Na poti tvojega notranjega iskanja in najdenja,
se moraš košček za koščkom poslavljat,
od svojega lažnega dela sebe,
tistega dela sebe,
ki vsebuje vse tvoje pretekle in zdajšnje laži,
tistega dela sebe,
ki je stkana iz tvoji starih vzorcev in predstav,
tistega dela sebe,
ki od vsega še najbolj ljubi svoje udobje.
Vendar se na tej notranji poti,
večina ljudi prav tega boji,
boji se,
izgubiti samega sebe takšnega kot je,
boji se,
vseh sprememb svojih čustev in navad,
kajti v njih so vse tvoje akumulirane laži.
Še najraje bi stopal po tej notranji poti,
brez kakršnihkoli sprememb,
kot da ne bi ves čas vedel,
da je ta pot vedno ožja
in na koncu,
drobna kot
šivankino
uho,
skoznjo pa ne gre,
prtljaga tvojih stkanih vzorcev,
predstav in laži tvojega udobja.
Ker si se ti o človek,
oddaljil od svojega bistva
in ne ono od tebe,
namreč tvoje srce še vedno je,
takšno kot je že tisočletja bilo,
tvoj razum pa je bogve kdaj,
odplaval od njega stran,
ti pa si od takrat naprej stalno gradil,
svoje »potemkinove« udobja vasi laži.
Sugestija,
ti je prijetna stvar in te prav nič ne boli,
a še vedno ni to tista Resnica,
ki ti kot Bog govori skozi ljudi.
Sugestija
ti lahko tvojo radovednost,
in tvojo radoznalost prebrano iz knjig poteši,
ampak ne more ti potešiti tistega spoznanja sebe in te odpraviti na tisto pot,
ko veš,
da nimaš znotraj sebe ne kam ne kod.
Na to pot,
te pripelje samo tvoja NOTRANJA POTREBA,
tvoja nuja,
ko se ti končno zoži tvoj notranji diapazon,
na področje srca
in v njem na tisto šivankino uho,
skozi katero gre lažje velblod,
kot pa skupek vseh tvojih stkanih predstav,
miselnih vzorcev in strahov.
Temu šivankinem ušesu
je primerna samo tista nit resnice srca,
ki seveda ne more biti od tega sveta.
Brez živega človeka,
ki je že prehodil vso to notranjo pot,
pa se ne boš nikoli zavestno rešil,
svojih iluzorno stkanih miselnih zmot.
Na poti tvojega notranjega iskanja in najdenja,
