Mathea,

vedno, ko se oglasiš, posije sonce, zato so tvoja razmišljanja več kot dobrodošla...

Tvoj zelo zanimiv komentar (igra besed) naju pripelje po mojem mnenju do ključne točke človekovega bivanja, torej da se ljudje trudijo dosegati notranji mir in zadovoljstvo in upam, da se vsi strinjamo, da je to končni cilj posameznika in skupnosti posameznikov kot celote, kot enega organizma. Zato tudi ljudje sodelujejo med seboj. Oprosti, ker razlagam tako malo trše, ne tako mehko in poetično kot ti v svoji pesmi. Pa tudi Arlena zna to opisati na zelo slikovite načine. Prosim vzemita to kot pohvalo.

Pri tem ko išče posameznik ali iščejo ljudje ta notranji mir, doživlja ali doživljajo vzpone in padce in na koncu hrepenenje, kot v svoji pesmi lepo doživeto opisuješ, pa še marsikateri trenutki - veseli in neveseli se zvrstijo.
V tem kontekstu je tudi Arlenino razmišljanje občudovanja vredno, res lepa in živopisna predstava nemirne človekove notranjosti.

Medsebojna pomoč ljudi pri doseganju človekovega bistva (notranjega miru) je zelo pomembna, vendar pa gre v smislu padcev in vzponov posameznika, v prvi vrsti predvsem za problem posameznika, da zna reševati svoje življenske probleme in gre za njegove življenske odločitve, ki naj bi ga pripeljale v stanje notranjega miru in zadovoljstva (Stojči bi rekel blaženosti).
Pri tem trudu posameznika sodeluje njegov celoten organizem (duša in telo) in gre za neke vrste vgrajene varovalke, ki so pripeljale človeštvo skozi obdobja miljonov let uspešno v sedanjost. Pot in preživetje v trdih naravnih pogojih nista bila lahka in zato so tudi biološki mehanizmi precizni in najprej poskrbijo za lastno telesnost in duhovnost, ki je po mojem mnenju ujeta v to telesnost. Namreč moje prepričanje glede duše je nekoliko različno od mnogih tu na Pozitivkah, kar pomeni, da je ne jemljem kot nekaj večnega, ampak kot nekaj minljivega s telesom v katerem biva.

Hočem povedati le to, da je "Bog najprej sebi brado ustvaril" in da ljudje navadno reagirajo zelo samoohranitveno, torej najprej poskrbijo zase (v duhovnem in materialnem smislu) in zato se mi zdi veliko težje ponujati roko drugim kot pa sebi, ker je to že dano. Pomoči drugim, pa se morajo mnogi učiti, je zelo težak proces in mnogi se tega nikoli ne naučijo.

Poglejva primer Stojči in koliko so bili pripravljeni pomagati ljudje (podati roko in razumevanje), glede na izračune Tatjane, koliko bi jih lahko pomagalo. Čeprav gre res, morda na videz, samo za Stojčijev materialni problem, pa gre tudi za problem celotne njegove eksistence in s tem tudi njegovega duhovnega miru, saj to vpliva na njegovo počutje. Ampak v prvi vrsti si on že sam pomaga in zbira sredstva, ker mu na koncu drugega tudi ne bo preostalo.
Hočem reči, da je "podana roka in samorazumevanje" prirojen mehanizem človeka, da skrbi zase in svoj notranji mir (Stojči meditira in skrbi zase, si "ponuja roko in razumevanje"). Zato menim, da je to vedno prvi in naravni proces, ki steče avtomatično v človeku (fiziološki mehanizmi so usmerjeni prav v ohranjanje homeostaze). Načinov kako se izražajo procesi vzpostavljanja notranjega miru, stanja blaženosti, zadovoljstva, sreče itd. pa je nešteto, toliko verjetno, kolikor je ljudi.

Zato sem dodal komentar k Arleninemu razmišljanju, da je pri večini ljudi (tudi če pogledava Tatjanin dokaz v številkah glede Stočija), najprej prisotna skrb za njih same tako v duhovnem kot materialnem smislu, torej sami sebi "ponujajo roko in razumevanje" že po "defaultu", ne potrebujejo kakšnega posebnega napora. Veliko težje pa je pri večini narediti korak in "podati roko drugemu in razumevanje", tudi ko je potrebno sočustvovati itd. torej tudi ko je potrebno izmenjevati duhovne dobrine (pojem sem uporabil zato, da bi izrazil povezanost in prepletenost duhovnega in materialnega, telesnega).

Najtežje po mojem se je odreči tem notranjim biološkim mehanizmom, ki avtomatično varujejo posameznika in se nesebično žrtvovati za drugega. Res gre tu za igro besed kot praviš, a "SEBI PODATI ROKO IN RAZUMEVANJE", po mojem pomeni, DELOVATI V SKLADU S SEBOJ, TOREJ V SMISLU SVOJEGA NOTRANJEGA MIRU. To je naravni proces v ljudeh. Zato je po moji interpretaciji lažje "podati samemu sebi roko", kot pa odreči se konformizmu in delovati še v korist drugih, torej drugim "podati roko in razumevanje" in tako morda porušiti svoj notranji mir. Nravnost procesa nam očitno dokazuje večina ljudi, vsaj v primeru Stojči.

To je bilo nekje bistvo mojega razmišljanja, ko sem odgovoril Arleni, a s povsem pozitivnimi nameni. Upam, da ni zvenelo drugače. Opravičujem se tudi, če sem kogarkoli prizadel, ko sem uporabil primer Stojči.

Prijetna je tale tvoja igra z besedami in seveda ne izključujem možnost, da je tudi moje stališče zmotno.

Vsekakor lep in iskren pozdrav obema z najlepšimi željami

Radovedni

[ Odgovori na to | # ]