Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20041106102030846
No trackback comments for this entry.
Tvoja verodostojnost | 6 komentarjev. | Nov uporabnik
Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.
Tvoja verodostojnost
Prispeval/a: Tatjana Malec dne
nedelja, 28. november 2004 @ 11:00 CET
Dragi Stojči,
srce ne more lagati samemu sebi, ker je v najbolj neposrednem stiku s človekovim umom. Zato je srce vselej verodostojno do tistega, ki ga v prsih nosi. Navzven pa ima srce zmožnost simbolične govorice, ki jo lahko razumejo tisti, s katerimi prihaja človek v stik, vendar povsem razumeti ga pa ne morejo. Srce nosi vedno v sebi skrivnosti. Srce nas ustvarja, da se doživljamo in izražamo v odnosih do vsega živega in neživega sveta. Srce je naš zastopnik. Vendar naše srce ima tudi zaviralne mehanizme, da se vedno ne pokaže takšno, kot je. Prav v odnosu navzven, v simbolični govorici srca se razodevajo vsa človekova veličina ali revščina. Srce po dejanjih presega človeka. Srce predstavlja zaprt svet. Navzven pa se razodeva z uporabo razuma in človeške logike. Naše srce daje pomen našemu odzivanju. Njegovo verodostojnost navzven spoznavamo po kapljicah, nikoli pa je ne spoznamo v celoti. Le nosilec srca lahko kadarkoli pogleda vanj, v svojo zavest, se znotraj sebe pokesa, ustvarja novo simboliko svojega ravnanja. Srce ni statično, srce vselej presneča. Srce je posrednik med Bogom in svetom. Človekovo srce revščine je dno pekla, človekovo srce božje ljubezni je praznično okrašeno v svoji simboliki, ki se razdaja z bogatimi darovi dobrote in odpuščanja. Človekova verodostojnost, je človekova vest!
Prispeval/a: MATHEA dne
nedelja, 28. november 2004 @ 11:15 CET
POzdravljena Stojci in Tatjana
se zelo strinjam s tvojimi besedami Stojci...s tem , da bi dodala , da je to tako v odnosu do samega sebe ...
kajti kot pravi Tatjana , vcasih srce ne more totalno izraziti svoje notranjosti navzven ..ker je situacija pac taka ... in ker iskrenost ne pomeni povedati cisto vse kar mislim..pac pa pomeni iskrenost predvsem priznanje samemu sebi vsega kar se v srcu ( dusi, umu, telesu) dogaja ... potem pa to seveda usklajujem z dano situacijo..kjer se odkritosrcnost spostovanje, toleranca, prijateljstvo, ljubezen ... zgnetejo v eno samo testo ... se torej obnasam najiskreneje do danega trenutka ...
kjati stvari so po eni strani tako cudovito enostavne ( srce ) .. po drugi pa tako kompleksne ( zivljenje) ..in to vse v enem in istem hipu
Prispeval/a: stojči dne
nedelja, 28. november 2004 @ 12:33 CET
Draga Tatjana, draga Mathea,
hvala za vajin komentar na mojo misel
o verodostojnosti, oziroma kredibilnosti srca.
Lepo sta jo dopolnili. :)
Današnji čas v katerem živimo je čas,
v katerem ljudje na vseh področjih toliko blefirajo
in se toliko pretvarjajo, kot se niso še nikoli.
Recimo politiki na televiziji.
Oni vedo, da blefirajo in se pretvarjajo
to vemo tudi mi,
vendar vsi skupaj to sprejemamo,
kot nekaj najbolj normalnega.
Vendar vsak enkrat spozna,
da pretvarjanje in blefiranje ni tako cool,
kot se na prvi pogled zdi,
da je to pravzaprav lahko hudo naporna stvar,
od katere v končni fazi,
itak nihče ne more imeti nobene koristi.
Odvaditi se blefirati ni tako lahko, kot bi si človek mislil,
vzorci pretvarjanja in blefiranja se prenašajo iz generacije v generacijo.
Včasih grem k maši in opazujem ljudi,
kako si nadenejo na obraze pobožno resnobne maske,
prav takšne kot so jih videli že na njihovih starših,
ko pa pridejo ven iz cerkve, se sprostijo in oddahnejo.
Sam Bog ve,
zakaj se ne sprostijo in oddahnejo
že v tistem cerkvenem prostoru,
ki je prav temu oddihu in notranji sprostitvi namenjen.
Pretvarjanje in blefiranje,
je samo izgubljaneje,
svojega najbolj pravega sebe. :)
Prispeval/a: Tatjana Malec dne
nedelja, 28. november 2004 @ 14:39 CET
Dragi Stojči in Mathea,
temu bi rekli žargon pravšnjosti. O tem sem prebrala zanimivo filozofsko knjigo filozofa Theodorja W.Adorna (* 11.9.1903 + 6.8.1969) "Žargon pravšnjosti", ki jo je izdala Cankarjeva založba v zbirki "Misel in čas" leta 1972. Adorno je bil najmlajši v skupini mislecev, ki so utemeljli znamenito frankfursko šolo kritične teorije družbe". Deloval je v ZDA in Angliji, leta 1949 se je vrnil v Nemčijo in nastopil profesuro na frankfurtski univerzi, postal je direktor institua za socialno raziskovanje, kjer je doloval do svoje smrti.
Adorno piše, da je človek kot zapečateno pismo. Ponarejeno dostojanstvo nima vedno prav, ko mimično igro svojih potez krepko drži na povodcih, ker bi le-ta morebiti povedala več, kot bi rad sam razglasil, to je pa previdnost, ki pravemu dostojanstvu kajpak ni potrebna. Pravo dostojanstvo bo naravo le obvladovalo, nikoli pa je ne bo skrivalo; pri ponarejenem pa narava le tem nasilneje gospodari navznoter, ker je zunaj obrzdana. Intelektualci ponujejo moči, ki jih nimajo in ki bi se jim morali upirati. V žargonu pravšnjosti se nato sesuje dostojanstvo, tista človeškost, ki svojega pojma nima v samoovedenju, temveč v diferenci od zatirane živalskosti, zaključuje Adorno svoje delo.
Ljudje v politki so afektirani, ponarejeni, neresnični, nepristni, zatirajo v sebi moralne vzgibe, ki so pravemu dostojanstvu sveti, svojo smešno veličino iščejo v podjarmljenju ljudi, kjer se pa to noče posrečiti pa v skrivanju svoje prave narave. To srečujemo v politiki in tudi v vsakdanjem življenju. Pravemu dostojanstvu na čelu počiva vedri in tihi duh. Kolikor bolj družbeno postaja določen individum nemočen, toliko manj lahko z mirom spoznava svojo lastno nemoč. Sebe mora našopiriti v samoosebnost in spremeniti pravšnjost v bit, ki je povsem zlagana. Ali ste po zadnjih volitvah opazovali narejeno obnašanje ministrov, premiera in poslancev, ki niso več prišli kot koalicija na oblast? Kakšna je bila njihova mimična igra duše na njihovem obrazu? Uporabili so vse, da so skrili svoje razočaranje in se kazalai navzven ponarejeni z žargonom pravšnjosti, ki ni bil povsem iskren. Ponarejeno dostojanstvo vedno hoče igrati mojstra svojega poklica z nadomestilom prave narave s skropucalom izumetničenosti. Tu pa se zares postavlja pod vprašaj ali je pri žargonu pravšnjosti še kaj verodstojnosti srca in čutnih ter moralnih vzgibov. Vse je podrejeno žargonu pravšnjosti. S tem sem komentirala predvsem Stojčijev prispevek o verodostojnosti v politiki.
Prispeval/a: Miha K. dne
nedelja, 28. november 2004 @ 19:12 CET
Hay Stojči
Zelo zanimivo izhodišče. Prepričan sem, da se vsakdo, ki se ukvarja s čistim izrazom svojega srca in mu sledi, nahaja na pravi poti.
Že prvi korak na tej poti pa je lahko konflikten ,ker je um nekoga tako dominanten, da izraz srca enostavno potlači, ali pa skorigira, da na kraju sovpada z nekim približkom splošnega prav. Potrebna je polna mera hrabrosti in samozaupanja, da lahko odložiš vsa zunanja mnenja, filozofije, primerjave in nadalje vse zunanje energijske imprinte, da na kraju začutiš svojo lastno vibracijo srca. In ko spoznaš svojo verodostojnost in jo z vso kredibilnostjo izraziš, prejmeš lekcijo preverjanja svojega samozaupanja. Tvoji pogledi in spoznaja postajajo vse bolj intimno tvoji in na zunanjo podporo ne moreš več računati. Če želiš naprej, obstaja samo ena, tvoja pot in smer prihaja iz srca. Ta smer je verodostojna in kredibilna.
NE ZAMUDITE
Tvoja verodostojnost
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 28. november 2004 @ 11:00 CET
srce ne more lagati samemu sebi, ker je v najbolj neposrednem stiku s človekovim umom. Zato je srce vselej verodostojno do tistega, ki ga v prsih nosi. Navzven pa ima srce zmožnost simbolične govorice, ki jo lahko razumejo tisti, s katerimi prihaja človek v stik, vendar povsem razumeti ga pa ne morejo. Srce nosi vedno v sebi skrivnosti. Srce nas ustvarja, da se doživljamo in izražamo v odnosih do vsega živega in neživega sveta. Srce je naš zastopnik. Vendar naše srce ima tudi zaviralne mehanizme, da se vedno ne pokaže takšno, kot je. Prav v odnosu navzven, v simbolični govorici srca se razodevajo vsa človekova veličina ali revščina. Srce po dejanjih presega človeka. Srce predstavlja zaprt svet. Navzven pa se razodeva z uporabo razuma in človeške logike. Naše srce daje pomen našemu odzivanju. Njegovo verodostojnost navzven spoznavamo po kapljicah, nikoli pa je ne spoznamo v celoti. Le nosilec srca lahko kadarkoli pogleda vanj, v svojo zavest, se znotraj sebe pokesa, ustvarja novo simboliko svojega ravnanja. Srce ni statično, srce vselej presneča. Srce je posrednik med Bogom in svetom. Človekovo srce revščine je dno pekla, človekovo srce božje ljubezni je praznično okrašeno v svoji simboliki, ki se razdaja z bogatimi darovi dobrote in odpuščanja. Človekova verodostojnost, je človekova vest!
Lep pozdrav tebi dragi duhovni prijatelj
Tatjana
Tvoja verodostojnost
Prispeval/a: MATHEA dne nedelja, 28. november 2004 @ 11:15 CET
se zelo strinjam s tvojimi besedami Stojci...s tem , da bi dodala , da je to tako v odnosu do samega sebe ...
kajti kot pravi Tatjana , vcasih srce ne more totalno izraziti svoje notranjosti navzven ..ker je situacija pac taka ... in ker iskrenost ne pomeni povedati cisto vse kar mislim..pac pa pomeni iskrenost predvsem priznanje samemu sebi vsega kar se v srcu ( dusi, umu, telesu) dogaja ... potem pa to seveda usklajujem z dano situacijo..kjer se odkritosrcnost spostovanje, toleranca, prijateljstvo, ljubezen ... zgnetejo v eno samo testo ... se torej obnasam najiskreneje do danega trenutka ...
kjati stvari so po eni strani tako cudovito enostavne ( srce ) .. po drugi pa tako kompleksne ( zivljenje) ..in to vse v enem in istem hipu
iskren pozdrav iz srca
mathea
Tvoja verodostojnost
Prispeval/a: stojči dne nedelja, 28. november 2004 @ 12:33 CET
hvala za vajin komentar na mojo misel
o verodostojnosti, oziroma kredibilnosti srca.
Lepo sta jo dopolnili. :)
Današnji čas v katerem živimo je čas,
v katerem ljudje na vseh področjih toliko blefirajo
in se toliko pretvarjajo, kot se niso še nikoli.
Recimo politiki na televiziji.
Oni vedo, da blefirajo in se pretvarjajo
to vemo tudi mi,
vendar vsi skupaj to sprejemamo,
kot nekaj najbolj normalnega.
Vendar vsak enkrat spozna,
da pretvarjanje in blefiranje ni tako cool,
kot se na prvi pogled zdi,
da je to pravzaprav lahko hudo naporna stvar,
od katere v končni fazi,
itak nihče ne more imeti nobene koristi.
Odvaditi se blefirati ni tako lahko, kot bi si človek mislil,
vzorci pretvarjanja in blefiranja se prenašajo iz generacije v generacijo.
Včasih grem k maši in opazujem ljudi,
kako si nadenejo na obraze pobožno resnobne maske,
prav takšne kot so jih videli že na njihovih starših,
ko pa pridejo ven iz cerkve, se sprostijo in oddahnejo.
Sam Bog ve,
zakaj se ne sprostijo in oddahnejo
že v tistem cerkvenem prostoru,
ki je prav temu oddihu in notranji sprostitvi namenjen.
Pretvarjanje in blefiranje,
je samo izgubljaneje,
svojega najbolj pravega sebe. :)
lp
---
stojči
Tvoja verodostojnost
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 28. november 2004 @ 14:39 CET
temu bi rekli žargon pravšnjosti. O tem sem prebrala zanimivo filozofsko knjigo filozofa Theodorja W.Adorna (* 11.9.1903 + 6.8.1969) "Žargon pravšnjosti", ki jo je izdala Cankarjeva založba v zbirki "Misel in čas" leta 1972. Adorno je bil najmlajši v skupini mislecev, ki so utemeljli znamenito frankfursko šolo kritične teorije družbe". Deloval je v ZDA in Angliji, leta 1949 se je vrnil v Nemčijo in nastopil profesuro na frankfurtski univerzi, postal je direktor institua za socialno raziskovanje, kjer je doloval do svoje smrti.
Adorno piše, da je človek kot zapečateno pismo. Ponarejeno dostojanstvo nima vedno prav, ko mimično igro svojih potez krepko drži na povodcih, ker bi le-ta morebiti povedala več, kot bi rad sam razglasil, to je pa previdnost, ki pravemu dostojanstvu kajpak ni potrebna. Pravo dostojanstvo bo naravo le obvladovalo, nikoli pa je ne bo skrivalo; pri ponarejenem pa narava le tem nasilneje gospodari navznoter, ker je zunaj obrzdana. Intelektualci ponujejo moči, ki jih nimajo in ki bi se jim morali upirati. V žargonu pravšnjosti se nato sesuje dostojanstvo, tista človeškost, ki svojega pojma nima v samoovedenju, temveč v diferenci od zatirane živalskosti, zaključuje Adorno svoje delo.
Ljudje v politki so afektirani, ponarejeni, neresnični, nepristni, zatirajo v sebi moralne vzgibe, ki so pravemu dostojanstvu sveti, svojo smešno veličino iščejo v podjarmljenju ljudi, kjer se pa to noče posrečiti pa v skrivanju svoje prave narave. To srečujemo v politiki in tudi v vsakdanjem življenju. Pravemu dostojanstvu na čelu počiva vedri in tihi duh. Kolikor bolj družbeno postaja določen individum nemočen, toliko manj lahko z mirom spoznava svojo lastno nemoč. Sebe mora našopiriti v samoosebnost in spremeniti pravšnjost v bit, ki je povsem zlagana. Ali ste po zadnjih volitvah opazovali narejeno obnašanje ministrov, premiera in poslancev, ki niso več prišli kot koalicija na oblast? Kakšna je bila njihova mimična igra duše na njihovem obrazu? Uporabili so vse, da so skrili svoje razočaranje in se kazalai navzven ponarejeni z žargonom pravšnjosti, ki ni bil povsem iskren. Ponarejeno dostojanstvo vedno hoče igrati mojstra svojega poklica z nadomestilom prave narave s skropucalom izumetničenosti. Tu pa se zares postavlja pod vprašaj ali je pri žargonu pravšnjosti še kaj verodstojnosti srca in čutnih ter moralnih vzgibov. Vse je podrejeno žargonu pravšnjosti. S tem sem komentirala predvsem Stojčijev prispevek o verodostojnosti v politiki.
Lep pozdrav vsem
Tatjana
Tvoja verodostojnost
Prispeval/a: Miha K. dne nedelja, 28. november 2004 @ 19:12 CET
Zelo zanimivo izhodišče. Prepričan sem, da se vsakdo, ki se ukvarja s čistim izrazom svojega srca in mu sledi, nahaja na pravi poti.
Že prvi korak na tej poti pa je lahko konflikten ,ker je um nekoga tako dominanten, da izraz srca enostavno potlači, ali pa skorigira, da na kraju sovpada z nekim približkom splošnega prav. Potrebna je polna mera hrabrosti in samozaupanja, da lahko odložiš vsa zunanja mnenja, filozofije, primerjave in nadalje vse zunanje energijske imprinte, da na kraju začutiš svojo lastno vibracijo srca. In ko spoznaš svojo verodostojnost in jo z vso kredibilnostjo izraziš, prejmeš lekcijo preverjanja svojega samozaupanja. Tvoji pogledi in spoznaja postajajo vse bolj intimno tvoji in na zunanjo podporo ne moreš več računati. Če želiš naprej, obstaja samo ena, tvoja pot in smer prihaja iz srca. Ta smer je verodostojna in kredibilna.
lp Miha
Tvoja verodostojnost
Prispeval/a: stojči dne nedelja, 28. november 2004 @ 21:51 CET
Draga Tatjana in Miha,
Zanimiva sta vajina komentarja vsak iz svojega zornega kota, hvala :)
Srce je vednoi bilo, je in bo CAR.
Iz njega prihaja tvoja slaba vest,
iz njega pa prihaja tudi tvoja dobra vest.
Razširiti to dobro vest na stežaj,
ti odpira tvoja vrata v raj. :)
---
stojči