Stanujem v betonski zgradbi, ki je v ulici povezana z drugimi hišami z malto. Nad strehami sije luna in če je jasna noč, se rokuje z antenami in sanjami pustolovskih src.

Ob fasado pljuska njegovo srce. Ne obrežju ulice se je mojih sanj dotaknila noč in tema velikanka se je ulegla, da si odpočije ude. Noč je bila moja zaveznica, ki je prikrila kaplje krvi na ulici, da se ne bi izvedelo, da sem z enim prstom praskala po njegovem srcu.

Iskala sem biser.



Ko sem biser našla, mi je spolzel iz rok. Na ulici je bilo temačno. Ulična svetilka, ljubosumna na mojo namero, da poiščem biser med vdolbinicami tal, je ugasnila in umaknila svoj soj svetlobe ter položila na ulico tridimenzionalno črno rjuho. Jaz sem se ulegla nanjo in čakala jutro. Tedaj me preseneti grmenje in silovit dež. Velika vodna kaplja se mi postavi na nos kot klicaj in mi reče: "Cenim tvoja prizadevanja, ki so mešanica tvojih divjih in vzvišenih strasti, da si si hotela prisvojiti biser iz srca, vendar vedi, da je ta biser padel v čas, ki ga ti ne boš dosegla. Srce ima dva ključa, eden odklepa, drugi zaklepa. Tvoja desnica, ki je hotela imeti biser zase pa ni imela pravega ključa in tudi ni bila dovolj spretna pri odklepanju srca, saj je namesto pravega ključa uporabila kazalec. Biser, ki se je izgubil, je bil le vzorec globine in sedaj si mora srce urediti vso notranjo substanco tako, da bo občudoval lesk srca tisti, ki si zasluži, da ga lahko občuduje. Biser, ki ti je spolzel iz rok pa nima več možnosti sporočanja. Kazalec se je naučil iztegniti človek, vendar ta ne deluje zanj."