Povzdignil nad Tebe sem se o Gospod,
ker jel sem verjeti besedam niz pot.
Preveč bil ošaben sem, sebe ljubeč,
da videl nad sabo bi ogenj preteč.
Slepim se z rekom, da k Tebi sem jel,
žalujem, da v teme sem past se ujel.
Slavi zdaj ta zmago, da njej sem verjel,
pogasil ljubezen, ki v srcu jo imel.
Mar moram izkusit bremena vsa ta,
v poti proč Tebe zabresti do dna,
Kje Luč je, ki dal Si jo v davnih mi dneh,
da svetila moji bi duši na tleh.
Odpusti Gospod mi, ker spet sem zašel,
ni prvič, da krivdo bi v srcu imel.
Ponižno, skesano bolj kakor do zdaj,
te prosim, da sprejmeš me k Sebi nazaj.
Povzdignil nad Tebe sem se o Gospod,
