Dragi pripovedovalec,

težka življenjska preizkušnja. Pesem izraža bolečino. Smrt nam iztrže nam drago osebo, sledi žalovanje, nato doživljamo spomin na to osebo z željo, da bi jo spet videli in da bi spet postala del našega življenja. V spominu ostane živo, kar smo doživeli s to osebo, na katero smo ostali čustveno vezani še po njeni smrti.

Človekova telesnost povezuje človeka v celoto. Človek obstaja kot telesnost, ki jo ima in kot obstoj kar je. V prvem vidiku je telo nekaj, kar si lahko predstavljamo, kot nekaj zunanjega, kar lahko vidimo, tipamo, objamemo in občudujemo. V drugem vidiku pa je človekovo telo nepredstavljivo, je tudi njegova duševnost, iz katere je črpal svojo ljubezen do nas. Ker v pokojnem telesu ni več tistega doživljenega pristopa, ki ga kot živega človeka odpira svetu in dragim osebam, da bi doživljal samega sebe, so naša pričakovanja lahko le žalovanje, da ne moremo več doživljati občutenje njegovega telesnega in duševnega obstoja. Ker telesa pokojne nam drage osebe ni več, se tudi njen duh, ki ga ni več v njenem telesu in naš duh v osebnem obstoju ne more več oblikovati kot ljubezen tu in zdaj, temveč kot spomin na ljubezen. Ostaja nam le drag spomin, ki ostane sestavni del nas. Svojo ljubezen do te ljubljene osebe ne moremo več doživljati kot situacijo, ki nas motivira za takšno ali drugačne ravnanje, tudi za hrepenenje po ljubezni. Pokojnik se ne more več izražati v govorjenju, izražanju ljubezni in vsem drugem, kar je spodbujalo našo ljubezen do te osebe, ker teh sestavin v telesu, ki je prenehalo biti, ni več. Ostane le stvarnost brez okrnitve, da od vrelca življenja te nam drage osebe, je ostala duša, tista iskrica, ki bo v svoji neskončnosti spet vznikla kot novo življenje.Odhod nam drage osebe moramo pojmovati kot nenehno nastajanje in oblikovanje, kot urejejoč princip duha. Vsa stvarnost naše ljubezni je duša, zato je ljubezen v človeku neumrljiva spremljevalka na območju čustev in volje, ko stopamo v stik z drugo osebo. Nikoli se ne bomo popolnoma odtujili podzavestnim vrelcem življenja in čutom, v katerih ima mesto tudi nam draga pokojna oseba, vendar naše življenje se mora nadaljevati na čutno duševni ravni z vsemi našimi čuti rok in daljinskih oči in ušes ter srca in razuma, ker je naša sila duše "vkleščena" v nas in kot celota to potrebuje. Potrebuje, da se doživlja kot nova stvarnost v trenutku zdaj.

Želim ti dragi pripovedovalec, da svojo bolečino izravnavaš z zavestjo, ki stopa v stik s tistim okoljem in ljudmi, ki ti bodo pomagali k umiritvi tvojih čustev in tvoje bolečine.

Lep pozdrav

Tatjana

[ Odgovori na to | # ]