim listjem in z algami - p. op.
*** čaj banča oz. bančaj je zvarek iz praženih eno-, dve- in večletnih listov, vejic ali stebelc čajevca - p. op.

S prehrano sem si ozdravila limfom; napisala Judy MacKenney

Januarja 1991 sem se lotila največjega podviga v svojem življenju. Soprog Larry, najstarejša hči Lauren in jaz smo sedeli v onkološki ordinaciji v eni najuglednejših bolnišnic v Bostonu, ko sem izvedela, da sem zbolela za Nehodgkinovim limfomom t.j. neozdravljivim rakom bezgavk in vranice, ki se je za povrh še širil na druge organe. V nekaj tednih bi se razvil do 4. stopnje. Rakava rašča se mi je razvila na desni spodnji strani trebuha in obraščala tudi druge organe. Bezgavke na levi strani vratu so mi zatekle in rakave celice so se razsejale tudi v kostni mozeg. Od groze smo vsi onemeli.

RAK! Postavljena diagnoza se nam je zdela neverjetna. V mislih me je prešinilo: "Gotovo gre za pomoto," a globoko v sebi sem čutila, da cela vrsta preiskav ni mogla lagati in da so pokazale življenjsko nevarno bolezen. Na misel mi je prišel rek, da bog človeku nikoli ne naloži več, kot je zmožen prenesti. Molila sem, da bi mi dal moč, da premagam pričujočo bolezen. Želeli smo odgovore na številna vprašanja. Vedno sem menila, da je krepko zdravje najpomembnejše. Nikoli nisem kadila, pila sem komaj kaj alkohola, le redkokdaj sem zbolela in se prehranjevala zdravo.

Ko je zdravnik slišal, kako sem živela, me je poimenoval "super ženska". Življenje sta mi izpolnjevala skrb za družino in vodenje domačega podjetja za modno oblikovanje. Skrbno sem negovala svoje starše, ko so obnemogli. Oče je pred sedmimi leti umrl zaradi srčne bolezni, potem ko je več let bolehal, mati pa je lanskega januarja umrla tako kot njena mati, za rakom na dojki.

Na vztrajno onkologovo prigovarjanje, da je kemoterapija edini izhod in nujna, sem pristala nanjo. Spomnim se številnih bolnikov, ki so v čakalnici klinike sedeli okamnelih obrazov, na katerih je odseval strah. Vsak je skušal doumeti smiselnost svoje bolezni, njihovi pogledi pa so brezupno hlepeli po žarku upanja in čudežnem zdravilu.

Minilo je le nekaj dni, ko sem že telesno in duševno čutila, da mi kemikalije, ki sem jih jemala s kemoterapijskimi tabletami, samo škodijo. Videla sem, kako mi je telo z vsakim nadaljnjim dnem kemoterapije vse bolj otekalo ter se zvijalo od izmučenosti in razbolelosti. Vsa nosečniška oblačila sem bila poklonila dobrodelnim ustanovam, obleke, ki sem jih dotlej nosila, pa so mi postale premajhne. Nisem vedela, kaj storiti. Naj si nabavim novo garderobo za raka? Trebuh mi je tako hudo otekel, da me je oviral pri vsakodnevnih opravilih, v želodcu pa me je peklo od bolečin. Da sem ponoči lahko spala, sem morala sedeti pokonci. Bila sem telesno izčrpana in živčno razrvana. Težko sem hodila in dobila sem želodčne razjede. Stranski učinki kemoterapije so bili zastrašujoči. Zdravniki so mi predpisovali vse mogoče tablete in napitke, ki naj bi pomagali prebavilom, vendar se mi je zdelo, da ne učinkujejo.

Od nekdaj sem si želela še enkrat počitnikovati s prijatelji na Arubi. Maja, ko sem praznovala rojstni dan, so štirje pari najinih najboljših prijateljev zbrali denar in nama z Larryjem poklonili izlet na Arubo, kamor naj bi šli vsi skupaj naslednji oktober. Ko je prijateljica, sicer poklicna medicinska sestra, vprašala zdravnike, če bom zmogla tak izlet, so ji razkrili, da sem neozdravljivo bolna in da ne bom živela toliko časa, da bi lahko šla na izlet.

Oktobra smo peterica omenjenih parov šli na prekrasne počitnice. Teden dni po povratku z nepozabnega izleta sem izvedela slabe in dobre novice. Takoj sem bila napotena v bolnišnico v petdnevno karanteno, ker sem po obrazu in telesu dobila boleče izpuščaje; dobra novica pa je bila, da se je rakava rašča začela zmanjševati.

Zdravnik dr. Bernie Siegel, ustanovitelj skupine za medsebojno pomoč bolnikov z izjemno hudimi rakavimi boleznimi, me je opogumil, da sem se vključila v skupino. Takrat sem živela v vzhodnem Massachusettsu in se vsak ponedeljek vozila več kot tri ure v eno smer, da sem se udeležila srečanja omenjene skupine v New Havnu. Kemoterapija mi je zelo načela zdravstveno odpornost, zato sem bila med potjo na srečanje in domov večkrat tako utrujena, da sem se morala odpočiti na počivališču s kratkim krepčilnim dremežem. Cenila sem moč spodbudnega razmišljanja. V knjižnici sem prebrala več kot 30 knjig o raku. Vse, ki so obravnavale Nehodgkinov limfom, so trdile, da ni ozdravljiv. Skupina za samopomoč dr. Siegela je imela tudi lastno knjižnico in mnogo knjig o nešolskih in dopolnilnih načinih zdravljenja. Mojo pozornost je pritegnila knjiga Michia Kushija The Cancer Prevention Diet: Michio Kushi's Nutritional Blueprint for the Relief and Prevention of Disease*. V njej je pisalo, da je limfom v primerjavi z drugimi vrstami raka dokaj hitro ozdravljiv. Z radostjo v srcu sem vzela knjigo s sabo domov, jo prebrala in takoj zatem začela iskati prehrambno-zdravstvenega svetovalca.

Na svojo veliko srečo sem naletela na doktorja medicine, Marca van Cauwenbergha, ki je priznan svetovalec. Skupaj s prijateljico, medicinsko sestro, sva ga obiskali in bili navdušeni nad njim. Zagotovil mi je sledeče: "Ozdraveli boste."

Življenje je predragoceno, da bi se mu kar tako odrekla in umrla. Morala sem SE SPREMENITI - to je bilo ključno vodilo v mojem samozdravljenju. Kljub oslabelosti sem vsako uro budnosti izkoriščala za raziskovanje, branje, mirno in poglobljeno razmišljanje, zamišljanje rešitve, kuhanje in molitev. Samozdravljenje je bila zaposlitev s polnim delovnim časom. Odločitev vzeti si čas zase in za samozdravljenje je bila največje darilo sebi. Močno sem si želela živeti, saj sem čutila, da lahko storim še toliko dobrega.

Enajst mesecev po postavljeni diagnozi sem se bojevala z ameriško moderno prehrano in z zahrbtnim škodljivim učinkovanjem kemoterapije. Potem pa sem zavrgla vsa zdravila in sladkane napitke, ki so mi jih predpisovali zdravniki, in se preusmerila k naravnim zdravilom: s sladkim zelenjavnim napitkom sem si odpravila močno nihanje krvnega sladkorja in si ozdravila želodčne razjede, z ume-šo-kuzujevim napitkom sem si okrepila prebavo in si obnovila življenjsko moč; s pogostim polaganjem ingverjevega obkladka** na ledveni del hrbta sem si raztapljala zastaline in si obenem izboljševala prekrvavljenost ter energijsko pretočnost telesa. Po le dveh tednih veležitnega (makrobiotičnega) prehranjevanja sem občutila opazno izboljšanje. Izginile so bolečine v sklepih in stopalih. Moje drobovje je radostno vsrkavalo hranila iz polnovrednih živil in napolnjevati sem se začela z energijo, kakršne že dolgo nisem imela. Obenem pa sem ponoči spet spala mirno. Čutila sem se dovolj močno, da sem hodila na sprehod s prijatelji, globoko vdihavala kisik in izdihavala strupe. Hrano sem žvečila temeljito in pogosto poslušala razvedrilno glasbo.

Leta 1993 sem se udeležila Zimskega veležitnega strokovnega posvetovanja v Miamiju, kjer sem poslušala predavanja Michia Kushija, Bernia Siegla, Deepaka Chopre in drugih zelo priznanih zdravilcev. Posvetovanje je bilo poučno in navdihujoče. Pomagala sem tudi Aveline Kushi na njenem kuharskem tečaju, ki se je odvijal v neki zasebni hiši in se udeležila zdravilno-duhovne delavnice, ki jo je vodil Michio. Nato sem prisostvovala še skupinskemu svetovanju. Michio je osupljal udeležence, ko jim je razkrival njihovo zdravstveno stanje in jim predlagal, kako naj si sami izboljšajo zdravje na naraven način. To je bil zame prelomen dogodek. Hotela sem se ozdraviti in znanje o zdravih življenjskih navadah posredovati drugim.

Po odkritju svoje bolezni sem preživela leto hladnega vremena v Massachusettsu. Stalno me je zeblo, ker sta mi rak in kemoterapija zmanjšala zdravstveno odpornost. Nekega dne je prišel Larry iz službe in povedal, da je dobil odpoved. Bil je čas gospodarskega zastoja in primanjkovalo je prostih delovnih mest. Družinski prihodki so v kratkem presahnili in enako tudi zdravstveno zavarovanje.

Odpeljali smo se na Florido, kjer smo na zahodni obali odkrili prelep predel. Odločili smo se prodati hišo, v kateri smo živeli 27 let. Spakirali smo svoje stvari, opremo za taborjenje in plinske jeklenke, polnovredno žito in stročnice, na poti pa smo sproti kupovali zelenjavo. Znova smo odkrivali sebe, se sprehajali po plažah, zdravili drug drugega in uživali v naročju narave in vesolja. Izpolnjevala sta nas medsebojna ljubezen in prijateljstvo družinskih prijateljev ter s hvaležnostjo uživali vsak trenutek, ki smo ga preživljali skupaj.

Ustalili smo se v Nokomiji. Ker niti v bližnji niti daljni okolici ni bilo nobenega zdravstveno-prehrambnega (makrobiotičnega) svetovalca, sem se zaradi zdravstvene nuje, ki ni bila povezana z mojo boleznijo, dogovorila za obisk pri tamkajšnji zdravnici. Med obiskom sem ji povedala tudi o svoji bolezni in zdravnica se je zasmejala rekoč: "Isto bolezen ima tudi Jackie Onassis. Z vajino boleznijo se ukvarja vsa medicinska znanost, zato vam ni treba biti v skrbeh, saj se pospešeno išče zdravilo zanjo." Teden dni kasneje je Jackie podlegla raku.

K sreči pa se dogajajo čudeži in jaz spadam mednje. Dojela sem, da ni pomembno, kako dolgo živiš, temveč kako polno. V veležitnih življenjskih navadah ni nikakršne skrivnosti ali trika: njihovo bistvo je pripravljanje in uživanje kakovostnih, ekološko pridelanih polnovrednih živil, ki tvorijo kakovostno kri in varujejo človeka pred boleznimi.

Judy in Larry MacKenney sta se v Kushijevem zavodu pred kratkim izšolala za poklicnega prehrambno-zdravstvenega svetovalca.
----------
* knjiga je prevedena v srbohrvaščino in hrvaščino z naslovom Ishranom protiv raka; izdala sta jo Rad, Beograd, 1987, in Biovega, Zagreb, 1997 - prevajalčeva opomba
** sladek zelenjavni napitek, ume-šo-kuzujev napitek in ingverjev obkladek so zdravilni pripravki, ki se pripravljajo doma; na vodila za njihovo pripravljanje so v knjigi Učinkovita naravna zdravila, Michio Kushi in Alex Jack, MK Založba, 1997, Ljubljana - p. op.

S prehrano sem si ozdravila metastaziranega pljučnega raka; napisala Janet E. Vitt, medicinska sestra, diplomirana negovalka

Aprila 1995, mesec dni po svojem petinštiridesetem rojstnem dnevu, sem izvedela, da imam 4. stopnjo drobnoceličnega žleznega raka na pljučih. Rak se je razširil v jetra, trebušno slinavko, trebuh in na bezgavke. Prognoza - napoved nadaljnjega poteka in izida bolezni - pa ni bila prav nič obetavna.

Že od 1991 sem zaposlena kot poklicna medicinska sestra, zato sem vedela, kako zlovešča prihodnost se mi je obetala. Lahko sem izbirala med "poskusno" kemoterapijo, operacijo in rentgenskim obsevanjem, ki pa bi le zavirali razvoj bolezni, ki se je že razbohotila po telesu.

Odločila sem se za operativno odstranitev rakave rašče v trebuhu, ker je hitro rasla. Po posvetovanju s še enim zdravnikom sem pristala še na poskusno kemoterapijo, ki bi obsegala pet ali šest tretmajev. Po prvem tretmaju sem v treh tednih izgubila tretjino telesne teže.

Nisem pristala na še en tretma. Takrat mi je splošni zdravnik predlagal, naj poskusim z nešolskimi načini zdravljenja. Dokler bom živa, mu bom hvaležna za njegovo poklicno strpnost do nešolskih vrst zdravljenja.

Zdravstveno stanje se mi je hitro slabšalo, zato je moja sestra prevzela celotno skrb zame. Poklicala je Françoisa Rolanda, veležitnega (makrobiotičnega) svetovalca iz okolice Clevelanda, kjer stanujem tudi sama in se dogovorila, da me François obišče na domu. Ko je opazoval moj obraz in dlani, me je spraševal o mojih prehrambnih navadah. Nikoli ne bom pozabila, ko mi je rekel: "Lahko se ozdravite."

François mi ni obljubil čudežnega zdravila, dal pa mi je upanje. Razložil mi je, da se bom za ozdravitev morala zelo potruditi, saj marsikateri rakavi bolnik umre, čeprav spremeni svojo prehrano. Zapomnila sem si vsako njegovo besedo. Prevzela me je modrost, da je odgovornost za samoozdravitev v mojih rokah, v mislih pa sem si znova in znova ponavljala njegove besede: "Lahko se ozdravite."

Takrat sem bila deležna nege, ki se v hospicu nudi neozdravljivo bolnim: dobivala sem dodatni kisik, sredstva za lajšanje bolečin in proti kašlju, invalidski voziček in stolček za prhanje, podpisala pa sem tudi izjavo, da ne želim, da se me umetno ohranja pri življenju. Svojima najstniškima sinovoma sem naročila, naj v primeru, če bom nehala dihati, ne kličeta nujne pomoči. Negovalke v hospicu in socialna delavka so me požrtvovalno negovale. Še zavedala se nisem, koliko ljudem - in sebi - sem v tem času odpustila. Zdaj vem, da odpuščanje zelo pomaga pri zdravljenju.

S Floride so prišli starši, da bi bili ob meni. Hotela sem umreti doma, oni pa so hoteli biti ob meni vse do bridkega konca, ki smo ga vsi v kratkem pričakovali. Sestra in osmerica najboljših prijateljev so mi začeli pripravljati obroke. (Celo moj bivši soprog se je vključil in pomagal pri kuhi.) Spet me je obiskal François in učil kuhati celotno skupino, med drugim tudi mojega splošnega zdravnika. Sestra je iz kuhinje odstranila vse, kar je spominjalo na moderno prehrano. Shrambo je napolnila s polnovrednim žitom v zrnju, stročnicami, z ekološko pridelano zelenjavo, umeboškami* in veležitnimi kuharskimi knjigami.

Zdaj vem, da je bil sir tisti, ki me je skoraj stal življenja. Bila sem obsedena z njim. Ni minil dan, da ga ne bi jedla. Oboževala sem sirove palačinke, rada sem imela s sirom obložen hamburger, sir sem dodajala tudi vsaki zelenjavi. Ob torkih in četrtkih, po tečaju aerobike, sem prišla domov in si privoščila sir ter hrustljave kekse. Bila sem zasvojena s sirom.

Ozdravila sem se na skoraj šolski način. Danes sem prepričana, da sta mi postenje, ki ga je povzročila kemoterapija, in učbeniška zdravilna prehrana zelo koristila, saj sta telesu omogočila razstrupljanje.

Telo se je pospešeno čistilo v več stopnjah. Najprej sta koža in celotno telo začela oddajati grozen smrad. Kot medicinska sestra sem vedela, da začne telo smrdeti, ko se približuje konec. Ustrašila sem se, da sem zdaj jaz na vrsti. Poklicala sem veležitnega svetovalca in svetoval mi je, naj si začnem drgniti telo z brisačo. Zgodilo se je nekaj neverjetnega; ko sem se drgnila po telesu, sem si z bombažno rokavico posnela tanko plast rumeno-rjave kože. Telo je oddajalo smrad in se levilo skoraj 8 tednov.

Zdaj imam tako čisto in voljno kožo kakor takrat, ko sem imela 18 let. Druga stopnja čiščenja je bil gost bel sluz, ki sem ga izkašljevala. V obilnih količinah se je izločal celo med spanjem.

Prijatelji in sestra so mi še naprej pripravljali obroke. Bilo je izjemno naporno. V pljučih mi je zastajala tekočina. Levo pljučno krilo se je sesedlo, zato se je več reber samo od sebe zlomilo. Zaradi dehidracije sem bila hospitalizirana. Nekajkrat me je obšlo malodušje in skoraj sem se že vdala v usodo, vendar so mi moji najbližji in prijatelji še naprej pripravljali obroke in me spodbujali. Masirali so me, molili zame in se mi izpovedovali. Po desetih mesecih veležitnega prehranjevanja, točno leto dni po postavljeni diagnozi, sem bila rešena tumorjev.

Veležitne prehrambne in življenjske navade so imele več dobrodejnih stranskih učinkov. Izginili so migrenski glavoboli, ki so me mučili več kot 20 let. Izginile so tudi bolečine v kolenskih sklepih in gležnjih, ki sem jih sicer pripisovala igranju tenisa in staranju. Noči brez spanca in pogosto nočno vstajanje zaradi male potrebe so samo še spomin.

Moja ozdravitev je osupljala zdravnike. V bolnišnici se je sestal Odbor za tumorje in primerjal moje nove izvide s prvotnimi; člani odbora niso mogli verjeti, da primerjajo izvide ene in iste osebe.

Od takrat, ko sem zvedela za diagnozo - rak, so minila tri leta in pol. Zaključujem šolanje na 3. stopnji Veležitnega poklicnega usposabljanja, ki poteka na Kushijevem zavodu v Becketu, v zvezni državi Massachusetts. Ohranjam veležitne življenjske navade in učim ljudi, ki so prestali hude bolezni, kako pomembno je znati skrbeti za svoje zdravje. Onkolog, ki mi je sprva oporekal, zdaj pošilja svoje paciente k meni po prehrambne nasvete. Če ne bi bilo boga in če ne bi imela družine, prijateljev, splošnega zdravnika ter čudovitih veležitnih navad, vem, da danes ne bi več živela.

Janet E. Vitt zdaj s polnim delovnim časom pripravlja veležitne obroke za druge in vodi kuharske tečaje v okolici Clevelanda. Njen naslov: 893 Spicers Lane, Sagamore Hills, Ohio, ZDA.
----------
* umeboša je vrsta marelice (lat. prunus mume) - prevajalčeva opomba

Ozdravitve, ki vlivajo upanje (2. del)